[[Orientacija|ORIENTACIJA]] | [[Novice|NOVICE]] | [[O meni|O MENI]] | [[Stik|STIK]]   # Od aktivnosti do intersubjektivnosti   ### Cikel predavanj o človeškem stanju, 2. sezona - prvo ##### SFU Ljubljana, 13. 2. 2024   Objavljeno: 4. 3. 2024 | #03-2024 ***   Lepo pozdravljeni na današnjem predavanju z naslovom “Od aktivnosti do intersubjektivnosti”. Moje ime je Matej Černigoj in ukvarjam se z raziskovanjem človeškega stanja; različnih vidikov posebnosti človeškega bivanja v svetu. Temu pojmu samemu sem se bolj posvečal v prvi sezoni, torej lani pomladi, ko sem imel prav tako štiri predavanja na to temo. [[CPČS 1.1 - Kaj iščemo?|Kaj torej mislimo pod človeškim stanjem?]] Ljudje smo, v primerjavi z drugimi živimi bitji, precej posebni glede našega odnosa do sebe in do sveta. Po eni strani imamo zaradi velikih kognitivnih sposobnosti določene prednosti, saj lahko sebe do neke mere nadziramo in svet za svojo korist uporabljamo, po drugi strani pa to prinaša tudi nekaj, kar je Freud lepo opisal z izrazom “običajno nezadovoljstvo”. Občutek, da naš obstoj ni lagoden in naraven; da nam ves čas nekaj manjka oziroma ves čas nekaj iščemo. To temo najdemo izraženo tudi drugje, recimo v krščanstvu s prispodobo izgona iz raja ali v budizmu s pojmom _dukkhe_ - neke globoke nezadovoljivosti vsega, kar lahko izkusimo (med drugimi možnimi pomeni).  V prvi sezoni sem se posvečal predvsem motivacijskemu aspektu človeškega stanja, torej vprašanju, kaj je to, kar ves čas iščemo. [[CPČS 1.1 - Kaj iščemo?|Za izhodišče]] sem vzel predpostavko, da je to živost kot neka možnost bivanja, ki jo slutimo, pa nikoli zares dosežemo; smo ves čas v iskanju večje živosti. To sem razložil z inherentnim konfliktom med iskanjem živosti in varnosti ter iz tega potem izpeljal različne [[človeške bivanjske razpetosti]]. Ena med njimi je recimo tako imenovana dilema “srce - razum”, s katero se je vsakdo že soočil. To razpetost med živostjo in varnostjo sem potem povezal v [[CPČS 1.2 - Krog Erosa in Thanatosa|krog Erosa in Thanatosa]]. [[CPČS 1.4 - Koordinate celovitosti|V zaključku sezone]] pa sem predstavil neko vizijo možnosti življenja onkraj teh razpetosti oziroma vrtenja po krogu Erosa in Thanatosa s pojmoma generativnosti in samoaktualizacije. V tej drugi sezoni, ki se začenja z današnjim predavanjem, se nameravam posvetiti drugemu vidiku človeškega stanja, ki mu pravim eksistencialna samost. Gre za občutek ujetosti v lastnih notranjih svetovih … Ves čas hrepenimo po tem, da bi lahko stopili ven ter v stik z drugimi, pa tega ne znamo oziroma ne zmoremo.  To sezono sem bolj eksplicitno zastavil kot vsebinsko nadgrajevanje preko nekaterih ključnih pojmov, ki jih bom postopoma, iz predavanja v predavanje, izpeljeval. Danes bomo torej šli, kot pravi naslov, od aktivnosti do intersubjektivnosti, naslednjič od intersubjektivnosti do resničnosti, v tretjem predavanju bom pokazal, kako ima naša potreba po vzdrževanju skupne resničnosti zaradi blaženja eksistencialne samosti, paradoksalno, za posledico še globljo eksistencialno samost. V četrtem predavanju bom vse skupaj združil in pripeljal do načina komuniciranja, ki mu pravim raziskovalno pogovarjanje. Prva tri predavanja so torej analiza problema, v četrtem pa bom bolj optimističen in bom ponudil možno rešitev: način komuniciranja s katerim lahko, po mojem, eksistencialno samost do neke mere presežemo. To je torej okviren načrt za to sezono oziroma ta semester; zadnje predavanje bo v maju.  Moj pristop k obravnavanju človeškega stanja nakazuje že ime spletne strani, kjer objavljam svoja razmišljanja: _slikavelika_. Zanima me širok pogled, “zemljevid sveta”, če tako rečem. Takšno široko razmišljanje pa gre seveda nujno na račun podrobnosti - z zemljevidom sveta si na izletu v gorah pač ne moremo kaj dosti pomagati, če nadaljujem s prispodobo. Če hočem torej risati to veliko sliko, moram iti zelo globoko v osnovne principe; izhajati iz teh in videti, kaj se da izpeljati iz nekih preprostih predpostavk. V prvi sezoni sem tako začel s predpostavko, da je temelj vse naše motivacije iskanje živosti. V tej sezoni pa bom za izhodišče vzel soroden pojem [[Življenje - fizikalne in biološke osnove|življenja, mišljeno čisto v biološkem smislu]]. Za začetek se tako vprašajmo, kaj življenje v osnovi počne? Če pozabimo vsa kompleksna biološka dejstva o genetiki, celični zgradbi, anatomiji in fiziologiji, evoluciji in tako naprej, je odgovor pravzaprav zelo preprost: življenje v osnovi ohranja svoj obstoj. Seveda počne na kompleksnejših ravneh še marsikaj drugega, v bistvu pa je to to. Tako vsaj trdi [[Pojem avtopoeze|teorija avtopoeze]] (autopoiesis), v katero se tukaj sicer ne bi poglabljal. Naslednje logično vprašanje pa je, zakaj življenje sploh mora nekaj početi, da lahko obstaja? Če pogledamo nežive stvari, te obstajajo kar tako, ničesar jim ni treba delati za ohranjanje lastnega obstoja. Neživi objekti pač so; nič ne počnejo, samo so. Živi organizmi pa moramo biti neprestano aktivni in venomer vzdrževati svoj obstoj. Zakaj je temu tako? Gre za to, da se živi organizmi kot, v osnovi, fizikalno-kemični sistemi nahajamo [[Strukturna odprtost oziroma zaprtost sistemov|daleč od termodinamičnega ravnovesja]]. To lahko ponazorimo s preprosto mehanično analogijo. Pomagal si bom s tem flomastrom. Termodinamično ravnovesje, torej stanje maksimalne entropije, h kateremu težijo vsi (zaprti) sistemi, je podobno situaciji, ko flomaster držim na zgornjem koncu in pustim, da prosto visi. Flomaster je zdaj v stabilnem ravnovesju, saj, če pride motnja iz okolja, se bo po njej sam od sebe vrnil nazaj v to stanje. Življenje obstaja v točno nasprotni poziciji; kot če bi tale flomaster podpiral na spodnjem koncu. Če bi bil pri tem zelo natančen, bi lahko ujel točko ravnovesja, a ko bi prej ali slej neizogibno prišla zunanja motnja, se flomaster ne bi sam od sebe vrnil v izhodišče, ampak bi padel v prej omenjeno stabilno ravnovesje. Obstajati mora tako nek mehanizem, ki motnje aktivno kompenzira, da sistem lahko ostaja v tem stanju labilnega ravnovesja. V tem primeru to vlogo igra moja roka, ki jo premikam sem in tja in tako labilno ravnovesje lovim. S flomastrom je to sicer zelo težko, če pa bi imel daljšo palico, bi nekaj časa šlo. V sistemski teoriji takemu ravnovesju, ki ga je treba venomer vzdrževati, rečemo stacionarno stanje (za razliko od stabilnega ravnovesja na drugi strani).  S tem pridemo do drugega pomembnega pojma, in sicer [[Živi organizmi kot avtoregulacijski sistemi|avtoregulacije]]. Jean Piaget, znani švicarski biolog, epistemolog in psiholog v začetku svojega zadnjega dela (_Biology and Knowledge_) zapiše: “Življenje je v bistvu avtoregulacija.” Na različnih ravneh je ogromno nekih podsistemov, ki venomer vzdržujejo naše ravnovesje. V tem trenutku že samo za to, da vzdržujemo pokončno držo, jaz stoje in vi sede, ves čas deluje veliko različnih mišic. Da sploh ne omenjam regulacije telesne temperature, ravni kisika v krvi in tako naprej. Glavni organski podsistem, ki je specifično namenjen avtoregulaciji, je seveda živčni sistem. Pri razmišljanju o njem se spet lahko izgubimo v nevroloških podrobnostih, a če gremo tudi tu do samega bistva in se vprašamo, kaj je osnovna funkcija živčnega sistema, kaj ta sistem v osnovi počne, je odgovor spet zelo preprost. Pomislimo najprej, katera živa bitja živčni sistem imajo in katera ne. Pa vzemimo samo dve glavni kraljestvi biološke sistematike: rastline in živali. Živčni sistem imamo živali, rastline pa ne. Zakaj je temu tako? Kakšna je bistvena razlika med tema dvema kategorijama živih bitij? Rastline so avtotrofi, torej svojo hrano proizvajajo same v procesu fotosinteze, pri čemer je vse, kar za to potrebujejo - svetloba, zrak, voda - ves čas prisotno v njihovem okolju. Živali pa smo heterotrofi in moramo za to, da dobimo potrebno energijo, zaužiti neko drugo živo bitje. Zaradi tega se moramo v okolju učinkovito gibati - zato, da lahko hrano najdemo oziroma ulovimo, kot tudi zato, da ne postanemo hrana kateri drugi živali. V ta namen potrebujemo specializirane organe za zaznavanje sveta in specializirane organe za gibanje v njem. Živčni sistem je, v svoji osnovni funkciji, sredstvo povezovanja med čutili in gibali.  To lahko narišemo takole (slika 1). Na eni strani, zelo shematsko, čutila, na drugi gibala, vmes organizem, znotraj katerega živčni sistem povezuje čutila z gibali. Pri zelo preprostih organizmih ter pri naših najosnovnejših refleksih je to povsem linearna zadeva; zgolj dva nevrona (senzorični in motorični), ki se povezujeta z eno samo sinapso. Seveda se stvar potem komplicira, ko se vmes  pojavijo še nove povratne zanke in se postopoma razvija centralni živčni sistem. To sliko sem narisal z nekoliko aluzije na behaviorizem; oni so imeli to shemo organizma kot “črne škatle”, v katero na eni strani prihajajo dražljaji in iz katere na drugi izhajajo odzivi. S tem, kaj je notri, se niso ukvarjali, vemo pa, da neka notranja povezava mora biti in v osnovi je to živčni sistem.    ![[živčni_sistem.png]] *Slika 1: Živčni sistem v svoji osnovni funkciji povezave med čutili in gibali.*   Ta shema pa je na nek pomemben način neustrezna, in sicer zato, ker je linearna. Avtoregulacija, da lahko deluje, namreč potrebuje krožnost, povratno zanko. Narišimo torej to nekoliko drugače (slika 2). Ta elipsa na levi strani je organizem in tukaj na desni je nek objekt iz sveta. Potem imamo na elipsi, zelo shematsko, čutila in gibala, ki jih znotraj organizma povezuje živčni sistem. Tako dobimo krožno povezavo: gibala na nek način delujejo na objekte v svetu, ti se na nek način odzovejo oziroma spremenijo, kar zaznajo čutila in ta zaznava preko živčnega sistema sproži nek nov odziv gibal ter tako v nepretrganem krogu naprej.   ![[krog_aktivnosti.png]] *Slika 2: Krog aktivnosti. Organizem (bitje) v krožnem odnosu s svetom.*   Izpostavimo v tej shemi še nekatere stvari: ta spodnja puščica označuje vedenje, zgornja zaznavo, semle v sredino organizma postavimo še neko abstraktno točko, ki ji bom rekel “bitje”. Samo na hitro, zakaj izbiram ta izraz? Zdi se mi namreč primeren tako za tretjeosebno, objektivistično perspektivo, kot za prvoosebno, fenomenološko perspektivo. Če gledamo iz objektivistične perspektive - in danes ostajamo pri tem - bitje pomeni preprosto organizem. Pa še to: to točko dodajam sem v središče tudi zato, da ločim aferentni od eferentnega dela živčnega sistema. Nekaj torej prihaja noter in nekaj odhaja ven in ta osnovna organizacija se ohranja tudi na višjih stopnjah kompleksnosti, kar še dodatno kaže na to, da je osnovna funkcija živčnega sistema povezava med čutili in gibali. Na “bitje” se veže tudi pomemben pojem naravnanosti; gre za neko splošno stanje organizma, ki vpliva na to, kako se bo to, kar prihaja skozi čutila, izrazilo v vedenju. Če ponazorim s primerom: lakota bi bila, recimo, primer neke naravnanosti. Stopnja sitosti/lakote namreč zelo vpliva na to, kako zaznavamo hrano. Če smo zelo lačni, nam bo vsaka hrana dišala - kot pravi pregovor: “lakota je najboljša začimba” -, če pa smo se prenajedli, nam gre ob pogledu na hrano lahko celo na bruhanje.  Temu celotnemu krogu pravim “krog aktivnosti”. Zdaj smo torej prišli do prvega pojma iz naslova današnjega predavanja. Je ta shema razumljiva, je na tej točki kakšno vprašanje? Dobro, pojdimo naprej. Do zdaj sem govoril na splošno o “organizmu”, od tu naprej pa bom govoril o človeku; predpostavljam torej živčni sistem, ki je dovolj razvit, da je sposoben kompleksnega učenja. Takšen živčni sistem namreč omogoča nek zanimiv razvoj. Ko pridemo na svet in v prvih mesecih življenja delujemo samo v tem krogu aktivnosti: zaznava - odziv - zaznava - odziv v nekem nepretrganem krogu. Z zorenjem živčnega sistema in s pridobivanjem izkušenj pa se začne dogajati nekaj novega: vedenje sámo namreč lahko postane objekt zaznave (slika 3). Otrok torej zazna svoje vedenje, še preden to doseže objekt in torej še preden se ta uspe odzvati. Na podlagi predhodnih izkušenj s tem objektom zaznava vedenja, ki je usmerjeno k njemu, sproži določeno predvidevanje, kako se bo objekt odzval oziroma se spremenil. Vzemimo primer, sicer iz odraslega življenja; to se namreč dogaja tudi kasneje. Živimo v bloku, recimo, in nad sabo imamo sosede, ki so zelo glasni. Nekega večera, ko se počasi že odpravljamo spat, smo že malo omotični pred televizijo, zgoraj nekaj močno zaropota. Detajl, da smo že malo omotični, je tu pomemben, saj bi se v budnem stanju zavesti pri odraslem človeku to odvilo hitreje … Skratka, nekaj močno zaropota in kar vrže nas s kavča ter skozi vrata po stopnicah v zgornje nadstropje, da se pritožimo. Nekje na sredini stopnišča pa se šele zares zavemo, kaj počnemo in na podlagi predhodnih izkušenj s temi sosedi se sproži predvidevanje, kaj se bo zgodilo: vemo, da se z njimi ne da pogovarjati, agresivni so, nesmiselno bi se bilo na tak način pritoževati, samo še bolj razburjeni bomo in še težje bomo zaspali … Ta anticipacija spremeni našo naravnanost, iz katere izide drugo vedenje; obrnemo se in se odpravimo nazaj z mislijo, da jim je pač nekaj padlo iz omare in bo zdaj mogoče mir.    ![[zaznava_vedenja.png]] *Slika 3: Vedenje je lahko zaznano že v svoji začetni fazi in to sproži predvidevanje, kakšen bo odziv objekta nanj.*   Vedenje sámo torej lahko postane objekt zaznave. Z nadaljnjim učenjem in zorenjem živčnega sistema se to lahko dogaja vse bolj zgodaj; zaznamo vse bolj zgodnje faze lastnega vedenja. Ni torej treba - če nadaljujem s prejšnjim primerom -, da gremo dejansko iz stanovanja in na stopnišče, ampak se lahko isto predvidevanje zgodi že v predsobi, ali celo že na kavču, na katerem samo spremenimo položaj … V končni fazi lahko pride do tega, da zaznamo že sam impulz za vedenje, še preden do tega sploh pride. Ta notranja eferentna faza celotnega kroga zdaj dobi poseben pomen in ime - impulz (slika 4). Impulz je lahko torej zaznan, še preden se kakorkoli izrazi v vedenju in ta zaznava neposredno, že znotraj živčnega sistema, sproži predstave o posledicah vedenja, h kateremu sicer ta impulz vodi. Te predstave na določen način spremenijo našo naravnanost in iz te izide nov impulz, ki je spet lahko zaznan in tako naprej. Vrteti se torej začne ta manjši, notranji krog. Če je bil tisto prej krog aktivnosti, je tole zdaj krog mišljenja. [[Akcija in misel|Mišljenje je torej - to osnovno idejo sem našel pri G. H. Meadu - v osnovi ponotranjena aktivnost.]] Simulacija tega, kaj bi se zgodilo, če bi se aktivnost odvila v celoti. Ti notranji krogi se lahko precej časa vrtijo “v glavi”, dokler predstave o posledicah morebitnega vedenja niso dovolj ugodne, da lahko določenemu impulzu pustimo, da se izrazi v vedenju. Za primer, recimo: mogoče imate zdaj kakšno vprašanje in bi ga že izrekli, pa se ob tem impulzu sproži predstava, da bo mogoče izpadlo neumno, zato to v sebi meljete naprej, dokler se vprašanje ne zastavi dovolj jasno, da si ga upate tudi izreči. Mišljenje je torej, če spet razmišljamo zelo preprosto, v osnovi ponotranjena simulirana aktivnost.    ![[dva_kroga2.png]] *Slika 4: Krog aktivnosti in krog mišljenja. Mišljenje je v osnovi ponotranjena (simulirana) aktivnost.*   **_Vprašanje:_** _Kje pa se dogaja?_  V živčnem sistemu, seveda; v možganih, rečeno zelo na splošno. Bolj podrobno v to ne bi šel, ker to ni moj namen; kot rečeno, me zanimajo zgolj osnovni principi. Dalo bi se razmišljati, kje točno v možganih, v katerih režnjih in tako naprej, a to je za moj današnji namen že preveč podrobno.  _Kaj pa telo, celice in tako naprej?_ Ja, tu zdaj pridemo do enaktivizma oziroma pogleda, da je mišljenje vedno utelešeno, a tako daleč ne bi šel. Lahko pa rečem, da stanje celotnega organizma predstavlja tisto naravnanost, o kateri sem govoril prej, ki vpliva na to, kako se bo določena predstava oziroma zaznava prevedla v impulz in potencialno v vedenje.  Ta osnovna shema odnosa med aktivnostjo in mišljenjem se mi zdi zelo uporabna in se jo da izpeljati v različne zanimive smeri. Med drugim se mi zdi zelo prikladna za razumevanje meditacije, a o tem v kateri od morebitnih naslednjih sezon. Danes bom šel v drugo smer, pred tem pa naj povem le še to, da gre nadaljnji razvoj mišljenja v smeri večanja kompleksnosti teh notranjih krogov. Cel posamezen krog, torej določena misel, lahko postane objekt zaznave novega kroga; misli se torej lahko nadgrajujejo in se odzivajo ena na drugo, se sestavljajo v nove, bolj abstraktne misli in tako naprej. Za tak razvoj v smeri vse večje abstraktnosti pa je potrebna simbolna komunikacija oziroma jezik, čemur se bom posvetil v naslednjem predavanju. Ta osnovni princip mišljenja pa je predverbalen in je osnova za kasnejši razvoj jezika.  Vrnimo se nekoliko nazaj. Na začetku torej obstaja samo krog aktivnosti. Kasneje v razvoju se pojavi še notranji krog mišljenja in to ima zelo zanimivo posledico: v doživljanju otroka se namreč pojavijo vsebine, ki nimajo neposredne zveze z realnostjo, torej stanjem sveta. Pred nastopom mišljenja so obstajale samo zaznave in odzivi nanje; otrok je bil ves čas “zunaj”, povsem v svetu. Zdaj pa se pojavijo doživetja, ki so drugačna, katerih izvor ni v svetu, ampak “v glavi”. Temu bi lahko rekli domišljija. S pojavom teh novih doživetij pride do neke zmede; otrok ne ve več, kaj je res in kaj ne. Odrasli ljudje se težko spomnimo, kako je to bilo, saj govorimo o nekih zelo zgodnjih fazah razvoja. Čeprav v nekih posebnih stanjih zavesti - recimo, ko smo zelo utrujeni ali pod vplivom kakšnih psihoaktivnih substanc - lahko še vedno doživljamo tako. Razrešitev te zmede je v tem, da se otrok nauči razlikovati med zunanjimi in notranjimi doživetji, med zunanjim in notranjim svetom. Uspešen razvoj razlikovanja tega dvojega je pravzaprav temelj duševnega zdravja; bistvo tega, čemur rečemo “realitetna kontrola”. Da znamo torej ločiti, kaj prihaja iz nas in kaj prihaja od zunaj. To je razvojni dosežek, ki ni kar tako. Tega se je treba naučiti in potem tudi venomer vzdrževati.  Še enkrat: notranje doživljanje, ta tako normalen del našega vsakdanjega izkustva, ni od nekdaj, pojavi se z razvojem. In tudi ni nujno; v nekih najbolj prijetnih stanjih bivanja tega spet ni. V tako imanovanem stanju toka - “flow” oziroma zanos, kot se navadno prevaja -, ki ga je Csikszentmihalyi v psihologiji populariziral, tega ni. V neko aktivnost - navadno takšno, ki jo imamo zelo radi, v kateri uživamo - smo tako potopljeni, da se samo odzivamo na zaznave. Te notranje refleksije načeloma ni, oziroma jo je zelo malo. Smo v polnem stiku s svetom brez filtra mišljenja. V takih stanjih - če se navežem na temo prve sezone teh predavanj - smo najbolj živi. S tega vidika je ta notranji krog torej problematičen, nam živost duši, čeprav po drugi strani omogoča večjo svobodo odzivanja.  Vprašanje zdaj je, na podlagi česa se otrok nauči razlikovati med zunanjimi in notranjimi doživetji? Katere so tiste ključne razlike med nijmi, na podlagi katerih jih je mogoče razločiti? Ena je gotovo v tem, da so zunanja doživetja, torej zaznave, bolj žive, bolj polne od predstav. Druga razlika, s prvo najbrž povezana, je v tem, da so zaznave bolj stabilne. Če zdaj recimo zaprem oči in jih čez par sekund odprem, bo zaznava sveta spet približno taka, kot je bila prej. Predstave pa so bolj fluidne, se hitreje spreminjajo, jih težko držimo v fokusu … Ključna razlika pa je po mojem mnenju v tem, da se na zaznave odzivajo tudi drugi ljudje, na naše predstave pa ne. Če si recimo predstavljamo mamo in otroka na sprehodu, pa pride nasproti pes in mama reče: “Glej kakšen lep kuža, lahko ga pobožava …” Otrok tako vidi, da skupaj z mamo gledata nekaj v svetu. Kasneje, ko je sprehoda že konec, se otrok spet zelo živo spomni tega kužka, a na to njegovo predstavo nihče drugi ne reagira. Otrok, dojame, da je to njegovo notranje doživetje, tisto prej pa je bilo zunanje. Pri čemer, samo kot opomba, lahko pride do zanimive situacije, ko gre dejansko za neke zaznave, na katere pa se drugi ljudje ne odzivajo, ker niso senzitizirani nanje. Pride lahko do močne kognitivne disonance: na podlagi drugih znamenj (živosti, polnosti, stabilnosti) čutimo, da nekaj zaznavamo, torej da je vir doživetja v svetu, drugi ljudje pa se na to ne odzivajo. Kaj se bo zgodilo? Kako bomo razrešili to disonanco? Najbrž tako, da bomo svoje zaznavanje tega odrinili v nezavedno; da bomo to možnost doživljanja zaprli.  Nekateri ljudje recimo trdijo, da vidijo aure. Sam ne vem, če je to mogoče, tega doživetja ne poznam in se tukaj do tega ne bi opredeljeval. A recimo, da to obstaja. Zakaj večina ljudi auer ne vidi? Prav mogoče zato, ker smo se na tak način naučili tega ne-videti. Mogoče smo kot otroci aure videli, ker pa ni bilo nikogar, ki bi nam te zaznave potrdil - “… glej kakšna lepa vijolična barva okoli glave tega človeka …” -, smo to polje svojega doživljanja zaprli, saj bi nas vztrajanje pri njem preveč ločilo od ostalih … Pa niti ni treba, da gre za tako ezoterične zadeve. Tudi na bolj običajne stvari se pomembni drugi ljudje mogoče ne odzivajo, ker jim niso pomembne, ali pa imajo mogoče kakšne moralne zadržke glede njih in podobno; te stvari potem postanejo del našega notranjega sveta, ki ga ne moremo deliti z drugimi, ali pa še to ne in so odrinjene v nezavedno.  Drugi ljudje so otroku že prej zelo pomembni objekti zunanjega sveta, zaradi tega mu tudi je njihova potrditev lastnega zaznavanja tako pomembna. Tu se zdaj sicer odpira célo širše področje socialne motivacije, v katerega danes ne moremo. Naslednji korak tega razvoja pa je določena sprememba v doživljanju teh tako pomembnih drugih ljudi: otrok dojame, da imajo tudi oni, prav tako kot on sam, svoje notranje svetove, do katerih on nima dostopa, tako kot oni nimajo dostopa do njegovega (slika 5). Celoten svet, bi lahko rekli, se zdaj razdeli na dve veliki področji: [[Subjektivnost, objektivnost, intersubjektivnost|subjektivnost in objektivnost]]. To dvoje se vzpostavi hkrati, se pravzaprav vzpostavlja vzajemno; eno brez drugega ne more obstajati.    ![[SOI-3.png]] *Slika 5: Z dojetjem, da imajo tudi drugi ljudje svoje notranje doživljanje, se otrokov svet razdeli na subjektivnost (svetlo modra barva krogov, ki ponazarjajo ljudi) ter objektivnost (bež barva objektov). Barva manjših krogov (drugi ljudje) je temnejša, saj otrok do njihovega doživljanja nima neposrednega dostopa, ampak ga zgolj predpostavlja.*   Vse vas, ki ste zdaj v tej predavalnici, doživljam po eni strani kot objekte v fizičnem svetu, po drugi pa tudi kot posamezne lokuse subjektivnosti. Predpostavljam, da nekaj doživljate; subjektivnost - moja in vsakogar od vas - torej obstaja v objektivnosti. A tudi objektivnost dejansko obstaja v subjektivnosti oziroma ne more obstajati brez subjektivnosti. Predstavljam si namreč, da kar vi zdaj doživljate, je ta isti svet, le z različnih perspektiv. Ta stol jaz recimo vidim od spredaj, gospa tule nasproti mene ga vidi od zadaj in torej drugače, a lahko si predstavljam, da bi jaz sedel na njenem mestu in ga videl tako, kot ga zdaj ona. Ta večperspektivnost je zelo pomembna za utrditev občutka objektivnosti sveta, njegovega obstoja “tam zunaj”, med nami. S tem dobi objektivni svet trdnost. Če bi namreč obstajala samo ena subjektivnost, ne bi bilo mogoče zares ločiti, kje se končam jaz in se začne svet. Tudi osnovni princip znanstvene objektivnosti je v tem, da se več različnih opazovalcev strinja glede tega, kar opažajo. A to nikakor ni vezano samo na znanost; tam je samo jasno artikulirano nekaj, kar je dejansko bistven del naše izkušnje sveta in drugih ljudi v njem: kot posamezni lokusi subjektivnosti skupaj obstajamo v objektivnem svetu. Zdaj pa lahko gremo še korak naprej: ko si lahko predstavljamo različne perspektive na ta svet, si lahko predstavljamo tudi nek, tako imenovan, “pogled od nikoder”, kar dokončno utrdi izkušnjo objektivnosti sveta (slika 6). Zdaj smo skupaj v tej predavalnici, jo vidimo vsak iz svoje perspektive, ko pa bo predavanja konec in bomo šli ven, fakulteta se bo zaprla, ne bo več nikogar, ki bi jo zaznaval. Kljub temu pa bomo vsi imeli občutek - bomo “vedeli” -, da ta prostor še vedno obstaja. To je ta pogled od nikoder - ali pa od vsepovsod, če hočete -, ki ga implicitno vsi nosimo v sebi. Še drugače: zdaj smo v tej predavalnici in zaznavamo to, kar se dogaja v njej, implicitno pa se zavedamo, da se nahajamo v Ljubljani, v Sloveniji, na planetu Zemlja … Čeprav tega zdaj nihče zares ne zaznava, imamo občutek, da to obstaja v nekem objektivnem “pogledu od nikoder”. Pomemben pojem, ki ga je s tem v zvezi še potrebno omeniti, je **decentracija**. Pomeni to, da smo se sposobni prestaviti iz svoje egocentrične perspektive v perspektivo bodisi drugega človeka bodisi tega abstraktnega, objektivnega pogleda od nikoder. Na določeno situacijo in tudi sebe v njej smo sposobni pogledati z neke širše perspektive. Decentracija je osnova za kakršnokoli sodelovanje med nami, za doživljanje empatije, pa tudi za razvoj jezika.   ![[SOI-5.png]] *Slika 6: Predpostavka o obstoju drugih subjektivnih perspektiv omogoča decentracijo in “pogled od nikoder” (oziroma od vsepovsod), kar dokončno vzpostavi izkustvo objektivnosti oziroma neodvisnosti obstoja zunanjega sveta.*   Zdaj smo že precej blizu pojmu intersubjetivnosti kot cilju tega predavanja. Ko imamo namreč enkrat vzpostavljeno ločitev doživljanja sveta na subjektivnost in objektivnost oziroma zavedanje obstoja lastnega notranjega sveta ter notranjih svetov drugih ljudi, je to že zametek v uvodu omenjene eksistencialne samosti. Sami smo v svojem svetu, nihče drugi ne more zares vedeti, kako in kaj doživljamo, kako se počutimo … Kot je nekoč pisalo na enem grafitu v centru Ljubljane: “Tuja bolečina ne boli.” Svojega izkustva v popolnosti ne moremo zares deliti; zgolj neki približki temu so možni. Pojavi se nek temeljen občutek ločenosti od sveta in predvsem od drugih ljudi ter z njim težnja po vzpostavljanju stika z drugimi subjektivnostmi. Osnovni medij, preko katerega lahko vzpostavimo določeno intersubjektivno povezavo, pa je seveda objektivnost. Do subjektivnosti drugih namreč ne moremo neposredno - če seveda izključimo možnost nekega telepatskega stika. Zaradi tega smo vsi zelo zainteresirani za vzdrževanje objektivnega sveta; zelo pomembno nam je, da se strinjamo glede tega, kakšen ta svet zares je. Če se namreč ne, izgubimo vsako možnost stika med našimi subjektivnostmi. Medosebni odnosi se zdaj prestavijo na raven intersubjektivnosti, torej iskanja stika med subjektivnostmi preko objektivnega sveta.  **_Vprašanje:_** _A lahko preverim, če nekaj prav razumem? Ta decentracija; to je v bistvu notranje doživljanje, ne zunanja zaznava?_  Seveda; ne gre za zaznavo, ampak za način organizacije naših zaznav, ki vključuje predpostavko, da obstajajo druge subjektivnosti, v perspektivo katerih se lahko prestavimo.  _Predpostavka..; gre torej za notranje doživetje._  Seveda, jaz ne morem zares vedeti, če niste vi, recimo, zelo sofisticiran robot, ki se sicer inteligentno odziva, a dejansko ničesar ne doživlja. To pa vendarle na neki zelo temeljni ravni, implicitno, predpostavljam; da tam notri, v vas, je neka zavest, je neka subjektivnost, ki prav tako kot jaz doživlja ta svet, v katerem se najini različni perspektivi srečujeta. In če se ne, oziroma bolje, v kolikor se ne strinjava glede tega, kakšen ta svet je, nimava možnosti stika med najinimi subjektivnostmi. Odnosi se torej zdaj prestavijo na raven intersubjektivnosti, kar v praksi pomeni, da poskušamo ugotoviti, kaj se dogaja v subjektivnosti drugih ljudi, oziroma izraziti to, kar se dogaja v naši. Daniel Stern je v svojem delu _The interpersonal world of the infant_ izpostavil različna znamenja, po katerih lahko sklepamo, da je otrok - to naj bi se začelo dogajati tam okoli devetega meseca - prišel na razvojno stopnjo intersubjektivne odnosnosti. Mogoče najbolj očitno med njimi je vzpostavljanje skupne pozornosti. Otrok lahko sledi liniji pogleda; če mu nekaj pokažemo, ne bo gledal nas, ampak bo pogledal v smer našega pogleda oziroma roke, s katero kažemo. Razumel bo, da je v ozadju te kretnje druga subjektivnost, ki je nekam usmerjena in želi, da se tudi njegova subjektivnost usmeri tja. Še druga taka znamenja so, recimo tako imenovano afektivno uglaševanje - ali smo se sposobni uglasiti drug na drugega na neki afektivni oziroma vitalnostni ravni -, kar je tudi zelo pomemben način oziroma sredstvo socializacije. Če se drugi ljudje na nekatere vidike našega doživljanja ne uglašujejo, bomo tudi sami izgubili stik z njimi. Podobno kot prej, ko sem govoril o naučenem ne-zaznavanju česa, če drugi teh naših zaznav ne potrjujejo.  S tem smo pri zaključku tega predavanja; decentracija, kot rečeno, je osnova za doživljanje objektivnega sveta in tudi za jezik, ki sčasoma postane glavno sredstvo, preko katerega poskušamo vzpostavljati intersubjektivne odnose. To se seveda dogaja tudi zdaj. Jaz govorim in vi poskušate preko razumevanja povedanega dojeti, kaj pravzaprav mislim, kako je strukturirana moja subjektivnost. A seveda obstajata dve plati te medalje: po eni strani jezik res pomaga pri premoščanju prepada med našimi subjektivnostmi, po drugi strani pa jezik močno spremeni naše psihološko polje, če uporabim Lewinov izraz, in ga zaradi tega navadno tudi zelo napačno uporabljamo. Napačno v smislu, da takšna uporaba še poglablja našo eksistencialno samost, namesto da bi jo blažila.  S tem je že bolj natančno razviden program nadaljnjih predavanj v tem ciklu. V naslednjem bom na podlagi te osnovne sheme kroga aktivnosti in kroga mišljenja poskušal razložiti bistvo jezika in pokazati, kaj jezik naredi z našim izkustvom, kako radikalno se polje našega izkustva zaradi jezika spremeni; v bistvu se neskončno razširi. Kar ima seveda po eni strani pozitivne, po drugi pa tudi negativne posledice. V tretjem predavanju bom še bolj pojasnil, kako se zaradi tega in zaradi napačne rabe jezika naša eksistencialna samost poglobi, v četrtem pa bom razmišljal, kakšna bi bila s tega vidika pravilna uporaba jezika; da torej stik s subjektivnostmi drugih ljudi izboljšamo in eksistencialno samost ublažimo, namesto da jo poglabljamo.  To je bilo torej današnje predavanje - Od aktivnosti do intersubjektivnosti -; upam, da je bilo razumljivo. Če so še kakšna vprašanja, pa imamo še nekaj časa. **_Vprašanje:_** _Ko smo govorili o subjektivnosti in objektivnosti oziroma o notranjem in zunanjem doživljanju.. Kako je pri otrocih, ko se igrajo kakšno domišljijsko igro - so hkrati v notranjem in zunanjem svetu? Ko namišljeno nekaj kuhajo, recimo._  Seveda, taka igra že pomeni, da obstaja notranje doživljanje. To, da lahko tako “padejo noter” v igro, pa bi lahko razložili s tem, da meja med notranjostjo in zunanjostjo še ni zares trdna, oziroma skozi tako igro to mejo tudi preizkušajo oziroma vadijo razliko med domišljijo in realnostjo.  _Mislite, da zaradi tega drugo osebo bolje razumejo, bolje čutijo njen notranji svet?_  Ne, ne bi si upal tega reči. Na ravni nekega čutenja, neke neposredne zaznave mogoče, ne pa v smislu, da bi bolje razumeli. Otroci so načeloma manj sposobni decentracije; to je nekaj, kar se učimo celo življenje. Saj obstaja tudi terapevtska tehnika, s katero se klient uči razlikovanja med tem, kar zaznava, in tem, kar je njegova interpretacija. Ločevanje tega dvojega ni samoumevno, pravzaprav prej nasprotno: to dvoje tudi odrasli pogosto kar pomešamo. Je pa zmožnost takega ločevanja zelo pomembna za kakršnokoli konstruktivno sodelovanje oziroma odnos. Velikokrat se prepiramo zaradi stvari, ki jih drugemu pripisujemo, ne zaradi tega, kar se je dejansko zgodilo. To je res pomemben razvojni dosežek, ki ga utrjujemo celo življenje. **_Vprašanje:_** _Ko ste govorili o “flowu”, nisem razumela - daje živost ali je ne daje?_  Če se vrnem k prvemu predavanju prve sezone: eden od ključnih aspektov živosti je tudi spontanost, neinhibiranost aktivnosti. Sposobnost mišljenja pa je pravzaprav sposobnost inhibicije. Predstava o možnih posledicah vedenja lahko blokira njegovo prosto izražanje in s tem duši živost. Lahko smo zelo ujeti v tem notranjem krogu in nismo zmožni več nobene spontanosti ter čutimo posledično zelo malo živosti. Kot sem nekje zasledil v angleščini: “Paralysis by analysis..” Toliko vse analiziramo, da nismo več sposobni nobene akcije. To je to, kar ubija živost. Ko smo v stanju toka pa smo zelo živi, ker smo takrat popolnoma potopljeni v neko aktivnost in ni nobene inhibicije. Po drugi strani pa je zmožnost inhibicije tudi zelo pomembna, da lahko živimo drug z drugim; družba ne more obstajati brez inhibicij.  **_Vprašanje:_** _Tukaj gre potem za vprašanje ravnotežja med tisto živostjo, spontanostjo na eni strani - nekdo, ki ne bi bil čisto nič inhibiran, bi delal škodo, nekdo, ki je pa recimo nevrotičen, ga je pa ena sama inhibicija … Tudi danes, recimo, ste bili vi aktivni tu spredaj, mi pa smo morali biti inhibirani, da smo lahko poslušali. Ali pa smo bili še preveč, ker bi se mogoče pojavilo več vprašanj … Recimo, če bi bili v italijanskem prostoru … (smeh)_  Ali pa če bi se ta skupina redno dobivala; če boste vsi prišli na naslednje predavanje, bo tam že manj inhibicij in se bo pojavilo več vprašanj … _(smeh)_ Spet se lahko navežem na prvo lansko predavanje, in sicer na različne bivanjske razpetosti, ki se v osnovi vse izvedejo na konflikt med živostjo in varnostjo. Eno med njimi sem poimenoval “struktura nasproti spontanosti”. Med tem se moramo tudi ves čas odločati: ali bomo ravnali po svojem trenutnem občutku, ali po nekem vnaprej postavljenem pravilu? Pravilo daje red, varnost, strukturo in za socialno življenje je nujno, da smo se sposobni držati nekega reda. Po drugi strani pa največja živost pride takrat, ko naredimo točno tisto, kar v danem trenutku čutimo. To ravnotežje, kot rečeno, venomer iščemo. Človeško stanje “in a nutshell”, če tako rečem … **_Vprašanje:_** _Za “flow” je potrebna tudi določena kompleksnost naloge, s katero se ukvarjaš. Mi smo pa govorili, da tukaj ni mišljenja in inhibicije, ki iz tega prihaja. To razumem, kot da potem delujemo iz nekih navad oziroma že optimiziranih miselnih procesov, da potem samo sledimo temu “flowu” oziroma zanosu._  Dobro vprašanje. Za “flow” kot ga opredeli Csikszentmihalyi, je potrebna ravno pravšnja kompleksnost naloge. Če je preveč preprosta, se ne zgodi, ker nam je dolgočasno in se ne aktiviramo dovolj, če je pretežka, pa tudi ne, ker se blokiramo. V tok pridemo, ko smo ravno nekje na robu: ko je izvedljivo, a se moramo znajti, poiskati kreativno rešitev. Tukaj moramo znati ločiti med inteligentnim ravnanjem in samorefleksijo. Mi lahko, in dejansko tudi zelo pogosto inteligentno ravnamo brez vmesne refleksije. Recimo, ko se izogibamo mimoidočim na pločniku - tak preprost primer. Situacija je nepredvidljiva in zato ne more potekati povsem avtomatično, zahteva neko kreativnost, na drugi strani pa ne razmišljamo, samo vidimo, kaj narediti in to takoj naredimo. Za “flow” se mora ta notranji krog ustaviti. Do tega lahko pride, ker je neka aktivnost tako zanimiva, da popolnoma pritegne našo pozornost, lahko pa pride tudi drugače; recimo v meditaciji, ko na drugačen način ustavimo svoj notranji krog in smo potem lahko povsem prisotni tudi v zelo preprostih, povsem rutinskih aktivnostih.  Ta notranji krog mišljenja je, skratka, z vidika človeškega stanja oziroma “običajnega nezadovoljstva” problem. Po drugi strani pa nas točno to dela ljudi; brez tega ne bi bilo nobenega razvoja onkraj zahtev golega preživetja. Ta notranji krog je treba zelo dobro razumeti; gledano čisto z vidika živosti pa predstavlja določen problem. Tu je treba najti ravnotežje oziroma se naučiti, kako mišljenje uporabljati, ko to želimo oziroma je potrebno, kako pa ga tudi ustaviti, ko to ni.  **_Vprašanje:_** _Kako bi pa v to umestil ustvarjalnost? Mislim intelektualno ustvarjalnost. Tu se tudi lahko dogaja nek flow …_  Ja, tukaj prihajamo do meja tega, kar je mogoče pojasniti s to shemo, ki je zares zelo osnovna; podaja res samo temeljni princip. Kako se stvari dogajajo, ko postaja živčni sistem vse bolj kompleksen, ko se različni notranji krogi povezujejo med sabo, gradijo eden na drugem, ena misel postane objekt zaznave novega notranjega kroga, nove misli, in postajajo misli vse bolj abstraktne, vse bolj ločene od neposrednega stika s svetom … To možnost odpira jezik, čemur se bom posvetil v naslednjem predavanju. Tudi na teh bolj abstraktnih ravneh je potem možna ustvarjalnost in nek “flow”; recimo literarno ustvarjanje, poezija … Vse to je ustvarjanje na teh bolj abstraktnih ravneh, ki so lahko zelo odmaknjene od neposrednega upravljanja z realnostjo.  **_Iz publike:_** _Če je tako odmaknjeno, je slaba poezija …_ **_Iz publike:_** _Lahko je pa tudi zelo dobra … Recimo Rumi …_  No, ko rečem, da je odmaknjeno, imam v mislih, da se ne ukvarja z neposrednimi praktičnimi vidiki upravljanja s svetom, lahko pa se zaradi tega približa nečemu drugemu … A s to preprosto shemo si na to niti približno ne upam odgovarjati. Samo na hitro, kaj načeloma na teh ravneh pomeni ustvarjalnost: tudi tu imamo lahko bolj ali manj prosto oziroma bolj ali manj inhibirano kombiniranje misli. Lahko jim pustimo, da se razvijajo prosto, damo svoji domišljiji krila. Ali pa smo preveč obremenjeni s tem, kar mislimo, da je resnično oziroma pravilno.   **_Vprašanje:_** _Kaj pa recimo filozofsko mišljenje, ali pa to predavanje - v katerem krogu je? Malem ali velikem?_  Seveda v krogu misli. Jaz sem sicer tu pred vami precej aktiven - hodim po predavalnici in maham z rokami - tako da nekaj tega zunanjega kroga tudi je _(smeh)_, večina stvari pa se tukaj dogaja v notranjih krogih na precej abstraktnih ravneh.   _Ampak potem ta notranji krog ni problem. Ker sicer smo na enem čudnem predavanju … (smeh)_ **_Vprašanje:_** _Ja, mene to tudi zanima. V nekaterih situacijah ta notranji krog flow zavira, v nekaterih pa lahko obstaja flow prav na teh notranjih ravneh._  Uf… _(smeh)_, zdaj moram pa čisto na sveže o tem razmišljati. Super. Ali je notranji krog vedno problem in kdaj ni … Vprašanje, kaj razumemo pod “problem”. Lahko bi recimo razmišljali, če je to, da se tukaj ukvarjamo s temi abstraktnimi vsebinami, neka kompenzacija oziroma neka sublimacija v Freudovskem smislu … Da bi bili torej najbolj zadovoljni, če bi lahko povsem neposredno zadovoljevali svoje najbolj primarne gonske impulze in se vse ostalo dogaja zato, ker tega ne moremo, ker smo tu inhibirani. In potem iščemo druge, nadomestne zadovoljitve. Sam se sicer s tem ne strinjam, ne bi rekel, da je to to. V intelektualnem ustvarjanju in kombiniranju misli, grajenju miselnih struktur uživam; to mi daje veliko zadovoljstva in živosti in sem tukaj pogosto tudi v “flowu”. Ko pravim, da je notranji krog problem, mislim predvsem v smislu inhibicije, ki pa je za mišljenje tudi nujno potrebna, saj bi se sicer ne mogel ustaviti in pogledati širših, bolj kompleksnih aspektov kakšnega vprašanja; bi vedno reagiral samo “na prvo žogo”.   Če pa pogledamo z druge strani; vzemimo praktično katerokoli meditacijo; lahko bi rekli, da gre zgolj za različne pristope, kako ustaviti svoje misli in biti neposredno v zaznavi, “v tem, kar je”. Kot je rekel neki Zen mojster: “No thoughts, no problems.” _(smeh)_.  Zaenkrat puščam to vprašanje odprto. Za zdaj v tem početju pretežno uživam, čeprav sem večkrat pomislil tudi, kaj mi je tega treba … _(smeh)_ Pa si ne morem pomagati … _(smeh)_ **_Vprašanje:_** _Malo bi se vrnila nazaj. Sprašujem se, če se sploh lahko pogovarjamo o objektivnosti? Socialna resničnost tako ali tako nastaja med ljudmi, a tudi glede fizične resničnosti je tako, da se drugi ljudje lahko na nekatere zaznave ne odzivajo … Kaj potem pravzaprav pomeni objektivnost?_ **_Iz publike:_** _Če lahko dodam: prva učna ura na mojem študiju novinarstva je bila, da objektivnost ne obstaja. Vedno smo soudeleženi z lastnimi biografijami, prepričanji …_  No, tu prihajamo do točke, kjer se s publiko rad pohecam. Če vas vprašam: koliko vas verjame, da ima vsak svojo resnico? Verjetno boste vsi rekli ja.  **_Iz publike:_** _Ja … Ja …_ Zdaj pa moje naslednje vprašanje: ali se kdaj s kom prepirate?  **_Iz publike:_** _… Ja …_  _Ergo_, ne verjamete zares, da ima vsak svojo resnico! Če bi to zares verjeli, se ne bi mogli prepirati. Osnova prepira je namreč boj za resnico.  **_Iz publike:_** _Kdo ima prav …_  Ja, tako. In brez ideje skupne, ene same prave resničnosti se tega ne moremo iti. Načeloma smo vsi zelo tolerantni, dopuščamo različne poglede, različne resnice … Če pa zares pogledamo, vsi zelo globoko verjamemo in moramo verjeti v obstoj ene same resnice. Zelo posesivni smo do tega, kaj je res. In ta občutek skupne resničnosti moramo vzdrževati … Prepiri so krizno vzdrževanje skupne resničnosti. Kot smo rekli, preko objektivnosti imamo edino ali vsaj najpomembnejšo možnost stika med subjektivnostmi. Brez ideje objektivnosti smo vsi obupno sami, ni možnosti intersubjektivnosti.  Če se vrnem k prvotnemu vprašanju: to je osnovno vprašanje epistemologije znanosti. Ideja znanosti je v tem, da zunanji svet obstaja in da je možno priti do njega oziroma se mu vsaj zelo približati. Lahko se seveda filozofsko sprašujemo, koliko je to res in koliko ne, a po drugi strani, če pogledamo zelo praktično, pragmatično: tehnologija deluje - luči v tej predavalnici svetijo, računalnik tam na mizi snema … - znanost je do nekih stvari vendarle prišla; nekaj v tem objektivnem svetu znamo narediti. Predpostavka, da objektivni svet obstaja, je smiselna. Je verjetno najbolj smiselna razlaga dejstva, da so zaznave tako stabilne. In tudi, da se z drugimi ljudmi lahko srečujemo in med seboj razumemo.  Je pa seveda še vedno zgolj predpostavka. Prav zares vedeti ne moremo.   **_Iz publike:_** _Smiselna je, ja … In moramo verjeti vanjo. To je ključna beseda: verjeti._  Tako. Tu smo zdaj že zelo v temi naslednjega predavanja, v katerem bom opredelil pojem resničnosti; ideja resničnosti nujno predpostavlja idejo stvarnosti. Torej nekega objektivnega sveta, ki obstaja “tam zunaj” in neodvisno od tega, kaj si o njem mislimo, če ga sploh kdo zaznava in tako naprej.  To predpostavko moramo imeti. Zelo pomembno nam je, da verjamemo, da obstaja ena sama skupna resničnost. To nam daje nek temeljen občutek varnosti; da sploh lahko pridemo v stik z drugimi.  **_Iz publike:_** _No, saj ta objektivizem v negativnem smislu je neka druga tema … Da nekdo reče, da absolutno ve, kaj je ta resničnost …_ Tako bom rekel: objektivnost je horizont, h kateremu moramo težiti, hkrati pa se moramo zavedati, da je to horizont in da nikoli nismo zares tam.  **_Iz publike:_** _No, no, zdaj smo pa skupaj …_  **_Iz publike:_** _Eni si pa prisvojijo ta horizont …_ Ja, tako, to je težava. Na drugi strani pa ne moremo kar opustiti poti k njemu. Mora biti vodilo naše smeri.  **_Vprašanje:_** _Ali se mu približujemo, ali ga ustvarjamo?_  Hmm, težka vprašanja postavljate … _(smeh)_ … Moramo verjeti, da se mu približujemo. To je ideja resnice.  _No, tale “moramo” bom pustila še odprt, čisto zase. A res moram?_  Možno je, da se na neki točki - recimo duhovnega - razvoja, temu lahko odpovemo. Za večino ljudi večino časa pa bi si upal trditi, da kar moramo.  Kot sem rekel: zelo preprost preizkus tega, ali zares, v svojem bistvu verjamemo, da obstajajo različne resničnosti, je, ali se prepiramo z drugimi ljudmi. Če se kdaj prepirate s svojimi bližnjimi - partnerji, prijatelji - potem na neki globoki ravni verjamete, da mora obstajati skupna resničnost. Brez tega prepričanja preprosto ne bi imeli osnove za prepir.  **_Iz publike:_** _Ja, to je dober argument._  Ja, to zelo jasno pokaže, kje smo. Lahko smo filozofsko še tako sofisticirani, vse pripravljeni relativizirati … Dokler se v vsakdanjem življenju s svojimi bližnjimi lahko prepiramo, to pomeni, da nam je zelo pomembno, da obstaja ena sama resnica.  **_Iz publike:_** _In to naša! (smeh)_ O tem bom govoril v tretjem predavanju. Hvala za vsa ta vaša vprašanja, ki pa že zelo presegajo to, kar lahko na podlagi te danes predstavljene osnovne sheme razložim. Gre res zgolj za temelj, na katerem bom gradil druge stvari. Naslednjič se bom posvetil jeziku in temu, kaj jezik naredi z našim izkustvom, z našim psihološkim poljem; iz tega pridemo do pojma resničnosti, ki je seveda stvar jezika. Od tod naprej pa bom govoril o tem, kako napačna uporaba jezika poglablja našo izkušnjo eksistencialne samosti.  S tem bi današnje predavanje zaključil; upam, da se vidimo čez en mesec!