[[Orientacija|ORIENTACIJA]] | [[Novice|NOVICE]] | [[O meni|O MENI]] | [[Stik|STIK]]   # Od resničnosti do eksistencialne samosti   ### Cikel predavanj o človeškem stanju, 2. sezona - tretje ##### SFU Ljubljana, 9. 4. 2024   Objavljeno: 3. 5. 2024 | #05-2024 ***   Lepo pozdravljeni na tem tretjem predavanju iz letošnjega Cikla predavanj o človeškem stanju. Naj samo ponovim, za tiste, ki ste mogoče danes prvič tu: rdeča nit te druge sezone je “eksistencialna samost”, torej občutek nekakšne zaprtosti in ujetosti v lastnih notranjih svetovih ter težave pri stopanju ven iz tega in v stik z drugimi. Prva tri predavanja so namenjena analizi problema, torej vprašanju, kaj eksistencialna samost sploh je in kakšni so vzroki zanjo. V četrtem predavanju pa bom razmišljal o možnostih, ki jih imamo - na nivoju komunikacije -, da to ublažimo; čisto preseči tega samo s spremembo načina komuniciranja ne moremo.  Najprej kratka ponovitev vsebine prvih dveh predavanj: [[CPČS 2.1 - Od aktivnosti do intersubjektivnosti|začeli smo]] s krožnim odnosom med organizmom in svetom, ki smo mu rekli “krog aktivnosti”. Ko se ta krog ponotranji, nastopi mišljenje - mišljenje je v bistvu ponotranjena aktivnost. Ko se enkrat vzpostavi ta notranji krog mišljenja, se pojavi v izkustvu nekaj novega, in sicer doživetja, ki nimajo neposredne povezave z dogajanjem v svetu. Pred tem je bilo otrokovo izkustvo povsem v svetu, zdaj pa se v njem pojavi zmeda, ki se razreši tako, da se izkustvo razdeli na notranje in zunanje. Ko otrok nekako hkrati s tem pride še do razumevanja, da imajo svoje notranje izkustvo tudi drugi ljudje, se celotna pojavnost razdeli na dve področji: subjektivnost in objektivnost. Subjektivnost kot tisto, kar je v vsakomer od nas, objektivnost pa svet med nami (oziroma zanj predpostavljamo, da je tam zunaj). Medčloveški odnosi se s tem prestavijo na raven intersubjektivnosti. Gre za to, da poskušamo na različne načine priti v stik s subjektivnostmi drugih ljudi. Glavno sredstvo vzpostavljanja intersubjektivne odnosnosti je jezik. Tu se je začela tema [[CPČS 2.2 - Od intersubjektivnosti do resničnosti|drugega predavanja]]. Izhajali smo iz pojma kretnje kot začetne faze vsakega vedenja, iz česar smo prišli do pomenske kretnje - torej kretnje, ki ima namen sporočanja - in preko glasovnih pomenskih kretenj do jezika in komunikacije. Pojem komunikacije izhaja iz latinskega _communis_ in v bistvu pomeni vzpostavljanje skupnosti na ravni subjektivnosti. Glavna poanta prejšnjega predavanja pa je bila v tem, da jezikovna komunikacija naredi v izkustvu celo revolucijo. Naše izkustvo oziroma psihološko polje se pravzaprav neskončno razširi - v različne smeri. Razširi se dojemanje prostora, razširi se dojemanje časa in dejanska sedanjost postane zgolj točka na prehodu iz preteklosti v prihodnost. Izkustvo se razširi tudi v abstraktno, pa v - to bo danes zelo pomembno - zavedanje načeloma neskončnih možnosti, ki jih imamo v odzivanju na vsako dano situacijo. In, nenazadnje, razširi se tudi polje našega notranjega doživljanja; pojavijo se recimo povsem nova čustva pa še kaj. Posledica vsega tega je, da je naše izkustvo preveč odprto in nastopi tako imenovana bazična anksioznost. Zadnjič smo v diskusiji to precej razdelovali in prišli do tega, da ima bazična anksioznost temelj že v človeški biologiji, torej v “razpadu instinkta”. Ljudje, za razliko od živali, nimamo že vrojenega védenja, kako živeti in se moramo vsega naučiti. Vidik tega pa je tudi ta prevelika odprtost psihološkega polja, ki ga je treba nekako zapreti. To naredimo tako, da določenim možnostim, ki jih z jezikom nadgrajena misel vzpostavi, podelimo poseben status: vzamemo jih kot resnične, za razliko od ostalih, ki so mogoče zmotne ali pa zgolj plod domišljije. Ideja resničnosti je, da se nekatere misli oziroma trditve nanašajo na neko neodvisno obstoječo stvarnost; svet, ki obstaja sam po sebi, neodvisno od tega, kaj si mi o tem mislimo in če se tega sploh zavedamo. Zadnjič sem zgolj omenil, danes bo postalo pomembnejše: vidik resničnosti je tudi “pravilnost”, torej kaj je prav in kaj narobe v nekem moralnem smislu. Navadno je ta pravilnost utemljena v neki metafizični resničnosti. O tem bom več govoril danes.  Še enkrat v glavnih korakih osnovna linija razmišljanja do zdaj: zametek eksistencialne samosti je že v začetni razdelitvi izkustva na notranje in zunanje. Ko se zavemo, da imamo sami notranji svet, do katerega drugi nimajo dostopa, in da mi nimamo dostopa do njihovega notranjega sveta, pride s tem že tudi občutek določene samosti v lastnem notranjem svetu. Odnosi se zato prestavijo na raven intersubjektivnosti, torej na poskuse vzpostavljanja stika med subjektivnostmi, pri čemer je glavno sredstvo jezik. Stranski učinek uporabe jezika pa je ta načeloma neskončna razširitev našega psihološkega polja. Ta prevelika odprtost je ogrožujoča. Zapremo jo tako, da vzpostavimo določeno resničnost.  **_Vprašanje:_** _Lahko na tej točki samo nekaj … Včeraj sem imel zanimiv pogovor z eno gospo na temo tujosti. Ta samost, ki jo omenjaš, je v eksistencializmu poimenovana kot tujost. Tu je ta vez, se mi zdi, je to to?_  Ja, bi rekel, da je to opis iste ali sorodne izkušnje. Bom danes to še bolj razvil.  Resničnost, torej, je inherentno socialna. Če bi bil zelo natančen, bi sicer moral ločiti resničnost, o kateri govorim zdaj, od _socialne resničnosti_ v pravem pomenu besede. To je še ena stopnja višje na lestvici socialnosti, bi lahko rekel, a spuščanje v to razliko bi bilo za namen tega predavanja preveč. Že resničnost sama je namreč v bistvu socialna, in sicer v treh pogledih. Prvič v svojem izvoru: temelji seveda na jeziku in jezik je stvar skupnosti, nikoli posameznika; jezik najprej obstaja med nami, šele potem v nas. Drugič je socialna v svojem namenu: skupna resničnost je prostor srečevanja naših subjektivnosti; stika med subjektivnostmi imamo načeloma lahko toliko, kolikor imamo skupne resničnosti. Tretjič pa je socialna v svojem obstoju, saj je treba naše predstave o resničnosti venomer medsebojno preverjati in obnavljati, si to potrjevati.  Zdaj pridemo do teme današnjega predavanja: spraševali se bomo, zakaj in kako vzdrževanje skupne resničnosti zgreši namen zbliževanja naših subjektivnosti; oziroma, paradoksalno, lahko celo poglablja našo eksistencialno samost. Poudariti moram, da to ni nujno, le zelo pogosto je učinek tak. Menim namreč, da je to poglabljanje eksistencialne samosti posledica napačne uporabe jezika, torej napačne komunikacije. O možnostih boljše komunikacije - take, ki ne bi poglabljala eksistencialne samosti - bom razmišljal v naslednjem predavanju.  Še enkrat torej vprašanje za danes: zakaj in na kakšen način vzdrževanje skupne resničnosti pripelje do poglabljanja eksistencialne samosti.  **_Iz publike:_** _Večinoma …_  Večinoma.  Za začetek najprej vidik eksistencialne samosti, ki sicer izhaja iz jezikovne razširitve psihološkega polja, ni pa še zares posledica vzdrževanja skupne resničnosti. Gre namreč za to, da se naše izkustvo lahko, oziroma se praviloma razširi v zelo različne smeri. Bolj kot se v nekaj poglabljamo, bolj kot se specializiramo - kar civilizirano življenje nujno zahteva, oziroma je specializacija tudi prednost civiliziranega življenja -, manj je ljudi, s katerimi lahko svoj notranji svet delimo. Presek tega, v čemer se razumemo, smo skupaj, je vse manjši in manjši.   Ko sem iskal primer, s katerim bi to ponazoril, sem se spomnil hecne epizode iz svojih študentskih let. V mladosti, še v srednji šoli, sem namreč bil amaterski astronom in potem sem enkrat sošolki na študiju psihologije razlagal, kako delujejo zvezde. Z zanimanjem me je poslušala in na eni točki doživela aha-trenutek: “Sonce je v bistvu zvezda! Samo da je bližje..!” To je bilo zanjo čisto nekaj novega. Takrat sem se globoko zavedel, v kako različnih svetovih živiva. Ena od smeri mojega poglabljanja je pripeljala do določenega pogleda na svet; do tega, da sem ves čas imel v ozadju zavesti Zemljo kot planet, ki kroži okoli Sonca, ki je le ena izmed milijard zvezd v naši galaksiji, ki je le ena izmed milijard galaksij … Pri njej pa to ni bilo tako; to pač ni bil njen svet, te perspektive ni imela. Pa nikakor nočem implicirati česarkoli glede njenih splošnih kognitivnih sposobnosti, le najini psihološki polji sta bili razviti v zelo različne smeri. Prav gotovo je v njenem obstajalo kaj, kar bi bilo zame povsem novo. Če se premaknem bližje izkustvu večine prisotnih na tem predavanju: verjetno veste, kaj se zgodi, ko začneš študirati psihologijo oziroma psihoterapijo. Kar naenkrat pridobiš nove koncepte in način razmišljanja, zaradi katerih te bližnji skoraj ne prepoznajo več. Nekateri se te začnejo celo bati, ker mislijo, da zdaj vse analiziraš, ker si ne znajo predstavljati, kako jih zdaj po novem vidiš … Ali pa, recimo medgeneracijske razlike, sploh v času tako intenzivnega tehnološkega napredka. Generacija naših staršev ali starih staršev je živela še na kmetih in je znala oskrbeti živino, nabrusiti koso in tako naprej, današnja mladina preživi velik del svojega časa pred ekrani mobilnih telefonov … To so zelo različne življenjske izkušnje, zelo različni notranji svetovi skoraj brez preseka. Neznanski premiki v razponu, recimo, osemdesetih let …  **_Iz publike:_** _Kaj je kosa..? (smeh)_ Tako ja … _(smeh)_ Ali pa - večkrat slišimo, da je med genijem in norcem tanka meja. Toda zakaj je tako? Mogoče v genialnosti ni nič inherentno nestabilnega, ampak gre le za to, da ima nekdo tako specifično razvit svoj notranji svet, da ni več nikogar, s komer bi ga lahko delil. In je potem “norost” genija posledica zelo globoke eksistencialne samosti …  A ta vidik eksistencialne samosti še ni zares problematičen. Če obstaja, oziroma v kolikor obstaja interes, lahko v procesu komunikacije naše notranje svetove približamo. Zadnjič smo rekli, da je komunikacija proces vzpostavljanja skupnosti na ravni subjektivnosti. Nikoli sicer ne moremo priti do popolnoma enakega razumevanja stvari, lahko pa si sčasoma pridemo precej blizu. Različni notranji svetovi so lahko zanimivi in se zato potrudimo drug drugega razumeti.  Ključno nadaljnje vprašanje pa je, zakaj večinoma ni tako. Zakaj nam notranji svetovi drugih ljudi praviloma niso zanimivi, ampak jih doživljamo kot ogrožujoče? Zakaj se jim upiramo, se proti njim borimo, jih poskušamo zatreti? Zelo pogosta reakcija na drugačnost dojemanja drugih ljudi je zasmehovanje. Če to ne deluje, sledijo bolj nasilni načini obrambe lastne resničnosti pred tujostjo resničnosti drugih. Zanimivost drugačnosti je načeloma možna, upam pa si trditi, da je to redkost. Za večino ljudi večino časa je drugačnost ogrožujoča.  Zdaj, če razumemo funkcijo resničnosti kot način zapiranja preveč odprtega psihološkega polja, je odgovor pravzaprav na dlani: druge resničnosti ogrožajo varnost, ki nam jo daje naša, in zbujajo našo bazično anksioznost. A to je res kratek odgovor, ki ga je treba še razdelati in izpostaviti njegove implikacije.  Je na tej točki kakšno vprašanje? Preden gremo naprej; vse do tu je bil namreč nekakšen razširjen uvod. **_Iz publike:_** _Razmišljal sem o internetu … O teh algoritmih, ki nam znova in znova ponujajo to, kar že itak verjamemo. In nas s tem najbrž tudi ščitijo pred drugimi pogledi …_ To je pravzaprav samo tehnološko podprto in ojačano, kar že itak ves čas počnemo. Poglejmo, s kom se družimo, s kom hodimo na kavo … Večinoma z ljudmi, ki nam resničnost potrjujejo, oziroma si jo potrjujemo drug drugemu. Za socialno življenje to torej že velja, v družbenih omrežjih je to le še tehnološko pripeljano do ekstrema.  **_Vprašanje:_** _Toda zakaj ogrožajo? Zakaj tak poudarek na tem? Če pogledam iz sebe, druge resničnosti mene ne ogrožajo, ampak me privlačijo._  Kot rečeno, to, da nam je drugačnost zanimiva, je vsekakor možno, si pa upam trditi, da če pogledamo širše - človeštvo na splošno - bo neprimerno več občutij ogroženosti od drugih resničnosti kot zanimanja zanje. Neprimerno več.  **_Iz publike:_** _Giordano Bruno je zgorel na grmadi …_  Ja, zažiganje heretikov, vojne … Bližje vsakdanjemu življenju - pri mladostnikih to zelo jasno vidimo: obsedeni so z “normalnostjo”. Verjetno se spomnimo, kako je to bilo. Takoj, ko je bilo nekaj drugače, čudno, je bilo deležno zasmehovanja. Zelo pomembna faza socializacije je namreč to, da oblikujemo resničnost in občutek za prav in narobe; vzpostavimo identiteto. Vse kar štrli ven iz tega, je ogrožujoče. Kasneje, z intelektualnim in moralnim razvojem lahko pridemo do tega, da smo bolj odprti - bolj sofisticirani, če hočete - a praviloma, v osnovi, smo ljudje taki, da nas drugačnost ogroža.  **_Iz publike:_** _Lahko eno zgodbico povem? Moj učitelj, Graham Barnes, je študiral na Harvardu sociologijo religije; tam je bil en profesor, siva eminenca, ki je od študentov zahteval, da se vključijo v skupino ljudi, ki je v svojem dojemanju sveta najbolj oddaljena od tega, kar sami verjamejo. Morali so se družiti in se pogovarjati z njimi, sicer niso mogli opraviti izpita. A ni genialno?_ Super, se strinjam. To lahko sami pri sebi preizkusite pri družbenih temah, na katere ste čustveno močno navezani. Na internetu poiščite argumente, ki so točno nasprotni temu, kar sami verjamete. Če se spomnite obdobja covida, recimo - do tega imamo zdaj že dovolj distance, da lahko analiziramo -: kako smo se takrat polarizirali! Fascinantno in strašljivo mi je bilo opazovati, kaj se je dogajalo z družbo. Tudi pri sebi sem jasno videl, kako to deluje: poskušal sem se potruditi in poslušati argumente z druge strani in sem se počutil zelo neprijetno; prav težko mi je bilo to poslušati… Kako se lahko tako motijo in zagovarjajo popolnoma nerazumne stvari..!? In verjamem, da so ljudje z nasprotnimi prepričanji doživljali zelo podobno.  Kjer čustveno nismo zelo navezani - tisti deli resničnosti, ki niso tako pomembni za naš občutek varnosti -, to nam je lahko zanimivo. Ko pa bomo prišli do nečesa, kar nam je eksistenčno pomembno, bomo to zelo težko mirno poslušali in sprejemali drugačnost.  **_Vprašanje:_** _Če prav razumem: včasih, tisoče let nazaj, smo se lahko samo pogovarjali. Potem so prišle knjige, a so bile izjemno redke. Zdaj, ko imamo internet, je pa človek sam v tem. In se zato med sabo bistveno slabše razumemo, saj pogovora sploh ni več, ni potreben. Če kaj potrebujem, grem pogledat na splet, mi sploh ni treba koga drugega vprašati. A je to to? In kam bo to pripeljalo?_  To je vsekakor vidik tega, o čemer govorim. Ljudje smo po naravi nagnjeni k temu, da skupaj ustvarjamo in si medsebojno potrjujemo resničnost. In večino človeške zgodovine se je to dogajalo v neposredni konverzaciji. S knjigami se je to že spremenilo. Moja izkušnja recimo, ko sem našel kakšnega avtorja, ki mi je v določenem obdobju zelo odgovarjal … Občutek sem imel, da z njim debatiram in zato v svojih razmišljanjih nisem sam, tudi če ni bilo nikogar, s komer bi lahko o tem govoril v živo. Bil sem nekako torej že v virtualnem svetu. Z internetom se je to še bolj zaostrilo. Kaj bo naredila umetna inteligenca, ko se bomo, oziroma se že pogovarjamo z roboti, je pa še velika neznanka.  Če se vrnemo k osnovnemu vprašanju: zakaj nas druge resničnosti praviloma ogrožajo, namesto da bi nam bile zanimive? Izpostavil bi predvsem dva vidika razširitve psihološkega polja izmed teh, ki sem jih razdelal v prejšnjem predavanju. Eden je razširitev časa, posledica česar je zavedanje minljivosti - tako minljivosti vsega, kar lahko posedujemo, kar povzroča trpljenje zaradi navezovanja in izgub, kot tudi lastne minljivosti in strahu pred smrtjo. Lahko bi rekli, da je to temeljni vidik bazične anksioznosti. Iz tega se pojavijo potrebe po osmislitvah, po razlagah obstoja; zakaj življenje, zakaj trpljenje, zakaj smrt? Kaj je po smrti - zelo težko namreč prenesemo, da mogoče ni nič. Nadaljnje vprašanje je, kako si za časa življenja zagotoviti, da bo po smrti dobro … To je bila večino človeške zgodovine seveda domena religij. Vprašamo se lahko, če bi to lahko bilo tudi drugače, ali bi lahko kaj drugega zapolnilo ta prostor. Temu se bomo nekoliko posvetili na koncu. Drugi za odgovor na naše vprašanje zelo pomemben vidik razširitve psihološkega polja pa je neskončnost možnosti. Načeloma neskončnih možnosti, seveda. Ni nujno, da se tega ves čas zavedamo, oziroma se večinoma ne. A če pomislimo, vidimo, da jih je v vsaki situaciji neprimerno več, kot se jih navadno zavedamo. Velika nevarnost tega je prevelika razpetost. V [[CPČS 1.4 - Koordinate celovitosti|četrtem predavanju lanske sezone]] sem govoril o celovitosti in necelovitosti: necelovito stanje je razpetost med različne medsebojno izključujoče se motive (slika 1) in če so ti motivi močni, smo v stanju nekakšne agonije, pred katero se pogosto ubranimo tako, da znižamo svojo celokupno energijo, kar je možna razlaga depresije.     ![[P2.3 - necelovitost.png]] _Slika 1: Agonija kot stanje necelovitosti pri visoki energiji pred katero se ubranimo s padcem v depresijo._   Ljudje hrepenimo po strukturi. Verjetno vsi veste, da je veliko bolje imeti dan do zadnje minute napolnjen z obveznostmi, kot ne vedeti, kaj s sabo. Čeprav smo potem utrujeni in jamramo, koliko dela imamo, je to veliko bolje, kot če bi viseli v neki praznini in ne bi imeli kaj početi. In načeloma smo bolj srečni, če imamo možnosti manj. Ob pogoju, seveda, da se ne zavedamo alternativ. Če imamo v določeni situaciji samo eno možnost, si bomo nekako naredili, da bomo s tem v redu. Ko pa imamo načeloma neskončno možnosti … Uff …  **_Iz publike:_** _To je ta FOMO zdaj. Strah pred tem, da bomo kaj zamudili._  Ja, točno, “fear of missing out”. Toliko enega dogajanja je povsod, vsega bi se radi udeležili, bog ne daj, da bi kaj zamudili, česa ne izkusili … Isto v partnerskih odnosih: včasih so se ljudje poročili in je bilo to to. Saj ni bilo vedno prijetno, ampak se je potrpelo… _(smeh)_ Zdaj je pa možnosti nešteto: lahko se razidemo, se ločimo, na internetu poiščemo koga, ki bi nam bolj ustrezal, in smo kot otroci v trgovini s sladkarijami. Kaj bi, kaj vse lahko bi …?  Hrepenimo torej po strukturi in zelo težko si jo postavimo sami. Veliko lažje je, če nam je postavljena od zunaj. Vidim tudi pri študentih: najbolj srečni so, če jim točno poveš, kakšne so obveznosti: tako bo potekal izpit, to je literatura, to so izpitna vprašanja … Tudi če je učenja veliko, brez težav sprejmejo, ker točno vedo, kaj jih čaka. Struktura je postavljena in če jo da nekdo s pozicije avtoritete, da ni dvoma vanjo, smo načeloma najbolj srečni. To je veliko bolje, kot če se znajdemo v kaotični situaciji, v kateri ne vemo, kaj je treba in kaj ne in kako se sploh stvari lotiti.  To se vse zelo povezuje z dejstvom, da smo ljudje družbena bitja. Življenje v skupnosti je pravzaprav glavna človeška evolucijska prilagoditev; s tem je povezan tudi že večkrat omenjen razpad instinkta, saj je socialno življenje preveč kompleksno, da bi lahko bilo regulirano instinktivno. Kot kompenzacija se je razvila velika sposobnost učenja in mišljenja ter jezik, kateremu se tu posvečamo. To, kar nam zaradi razpada instinkta zmanjka na biološki ravni - ta struktura, ki nam ni prirojena, tako kot je živalim - je nadomeščeno z družbeno regulacijo: s socialnimi normami, vrednotami, pravili … To je to, kar vsakemu posamezniku daje določeno stabilnost. Seveda pa je to dvorezen meč: po eni strani nam družbena struktura nudi varnost, po drugi pa življenje v skupnosti nujno zahteva od vsakogar določene omejitve; vsega pač ne moremo imeti, vsega ne narediti …  Spet se bom navezal na [[CPČS 1.4 - Koordinate celovitosti|četrto predavanje prejšnje sezone]], ko sem govoril o konceptu sebe (slika 2). Če si predstavljamo, da je ta krog celokupnost naše motivacije - vsi možni motivi, ki jih nosimo v sebi -, si lahko koncept sebe predstavljamo kot okno, ki določenim motivom pusti, da se prosto izražajo, drugi - in lahko je to precejšen del naše motivacije - pa ostajajo “v senci” in se nikoli ne morejo zares izraziti. Pri vsakem človeku se v procesu socializacije to nujno zgodi. Koncept sebe potrebujemo za blaženje bazične anksioznosti, po drugi strani pa gre to na račun borbe z motivi, ki v koncept sebe niso vključeni. Ti namreč ves čas izvajajo določen pritisk, saj se hočejo izraziti, in je treba koncept sebe ves čas vzdrževati oziroma braniti. Večinoma nam to uspeva, vsake toliko pa tudi ne in si privoščimo oziroma se nam zgodijo kakšne regresije - konstruktivne ali destruktivne.    ![[P4 koncept sebe1.png]] _Slika 2: Koncept sebe (kvadrat) določenemu delu naše celokupne motivacije (krog) pušča, da se prosto izraža, drugemu pa ne (osenčen del kroga). Neizraženi motivi (rdeče puščice) venomer ustvarjajo pritisk na koncept sebe, zato ga je treba aktivno vzdrževati (rumene puščice)._   Vprašanje tukaj je, kaj daje moč za vzdrževanje koncepta sebe. S tem pridemo do vidika resničnosti, ki mu pravim pravilnost oziroma morala. Na čem lahko temelji? Idealna možnost bi seveda bila, da bi morala izhajala iz razumevanja; pridemo do spoznanja glede tega, kaj je prav in kaj narobe in oblikujemo tako imenovano avtonomno moralo - po Kohlbergu je to najvišja stopnja moralnega razvoja - kar pa lahko dosežejo le redki ljudje. Za večino ljudi je veliko boljši motivator za vzdrževanje koncepta sebe strah. Lahko izhaja iz neke zunanje prisile; vsaka družba ima določena formalizirana pravila, zakone, in tudi organe pregona, ki skrbijo za to, da se ljudje teh pravil držijo. Toda na ta način je možno regulirati relativno malo človeškega vedenja. Družbe, ki so to poskušale, recimo razni totalitarni režimi, so bile zelo neučinkovite, saj je treba nameniti ogromno resursov samo za nadzor. Da družba lahko deluje, mora torej priti do tega, da se ljudje regulirajo sami, kar pomeni, da mora biti strah ponotranjen in cepljen na nekaj drugega, kar je najpogosteje naš temeljni strah pred smrtjo. Nad tem pa, kot smo že rekli, imajo domeno religije. Zato se morala zelo pogosto veže na določene metafizične razlage sveta in smisla.  **_Iz publike:_** _Če pogledamo spet obdobje covida, je dejansko vse to veljalo, le da je mesto religije zavzela znanost._  Se strinjam. Znanost je v tej situaciji dobila vlogo religije. Racionalna diskusija se je povsem zaprla, vsak argument proti uradni dogmi je bil zavrnjen z “nezaupanjem v znanost”.  _Strategija je bila pa točno taka, kot jo vidimo pri religijah: zbujati strah pred smrtjo …_ Težko je sicer reči, koliko je bilo to namenoma, v smislu, da so imele določene interesne skupine v ozadju neke svoje agende, koliko pa se je to zgodilo spontano, kot nek razširjen “groupthink” - to lahko pustimo odprto. Dogajalo se je pa res točno to. Lahko bi rekli, da je šlo za _scientizem_, torej znanost v vlogi religije. Prava znanost spodbuja dvom in diskusijo, se razvija skozi nasprotovanja in kritiko, v tem primeru pa je bilo to povsem zatrto. In to se je, kot pri religijah, napajalo iz strahu pred smrtjo.  **_Vprašanje:_** _Lahko kot ta notranja prisila deluje tudi sram? Prav v primeru covida je bilo namreč zelo prisotno tudi to. Bilo me je sram izraziti svoje dvome, ker bi bila takoj označena, da ne verjamem v znanost … Mislim, da gre sram zelo vzporedno s strahom. Sram pomeni, da ne pripadam, da nisem vreden, da pripadam drugim._  Točno to, si me prehitela. Drugi strah, ki deluje kot regulator morale, je strah pred osamljenostjo oziroma zapustitvijo, izločenostjo iz skupnosti. Včasih je bila ena najhujših kazni, skoraj še hujša od usmrtitve, to, da so te izgnali; izobčenje. Povsem sam ostaneš, brez korenin, brez človeškega stika …  **_Iz publike:_** _To je recimo delal naš prejšnji režim; Kocbek, Kavčič … So jih ekskomunicirali._  Pa tudi zdaj se to dogaja. Recimo sedanja tako imenovana “kultura črtanja” (_cancel culture_). Podobna stvar. _To pa ne poznam. Kaj je to?_  Nekdo, ki ni dovolj “prebujen”, če poslovenim že uveljavljeno besedo _woke_, se ga preprosto onemogoči v družbenem udejstvovanju. Ne more več javno nastopati, lahko celo izgubi službo, nihče več noče imeti z njim opravka … Samo zaradi splošnega strahu pred zelo glasno manjšino, ki misli, da ve, kaj je prav in kaj narobe. Spet je onemogočena racionalna diskusija o nekaterih družbeno zelo pomembnih temah … Še ena oblika izobčenja; družbe ti sicer ni treba dejansko zapustiti, ne moreš pa se več v njej udejstvovati. Iste stvari se dogajajo, le nekoliko drugače - nič novega pod soncem, bi lahko rekli … Pripadnost sicer najbrž ni nujno vezana samo na strah - o tem sicer še nisem dovolj temeljito razmislil -, lahko gre tudi za pozitivne vidike pripadnosti skupnosti in smo svoje egoistične apetite pripravljeni držati na vajetih, ker nam je skupnost pomembnejša od nas samih.  _V bistvu je to, na kar je kolegica opozorila, en kompleks: strah, sram, krivda. To gre skupaj._  Ja, res, to gre skupaj. In se praviloma povezuje z religijami ter pripadnostjo: “Za Boga in narod …” To dvoje gre zelo dobro skupaj. Ne nujno vedno, lahko pride tudi do konflikta med tema dvema ravnema pripadnosti; človek je razpet med lojalnostjo enemu ali drugemu. Mislim, da bi se naša polpretekla zgodovina dala razložiti točno s tem konfliktom med lojalnostjo narodu oziroma veri. Stvar je sicer kompleksna in si vanjo ne bi upal podrobneje iti … Zelo pogosto pa pride do tega, da se to dvoje poveže.  **_Vprašanje:_** _Ali ni oksitocin tisti hormon, ki naredi, da ene ljudi dojamemo kot naše, tiste druge pa kot sovražnike, recimo na tekmi … Svojim odpuščam, tistim drugim ne odpuščam …_ Na to ne bi znal odgovoriti; mogoče kdo drugi?  **_Iz publike:_** _Prvič slišim. Oksitocin je uradno “hormon ljubezni” …_ _Toda menda je ta ljubezen vezana le na lastno skupnost in isti hormon povzroča izključevanje drugih. To sem nekje prebrala._  Na tej ravni res ne bi znal česarkoli povedati, je pa v socialni psihologiji že dolgo znano to razlikovanje med “ingroup” in “outgroup”, pri čemer je naša skupina implicitno vedno dojeta kot boljša in druga kot slabša … Še pridemo tudi do tega.  **_Vprašanje:_** _Še jaz bi nekaj vprašala: primer avtonomne morale …_  No, vsi ljudje, ki smo jih kdajkoli imeli za moralne avtoritete … **_Iz publike:_** _Mandela …_  Ja, recimo, Mandela, Gandhi … Ti ljudje so se bili sposobni dvigniti nad te strahove in delovati v skladu z neko svojo moralo ne glede na to, kakšne bodo posledice. Take ljudi zelo čislamo in so precej redki. Avtonomna morala pravzaprav pomeni, da sebe ne vidiš več kot pripadnika določene skupnosti, ampak kot pripadnika celotnega človeštva. Torej tudi popolna decentracija, popoln izstop iz samopomembnosti - pomembni so neki širši principi in smo zanje v končni fazi pripravljeni žrtvovati tudi sebe. Seveda če pridemo do tega na podlagi lastnega razumevanja, ne zaradi neke indoktrinacije. Lahko bi sicer še naprej razpredali, koliko je dejanska avtonomnost sploh načeloma možna, a bi to bilo za današnji namen preveč.  Če torej zdaj vidimo, kako je naša samoregulacija, naš občutek temeljne varnosti, ki nam jo daje resničnost, povezna z bazično anksioznostjo, pridemo do neprijetnega, a mislim, da kar neizogibnega zaključka, da je mirno sobivanje različnih religij in kulturnih identitet zelo idealističen in praktično nemogoč projekt. Če so pogoji življenja dobri, je možna _strpnost_ - a že beseda sama kaže, da je prisotno določeno trpljenje. Ob drugačnosti nam ni prijetno, smo pa pripravljeni potrpeti, smo s-trpni. Takoj, ko pa se pogoji življenja zaostrijo, skoraj neizogibno pride do konfliktov. Pri govoru o tem je treba biti zelo previden, saj je multikulturalizem politično zelo občutljiva in aktualna tema; paziti moramo, da stvari ne pomešamo s kakšnim šovinizmom ali celo rasizmom … Če pogledamo realnost človeškega stanja in razumemo, kako globoko potrebujemo trdno resničnost za blaženje bazične anksioznosti, so resničnosti, ki so drugačne od naše, praviloma ogrožujoče.  Vojne, če pogledamo, so vedno na neki ravni tudi konflikt med identitetami. Na površini gre tudi za kakšne konkretne materialne interese; če pa pogledamo globlje, gre vedno za boj ene skupine proti drugi na podlagi določene identitete. Mi, naš način življenja, naša religija, naša resnica … Če pogledamo zdaj aktualne konflikte, recimo Ukrajina-Rusija ali Izrael-Palestina, gre v bistvu za to.  **_Vprašanje:_** _Se ti zdi, da med Ukrajinci in Rusi tudi? To jasno vidim med Izraelci in Palestinci, tu pa ne. Kje ti vidiš to? Misliš, da je vera?_  Vera tam ni, ta je načeloma ista, ampak različni drugi vidiki identitete - kam se ljudje uvrščajo … Kaj pa bi drugega lahko bilo, v končni fazi? V tem primeru sicer še nimamo dovolj distance, da bi lahko nepristransko pogledali na zadevo, tako kot smo lahko pri covidu. **_Iz publike:_** _No, če pogledamo podoben primer, kjer pa imamo dovolj distance: recimo Srbi in Hrvati._  Ja, dober primer. “Narcisizem majhnih razlik” je pravzaprav najhujši. Na nek način lažje sprejemamo tiste, ki so nam zelo različni, če nas seveda fizično ne ogrožajo, če ne stopajo preveč v naš prostor. Našo identiteto bolj ogrožajo tisti, ki so nam precej podobni; tu moramo bolj delati, da vzpostavimo in vzdržujemo razliko, ki določa “nas” nasproti “njim”.  To je bil zdaj pogled z neke širše družbene perspektive, kar je našemu vsakdanu mogoče nekoliko oddaljeno, čeprav, se bojim, se že kar nevarno približuje. S tem sem hotel pokazati dvoje: prvič, kako različne resničnosti odtujujejo ljudi, ker se zaradi njih počutimo ogrožene. In drugič, da je vsaka identiteta dvorezen meč: po eni strani nam nudi varnost in blaži bazično anksioznost, po drugi strani pa v nas ustvarja razcep, odtujenost od določenih vidikov samih sebe.  **_Vprašanje:_** _Ali ni to pravzaprav seme zla? Bi oseba z avtonomno moralo imela tako sliko? Ali pa bi v celoti poznala in sprejemala samo sebe?_  Super vprašanje, hvala. Ja, mislim, da to je “seme zla”; po mojem obstaja možnost življenja, ki je onkraj morale, tudi avtonomne. Pri taki osebi tega razcepa res ne bi bilo več. Avtonomno moralo razumem, kot da še vedno čutim določene antisocialne motive, a sem jih na podlagi razumevanja njihove škodljivosti pri sebi pripravljen krotiti.  _Ampak že beseda “krotiti” … Jaz bi raje govorila o izbiri. Ko poznam ta notranji kvadrat in tudi vse okoli njega, mi energije ni več treba porabljati za to, da tisto, kar je zunaj, tam držim._  Ja, ampak še vedno moram izbirati …  _Toda lahko izbiram! A ni to velik privilegij, da človek lahko izbira?_  Ja, se strinjam, mislim pa, da če bi šli bolj na duhovno raven, bi resnična razrešitev tega bila takšna, da človek tudi izbiral ne bi več.  _Aha, nisem šla v duhovnost. Ustavila sem se malo prej._  Tako, malo pred tem bi bilo res to, da v sebi vse vidim in se lahko zavestno odločam, kaj bom izrazil in česa ne.  _Če se ne zavedam, kaj je tam zunaj, pa ne morem izbirati. In neka konvencionalna morala prav to zavedanje megli …_  Se strinjam. To sliko bi morali še dopolniti - saj v lanskem četrtem predavanju sem tudi jo -: to, kar je izven koncepta sebe, moramo razdeliti na dve področji (slika 3). Najprej so tu motivi, ki se jih zavedamo, a se proti njim borimo, potem so pa še motivi, ki se jih niti zavedamo ne, ker so tako globoko potlačeni oziroma zavrti. Še vedno pa nekje v ozadju delujejo in povzročajo težave.   ![[P4 koncept sebe5.png]] _Slika 3: Nekaterih iz koncepta sebe izključenih motivov se zavedamo in jih aktivno odrivamo (svetlo sivo področje), drugih pa ne, ker so premočno zavrti (temno sivo področje)._   Prvi korak k avtonomni morali bi torej bil, da ozavestimo vse, kar je tu zunaj. Še višja stopnja celovitosti pa bi bila, da to razlikovanje med sprejemljivim in nesprejemljivim sploh ukinemo. A to že daleč presega domet današnjega predavanja.  Če se vrnem: vsaka identiteta torej ustvarja razkol med nami in razkol znotraj nas; smo sicer lahko skupaj z drugimi, a smo v tem nepristni oziroma neceloviti. Ta spoznanja lahko zdaj prenesemo na raven vsakdanjega življenja. Načeloma bi si upal zatrditi dvoje: v kateremkoli odnosu smo lahko skupaj v toliko, kolikor imamo skupne resničnosti, kar vključuje tudi vse širše družbene vidike, o katerih smo govorili prej. Težko je biti v odnosu z nekom, ki ima zelo drugačna temeljna prepričanja o svetu, drugačne vrednote; svetovni nazor, skratka. Če skočimo na hitro nazaj h covidu: zanimiv učinek je bil, kako globoko je zarezal v najbližje odnose: med prijatelje, družinske člane … Torej ljudje, ki so si načeloma naklonjeni, se imajo radi, so se zaradi tega eksistenčnega strahu kar naenkrat znašli na različnih bregovih. Odnosi niso nujno razpadli, a če niso, to pomeni, da je obstajala globlja raven resničnosti, kjer smo bili še vedno skupaj in smo zato prenesli razhajanje glede te teme. In drugič: pomembnejši kot nam je odnos, večja je potreba po vzdrževanju oziroma težnja k vzpostavljanju skupne resničnosti. Bolj smo občutljivi na vsakršne odklone od tega. Najpomembnejši, najbližji odnosi torej ustvarjajo največji pritisk na koncept sebe; tu si najtežje dovolimo izraziti še kaj, kar v skupno resničnost ni sprejeto. Tako pogosto pridemo do paradoksalne situacije, ko smo si v najpomembnejših odnosih na nek način najbolj odtujeni. Če vzamemo tri glavne kategorije bližnjih odnosov - torej prijateljske, partnerske in družinske - je to verjetno najbolj zaostreno v partnerskih odnosih.  V prijateljskih odnosih to ni tak problem, saj se ti že vzpostavijo na določeni skupni resničnosti - z nekom, s komer že v izhodišču ne delimo dovolj resničnosti, prijatelji niti postati ne moremo. In drugič, s prijatelji vendarle ne preživimo toliko skupnega časa. V partnerskih odnosih pa je stvar zelo drugačna, saj se večinoma ne vzpostavijo na podlagi skupne resničnosti, ampak nečesa drugega, neke “kemije”, in začnemo šele naknadno vzpostavljati skupno resničnost. Ko “kemija” popusti, mogoče ugotovimo, da smo si na ravni pogleda na svet zelo različni in skupne resničnosti ne moremo vzpostaviti. Hkrati pa ti odnosi posežejo zelo globoko v intimo in skupaj preživimo veliko časa, tako da je potreba po skupni resničnosti zelo velika. Kar se tiče družinskih odnosov, je pa jasno, da si družine ne izbiramo, da smo nekako vrženi v neko skupnost … Verjetno vsakdo ve, da so med družinskimi člani lahko zelo globoke nazorske razlike. Zaradi neke skupne identitete pa vendarle smo povezani, tega ne moremo kar prekiniti. **_Iz publike:_** _In občutek tujosti je lahko zelo močan …_ Ja, odtujenost je lahko zelo globoka. Svoj delež prispevajo seveda še medgeneracijske razlike, pa mogoče je neka odtujenost že v partnerskem odnosu med staršema in se to potem kaže v celem družinskem sistemu … S tem pridemo do vidika eksistencialne samosti, ki se mi zdi mogoče najtežji: smo v odnosu, a smo v njem sami.  **_Iz publike:_** _Največji občutek samosti lahko doživiš v najbližjih odnosih. To je ta paradoks …_ Na nek način je lažje biti povsem sam, kot biti v odnosu, ki ti je sicer pomemben, si nanj navezan, hkrati pa si ravno zaradi zelo močnega pritiska k skupni resničnosti od te osebe globoko odtujen.  Pa še en zaplet je tukaj. Na družbeni ravni, recimo, ko smo soočeni z drugačnostjo, ki posega v naš življenjski prostor, hočemo druge, drugačne samo premagati, uveljaviti svojo resničnost in izničiti njihovo; jih izločiti iz svojega prostora. Zavedati se je treba, da je sodobna vrednota sprejemanja drugačnosti iz neke širše kulturne in zgodovinske perspektive izrazit in zaenkrat še zelo kratkotrajen unikum. Večino človeške zgodovine so se ljudje zaradi drugačnosti mirno pobijali. Močnejši so šibkejše in njihovo resničnost preprosto izničili, oziroma delali na tem, da bi jo.  **_Iz publike:_** _Recimo ne tako dolgo nazaj Ruanda …_ Ja, recimo; prav zdaj enkrat je bila trideseta obletnica, če se ne motim. Torej, še enkrat: večino človeške zgodovine večina človeških kultur ni imela ideje sprejemanja drugačnosti. Lahko bi rekli, da se na zahodu zadnjih nekaj desetletij dogaja en zanimiv socialni eksperiment, katerega učinke bomo še videli … Do zdaj je bilo praviloma tako, da je vsakdo hotel uveljaviti svojo resnico na račun resnice drugega.  V bližnjih odnosih pa ravno tega nočemo narediti. Če bi namreč svoje interese v teh odnosih uveljavljali tako, da drugega premagamo, bi izgubili točno to, kar v teh odnosih iščemo: enakovredne partnerje. Resnična bližina je mogoča samo med enakovrednimi ljudmi. **_Iz publike:_** _Pa željo drugega iščemo …_  Tako. Nočemo, da bi bil drugi z nami zato, ker je v to prisiljen, ampak zaradi tega, ker si to sam želi. Zaradi vsega tega karkšnakoli prisila ne pride v poštev. Svoje interese potem poskušamo uveljaviti preko ovinka, preko resničnosti. Drugega poskušamo prepričati, da je to, kar si mi želimo tudi objektivno bolje oziroma prav. Upamo - ideja v ozadju je -, da se bo drugi podredil resničnosti, ne pa nam. Tako bi dobili oboje: uveljavili bi svoj interes in hkrati ohranili enakovrednega partnerja.  Ker pa se zavedamo, da so v ozadju takih prepričevanj interesi, da ne gre zares za resnico, se vsakdo samo vkoplje na svojem bregu. Neposreden boj za interese se preobrazi, se zakamuflira v boj za resnico. To je bistvo prepiranja. In posledica je, da smo zaradi tega še bolj narazen, kot da bi prišli skupaj; eksistencialna samost se še poglobi. Možno je sicer, da skozi prepir pride do neke katarzične razrešitve in se v tem zbližamo - če povežem z [[CPČS 1.2 - Krog Erosa in Thanatosa|drugim lanskim predavanjem]], bi bila to faza pomirjenega Thanatosa in novega mladega Erosa -, a to je navadno zgolj začasno.  Če gremo za konec še nekoliko nazaj na družbeno raven in se vprašamo, kaj se s perspektive tega, kar sem danes razlagal, dogaja v sodobni zahodni kulturi - nekoliko smo se tega že dotaknili v prejšnjih predavanjih, ko smo recimo govorili o epidemiji paničnih napadov. Danes si to lahko pogledamo na nekoliko drugačni osnovi. Stanje sodobne družbe pogosto označujemo kot “postmoderno”. Francoski filozof Lyotard, ki je ta pojem uvedel, ga definira kot “neverjetje v vélike pripovedi”. Nobene skupne resnice več ni. Dominantna religija - krščanstvo - izgublja na moči, priče smo vse večjemu pluralizmu različnih verovanj. Vse velike ideologije iz polpretekle zgodovine, recimo komunizem, so se izkazale za neviabilne, nacionalne, pa tudi vse druge identitete - opozoriti velja na spolno - se relativizirajo … In zaradi obilja informacij, ki jih nudi internet, postajamo tudi zelo senzitizirani na različne manipulacije z resničnostjo, ki bi se jih lahko posluževali različni centri moči. Propaganda postaja vse bolj “prozorna”. Kako to vpliva na koncept sebe ljudi v taki družbi? Rekli smo, da koncept sebe potrebuje določeno moč, da se lahko upira iz njega izločenim motivom. Ugotovili smo, da ta moč praviloma izhaja iz strahu, ki je utemeljen v neki entiteti, ki je višje oziroma je večja od nas: v Bogu, v narodu … Če vse te nadredne entitete razpadajo - kaj se potem dogaja s konceptom sebe? Razpadati začne notranja trdnost, morala, ljudje smo vse bolj notranje razpeti med nekompatibilnimi motivi, ki so bili prej preprosto odrinjeni iz zavesti in tako pod kontrolo. Posledice so agonije, anksioznosti, panika, depresije.  Verjetno poznate Bartolovega Alamuta; osnovni moto verske sekte Izmailcev je bil: “nič ni resnično, vse je dovoljeno”. Toda, zelo pomembno: ko vodja sekte glavnemu junaku razlaga bistvo svoje filozofije, pravi nekako tako: “Če to razumeš, veš, da so vse ideologije, s katerimi se obvladujejo množice, bajke. Zato si lahko svoboden. Toda, tega so zmožni samo redki ljudje, ki so se sposobni samoomejiti. Večina ljudi se ni sposobna oziroma pripravljena omejevati, zaradi česar morajo biti omejeni od zunaj, z bajkami o resničnosti in moralni pravilnosti.” Zdaj se nam dogaja, da ta “nič ni resnično, vse je dovoljeno” postaja masovno prepričanje, splošno stanje duha. Če bo šlo tako naprej, se zaenkrat še relativno svobodnim zahodnim družbam slabo piše; to so namreč plodna tla za vznik novih totalitarizmov. Če bazična anksioznost populacije naraste preko določene meje, začnejo ljudje hrepeneti po vélikem vodji, ki bo vzpostavil red, četudi na račun svobode. Bolje rigiden red kot popoln kaos.  **_Vprašanje:_** _Se lahko to hitro spremeni?_  **_Iz publike:_** _Se je že večkrat zgodilo … Ljudje so se še zabavali, ko se je že začenjala vojna ali državni udar …_ Ja, to se načeloma lahko zgodi dokaj hitro. Nekaj časa se pripravlja, teži v to smer, potem pa preskoči, kot to predvideva teorija katastrof.  Vprašanje zdaj je, če obstaja še kakšna druga možnost. Ne vem, če obstaja možnost na ravni družbe, a če resno vzamemo Gandhijevo maksimo “bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu”, se lahko začnemo spraševati, če lahko vsak posameznik naredi kaj na ravni lastnega načina komuniciranja z bližnjimi ljudmi, o čemer bom razmišljal naslednjič.  S tem bi današnje predavanje zaključil, imamo pa še nekaj časa za diskusijo.   **_Vprašanje:_** _Kaj mislite, da bi bilo treba narediti, da se ne bi zgodilo to, kar ste zdaj na koncu povedali?_  Ne vem, če bi si upal kaj reči glede družbene akcije, na ravni vsakodnevnega življenja in naših medosebnih odnosov pa lahko ozavestimo določene principe komuniciranja, ki mogoče lahko vplivajo tudi na boljše stanje v družbi.  _Torej pustiti, da spontano pride do streznitve?_  Se bojim, da se bo samo začel nov krog …  **_Iz publike:_** _Ja …_  **_Iz publike:_** _Solženicinov odgovor je bil samoomejevanje, zanimivo. Kot si prej rekel … Če gledamo recimo tudi rabo energije, kako pretirano izkoriščamo svetovne vire … Povsod je to vprašanje samoomejevanja._  Samo koliko ljudi je tega zares sposobnih, če gledamo na ravni celotne družbe..? Intelektualno razumeti, da je samoomejitev potrebna in potem to tudi narediti …  _Ampak to je ključen koncept - samoomejevanje - a ne?_  Tako kot smo že prej razpravljali glede avtonomne morale. Eno je če se samoomejimo na podlagi razumevanja in zavestne odločitve, drugo pa, če zaradi strahu. Če razmišljamo še naprej, pa bi bilo še bolje, če se nam omejevati sploh ne bi bilo treba, ker si niti ne bi želeli več od tega, kar res potrebujemo. A kot rečeno, to je mogoče tema za kdaj drugič. Določene ideje glede tega imam … _Če recimo vemo, da je masovni turizem za okolje zelo škodljiv, se lahko omejimo glede potovanj. To ne bi bilo nekaj preveč težkega, a ne?_  **_Iz publike:_** _To je na nek način še vedno vse od zunaj - ta shema (slika 3) pa kaže, kaj lahko naredimo od znotraj. To je tisto: “bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.”_ To, kar lahko naredim navznoter je stvar osebnostnega in v končni fazi duhovnega razvoja.  _Ne tako zelo, ker ta kvadrat (koncept sebe) je vzpostavljen od zunaj in preprečuje, da bi se poznali; ves ta obod svojih potreb. In če se ne poznamo, ne moremo izbirati. To nam omejuje svobodno voljo …_  Ampak spet: samospoznavanje je stvar osebnostnega razvoja. Vidik, na katerega se bom osredotočil naslednjič, pa je prav komunikacija. Kaj lahko na ravni komunikacije naredimo za boljše zavedanje, boljše poznavanje sebe in drug drugega.  _Ampak nekako moram najprej vedeti, kdo sem ta, ki komuniciram, kaj jaz rabim, ko komuniciram s tabo …_  Se strinjam.  _Pa še: ne bi vzela tega, da je naša usoda - to je pač moj čuden optimizem -, da hočemo nadvladati druge. Če rečem prosto po Levinasu: drugost drugega nam je nedosegljiva in zato je potrebno neko spoštovanje in ljubezen … To so neki drugi odgovori …_ Ja, to so neki drugi odgovori. Tu se vsakič znova zatakneva: ti govoriš o idealnem stanju, pod katerega se sam podpišem, jaz pa govorim o realnem stanju večine človeške zgodovine in večine človeštva tudi zdaj.  _Samo potem je tudi ta Gandhijev izrek zgolj nek ideal in ga ni treba upoštevati … (smeh)_ Se strinjam, to je ideal. A kot rečeno, prva tri predavanja te sezone so namenjena analizi problema, v naslednjem pa si bom dovolil biti optimističen in bom razmišljal o tem, kako bi lahko bilo drugače.  _Toda če rečeš, da ene stvari tako so …_  Ja, ampak vedno z oznako _večinoma_, ne pa da tako _nujno_ so.  _Aha, ok._  Če bi bilo nujno tako, potem ne bi imeli več kaj razmišljati. Če pa je tako zgolj večinoma, lahko preko razumevanja tega običajnega stanja mogoče pridemo tudi do uvida, kaj je pravzaprav narobe in kako bi lahko bilo drugače.  **_Iz publike:_** _Pa ne pozabimo, da je bil Gandhi pedofil …_ A ja? _(smeh)_  Kolikor vem, ni bilo tako preprosto. V mladosti je bil zelo seksualno aktiven; imel je zelo močan libido. Na eni točki je ugotovil, da če hoče kaj narediti iz svojega življenja, se mora temu odpovedati. To je naredil zelo zavestno; izbral je samoomejitev, kot smo prej govorili. Kasneje pa je, vsake toliko, prišla v njegovo posteljo kakšna mladenka, pri čemer … **_Iz publike:_** _Tako, ni se je dotaknil … Samo da je spet začutil nekaj te sle, ki ga je poživila._  Od časa do časa je pač to potreboval, da ga je poživilo, a je imel zelo jasno mejo in se teh žensk res ni niti dotaknil, ker je imel prej velike težave s kontrolo svojega spolnega gona.  **_Iz publike:** Človek se vpraša … Mi zaključimo s tem Gandhijevim stavkom, za katerim pa je toliko enih stvari, za katere sploh ne vemo … Potem so tu kar naenkrat ene druge stvari …_  Katere?  _Za zgled si jemljemo človeka, ki ga imamo za nek ideal, dejansko pa je bilo lahko precej drugače …_  Vprašanje v takih primerih je, ali je treba zaradi neke posameznikove hibe zavreči tudi vse ostalo, kar je razmišljal oziroma naredil. Ali smo zmožni videti širšo perspektivo, nek spekter sivine, ne pa samo črno-belo? Ali nekaj, kar je v naših očeh - oziroma iz sedanje kulturno-zgodovinske perspektive - napaka, razvrednoti tudi vse ostalo, kar je ta človek naredil dobrega?  **_Iz publike:_** _Saj se zavedamo, da ima ta izrek še vedno vrednost …_  Ja, ta izrek ima še vedno vrednost.  _Samo ne pa biti povsem tak kot on … (smeh)_ To je težava te “kulture črtanja”, ki sem jo omenil prej. Tendenca je, da se zaradi določenega “napačnega” stališča razvrednoti celotna oseba.  **_Iz publike:_** _Če gremo nazaj k temu samoomejevanju. Vsi bi nekaj omejevali, samo svojih apetitov ne._  **_Iz publike:_** _Ja, hitreje vidimo, kaj bi morali drugi spremeniti, kako bi se morali oni omejiti, kot pa pri sebi._  Tu smo spet pri sposobnosti za samoomejevanje … Ker tega večinoma nismo sposobni, potrebujemo “bajke”, da nas držijo na vajetih. Tako kot v Alamutu: če se lahko omejiš, lahko živiš svobodo tega, da nič ni resnično in je vse dovoljeno. **_Iz publike:_** _Toda vzgoja otrok se pravzaprav začne z bajkami …_  Seveda, ne gre drugače. Ego se mora najprej izgraditi, potem ga je mogoče začeti razpuščati. Najprej potrebujemo trdnost neke resničnosti, potem jo lahko začnemo preverjati in mogoče presegati. Za to, da se učlovečimo, najprej potrebujemo določeno strukturo. In preden smo jo sposobni reflektirati, mine že petnajst, dvajset let socializacije.  **_Iz publike:_** _Potem pa umreš … (smeh)_ Potem imaš pa do konca življenja čas, da te stvari do neke mere racionalno preveriš …  **_Iz publike:_** _No, si pa star … (smeh)_ Verjetno je vsakdo že pomislil, kako bi bilo lepo, če bi s to pametjo imel spet dvajset let, a žal to ne gre … **_Iz publike:_** _Še nekaj moram tu dodati. Med poslušanjem tega predavanja je bilo kar nekaj aha momentov, a tisti, ki mi je najbolj ostal, s katerim bom odšla domov, je ta: si v partnerskem odnosu, a v ozadju gre vseeno za moč, za prevlado lastne resnice nad resnico drugega. In potem, bolj kot si noter, bolj kot ti je pomembno, da bi bila skupaj, bolj si odtujen. To je zame čisto novo odkritje! Bolj si noter, bolj si odtujen, bolj si sam …_  Na žalost je pogosto tako. **_Iz publike:_** _Bolj kot drugega priličiš sebi, bolj ga izgubljaš …_  Tako. Kot si prej rekla: drugost drugega je nedosegljiva in jo je treba sprejeti kot tako, kot zares drugost … Vseeno pa se je treba vsaj poskušati približati. Če bi samo dvignili roke in rekli, da je nesmiselno sploh poskušati … Potem spet nisi v odnosu.  _Neee, to je ravno tisto, kar je potem lepo …_  Ker pa imamo v odnosu tudi lastne interese, ki jih ne znamo prav izraziti, je posledica točno ta, da to lepoto zgrešimo; dobimo nasprotje tega, kar pravzaprav želimo. Želimo si pristnega stika, intersubjektivnega odnosa, ker pa to poskušamo doseči preko vsiljevanja skupne resničnosti, se zgodi točno nasprotno.  **_Iz publike:_** _Rešitev je neka “oddaljena bližina”. Če se oba zavedata tega, če lahko nosita to samost in to tujost, sta lahko blizu na drugačen način._  Se strinjam. To so ideali, o katerih bom razmišljal naslednjič. Danes sem poskušal razložiti, kako se ravno v odnosih, ki so nam najpomembnejši - ker je tu skupna resničnost tako pomembna -, zgodi, da začnemo drug drugega omejevati in se oddaljevati, namesto, da bi se zbliževali. Zaradi tako močne težnje k skupni resničnosti smo bolj odtujeni tako drug od drugega kot od samih sebe. Ta paradoks sem poskušal pokazati: skupno resničnost vzpostavljamo prav zaradi premoščanja eksistencialne samosti, učinek pa je pogosto še poglabljanje tega občutka.  **_Iz publike:_** _Ta “odsotnost bližine” je pa močna in težka …_  **_Iz publike:_** _Ne, ne, saj je bližina, ampak je drugačna, iz druge eksistencialne pozicije. To je optimistična rešitev …_  Je pa res težko v tem biti …  _Je pa težko. Zelo._  **_Iz publike:_** _Težko je, če se žrtvuješ, če trpiš. Če pa to sprejmeš, je drugače._  Težko je zaradi vsega tega, kar je tu zunaj, izven koncepta sebe (slika 3). Manj kot je tega temnosivega polja - tega, kar je še meni samemu nedostopno, manj smo odvisni od neke zunanje strukture, ki nam daje varnost, bolj smo sproščeni v tem, kar dejansko smo … _In v tistem temnem polju so potrebe?_  V tem krogu so vsi motivi, med drugim tudi različne potrebe. Nekatere potrebe so priznane, nekatere so z vidika koncepta sebe legitimne, te so “ok”. Potem, če ponovim, so tu v svetlosivem polju motivi, ki sicer niso “ok”, ampak se jih zavedamo in jih uspevamo krotiti oziroma najdemo nek konstruktiven, družbeno sprejemljiv način za njihovo vsaj približno zadovoljevanje. V tem temnem polju pa so motivi, ki so tako oddaljeni od naše predstave o sebi, da se jih niti zavedamo ne več. Ti so najbolj destruktivni, saj nad njimi nimamo nobenega nadzora.  _In to povzroča sram; če se svojih potreb sramujemo, potem je to začaran krog. Če potreba ni problem - lahko je sicer problem njena zadovoljitev -; če pa potreba kot taka ni problem, smo v bistvu svobodni._  Ja, potem se lahko svobodno odločimo, če jo bomo zadovoljili in na kakšen način … Le na to še opozarjam: če se neke svoje potrebe sramujemo, se je vsaj zavedamo. Lahko pa je tako globoko odrinjena, da se je še zavedamo ne in se je tudi sramovati ne moremo. Še vedno pa obstaja in deluje na različne podtalne načine … Tako ali drugače izbija v zavest, četudi zelo zakamuflirana …  **_Iz publike:_** _V psihoanalizi imajo to razlikovanje, v angleščini: repression in suppression. Jaz si to prevajam kot potlačitev in izrinjenost. Izrinjenost je tisti skrajni krog, potlačitev pa to v sredi._  Ja, zanimivo razlikovanje. Meni sta všeč par “odrinjanje” in “zavrtost”. Odrinjanje kot konstantno odvračanje pozornosti od nečesa, kar pri sebi ne sprejemamo - konstantno učenje nezavedanja nečesa, pravzaprav. Zavrtost pa je končni rezultat odrinjanja; ko nam učenje nezavedanja res uspe. Zavrt motiv še vedno obstaja v nekem zametku, ne zavedamo pa se več njegove vsebine.  Še kaj mogoče?  Hvala lepa in upam, da se vidimo maja na četrtem predavanju.