[[Orientacija|ORIENTACIJA]] | [[Novice|NOVICE]] | [[O meni|O MENI]] | [[Stik|STIK]]   # Od intersubjektivnosti do resničnosti   ### Cikel predavanj o človeškem stanju, 2. sezona - drugo ##### SFU Ljubljana, 12. 3. 2024   Objavljeno: 2. 4. 2024 | #04-2024 ***   Lep pozdrav na drugem predavanju druge sezone cikla predavanj o človeškem stanju z naslovom Od intersubjektivnosti do resničnosti. Rdeča nit te sezone je vidik človeškega stanja, ki mu pravim “eksistencialna samost”, torej občutek neke zaprtosti v svojem notranjem svetu in težave pri stopanju iz njega ter v stik z drugimi. Prva tri predavanja so namenjena analizi problema, torej kaj eksistencialna samost sploh je in zakaj do nje prihaja, v četrtem predavanju pa bom poskušal na podlagi vsega povedanega prikazati možen način komuniciranja, ki po mojem lahko ublaži, če že ne popolnoma odpravi, občutek eksistencialne samosti. Če se navežem še na prejšnje predavanje - vsebino iz predavanja v predavanje nadgrajujem -: [[CPČS 2.1 - Od aktivnosti do intersubjektivnosti|zadnjič]] smo prišli do intersubjektivnosti, začeli pa smo s tole shemo (slika 1):  ![[dva_kroga2.png]] *Slika 1: Krog aktivnosti in krog mišljenja. Mišljenje je v osnovi ponotranjena (simulirana) aktivnost.*   Na levi strani zelo shematsko človek, na desni nek objekt. In ker je, kot smo povedali, življenje v osnovi avtoregulacija, to pomeni krožno izmenjavo med organizmom in objekti v svetu; temu pravim “krog aktivnosti”. Spodnja puščica predstavlja vedenje, zgornja zaznavo, tu na površini elipse so zelo shematsko čutila in gibala, potem sta pa znotraj elipse še notranja faza senzorične poti in notranja faza motorične poti, ki ji pravim impulz. Z razvojem živčnega sistema in z učenjem pride do tega, da lahko že sam impulz postane objekt zaznave - že znotraj organizma oziroma živčnega sistema - in vzpostavi se notranji krog, ki je dejansko krog mišljenja. Ta shema se mi zdi zelo uporabna za razlago marsičesa, a z vidika linije razmišljanja v tej sezoni je pomembno, da z vzpostavitvijo tega notranjega kroga pride do nekih čisto novih doživetij, ki jih prej ni bilo. Pred nastopom kognicije, ki se na senzomotorični ravni začne vzpostavljati okoli devetega meseca starosti, je bilo otrokovo doživljanje povsem zunaj, povsem v svetu. Ko pa se pojavi krog mišljenja, se v doživljanju pojavijo vsebine, ki nimajo prave zveze z dogajanjem v svetu. To najprej povzroči določeno zmedo, ki se razreši z razdelitvijo celotnega polja doživljanja na notranje in zunanje. Seveda pri zdravih ljudeh; pri neki psihopatologiji se to razlikovanje ne vzpostavi dovolj trdno in imamo lahko potem blodnje in halucinacije. Naučimo se torej razlikovati med tem, kar prihaja od znotraj, in tem, kar prihaja iz sveta. Hkrati s tem se pojavi razumevanje, da imajo tudi drugi ljudje svoje notranje svetove, do katerih nimamo dostopa, kot tudi oni nimajo dostopa do našega. To pa je že zametek eksistencialne samosti; v svojem doživljanju smo v bistvu sami. Celotna pojavnost se posledično razdeli na dve področji: subjektivnost in objektivnost. Subjektivnost kot to, kar je v nas in za kar predpostavljamo, da obstaja tudi v zavesti drugih ljudi, objektivnost pa kot svet, ki je med nami in v katerem se lahko srečujemo. In pojavi se težnja po vzpostavljanju stika med subjektivnostmi. Z drugimi besedami, odnosi se prestavijo na raven intersubjektivnosti. Glavno sredstvo vzpostavljanja stika med subjektivnostmi pa postane jezik.  Današnje predavanje bo, poleg tega uvoda, sestavljeno iz dveh glavnih delov. Prvi bo namenjen razlagi jezika v okvirih sheme, ki jo prikazuje slika 1, drugi pa ozavestitvi tega, kaj jezik naredi z našim izkustvom; kako radikalno ga pravzaprav spremeni. Ker smo tako zelo socializirani v jezik, se tega niti ne zavedamo. Poskušali si bomo predstavljati razliko med tem, kakšno bi bilo doživljanje brez jezika oziroma pred jezikom in kaj potem z njim naredi jezik. S tem bomo prišli do pojma resničnosti. Je na tej točki kakšno vprašanje, preden gremo naprej?  Dobro, najprej bi rad v tej osnovni shemi izpostavil par stvari in jo nekoliko spremenil oziroma dopolnil (slika 2). Prva stvar je - to sem omenil že zadnjič -, da se ti notranji krogi lahko nadgrajujejo, sestavljajo eden nad drugim. En notranji krog, torej ena misel, lahko postane objekt zaznave drugega notranjega kroga in tako naprej v smeri vse večje abstraktnosti in kompleksnosti. Drugič, namesto nekega splošnega “objekta” tu na desni, bomo zdaj narisali novo elipso, torej drugega človeka. Če govorimo o jeziku in komunikaciji, seveda potrebujemo dva človeka. Tretjič, obstoj mišljenja omogoča vedenje, sproženo z namenom. Bistvena razlika je namreč med tem, ali se vedenje samo zgodi kot avtomatična posledica zaznave, ali pa vnaprej premislimo, kakšno vedenje hočemo izvesti na podlagi predstave o njegovem rezultatu, in ga potem izvedemo. Kot rečeno, ti notranji krogi misli so v bistvu simulacije učinkov vedenja - ponotranjena aktivnost. In še zadnja dopolnitev: dodali bomo pojem kretnje kot začetne faze vedenja. Torej tisti začetek vedenja, še preden to doseže drugega človeka. Na tem pojmu bomo danes gradili in razložili jezik.  ![[dva_kroga_kretnja.png]] *Slika 2: Krog aktivnosti in krog mišljenja z drugim človekom namesto objekta in izpostavljeno kretnjo kot začetno fazo vedenja.*   Kretnje so lahko več vrst in glede na to, za kakšno kretnjo gre, dobimo več različnih protokomunikacijskih situacij. Proto-komunikacijskih zato, ker je samo ena zares komunikacija, druge pa so blizu temu oziroma gredo v to smer, a ne vzpostavijo še pravega stika med subjektivnostmi.  Najosnovnejši vrsti kretnje bi lahko rekli “opažena kretnja”. Gre za to, da kretnja sama po sebi, kot kretnja, ni bila izvedena z namenom. Namenoma je bilo sproženo vedenje, drugi človek pa opazi že začetek tega vedenja, še preden ga dejansko doseže. Na tej podlagi predvidi, kaj bo sledilo ter se temu ustrezno prilagodi. G. H. Mead, od katerega prevzemam osnovno logiko te analize in jo po svoje nadgrajujem, temu pravi “pogovor” kretenj. Pogovor pišem v narekovajih zato, ker to dejansko še ni komunikacija. Za primer daje dva boksarja v ringu. Prvi poskuša napasti, recimo, po levi strani, drugi že po drži telesa to opazi in prilagodi svojo obrambo, še preden ga pest prvega boksarja doseže; oziroma je sploh sprožena, saj prvi boksar tudi opazi to prilagoditev drugega in spremeni taktiko svojega napada … Na ta način se dogaja med njima neka protokomunikacija. Bolj vsakdanji primer bi bil recimo izogibanje mimoidočim na pločniku, ali pa, da bo še bolj nazorno, na Čopovi ulici tu v Ljubljani, ki je čez dan vedno polna pešcev in kolesarjev. Če ste bili kdaj pozorni, kako to poteka, ste lahko videli, da se že na določeni razdalji nekako odloči, kdo bo šel po kateri strani. Nekdo nakaže smer, po kateri bo šel, drugi se temu prilagodi. Do smešnih situacij prihaja, če je časa za to prilagajanje premalo, če se srečamo na nekem vogalu, recimo. Lahko se nekaj časa oba umikava v isto smer in si s tem zapirava pot. A tudi tu gre za pogovor kretenj, le da je v tem zadnjem primeru neuspešen.  Naj torej ponovim: kretnja s strani izvajalca ni namenoma izvedena _kot kretnja_. Z namenom je izvedeno vedenje, kretnja je zgolj njegov začetni del, ki ga drugi opazi in se temu prilagodi. Zakaj to še ni komunikacija? Ker tukaj še ni zares stika med subjektivnostmi. Medsebojno prilagajanje se dogaja samo na podlagi opaženega vedenja. To še na noben način ne pomeni, da se tudi razumemo. Če jezik vežemo na intersubjektivno odnosnost, tega tukaj še ni.  Drugi obliki kretnje pravim “manipulativna”. Ta je že izvedena z namenom, kot kretnja. Z namenom, da pri drugem človeku dosežemo določen odziv oziroma zbudimo določeno misel. A, zelo pomembno, pri tem nočemo, da je ta naš namen prepoznan. Zaradi tega tudi pravim, da gre za določeno manipulacijo. Za primer si predstavljajmo, da se okoli tega katedra lovita dva otroka. Recimo, da hoče tale pri tabli zbežati skozi vrata, drugi pa mu hoče to preprečiti. Če hoče prvi uiti po levi strani, se bo drugi premaknil tja in mu pot zaprl in seveda isto na drugi strani. V neki pat poziciji sta. Potem pa prvemu pride na misel, da lahko naredi “finto”. Lahko zgolj nakaže, kot da bo šel po levi, s tem spravi drugega iz ravnotežja in se hitro obrne ter pobegne po desni. Naredi torej kretnjo premika v levo, a zgolj kretnjo kot kretnjo ne kot dejanski začetek vedenja. S tem v drugem doseže ustrezno prilagoditev, ki jo potem izkoristi za pobeg. Ima torej namen zbuditve določenega odziva oziroma misli pri prijatelju, ne želi pa, da drugi ta njegov namen prepozna, saj bi v tem primeru ne reagiral tako močno, da bi izgubil ravnotežje. Tudi to, očitno, še ni zares komunikacija, saj usklajenosti med subjektivnostmi pri izvajanju takih kretenj niti nočemo.  Zdaj pa pridemo do pravih pomenskih kretenj. Te so, prav tako kot manipulativne, izvedene namenoma kot kretnje - imajo torej namen zbujanja določenega odziva oziroma misli -, hkrati pa _hočemo_, da drugi ta naš namen prepozna. Povedano drugače: pomenske kretnje imajo (i) namen orientacije in hkrati (ii) namen prepoznave tega orientacijskega namena. Orientacija tukaj pomeni usmerjanje pozornosti drugega človeka na določen objekt oziroma miselni koncept.  **_Vprašanje:_** _To je vse zavestno, kar izpeljuješ. Kaj pa nezavedno?_  Menim, da nezavedna komunikacija ne obstaja. Vem, da se ne boš strinjal z mano … _(smeh)_ _No, to boš moral malo bolje razložiti … (smeh)_ Bom poskusil. Oziroma lahko to vprašanje pustimo za diskusijo, ker se nam lahko tema zelo razširi. Pravzaprav pa je vse zelo odvisno od tega, kako definiramo pojem komunikacije. Malo kasneje bom to bolj natančno naredil, bistvo pa sem že povedal: razumem jo kot vzpostavljanje stika med subjektivnostmi in kot taka mora biti zavestna. Nezavedno seveda lahko drug na drugega vplivamo oziroma se drug na drugega odzivamo, na ravni subjektivnosti pa samo s tem še nismo zares skupaj. Zdaj pridemo do tega.  Če imamo torej namen orientacije in hkrati namen prepoznave tega orientacijskega namena, _komuniciramo_. Beseda izhaja iz latinskega _communis_, ki pomeni “skupnost”, “občost”. Gre za to, da vzpostavimo skupnost na ravni subjektivnosti, intersubjektiven odnos. Najprej vidimo, da nam drugi nekaj sporoča in potem lahko postanemo pozorni na vsebino tega sporočila. Ko to vsebino dojamemo, pride do občutka, da se razumemo, da smo zdaj skupaj. Ta občutek vključuje naslednje: “vem, kaj misliš”, “vem, da veš, da to vem” in “vem, da si hotel, da to vem”. Vse to mora biti prisotno, da dobimo občutek, da se z nekom razumemo, da sta najini subjektivnosti usklajeni. Če se na kratko vrnem k prejšnjemu vprašanju: zdaj lahko bolje vidimo, zakaj na nezavedni ravni ne moremo še govoriti o komunikaciji. Tega “vem, da veš, da vem in da si hotel, da vem” tam ne moremo doseči. Nezavedno lahko prihaja do medsebojnega uglaševanja in usklajevanja, ne pride pa do te meta-ravni zavedanja, da oba veva, za kaj gre, oba veva, da oba to veva in da sva oba oboje hotela. Je na tej točki še kakšno vprašanje? **_Vprašanje:_** _Lahko se pa oba bridko motiva … ?_ Lahko se pa seveda oba bridko motiva, se strinjam. Hvala za vprašanje. Zato je komunikacija _proces_ vzpostavljanja skupnosti med subjektivnostmi. Usklajenost nikoli ni dokončna. Tudi zdaj, recimo: jaz razlagam svojo subjektivnost, vi pa jo poskušate razumeti. Vprašanje je, koliko smo zares skupaj in koliko bomo ob koncu predavanja. Če pa bi imeli možnost ure in ure razpravljati o teh vsebinah, bi se vse bolje razumeli, naše subjektivnosti bi bile glede tega vse bolj usklajene … Nikoli pa to ne more biti popolno. Še vedno vsak od nas živi v svojem notranjem svetu, se pa lahko ti naši svetovi postopoma približujejo. Komunikacija ni nikoli enkraten dogodek, v smislu “sva skomunicirala”, razen mogoče pri čisto preprostih, objektivnih stvareh. Recimo: na obvestilu je pisalo, da se predavanje začne ob 17:30, in ker vsi razumemo, kaj to pomeni, smo lahko zdaj tukaj. Stvar je bila skomunicirana in to je to, nadaljnje preverjanje razumevanja ni potrebno. Če pa govorimo o bolj abstraktnih stvareh ali o doživljanju, lahko upamo največ na neko asimptotično približevanje, ne pa na popoln stik med subjektivnostmi. Vsakdo namreč razume svet v skladu s svojimi shemami, ki so se oblikovale na podlagi predhodnih izkušenj; ker nimamo istega izhodišča, tudi do povsem istega rezultata ne moremo priti.  **_Vprašanje:_** _Ali gre za približevanje tudi v primeru, ko je rezultat komuniciranja to, da se razumeva, da se ne razumeva? Ali je to oddaljevanje? Soglasje o nesoglasju …_  Ja, vsekakor sva si tudi zgolj s tem že bliže. Vsaj točno veva, o čem govoriva, in da se glede tega ne strinjava. Veva, skratka, glede česa točno se ne strinjava. Na tej podlagi lahko eventuelno lažje prideva tudi do strinjanja.  Če se vrnem k pomenski kretnji; posvetimo se ji še nekoliko bolj. Načeloma je lahko povsem neverbalna in unikatna; vezana torej zgolj na določeno komunikacijsko situacijo in razumljiva samo osebam, ki so v njej udeležene. V drugi situaciji med istima človekoma ali med drugimi ljudmi ni uporabna. Predstavljajmo si dve osebi, ki opravljata tretjo: recimo, kako smešno se včasih popraska po glavi. Malo za tem pride ta oseba mimo in se spet na svoj značilen način popraska, prvi dve osebi pa se spogledata, se nasmehneta in obema je takoj jasno, čemu sta se nasmehnila. Nihče drugi tega pomenljivega spogleda ne bo razumel in tudi onadva v drugi situaciji te kretnje ne bi mogla uporabiti, takrat pa je med njima razumljiva. Ali pa - ravno včeraj sem dobil super primer, ko sem razmišljal, kako to ponazoriti. Prišel je klient, ki je zelo zaposlen človek in ko pride, je skoraj vsakič še na telefonu. Videl sem, da ravno zaključuje nek razgovor, in hkrati pomislil, da mi je zmanjkalo vode in da bi bilo dobro, če bi jo imel. Prijel sem plastenko, jo nekoliko privzdignil proti njemu in z glavo namignil, da jo grem napolnit. On pa je samo z očmi nekako pokimal in sva se takoj razumela, da naj v miru zaključi pogovor, medtem ko si jaz natočim vodo. Vse to je bilo skomunicirano neverbalno in je bilo v tej situaciji obema povsem razumljivo. **_Vprašanje:_** _Recimo, če se take situacije pogosto ponavljajo - na primer med zakoncema, ki dolga leta skupaj živita - in potem to potone v proceduralno znanje, ki je nezavedno … Mogoče se zavesta tega spet šele, ko pride do nekega nesporazuma …_ Ja, to je vsekakor možno. Bi moral še malo razmisliti, na hitro pa lahko rečem, da glede tega nehata komunicirati, ampak se zgolj še odzivata drug na drugega v skladu z utečenimi vzorci. Super, dober primer, s katerim lahko raziskujemo meje te analize. Bom izpeljeval stvari naprej pa bomo videli, če se bo odgovor na to vprašanje pojavil.[^1] Nadaljnji razvoj pomenskih kretenj gre namreč v smer njihove habitualizacije. S tem nam začnejo vedno pomeniti isto, kar pa je nekaj drugega, kot da gredo na raven proceduralnega znanja in v nezavedno. Lahko pa se za njihov pomen tudi dogovorimo. Recimo: “če ti potrkam trikrat v tem ritmu, veš, da sem to jaz …” Če se neka kretnja habitualizira oziroma se za njen pomen dogovorimo, postane simbol. S tem se zgodi nekaj zelo pomembnega: ta kretnja zdaj ni več uporabna samo v konkretni situaciji, oziroma samo med dvema človekoma, ampak je prenosljiva na druge situacije in jo lahko uporabljajo različni ljudje, če se zanjo dogovorimo širše oziroma se habitualizira v neki skupnosti in se začne prenašati iz generacije v generacijo. Recimo (pokažem pest z iztegnjenim palcem, obrnjenim navzgor): od rimskih časov … Pomen se je sicer v tisočletjih spremenil, saj je na začetku pomenil “naj živi”, ko je kretnjo izvedel cesar v areni po boju dveh gladiatorjev. Zdaj nam ta simbol pomeni “v redu”, “ok”, “velja”, “super” - nekaj v tem pomenskem polju. Ali pa ko si pomahamo, pokimamo … To so dejansko vse simboli, saj so razumljivi v širši skupnosti in preko različnih situacij. Nadalnji razvoj simboliziranih pomenskih kretenj je šel v smeri prevlade glasovnih kretenj, torej govorjenih besed. Te imajo namreč pred telesnimi kretnjami nekatere pomembne prednosti: - Prvič, pri besedah je takoj razviden njihov komunikacijski namen (torej namen prepoznave orientacijskega namena, kot sem to razložil prej). Pri tem, kar naredimo s telesom, namreč ni vedno jasno, ali je to namenjeno premikanju oziroma kateri drugi aktivnosti, ali gre za sporočanje. Glasov pa navadno ne sprožamo z drugim namenom kot z namenom sporočanja (lahko jih seveda spuščamo nenamenoma, a to je druga stvar). Ko je torej izvedena glasovna kretnja, drugi že lahko razumejo, da gre za sporočanje. Primer: najbrž ste se vsi že kdaj igrali pantomimo. Naloga pri tej igri je, da s telesnimi kretnjami sporočimo neko besedo, ki jo morajo soigralci uganiti. To je seveda težko, a načeloma še vedno gre, ker vemo da, ko nekdo pride pred nas in se na določen način postavi ter začne izvajati določene gibe, s tem poskuša nekaj sporočiti. Recimo, jaz tu ves čas hodim pred vami. Kako pa bi s pantomimo pokazal “hoja”? Vsekakor ne bi mogel hoditi čisto navadno, tako kot hodim zdaj. Hoditi bi moral bolj poudarjeno, karikirano, da bi vi razumeli, da namen tega vedenja ni hoja sama, ampak sporočanje koncepta hoje. S tem, ko to gibanje poudarim, sporočim, da zdaj sporočam. Vašo pozornost tako usmerim na razmišljanje o vsebini sporočila. Ali pa recimo “dihanje”. Diham ves čas, zatorej če hočem ta koncept prenesti s pantomimo, moram dihati poudarjeno, pri tem pretiravati … Mimogrede, če se boste še kdaj igrali pantomimo in boste hoteli biti zares zlobni, v svoj stavek vključite “kretnja” _(smeh)_. Skoraj nemogoča naloga, saj z nobeno kretnjo ne moremo pokazati na kretnjo kot tako. Nikakor ne moremo narediti razlike med sporočilom, da gre za sporočilo, in vsebino sporočila samo. Pri besedah, glasovnih kretnjah, do take zmede veliko težje pride. Ker jih uporabljamo izključno za sporočanje, je komunikacijski namen takoj razviden. - Druga prednost glasovnih kretenj je, da imamo precejšnje število glasov, ki jih lahko kombiniramo in tako dobimo velikansko število možnih besed - v stotisoče gre pri modernih jezikih - in s tem potem zelo kompleksne misli. - Trejič, ne potrebujemo neposrednega vizualnega stika - lahko recimo govorimo okoli vogala, v temi, zdaj v sodobnem času po telefonu in tako naprej. - Pomembno je tudi, da glasovne kretnje omogočajo relativno enostaven fonetičen zapis. Večina jezikov uporablja ta način pisave, kjer določen vizualni znak ustreza določenemu glasu (ne pa vsi, Kitajščina je recimo znana izjema). To sicer odpira novo široko temo, v katero zdaj ne bi pregloboko šel, bistveno pa je, da ko se misel utrdi v zapisu, se lahko ohranja skozi čas in se prenaša iz generacije v generacijo bolj učinkovito kot samo z ustnim izročilom, kar omogoči razvoj čisto drugačne kulture in civilizacijo … Načeloma bi se dalo zapisovati tudi telesne kretnje in taki načini notacije obstajajo, a je to precej težje in manj uporabno. - Še ena, za moj današnji namen res ključna prednost glasovnih kretenj pred telesnimi pa je, da lahko govorimo sami sebi. S telesnimi kretnjami sami sebi zares ne moremo sporočati, bi potrebovali ogledalo. Slišimo pa se lahko in to se lahko ponotranji v notranji govor, notranji dialog. Sami sebi lahko prigovarjamo, se v mislih pogovarjamo z drugimi … Na ta način razvijamo svoje misli; notranji krogi misli, kot sem prej omenil, se tako lahko nadgrajujejo v smeri vse večje kompleksnosti in abstraktnosti.  To je bil zdaj prvi del današnjega predavanja: razlaga jezika in simbolne komunikacije izhajajoč iz osnovne sheme krogov aktivnosti in mišljenja (slika 1). Preko kretnje (slika 2) smo prišli do pomenske kretnje in komunikacije ter potem do simbolne komunikacije in jezika kot sistema besed. Še kakšno vprašanje glede tega? Prav, zdaj pa stopamo v drugi del predavanja, in sicer si bomo pogledali, kaj jezik naredi z našim izkustvom.  **_Vprašanje:_** _Nekaj pa bi vendarle še vprašal glede prejšnjega. Ali je notranja slika kretnja? Ali je to simbol?_  Notranja slika?  _Ja, recimo, si predstavljaš jesenski gozd._  Bi si lahko zamislil jesenski gozd, če ne bi imel besede za “jesen” in za “gozd”? Slika dreves z rumenimi listi bi se lahko pojavila, recimo kot spomin, toda ali bi jo lahko zadržal dalj časa, razmišljal o tem naprej, če tega ne bi v sebi poimenoval?  Če kar nadaljujem z izpeljevanjem, pa bomo najbrž prišli do odgovora tudi na to vprašanje. Z usvojitvijo jezika se namreč v našem izkustvu zgodi ogromna revolucija. Več aspektov ima: Prvemu bi lahko rekli “razširitev prostora”. Rekli smo, da je simbol habitualizirana oziroma dogovorjena pomenska kretnja, ki ni vezana na konkretno situacijo. To pomeni, da lahko začnemo govoriti o stvareh, ki niso prisotne v našem neposrednem zaznavnem polju. Zdaj, recimo, lahko rečem “Prešernov trg” in takoj dobite sliko tega prostora nedaleč od naše fakultete. Lahko rečem tudi “železniška postaja”, ki je že nekoliko dalj in se bo zgodilo isto. In to lahko nadaljujem dejansko skoraj v neskončnost. Rečem lahko recimo “Maribor”; zbudijo se seveda različne slike tega mesta glede na to, koliko ga poznamo, a jih beseda vseeno dovolj poenoti, da se lahko razumemo. Lahko pa grem še naprej in rečem “Jupiter” ... Ali pa “Betelgeza” - tristo svetlobnih let daleč -, ali pa “Andromedina galaksija” - oddaljena dva milijona svetlobnih let … Ko začnemo s simboli opisovati svet, se prostor v našem psihološkem polju neskončno razširi.  Drugič, pojavi se koncept časa. Že pred jezikom na nek način smo v času. Naše gibanje in delovanje je usmerjeno k neki prihodnosti, a to je še vedno zelo povezano s “tu in zdaj”, je nekako sestavni del doživljanja sedanjega trenutka. S simbolom, ki ni vezan na konkretno situacijo, pa lahko začnemo govoriti in razmišljati o dogodkih, ki so se zgodili pred časom, ali pa o takih, ki se še bodo zgodili. Sedanji trenutek postane samo točka na novi dimenziji časa, ki se spet lahko razteza skoraj neskončno nazaj in naprej. S tem seveda nekaj pomembnega pridobimo, saj lahko načrtujemo prihodnost in se učimo iz preteklosti, a po drugi strani hodimo na meditacijske odmike, da bi spet ujeli ta izmuzljivi “tu in zdaj”. Točno ta sedanji trenutek, ki je najbolj živ, najbolj poln, ni več naša edina dejanskost, ampak postane zgolj začasna točka v procesu našega prehajanja iz preteklosti v prihodnost.  S konceptom časa pa se zgodi še nekaj ključnega: zavemo se minljivosti vsega in torej tudi naše lastne minljivosti. Dobimo koncept smrti in s tem vprašanje, kaj je po njej … Z dojetjem časa se tudi umestimo v zgodovino. Zavedamo se, da so bile pred nami brezštevne generacije drugih ljudi in da bodo za nami tudi, s tem pa dobi naše življenje in delovanje smisel, ki presega zgolj naš individualen obstoj.  Tretji zelo pomemben vidik “revolucije jezika”: abstrakcija. Dokler nimamo besed, živimo v najbolj neposredni dejanskosti tega, kar je. S simboli pa se lahko premaknemo na bolj abstraktno raven. Recimo, tale stol - zelo konkretna stvar. A koncept stola je že abstrakcija, saj bi lahko bil lesen, plastičen, pleten stol … Lahko pa naredim novo abstrakcijo, recimo “pohištvo”. Kaj pa je pohištvo? Nobena konkretna posamična stvar ni sama več zares ustrezna za ponazoritev tega koncepta, saj če pokažem le na stol ali na mizo ali na omaro zgrešim bistvo tega koncepta, ki vključuje vse to in še druge stvari. V končni fazi lahko ta proces peljemo do čiste abstrakcije matematike in formalne logike, kjer govorimo samo še o x-ih in y-ih, kar nima več nobene neposredne zveze s katerokoli konkretno dejanskostjo, se pa po drugi strani lahko aplicira na zelo različne dejanskosti … To je torej nova razširitev našega psihološkega polja.  Nadalje se odpre celoten svet možnega. Če razmišljamo o možnostih v preteklosti, gre za razmišljanje o tem “kaj bi bilo, če bi bilo”; strokovno temu rečemo protidejstveno mišljenje. Dokler nimamo jezika, takšna razmišljanja niso možna; preprosto sprejemamo to, kar je. Jezik pa nam omogoči razmišljanje o tem, da bi lahko bilo tudi drugače, če bi v preteklosti naredili kaj drugače. Na drugi strani časovne premice se odpre neskončno možnih prihodnosti. Če pomislimo, vidimo, da v vsakem danem trenutku - ne povsem zavestno, pa vendarle - izbiramo eno samo možnost našega bivanja izmed nešteto drugih. Zdaj vsi prisotni izbiramo, da smo tukaj. Lahko pa bi v tem trenutku sprejeli tudi kakšno drugo odločitev; odšli ven in izkoristili ta večer za kaj drugega … S tem, ko se zavedamo različnih možnih prihodnosti, se nad nas zgrne teža odločanja. Dokler tega ni, delujemo preprosto po nekih avtomatizmih, “programih”, ki jih imamo v sebi, bodisi prirojenih bodisi priučenih. Seveda v veliki meri še vedno delujemo znotraj nekih rutin, a vendarle se vsaj načeloma lahko v vsakem trenutku odločimo to prekiniti in narediti nekaj drugega. Kar pa se tiče sedanjosti - neposredne zaznave tega, kar je, ne izgubimo le zaradi umestitve v čas, ampak tudi zaradi primerjave s tem, kar bi lahko bilo. To se povezuje s temo [[CPČS 1.1 - Kaj iščemo?|lanskega prvega predavanja]], kjer sem govoril o tem, da največjo živost doživimo, ko se zgodi nekaj novega. [[Načini povečevanja živosti|Novost je najobičajnejši vir živosti]]. Zakaj? Tudi zato, ker še nimamo nobene primerjave. Ko se zgodi nekaj novega, smo neposredno vrženi v to, kar je. Ko drugič naredimo isto (oziroma podobno) stvar, to že vidimo skozi primerjavo s prvotno izkušnjo: je bilo boljše, je bilo slabše … ?  In, nenazadje, z jezikom se odprejo povsem nove možnosti notranjega doživljanja. To postane vse bolj kompleksno. Pojavijo se čustva, ki jih prej ni bilo. Recimo, ko smo enkrat sposobni protidejstvenega mišljenja - se torej spraševati, kako bi bilo, če bi bilo -, lahko začnemo čutiti obžalovanje; povsem novo čustvo, ki ga brez razmišljanja o možnem, katerega odpre jezik, ne more biti. Ker je obžalovanje vedno obžalovanje preteklih odločitev, postane tudi odločanje težko, saj se začnemo bati prihodnjega obžalovanja. Začnemo čutiti težo odgovornosti odločanja. Nove možnosti doživljanja in čustvovanja odpre tudi abstrakcija. Lahko začnemo razmišljati o stvareh, ki jih sploh ni. Primer: jezik nam da koncept konca, tako v času kot v prostoru. Tale tabla, recimo, se na tej strani začne in tam na drugi konča; ima torej določeno dolžino. To predavanje se je na eni točki v času začelo in se bo na drugi končalo. Ko pa imamo enkrat koncept konca, lahko s preprosto jezikovno manipulacijo, dodajanjem neke predpone, dobimo idejo neskončnosti. Nihče nikoli ni izkusil neskončnosti; to ni neka stvar oziroma pojav, na katerega lahko pokažem in ga poimenujem. Ta “pojav” nastane zato, ker nam jezik odpre to možnost. In potem dobimo celo področje matematike, ki se ukvarja z neskončnostmi. Ugotovimo, zanimivo, da obstajajo različne vrste neskončnosti, da so nekatere manjše in druge večje, števne in neštevne … Ko smo že pri matematiki, še en zanimiv primer: kvadrat nekega števila je vedno pozitivno število. Kaj pa če bi rekli, da obstaja tudi število, katerega kvadrat je negativen? Dobimo imaginarna števila. Spet neka povsem nova možnost, ki jo odpre jezik. V neposredni dejanskosti nima nobene konkretne aplikacije, izkaže pa se, da je to v matematiki precej uporabno orodje. Da o tem, kaj vse odpre koncept časa, niti ne govorim. Prej sem že omenil zavedanje minljivosti in smrti ter posledično smisla in vsega, kar sodi zraven. Nenazadnje prostor: razširitev prostora v našem doživljanju pokaže, kako zelo majhni smo. Verjetno poznate komedijo Monty Python, od tam prihaja hecna “Galaxy song”, ki govori o tem, da ko se počutiš zmedeno in žalostno, pomisli, da živiš na planetu Zemlja, ki se vrti okoli sonca, ki kroži v galaksiji Rimska cesta in tako naprej … In videl boš, kako zelo si majhen in nepomemben, tvoji problemi pa še bolj … Isto lahko naredimo v času. Pred kratkim sem gledal zanimiv video, v katerem so želeli to ponazoriti. Celoten čas obstoja Zemlje, štiri in pol milijarde let, so ponazorili s šestkilometrsko potjo v neki puščavi. Celoten obstoj človeštva se zgodi v zadnjem metru te poti, če se prav spomnim. Vse, kar imamo zapisanega, vse zgodovinske osebnosti in tako naprej, v še krajšem delu. Posameznikovo življenje je potem stotinka milimetra ali kaj takega.  Skratka, z nastankom jezika se naše psihološko polje, če spet uporabim ta Lewinov izraz, radikalno spremeni. Odpre se v prostor, v čas, v abstraktno, v možno, navznoter … To pripelje do tako imenovane “bazične anksioznosti”. Preveč odprti smo, ne znajdemo se več v vsem tem, izgubimo možnost preprostega obstajanja. Na tej točki spet referenca iz popularne kulture, natančneje literature: verjetno poznate Štoparski vodnik po galaksiji. Ena izmed zgodbic v tej knjigi govori o “vrtincu totalne perspektive”. Na nekem planetu živi par, on je izjemen teoretični fizik, z glavo ves čas v nekih abstrakcijah, žena pa zaradi tega venomer negoduje in ga prepričuje, naj vendarle pridobi malo občutka za perspektivo: kaj je v življenju res pomembno, da bo znal tudi kaj konkretnega, praktičnega narediti in za kaj poskrbeti. Njemu je enkrat tega dovolj in - seveda, ker je vrhunski fizik -  izdela napravo, ki ji reče vrtinec totalne perspektive. Z njo hoče ženi pokazati, kaj je res perspektiva. Ta naprava namreč deluje tako, da človeku, ki je priklopljen nanjo, v trenutku odpre pogled v neskončnost vesolja in mu pokaže njegovo majhnost v primerjavi s tem. No, zadeve prej ni dobro preizkusil in zgodi se, da ženi pregorijo možgani in umre. Prispodoba za to, kako zelo ljudje ne prenesemo te radikalne odprtosti, ki se odpre z jezikom.  To preveliko odprtost je torej treba nekako zapreti in s tem končno pridemo do pojma resničnosti. Gre za to, da nekaterim od vseh možnosti, ki se odprejo v z jezikom nadgrajenem, razširjenem umu, podelimo poseben status. Proglasimo jih za resnične, druge pa obravnavamo zgolj kot plod domišljije oziroma za napačne ali zmotne. Kaj pa pravzaprav pomeni, da je nekaj resnično? Ta koncept nujno predpostavlja enega drugega, in sicer “stvarnost”. Ideja stvarnosti je, da “tam zunaj” obstaja nekaj, kar je neodvisno od tega, kaj si mi o tem mislimo, če o tem sploh si kaj mislimo, če se tega sploh zavedamo … Če še drugače ponazorim: če bi v neki kataklizmi umrla vsa zavedajoča se bitja, bi, predpostavljamo, še vedno nekaj ostalo. To je ideja stvarnosti. Poseben status “resničnosti” torej pomeni, da stvarem, ki jih imamo za resnične, pripišemo stvaren obstoj. To lahko naredimo zavestno, še večkrat pa ne povsem, ker smo v to preprosto socializirani. Tukaj smo, recimo, na fakulteti za psihoterapijo. Duševne bolezni razlagamo bodisi z nekimi motenimi nevrološkimi procesi bodisi z nekimi psihološkimi vzorci, ki so se vzpostavili v odnosih s pomembnimi drugimi. Te stvari imamo za resnične in to je del naše širše kulture. Obsedenost z duhovi pa imamo zgolj za plod domišljije; duhovom ne pripisujemo stvarnega obstoja. V nekih drugih kulturah pa je ravno obratno: tam verjamejo v duhove in bodo to, čemur mi pravimo duševne težave, razložili kot obsedenost z zlimi duhovi. Iz tega potem sledijo razlike v “terapiji”; tam je treba duha izgnati, tu pa se bomo s človekom pogovarjali in ozaveščali njegove patološke vzorce oziroma mu predpisali določene medikamente. Ideja resničnosti zapre naš preveč odprt svet. In do neke mere nas to pomiri ter nam razloži, kaj je res in kaj je prav. V to se danes ne bi preveč spuščal, ker se tu odpre celo področje etike, ampak “pravilnost”, v smislu moralnega prav in narobe, je tudi vidik resničnosti. Zelo pogosto naredimo tudi logično napako, da moralno pravilnost utemeljujemo z neko resničnostjo. Recimo, vrednote neoliberalnega kapitalizma utemeljimo z Darwinovo teorijo evolucije - princip preživetja močnejših. A, kot rečeno, za danes to pustimo, ker bi nas odpeljalo predaleč stran.  Resničnost nas torej do neke mere pomiri, a bazična anksioznost s tem ni zares odpravljena. Vedno namreč obstaja možnost dvoma. Kaj pa če smo si stvari napačno razložili? Kaj pa če življenje po smrti ne obstaja? Kaj če nebes ni in mi torej ni treba početi nekaterih stvari in se omejevati pri drugih? Ali pa v resnici so in bi bilo boljše, če bi upošteval določene zapovedi? Bazična anksioznost je vedno nekje v ozadju. Zaradi tega je vzdrževanje resničnosti za posameznega človeka precej težko, velikokrat nemogoče. Sami sebi težko zapremo ta naš preveč odprti svet. Zato ljudje to večinoma počnemo skupaj, resničnost znova in znova potrjujemo drug drugemu, s čimer pridemo do pojma socialne resničnosti. Večina naše neformalne komunikacije - tiste, ki ni neposredno usmerjena v doseganje konkretnih skupnih ciljev - je dejansko skupno utrjevanje in potrjevanje resničnosti. Če kdaj poslušate sebe ali druge ljudi, kako se pogovarjajo ob kavi, vidite - če gre seveda za ljudi, ki so si načeloma naklonjeni - da je najbolj konsistentna značilnost take komunikacije medsebojno strinjanje, pritrjevanje. Funkcija tega je utrjevanje določene resničnosti pri vseh udeleženih. To, kar se dogaja na kavah, je rutinsko, vsakodnevno potrjevanje resničnosti, če pa se v socialnem sistemu pojavi nekaj novega, kar obstoječo socialno resničnost ogrozi, pride do kriznega utrjevanja in preverjanja resničnosti, ko si je treba bolj eksplicitno povedati, kaj je res in kaj ni. Vsekakor pa moramo skupno resničnost venomer utrjevati in jo, če je ogrožena, braniti.  S tem predavanjem smo že čisto pri koncu. V naslednjem bom pokazal, kako prav skupno vzdrževanje resničnosti - ki je sicer nujno, da sploh lahko živimo sami s sabo in drug z drugim -, paradoksalno, še poglablja občutek eksistencialne samosti. Bazično anksioznost je treba ublažiti, a to ima svojo ceno: v svojih notranjih svetovih se počutimo še bolj sami.  To bi bilo za danes to, imamo pa še nekaj časa za diskusijo.  **_Vprašanje:_** _Prej, ko ste rekli, da je jezik pogoj, da se odpre svet možnega … Ne vem, če bi se čisto strinjal s tem. Mislim, da tudi živali - predvidevam, da nimajo jezika - vseeno imajo neko zmožnost razmišljanja o možnostih. Recimo, na pamet mi pride moj maček, ki skoči na okno in hoče, da mu odprem, pa začne mijavkati. Ima torej neko sliko sedanjosti in neko sliko prihodnosti pa nekakšno idejo vedenja, ki ga lahko pripelje iz sedanjosti v to prihodnost._  Ja, seveda, živali to zmožnost do neke mere že imajo. Tudi ljudje imamo že na neverbalni ravni določeno zmožnost mišljenja in predvidevanja. A to je v glavnem omejeno na neposredno situacijo. Ne bi si upal špekulirati, koliko daleč naprej vaš maček predvideva, kaj bo dobil, ko bo prišel v stanovanje. Lahko gre samo za to, da mu je zunaj neprijetno in iz izkušenj na neki ravni ve, da je v stanovanju toplo … Neko predvidevanje tu vsekakor je. Tisto, kar jezik naredi, je, da zavedanje možnosti in zmožnost predvidevanja eksponentno razširi.  _Če bi ga treniral na točno določeno okno, ja, ampak on zna prositi noter tudi pri drugem oknu, kar pomeni, da ima že nekakšen koncept, prototip okna v svoji glavi …_ Moj argument ni, da jezik naredi nekaj popolnoma novega, kar prej ne obstaja niti v zametkih. Trdim pa, da jezik to neskončno razširi, stvar eksplodira. Precej takih eksperimentov z živalimi so delali. Pes lahko pomisli, da gre okoli neke ovire. Tega ni naučen, ampak v konkretni situaciji uvidi, da obstaja tudi druga pot do željenega cilja, če je najbolj neposredna zaprta. Ima torej neko prostorsko shemo v glavi in se glede nanjo lahko orientira ter izbira možne poti. Ti zametki morajo obstajati že pred jezikom, saj se jezik sicer ne bi imel na kaj nacepiti; ne bi imel nobene osnove, iz katere se lahko razvije. Ko se pa enkrat pojavi, se takšni zemljevidi sveta in druge prej omenjene stvari neskončno razširijo. Izkustvo se s tem radikalno spremeni. To je moj argument.  _Kaj pa mislite o “mentalese” - v literaturi sem to včasih zasledil - torej nekakšen jezik pred jezikom? Nek naraven “jezik mišljenja”…_ Neke radikalne teorije o odnosu med jezikom in mišljenjem so, da lahko mislimo zgolj tisto, za kar imamo besede. S tem se ne strinjam. Vsekakor obstaja neverbalno mišljenje - lahko kombiniramo neke vizualne predstave in podobno. Razlika je, ponavljam, samo v širini tega.  **_Vprašanje:_** _Prej si obljubil, da boš šel malo v nezavedno … Boš? (smeh)_ Lahko poskusimo skupaj razmišljati.  _Imamo recimo “split-brain research”, saj veš … Izvoli! (smeh)_ Malo bolj se potrudi z vprašanjem, prosim. (smeh) _Recimo odločanje. Pa vsa ta nevroznanost zdaj o telesnih markerjih in tako naprej. Koliko je odločanje res na tem, kar praviš, koliko pa na nekem drugačnem, nezavednem procesiranju._  Ja, res, ogromno nekega procesiranja se dogaja nezavedno. To je znano. Vemo, da pride do tistega potenciala v možganih, ki kaže, da je odločitev sprejeta, že kar nekaj milisekund prej, kot se pojavi zavedanje o tem. To pa ne pomeni, da predhodne zavestne misli niso vplivale na to, kar se trenutno procesira. Na neki točki prej je bila zavestna misel, ki se je toliko avtomatizirala, da je prišla v nezavedno in se potem procesira tam. To se ne izključuje.  _Zanima me, kako to dvoje povezuješ?_ Moram priznati, da mi tukaj zmanjka globine na področju nevroznanosti, da bi lahko suvereno govoril o tem.  _Ja, nisem mislil tako. Zanima me, če to kako paše v ta tvoj model. Mogoče bi morala biti tista prvotna shema bolj kompleksna; čisto načeloma ničesar zunanjega zares ne zaznavamo, vse je pravzaprav samoreferenčno._ Hja … Če res ne bi ničesar zunanjega zaznavali, se jaz recimo zdaj ne bi mogel učinkovito gibati po tem prostoru; se izogibati katedru, se ustaviti pred steno …  _Ja, itak, itak._  Seveda pa vse zaznavamo z nekimi svojimi predhodno vzpostavljenimi shemami, v katere se nove informacije asimilirajo. Te sheme pa se potem tudi akomodirajo pod vplivom izkušenj, ki jih s svetom imam. Vsi seveda živimo v teh notranjih svetovih … Tudi teorija avtopoeze, recimo, opozarja na to …  _Ali pa recimo ta Moebiusov trak, ki opozarja, da vse, kar je zunaj, je znotraj in obratno._  No, to je metafora.  _Seveda. Opozarja pa na to našo temeljno samoreferenčnost, da iz tega ne moremo ven._  Zares ven resda ne moremo, a če ne bi bilo nobenega stika z zunanjim svetom, v njem sploh ne bi mogli karkoli narediti. Maturana in Varela v Drevesu spoznanja to ponazorita s podmornico; ljudje v njej ven ne vidijo, vseeno pa na podlagi nekih drugih senzorjev ustvarjajo določeno sliko o zunanjem svetu in se temu učinkovito prilagajajo. Živa bitja smo neke take “podmornice”. Ne vidimo torej zares zunanjega sveta, takega, kot sam po sebi je (torej stvarnosti), vseeno pa določena interakcija z zunanjim svetom vendarle mora obstajati, da sploh lahko ustvarjamo takšne ali drugačne zemljevide, ki nam omogočajo dovolj učinkovito gibanje in delovanje v njem.  Če se vrnem: nikakor ne zanikam, da obstajajo kognitivni procesi, ki so predverbalni. Opozarjam pa na to, kako globoko revolucijo v našem izkustvu naredi jezik. To je vsa moja poanta.  _To je neka nova hierarhična raven, ki temelji na predhodnih …_  Tako. Neka nova raven izkustva, ki se na različnih dimenzijah razširi v neskončnost.  **_Vprašanje:_** _Še eno vprašanje imam. Tale bazična anksioznost. Danes si jo lepo razložil s to odprtostjo, ki jo povzroči jezik. Kaj pa na ravni, ki ni vezana na jezik?_  Kateri ravni? _Ta proto-raven, če tako rečem, o kateri sva prej govorila._  Ja, evolucijsko gre to z roko v roki. Vzporedno z razvojem mišljenja in jezika prihaja na drugi ravni do tako imenovanega razpada instinkta. Ljudje praktično nimamo instinkta v smislu nekih zakodiranih sekvenc vedenja, ki se sprožijo ob določenih ključnih dražljajih. Živali to imajo, pri čemer pa spet ne gre za nek popoln preskok iz nič na ena, ampak za postopen evolucijski razvoj. Če recimo pogledamo insekte, lahko rečemo, da so popolnoma instinktivno regulirani. Vse védenje, ki ga potrebujejo za preživetje, že imajo vrojeno, “v hardveru”, če se tako izrazim. _Ja, komarja ne moreš odvaditi tistih njegovih zoprnih navad … (smeh)_ Recimo, ja. On pač deluje po nekem svojem programu. Ko pa gremo v smeri vse bolj plastičnih, učljivih organizmov, je instinkta vse manj. Pri človeku gre po eni strani samo za nadaljevanje tega razvoja, po drugi strani pa ta napredek ni linearen, ampak eksponenten. Ravno zaradi jezika. Mačke in psi so že precej sposobni učenja in prilagajanja in celo mišljenja, a vseeno neprimerno manj kot človek. Pri nas pride do kvalitativnega in kvantitativnega preskoka; instinkt praktično izgine in kognicija ta primanjkljaj nadomesti. Bazična anksioznost v osnovi izvira iz te odsotnosti instinkta. Mi, ko pridemo na svet, dejansko ne znamo živeti. Vsega se moramo naučiti. Živali živeti že znajo; vse védenje, ki ga potrebujejo, imajo že vrojeno oziroma potrebujejo le relativno kratko obdobje zgodnjega učenja.  _Tudi s tistim, kar imamo, pa imamo cel kup problemov in moramo to v socialnem življenju brusiti._  Tudi to, ja. Neke osnove že imamo, jih je pa treba še razvijati in oblikovati. Sam od sebe človek, to vemo, ne preživi.  _V tvoji knjigi Jaz in mi si razlagal bazično anksioznost tudi s tako imenovanimi primitivnimi agonijami - to je še predverbalno obdobje -; če so v tem zgodnjem obdobju težave, če so otroci zanemarjani ali travmatizirani …_  Se ne vpostavi jedrni občutek sebe … _Tako …_  Na nek način gre to vse v isti koš. Kaj pravzaprav pomenijo primitivne agonije? Po Sternu je to regresija iz oblikovanega jedrnega občutka sebe v porajajoči se občutek sebe, ko sistem, organizem še ni integriran v funkcionalno celoto. In zakaj še ni integriran? Ravno zaradi razpada instinkta; ker se ne rodimo že izdelani, ampak se rodimo zgolj z določenimi nastavki, ki se morajo z razvojem in s socializacijo še dopolniti, se oblikovati. Vse to seveda že prispeva k bazični anksioznosti, je njen temelj, danes pa sem dodal še en vidik tega.  _Ja, no, to sem hotel. To je ena plast, pod njo pa še druga._  Tako.  _Recimo, če ima človek travme iz tega predverbalnega obdobja, je to spominski zapis, ki zelo prispeva k temu …_  Ja, seveda.  **_Vprašanje:_** _Jaz bi se vrnil malo nazaj, k tistemu jesenskemu gozdu, katerega podobo imaš v glavi. Ali ni to lahko tudi en simbol v tem modelu, kot tista pantomima? Neka podoba, ki je pač pred besedami, a je neka slika …_ Vzemimo samo pridevnik “jesenski”. Lahko si predstavljam sliko dreves z rumenimi listi, ko pa to poimenujem kot _jesenski_ gozd, sem to sliko umestil v čas, v cel cikel leta, ki ima štiri letne čase … S tem sem dodal precej enih drugih stvari. Drugo, kar naredi jezik, pa je, da misel stabilizira. Vizualne predstave prihajajo in odhajajo, ko pa jih označimo z besedo, jih lahko “primemo” in potem s to mislijo operiramo naprej. Ali pa ko se pogovarjamo in nečesa ne znamo poimenovati, imamo pa to “na koncu jezika”, kot se reče. Takrat tudi ne vemo še dobro, kaj pravzaprav mislimo in kaj čutimo ob tem. Zavedamo se, da nekaj je, a ne vemo še prav zares, kaj. In verjetno poznate občutek, do kakšne spremembe pride, ko najdemo pravo besedo. Pride tisti aha-moment: “To sem mislil!” Ta stvar v komunikaciji postane neko dejstvo, s tem pa tudi v mislih. Ali pa recimo, ko pišem o teh stvareh, pa imam neko mešanico misli in intuitivnega razumevanja, a šele ko uspem to ubesediti, dobim občutek, da res razumem. In ta beseda ali stavek zdaj postane nov objekt mojega mišljenja, s katerim lahko operiram naprej. Če nimam besede, ostanem s temi bolj primarnimi predstavami in občutki, s katerimi pa ne znam prav ravnati. Isto je tudi v procesu psihoterapije. V veliki meri gre za ubesedovanje oziroma učenje ubesedovanja tega, kar doživljamo. Dogaja se vzpostavljanje skupnega jezika glede tega; skratka, proces komunikacije, prihajanja skupaj, kot sem to prej razložil. S tem, ko zna klient svoje izkustvo poimenovati, ga lahko tudi bolje razume.  **_Vprašanje:_** _Vzdrževanje resničnosti se mi zdi ena taka naporna stvar … Mogoče bi bilo bolje, da se ne pogovarjamo … (smeh)_ S svojim vprašanjem ste preskočili dve predavanji. V četrtem nameravam govoriti ravno o konceptu pogovarjanja kot posebnem načinu komuniciranja, ki poskuša zaobiti vzpostavljanje skupne resničnosti. Toda, ja, vzdrževanje skupne resničnosti je nekaj, za kar smo vsi venomer zelo zainteresirani in temu posvečamo precej časa in energije. No, v naslednjem predavanju bom govoril točno o tem, do kakšnih težav zaradi tega prihaja; zadnjič sem že omenjal prepiranje, ki je vedno boj za resničnost. Konec koncev do vojn prihaja zaradi boja za resničnost. “Naš način življenja, naša vera …” Za obrambo svoje resničnosti smo pripravljeni marsikaj narediti - sebi in sočloveku. In, kot rečeno, ideja resničnosti sloni na ideji stvarnosti. Razlikujemo se v tem, čemu pripisujemo stvaren obstoj. Jaz se zdaj ne opredelujem glede tega, kaj je stvarno in če stvarnost kot nekaj, kar obstaja samo po sebi, sploh je. Pravim le, da vsaka ideja resnice zahteva tudi idejo stvarnosti, ne glede na to, kaj točno naj bi ta bila. Pripadnik neke religije, recimo, verjame, da božanstvo, v katerega veruje, stvarno obstaja. Torej da obstaja ne glede na to, če on oziroma sploh kdorkoli vanj verjame.  **_Vprašanje:_** _Spustil si še dejanskost, kar pri tebi perfektno dopolnjuje to sliko …_  Res je, danes sem ontološko področje dejanskosti namenoma spustil, ker bi bilo preveč. Vpeljal ga bom v četrtem predavanju.  _Ker tisti, ki verjame v Boga, navadno ima neko doživetje - kar je raven dejanskosti -; recimo to in to sem doživel, Marija se mi je prikazala …_ No, tu je treba ločevati doživetje, ki je na ravni dejanskosti, od interpretacije tega doživetja, kar pa je raven resničnosti. Če ostanem samo pri dejanskosti, ni problema; v dejanskost ne morem dvomiti, je taka kot je, interpretacije te dejanskosti pa se lahko zelo razlikujejo. Vernik bo rekel, da se mu je prikazala Marija, nevroznanstvenik pa, da je prišlo do pretiranega izločanja določenega nevrotranzmiterja. Ta dva človeka ne moreta priti skupaj; pomen tega, mogoče zelo primerljivega doživetja, je zanju povsem različen.  _To sem hotel reči: ta motivacija za vzdrževanje resničnosti, o kateri govoriš … Zaradi tega mi je dejanskost tako všeč; tam so čustva in druge stvari …_  Kot rečeno, namenoma sem danes dejanskost izpustil, ker bi bilo preveč. **_Vprašanje:_** _Prav glede bazične anksioznosti bi še nekaj vprašala: smo res obsojeni nanjo? A bi lahko govorili tudi o bazični vznemirjenosti ali pa bazični radovednosti? Ker anksioznost se tiče nečesa, kar si predstavljamo v prihodnosti in se bojimo, da bo slabo. To pa na podlagi izkušenj iz preteklosti …_   Čisto terminološko gledano, vsaj v slovenščini, razlikujemo med anksioznostjo in strahom. Strah ima nek konkreten objekt, predstavo o nečem neprijetnem v prihodnosti. Anksioznost pa nima takega objekta. Gre za neko splošno občutje negotovosti, neznajdenja v svetu. Bazična anksioznost pomeni, da je v ozadju, v samem temelju, ves čas neka negotovost.  _Ampak v tej negotovosti smo lahko radovedni, kaj bo, za razliko od tega, da smo tesnobni, kaj bo … To pa je odvisno od tega, kaj si predstavljamo. Na neki ravni vendarle si nekaj vsaj čustveno predstavljamo in to čustvo prihaja iz naših izkušenj. Človek, ki je imel neko nesrečo, ima te spomine in to potem projicira tudi v prihodnost … Glede iste prihodnosti smo tako lahko radovedni ali pa tesnobni, odvisno od predhodnih izkušenj. Zato sprašujem, ali smo obsojeni na to bazično anksioznost._  Takole razmišljam: v psihologiji obstaja več teorij, ki govorijo o nekem temeljnem občutku varnosti, ki se vzpostavi v zelo zgodnjem otroštvu. Recimo Eriksonova teorija psihosocialnega razvoja predpostavlja prvo fazo temeljnega zaupanja nasproti nezaupanju. Ali pa teorija navezanosti s pojmom varne navezanosti za razliko od drugih ne-varnih oblik navezanosti. Ljudje imamo, glede na izkušnje iz zgodnjega otroštva, boljšo ali slabšo podlago za soočanje z negotovostjo; boljše ali slabše vzpostavljen nek temeljen občutek varnosti. In zaradi tega bodo isto situacijo nekateri doživeli kot strašljivo, drugi pa kot zanimivo.  _Ali ne bi potem temu raje rekli bazična negotovost?_  Ne. Zaradi tega, ker pod tem, po mojem, obstaja še ena raven, ki je občečloveška in izhaja iz naše biološke nezadostnosti zaradi razpada instinkta. Ta naš primanjkljaj vrojenega vedenjskega repertoarja moramo nadomestiti z učenjem in ga vzdrževati skupaj z drugimi ljudmi. Zaradi tega imamo tako razvite kognitivne sposobnosti, kar pa na drugi strani pripelje do pretirane odprtosti, o kateri sem govoril danes. Zato smo radovedni lahko le na nekem temelju varnosti, ki ga že imamo vzpostavljenega. Vedno pa si lahko predstavljamo situacije, ko se ta temelj poruši. Recimo, vemo, kakšna je zdaj situacija v svetu. Pri nas smo od tega še relativno oddaljeni, zato lahko z neko radovednostjo spremljamo, kaj se dogaja. Če pa bi se nam porušili temeljni parametri fizične varnosti, recimo to, da nam doma voda priteče iz pipe, ali da pritisnemo na stikalo in se prižge luč, ali da odpremo radiator in je toplo, da lahko primemo telefon in pokličemo svoje bližnje … Bi v taki situaciji še lahko bili radovedni? “Hm, koliko časa lahko zdržim brez hrane? Zanimivo vprašanje …” Na neki točki pridemo do tega, da ne znamo preživeti, da si v divjini ne znamo poiskati hrane, si uloviti plena … Dokler smo v okvirih nekega civilizacijskega udobja, smo lahko radovedni. Oziroma se tu potem pokažejo razlike med nami na tistih višjih ravneh, o katerih smo govorili prej. Vedno pa lahko nastopi situacija, v kateri bomo anksiozni vsi, brez izjeme.  _No, jaz sem že v tej komoditeti, ki jo imam, zelo anksiozna … (smeh) In vidim, da v teh stanjih nisem v “tu in zdaj” in nisem odprta za negotovost. To, da ne vem, se mi zdi tisto bistveno. Anksioznost ali radovednost kot odziv na to pa je nekaj, kar jaz dodam._  Razumem, a mislim, da zdaj govorimo že o tem, kakšne možnosti imamo za soočanje z bazično anksioznostjo. Do nje vsekakor lahko zavzamemo različne drže. Lahko se recimo odločimo, da bomo zaupali - ne vem točno, čemu - in nam to zaupanje anksioznost ublaži. Lahko se navadimo razmišljati drugače; najprej pomisliti, da je nekaj zanimivo, namesto da je strašljivo. Eden od popularnih načinov za spreminjanje svoje naravnanosti do negotovosti, je, da si redno aktivno prikličeš v misli vse, za kar si v življenju lahko hvaležen … Skratka, različni odnosi do bazične anksioznosti so vsekakor možni in se zanje lahko tudi odločimo oziroma se jih priučimo, a to ne pomeni, da v osnovi človeškega stanja samega po sebi ni te bazične anksioznosti. Moje mnenje je, da je ultimativen način za soočanje z anksioznostjo radikalna umestitev v dejanskosti, v tem kar najbolj neposredno je tu in zdaj. V kolikor nam to uspe, anksioznosti ni. To možnost imamo, a to je nekaj, kar je treba narediti, doseči. Jaz pa tu govorim o človeškem stanju, o tem, kakšni ljudje v osnovi smo. In vidik te osnove je naša bazična anksioznost.  _Ok, razumem. To bi se pa strinjala, jaz sem primer._  Vsi smo primer tega. Vsi živimo v nekih zunanjih strukturah varnosti, ki pa se nam v zadnjem času pospešeno rušijo. Ravno zadnjič sem pri študentih preveril, koliko jih je že doživelo oziroma vsaj poznajo koga, ki je doživel panični napad. Vsi so dvignili roko. Cel letnik, dvajset študentov. Sam se iz svoje mladosti tega ne spomnim. Ne pri sebi ne pri kateremkoli od sošolcev ali prijateljev. Tega takrat ni bilo. Kaj se je zgodilo v tem času, tridesetih, štiridesetih letih? Študenti so mi znali tudi hitro povedati, kaj: “Toliko je vsega …” je bil njihov odgovor.  **_Iz publike:_** _Ja …_ Včasih je bilo informacij neprimerno manj, izbir je bilo manj. Svet ni bil tako zelo odprt, kot je zdaj.  **_Vprašanje:_** _Nevroznanost, ki zdaj razlaga, kaj je anksioznost in kaj je strah, dodaja še en pojem, in sicer ogroženost. Po mojem bi to zelo podprlo ta tvoja razmišljanja. En mehanizem za to je “bottom-up”; sistem za ogroženost se prvi aktivira, potem se pa na kortikalnih predelih aktivirajo še čustva kot so anksioznost in strah. Lahko gre pa tako, kot ti razlagaš, “top-down”. Mislim, da bi se oboje zelo dobro dopolnjevalo, prav preko tega pojma ogroženosti. To je ta nezavedni sistem, kjer je amigdala glavna._  Spet moram poudariti, kakšen je pri teh razmišljanjih moj namen. Gre mi za “slikoveliko” in zato poskušam hkrati pokriti veliko področij. Na vsakem od teh pa bi bilo seveda mogoče iti v globino in iz tega narediti življenjsko kariero. Tisto, kar mene zanima, so neki najbolj splošni principi, ki določajo človeško stanje. Ta ogroženost, ki jo omenjaš, se mi zdi neka bolj specifična stvar, ki je lahko osnova za določeno patologijo, če je nekdo v otroštvu soočen z zelo ogrožujočimi situacijami.  _Ne, ne, to je sistem, ki je stalno aktiviran in nezavedno ves čas preverja, če je varno ali ne. Evolucijsko se je to umestilo na zelo primarne, subkortikalne ravni. Torej ne gre samo za patološki mehanizem._  Ja, razumem. A to gotovo živali že imajo.  _Ja, ja, tu smo enaki živalim._  To potem torej ni nekaj, kar bi lahko definiralo človeško stanje. Gre za osnoven princip preživetja: če presodim, da je varno, grem naprej, če ni, se umaknem. Bistveno razliko med ljudmi in živalmi, zaradi katere mi čutimo bazično anksioznost, živali pa ne, vidim v tem, da one imajo že vrojene mehanizme, kako se soočati z varnimi oziroma nevarnimi situacijami. Na ravni instinkta že obstaja védenje, kako se odzvati, zato ni odločanja in negotovosti zaradi zavedanja vseh možnosti in njihovih posledic.  _Potem je pa problem še v tem, da človek potrebuje dolgo obdobje koregulacije, da se to dobro razvije. Živali imajo to že takoj, mi smo pa tako odvisni od koregulacije in če nimamo dobrega partnerja, se to nikoli ne bo prav razvilo._  Tako, se strinjam. Je pa to spet bolj raven razlik med nami - nekdo ima boljše “objekte” v zgodnjem otroštvu in drugi slabše -, moja poanta pa je, da ne glede na to, kako dobro smo to vzpostavili, še vedno obstaja raven negotovosti, ki izvira iz naše biološke nedoločenosti in posledično naše velike kognitivne odprtosti.  _Ja, hec je pa še v tem, da nas vedno koregulira bazično anksiozen človek … (smeh)_ Aha, ja, zanimivo. Če bi imeli popolnoma varne in stabilne pomembne druge ljudi … Se spomnim primera, ki si ga ti enkrat povedal, če se ne motim. Nekdo je poročal, kako je doživel situacijo ob začetku druge svetovne vojne v Jugoslaviji. Njegov oče je bil vojak v stari Jugoslaviji in sta bila na vlaku, ki so ga napadli partizani. Ko so začeli metki letati naokoli, je na vlaku zavladala panika, oče pa je bil tega vajen in je sina samo objel in sta se ulegla na tla ter počakala, da je minilo. Ker je oče ostal miren, sin zdaj nima travmatskega spomina na to izkušnjo. Imel je torej dobro koregulacijo s strani človeka, ki v tej situaciji ni bil anksiozen.  _Mame pa imajo zdaj že od začetka ves čas v glavi, če je otrok dovolj jedel, ali so vse naredile prav … (smeh)_ Zdaj pa spet pridemo do te pretirane kognitivne odprtosti, ker je toliko več informacij. Toliko več priložnosti je za anksioznost in negotovost. O tem vidiku anksioznosti govorim. Tudi pred tisočletji so ženske rojevale in skrbele za otroke in glede tega vedele neprimerno manj kot vemo zdaj, pa je človeška vrsta nekako preživela … _“Vzgoja otrok.., kaj je to??” (smeh)_ Včasih je bila samo ena resnica, tako se je pač delalo in to je to. “Vedelo” se je, kaj nas čaka po smrti, kaj je prav in kaj narobe; seveda so imeli vsi s tem nekoliko težav, ker nobena “resnica” človeške izkušnje ne more popolnoma zaobjeti, a ker ni bilo alternative, to ni bil tak problem.  Če se vrnem še k paničnim napadom, o katerih smo govorili prej: en dejavnik porasta te simptomatike vidim v tem preobilju informacij in možnosti, razpadanju skupne resničnosti, drugega pa v tem, da smo kot družba, kot civilizacija postali izrazito občutljivi navznoter. Veliko več pozornosti je obrnjeno navznoter in s tem je veliko več nekih notranjih vsebin. In mi, psihologi in psihoterapevti, smo precejšnji sokrivci pri tem … Seveda se hecam, mislim, da je v celoti to še vedno razvoj v pravo smer … _Je šlo pa že malo v absurd …_ Tako preobčutljivi smo postali, da je vsak najmanjši občutek neznansko pomemben, vse je treba upoštevati … Včasih pa ni bilo ne časa, ne zavedanja, ne besed, s katerimi bi vse te občutke lahko “prijeli”, ne potrjevanja resničnosti glede tega s strani drugih ljudi: “A, panični napad si imel, vem, kako je to …” Panični napadi so postali neka realnost, ki je včasih ni bilo.  Če se torej za zaključek še enkrat vrnem k moji današnji glavni poanti: opozoriti sem hotel na to neskončno odprtost, ki jo prinese jezikovna komunikacija, kar potem zahteva, da si izberemo določeno resničnost, s katero stvari zapremo. S tem pa, ko to počnemo skupaj - torej preko socialne resničnosti utrujemo naše individualne resničnosti -, ustvarjamo določeno napetost, ki poglablja občutek naše eksistencialne samosti.  **_Iz publike:_** _Ker čutimo, da smo različni in se bojimo izključitve …_ No, ja, če že napovem poanto naslednjega predavanja - še vedno se bo po mojem splačalo priti _(smeh)_ -: to kar lahko skupaj drug drugemu potrdimo, je najmanjši skupni imenovalec naših izkušenj. Vse kar je unikatno, idiosinkratično, pade ven iz tega, zato smo v pomembnih delih našega izkustva povsem sami. Hvala lepa za pozornost in upam, da se vidimo naslednjič. [^1]: Pomislil kasneje: v dolgotrajni zvezi se pogosto vzpostavi norma “ritualnega poljuba”, ko se po nekem času spet vidimo, oziroma ko se za nekaj časa poslovimo; recimo zjutraj, ko gremo v službo, in zvečer, ko pridemo domov. Na začetku zveze, ko je bila strast še močna, je bil poljub ob snidenju oziroma slovesu izraz čustev, ki jih drug do drugega čutimo. Sčasoma, ko se strast umiri in odnos pride v mirnejše vode, pa to postane pomenska kretnja, s katero si vsakodnevno potrjujemo, da se imamo še vedno radi. In še kasneje (v krogu Erosa in Thanatosa najbrž nekje v fazi starega Erosa) je to lahko že povsem navada, skoraj v celoti na ravni proceduralnega znanja, ki jo izvajamo res že skoraj nezavedno oziroma vsaj brez kakšnega zavestnega namena sporočanja. Vseeno pa je v ozadju implicitno zavedanje, da bi zdaj _odsotnost_ tega poljuba, prav zato, ker prekine ustaljeno rutino, nosila določeno sporočilo. In na ta način tudi kdaj sporočimo, da je nekaj narobe, recimo.