[[Orientacija|ORIENTACIJA]] | [[Novice|NOVICE]] | [[O meni|O MENI]] | [[Stik|STIK]]   # Koordinate celovitosti   ### Cikel predavanj o človeškem stanju - četrto ##### SFU Ljubljana, 8. 5. 2023   Objavljeno: 8. 7. 2023 | #07-2023 ***   Lep pozdrav še na tem četrtem in zadnjem predavanju iz Cikla predavanj o človeškem stanju z naslovom [[Koordinate celovitosti]]. Danes ne bi ponavljal celotne vsebine od prej, bi bilo preveč. Naj izpostavim le ključen koncept, iz katerega izpeljujem značilnosti človeškega stanja, in sicer koncept [[Živost|živosti]]. Predpostavljam, da je to temelj naše motivacije; da torej vse, kar počnemo, tako ali drugače služi ohranjanju oziroma povečevanju naše živosti in da bi lahko [[človeško stanje]] v smislu Freudovega “običajnega nezadovoljstva” označili kot kronično pomanjkanje živosti, oziroma neprestano iskanje le-te. V [[CPČS 1.1 - Kaj iščemo?|prvih]] [[CPČS 1.2 - Krog Erosa in Thanatosa|dveh]] predavanjih sem precej razdelal vzroke za pomanjkanje živosti – temeljni [[Živost in varnost|konflikt med živostjo in varnostjo]] – in implikacije tega. Danes pa bi se živosti posvetil nekoliko drugače, in sicer skozi pojma [[Živost, energija in celovitost|celovitosti in energije]]. Po eni strani bomo s tem dobili podrobnejši vpogled v živost samo, po drugi pa bomo lahko iz tega izpeljali nekaj zanimivih stvari. Vzemimo najprej pojem energije. Povezava z živostjo je intuitivno precej očitna. Kadar smo zaspani ali utrujeni, smo na nek način manj živi, kot ko nas razganja od energije. Intuitivno je tudi sam pojem energije precej razumljiv. Če bi ga poskušal na hitro definirati, bi rekel, da je to kapaciteta za aktivnost in pozornost. To pa sta ravno dva glavna aspekta živosti, kot sem ju razložil v prvem predavanju. Sama količina energije je odvisna od več dejavnikov, ki so tudi dokaj samumevni. Med njimi so vsekakor zadovoljenost osnovnih potreb (če smo zaspani ali lačni imamo manj energije), potem seveda od splošnega zdravja, telesne kondicije, vsekakor od starosti. In verjetno, pravzaprav kar gotovo, od neke dispozicije, prirojenega energetskega potenciala. Nekateri ljudje imajo na splošno več energije, zdi se, da je imajo “na tone” in se kar ne morejo ustaviti, drugi pa so bolj počasni in potrebujejo več počitka ... Količina energije pa ni edini pomemben dejavnik izkušnje živosti. Drugi, za katerega bom danes pokazal, da je še precej pomembnejši, je “energetska pretočnost” oziroma usmerjenost energije. Kaj s tem mislim? V vsakem danem trenutku je v nas lahko prisotnih več motivov, ki so medsebojno bodisi usklajeni bodisi ne. Večinoma, bi rekel, so prej manj usklajeni kot bolj. Situacijo, ko so motivi med sabo zelo neusklajeni, bi lahko shematsko prikazal takole:   ![[ŽEC-1.png]] _Slika 1a: Neusklajeni motivi, ki vlečejo vsak v svojo smer._   Puščice predstavljajo različne motive, ki vlečejo vsak v svojo smer. Zaradi tega, če se izrazim matematično, je rezultanta vseh teh motivov majhna, saj se med seboj izničujejo. To pomeni, da se ne moremo premakniti, oziroma ne moremo kaj dosti narediti. Energija se porablja navznoter in zato ni na voljo za aktivnost. Tej nasprotna pa je situacija, ki bi jo lahko narisal takole:   ![[ŽEC-2.png]] _Slika 1b: Za nekaj časa prevlada en sam motiv in preglasi vse ostale._   V danem trenutku močno prevladuje en sam motiv. V takih situacijah točno vemo, kaj hočemo; zato stvari tečejo ... Iz lastne izkušnje lahko rečem, da kadarkoli sem bil v takem stanju, je vse “šlo kot namazano”, saj sem točno vedel, kaj hočem, in pri tem ni bilo nobenih notranjih zavor, ki bi me v doseganju cilja ovirale. Bile pa so tudi takšne situacije, kot jih prikazuje prejšnja slika. Bil sem razpet med različnimi možnostmi, med katerimi se nikakor nisem mogel odločiti. Počutil sem se skoraj dobesedno paralizirano, povsem brezvoljno. To ne pomeni, da v meni ni bilo motivov, ampak da se nobeden od njih ni mogel izraziti, saj so ga drugi ustavljali. Ta ekstremna primera sta sicer bolj redka; večino časa sem nekje vmes, včasih bolj na eni, včasih bolj na drugi strani. In mislim, da lahko to tudi posplošim, da je to značilnost človeškega stanja. Situacija, ko smo zelo usmerjeni, nastane v dveh primerih: ena možnost je, da za kratek čas močno prevlada en sam motiv. Ena potreba je, recimo, močno nezadovoljena in takrat lahko razmišljamo samo še o tisti stvari, nič drugega ni več pomembno. Če smo zelo zelo lačni, vse ostalo odpade; vsa naša aktivnost bo usmerjena v iskanje hrane. In v tem času smo zelo celoviti. Ali pa če smo življenjsko ogroženi. Kar naenkrat se pojavi energija, za katero sploh nismo vedeli, da jo imamo, in se popolnoma usmerimo v reševanje (oziroma reševanje iz) te situacije. Vsa naša pozornost, vsa energija je usmerjena v to. Druga možnost pa je, da se več motivov uskladi med sabo tako, da se medsebojno dopolnjujejo in podpirajo (slika 1c). Recimo, če uživamo pri svojem delu, v svoji službi, se poklopi več motivov. Težnja k samoaktualizaciji, k udejanjanju lastnega potenciala, se poveže s potrebo po stikih z drugimi ljudmi – če se v kolektivu dobro počutimo –, kar se mogoče sestavi tudi s tem, da dobivamo dobro plačo in lahko zadovoljujemo še druge potrebe in želje. Vsi različni motivi pridejo na svoj račun in v takih situacijah smo lahko celoviti na daljši rok.   ![[ŽEC-3.png]] _Slika 1c: Različni motivi se med seboj uskladijo, njihova rezultanta je močna._   Situaciji, ki jo prikazujeta sliki 1b in 1c pravim celovitost, tisti prej (slika 1a) pa necelovitost. Če se malo poigram z besedami, bi lahko rekel, da smo takrat, ko smo celoviti, tudi zares individuumi. Dobesedno to pomeni ne-deljivi. Iz “enga kosa” smo. Neceloviti smo pa “raztreščeni”. Vrnimo se k energiji – njeni količni – in združimo to z njeno pretočnostjo, oziroma, kot sem zdaj pokazal, celovitostjo. Dobimo tabelo 2x2, kjer vrstici predstavljata količino energije in stolpca stopnjo celovitosti. Dobimo štiri možnosti:   ![[ŽEC-4.png]] _Slika 2: Kombinacija količine energije in celovitosti. Pri visoki celovitosti je narisana samo rezultanta, kar nakazuje, da so motivi usklajeni, ne glede na njihovo moč._   Poglejmo si vsako od njih in začnimo levo zgoraj, torej pri visoki energiji, a nizki celovitosti. Primer bi bil zelo pomembna odločitev, s katero se že mudi in smo zaradi tega močno vznemirjeni, hkrati pa nam sploh ni jasno, kaj bi bilo bolje oziroma prav. Ali pa če si nečesa zelo želimo, pa nas je tega hkrati tudi zelo strah in smo povsem blizu odločilnega dejanja, s katerim bomo objekt svoje želje bodisi pridobili bodisi izpustili, tako da je vznemirjenost – energija – visoka. Oba primera sta sicer takšna, kjer sta nasprotujoča si motiva dva, lahko pa bi jih bilo tudi več. Takšno stanje bi poimenoval _agonija_. Motivi močno vlečejo v različne smeri, iz situacije pa ne znamo oziroma ne moremo. Ker je stanje agonije zelo neprijetno in izčrpavajoče, pogosto, bolj ali manj nezavedno, naredimo nekaj, s čimer znižamo količino svoje celokupne energije. Ostanemo sicer enako razpeti, a je moč silnic, ki vlečejo v različne smeri, manjša. Takšno stanje je lažje prenašati, saj ni več nevarnosti “razčetverjenja”. To situacijo bi poimenoval _depresija_. To bi bila ena od možnih razlag tega stanja. Čutimo močno pomanjkanje energije, a ne gre samo za to. V ozadju je tudi dejstvo, da v določeni situaciji oziroma časovnem obdobju ne vemo kaj narediti, kam svojo energijo usmeriti. In pogosta napaka, ki jo naredimo, ko čutimo takšno kronično pomanjkanje energije, je, da se usmerimo na njeno količino. Poskušamo, recimo, bolj zdravo živeti – pravilno jesti, telovaditi ... – vse stvari pač, ki pozitivno vplivajo na splošno energetsko stanje. To navadno pomeni neko disciplino, pri kateri pa praviloma ne zdržimo prav dolgo, kar si interpretiramo kot pomanjkanje volje. Verjetno vsi poznamo notranji konflikt, ko vemo, kaj bi bilo za nas dobro, pa se k temu ne moremo spraviti. Možna interpretacija tega je, da je “pomanjkanje volje” pravzaprav obrambni mehanizem – zelo funkcionalen obrambni mehanizem –, ki nas obvaruje nastopa agonije. Da bi nam vztrajanje pri zastavljeni disciplini dejansko škodilo, saj bi se z višanjem energije zaostrili notranji konflikti. Pravilen pristop k problemu pomanjkanja energije bi bil, da najprej uskladimo svojo motivacijo. Ko smo celoviti, energija nekako pride. Ko se usmeri, ko steče, se začne spontano tudi povečevati, oziroma lahko brez nevarnosti še kaj delamo na njenem povečevanju. Če gremo po tabeli naprej, imamo desno spodaj situacijo, ko imamo energije sicer malo, smo pa celoviti. Temu bi lahko rekli sproščeno počivanje. Tisti zaslužen počitek, ne tisti, ki si ga “ukrademo”, ker res ne moremo več, oziroma se nam neko delo upira. Vse, kar je bilo potrebno, smo naredili in si zato lahko z dobrim občutkom privoščimo nekaj lenarjenja. Prevladuje en sam motiv in ta je počivanje. Saj v prejšnji situaciji (levo spodaj) tudi počivamo. Eno zanimivo besedno igro v angleščini sem pred kratkim zasledil, in sicer da “depressed” pomeni “deep rest”. Se pa s tem ne strinjam; v situaciji, ki sem jo označil kot depresivno, ne počivamo zares. Še vedno smo v stanju razpetosti in nimamo dobrega občutka glede pomanjkanja energije. Obremenjujemo se s tem. V stanju počivanja pa lenarimo z dobrim občutkom: “utrujen sem, ampak vem zakaj, in vem, da si počitek zdaj lahko privoščim.” Situacijo, v kateri se celovitost in energija povežeta, pa imam za stanje živosti (desno zgoraj). Med živostjo in količino energije sicer obstaja povezava, ne pa enačaj. Živost je energija ob visoki celovitosti. In če razmišljamo tako naprej, vidimo, da je celovitost tukaj pomembnejši dejavnik. Predstavlja namreč robni pogoj, ki določa, koliko energije psihofizični sistem lahko prenese. Če smo manj celoviti, je pravzaprav bolje, da imamo energije manj. Predstavljajmo si da kolo, ki je malo razklampano – vijaki niso najbolje zatisnjeni in se zato vse trese in ropota –, gonimo zelo hitro pa še po klancu navzdol. Najbrž se ne bo dobro končalo. Če dodajamo energijo v sistem, ki ni dobro integriran, bo prej ali slej razpadel. Nadaljevanje tega razmišljanja bo zato posvečeno celovitosti. Vse, kar sem govoril do zdaj, se nanaša na celovitost v danem trenutku. Stanje naših motivov se iz trenutka v trenutek spreminja pod vplivom različnih notranjih in zunanjih dejavnikov, s tem pa tudi naša celovitost. Narišemo lahko dimenzijo, ki se razteza od zelo nizke celovitosti na eni do zelo visoke celovitosti na drugi strani:   ![[koordinate-celovitosti1.png]] _Slika 3a: Dimenzija celovitosti v trenutku._   Celovitost v trenutku pa ni edini relevanten vidik celovitosti. Po eni strani je sicer res, da obstaja samo sedanji trenutek. Po drugi strani pa je res tudi, da naša dejanja v danem trenutku vplivajo na stanje stvari v naslednjih. In to, kar naredimo v nekem trenutku, lahko mogoče škodi celovitosti – poslabša možnosti zanjo – v prihodnosti. Recimo, da nas nekdo, ki ga imamo sicer radi, močno razjezi. V navalu besa izrečemo tudi par žaljivih. V tistem trenutku smo bili zelo celoviti. Motiv izražanja jeze je prevladal nad vsemi ostalimi. “Pasalo” je izbruhniti vse, kar se nam je že nekaj časa nabiralo. A to ima tudi posledico: ta oseba je zdaj užaljena. Čez par dni se naša jeza ohladi, stvar se nam sploh ne zdi več tako pomembna, to osebo bi radi poklicali, se družili z njo, pa to ni več mogoče, saj je prekinila stike z nami. Celovitost v enem trenutku je šla na račun celovitosti v naslednjih. Zdaj moramo svoj motiv po druženju s to osebo namreč zavirati. Prejšnji dimenziji celovitosti v trenutku moramo torej dodati še eno, pravokotno – celovitost v času:   ![[koordinate-celovitosti2.png]] _Slika 3b: Koordinatni sistem z dimenzijo celovitosti v trenutku na abscisi in dimenzijo celovitosti v času na ordinati._   Spet dobimo štiri možnosti, štiri kvadrante. Nekdo je recimo lahko zelo celovit v vsakem posameznem trenutku, v času pa zelo ne (desno spodaj, slika 4a). Kakšni oziroma kateri ljudje bi to bili? **_Iz publike:_** _Impulzivni._ Ja, res, a kot odrasla oseba prav zares tak ne moreš biti, vsaj ne večino časa. Kateri so tisti ljudje, ki jim je družbeno dovoljeno, da so takšni? **_Iz publike:_** _Otroci._   ![[koordinate-celovitosti3.png]] _Slika 4a: Otroška spontanost. V vsakem danem trenutku so celoviti, rezultanta njihovih motivov je močna, njena smer pa se skozi čas precej spreminja._   Ja, to je otroška spontanost. Otroke v nekem trenutku lahko kaj povleče in se za nekaj časa temu polno posvetijo, potem pa jih to neha zanimati in se polno posvetijo nečemu drugemu. Seveda karikiram, tudi otroci imajo lahko interese, ki jih držijo dalj časa. Ker pa nimajo še vzpostavljenje identitete, koncepta sebe, in ker njihova dejanja praviloma nimajo velikih posledic, si lahko prosto premišljujejo, kaj bi počeli. In zaradi tega so otroci simpatični. Ne kalkulirajo, ne razmišljajo o posledicah, ampak v vsakem danem trenutku naredijo točno tisto, kar si najbolj želijo. Seveda govorim za družbo relativnega materialnega blagostanja, kjer otrokom še ni treba prezgodaj skrbeti za preživetje. In tudi v takšni družbi je tako mogoče zares živeti le v predšolski dobi, mogoče še prva leta osnovne šole, potem pa se začenjajo pojavljati obveznosti, ki zahtevajo več vztrajnosti. Treba je, skratka, odrasti. Kaj to v tej shemi pomeni? Odraščanje je pravzaprav premik po diagonali levo gor (slika 4b). Seveda spet stereotipiziram, a predstavljajmo si naslednji scenarij: dobim službo, ki mi ni preveč všeč, a ker sem razvil dovoljšnje delovne navade, jo lahko opravljam; iz dneva v dan, brez posebnega navdušenja, ker pač moram ... Imam torej neko konsistentno smer v času, a sem v tem notranje konflikten. Vsako jutro se moram znova odločiti, da vstanem in se lotim opravljanja vsega, kar je “treba”, pri čemer moram venomer odrivati druge motive, ki s tem niso skladni. To je to običajno nezadovoljstvo; nobenega pravega navdušenja več ni, “guramo pa ide”, kot se reče. Takšno stanje seveda dolgo ni vzdržno – živost je preveč zadušena –, zato je treba najti način, kako to kompenzirati. In najbolj običajen način za blaženje tega običajnega nezadovoljstva, so _konstruktivne regresije_. Gre za občasne povratke v otroško spontanost, ki si jih namenoma vzamemo. Temu odmerimo določen čas in sredstva. Tipičen primer: dopust. Celo leto pridno delamo, vestno opravljamo odrasle obveznosti, ko pride poletje, pa si gremo “napolnit baterije”. To pomeni, da si privoščimo nekaj tednov, ko se lahko obnašamo približno tako, kot ko smo bili otroci. Spimo, kolikor hočemo, dneve preživljamo brez posebnega načrta, se sproti odločamo kaj bi radi počeli, v nič se ne silimo ... Tako se spočijemo in hkrati poživimo, kar nam omogoča povratek v vsakdan in novo vztrajanje v njem.   ![[koordinate-celovitosti4.png]] _Slika 4b: Odraslo običajno nezadovoljstvo. Skozi čas pretežno sledimo isti smeri, vendar notranje konfliktno._   Tudi vsaka družba mora imeti institucionalizirane ali vsaj na pol institucionalizirane načine, ki ljudem omogočajo konstruktivno regresijo. Vikendi, prazniki, tudi čas dopustov, ki je v marsikaterem podjetju kar točno določen. Družbeno življenje namreč nujno ustvarja notranje konflikte in napetosti – v večji ali manjši meri pri vseh –, zato mora vsebovati tudi načine za njihovo sproščanje. Zelo zanimiv običaj, ki je po mojem mnenju namenjen točno temu, je pust. Tukaj se namreč zelo jasno vidi, za kaj gre. Za en dan si lahko nekdo drugi in kot tak lahko počneš druge stvari; tiste, ki jih sicer kot odgovorna odrasla oseba ne moreš. Zakaj temu pravim _konstruktivne_ regresije? Zato, ker ne rušijo običajnega reda stvari, ampak so v ta red vključene, v njem predvidene in ustrezno zamejene. Trajajo nek omejen čas, namenimo jim določeno količino denarja v skladu z našim proračunom ... Ne škodijo torej našemu običajnemu življenju in ne otežujejo povratka vanj, ampak ga olajšujejo. Bivanje izključno v drugem kvadrantu (levo zgoraj) ni vzdržno, nihanje med tem in četrtim (desno spodaj) pa je. Tako dejansko živi večina ljudi. Poglejmo si še preostala kvadranta, najprej tretjega (levo spodaj, slika 4c). Nekateri ljudje ne prenesejo običajnega nezadovoljstva. Mogoče zato, ker je zanje življenje prenaporno, mogoče niso našli načina, kako napetosti sproščati konstruktivno, ali pa ljudi, s katerimi bi to lahko počeli. Kakorkoli že, ti ljudje padejo sem dol, v kvadrant destruktivnih regresij. Gre za to, da celovitost v trenutku dosegamo na načine, ki poslabšujejo možnosti za prihodnje doseganje le-te. Recimo nekdo, ki zakocka družinske prihranke. En večer izjemne živosti plača z močno poslabšanimi pogoji življenja in s tem živosti v prihodnosti. Bolj na splošno sodijo sem vse oblike razpuščanja. Konstruktivne regresije niso _raz_-puščanja, ampak namerna _pre_-puščanja, zato so normalen del življenja. Razpuščanja pa niso namerna, zanje se ne odločimo, ampak nas vanje povleče, kar na naše življenje deluje destruktivno. Tu so recimo vse različne zasvojenosti in podobne stvari. Notranje smo razcepljeni, neceloviti, hkrati pa nimamo konstantne prevladujoče smeri. Zaradi tega se vrtimo v začaranih krogih, celokupna energija pa se sčasoma niža. Tudi kratkotrajno celovitost v trenutku je vse težje dosegati.   ![[koordinate-celovitosti5.png]] _Slika 4c: Destruktivne regresije. Doseganje celovitosti v trenutku na račun celovitosti v času vodi do vse slabših pogojev za nadaljnjo celovitost v trenutku._   **_Vprašanje:_** _Ali ni pri destruktivnih regresijah tako, da toneš vse globlje in globlje? Enkrat se ga napiješ, pa ni dovolj in se moraš še enkrat in tako naprej vse pogosteje?_ Ja, točno. Na sliki sem to poskušal ponazoriti tako, da je celokupna energija skozi čas vse manjša. _Ampak notranja želja pa je, da boš prišel do več energije, samo to iščeš na načine, ki dolgoročno delujejo točno nasprotno._ Ja, ja, seveda. Želja je vedno po več živosti; moja temeljna predpostavka je, da je to naš osnovni motiv, ki je prisoten vedno. Ker pa so načini povečevanja živosti v danem trenutku destruktivni, omejujejo možnosti za živost v prihodnosti. Recimo ekstremen primer: človek se ga napije, potem pa gre v avto ter povzroči prometno nesrečo s smrtnim izidom in gre zato v zapor. Kratkotrajno celovitost v trenutku plača z dalj časa močno omejenim življenjskim prostorom in s tem seveda tudi zelo okrnjenimi možnostmi za doseganje nove živosti. V tej poziciji skozi čas neizogibno tonemo vse globlje. Optimalen način življenja pa bi seveda bil tukaj, diametralno nasprotno (desno zgoraj, slika 4d), kjer sta visoki tako celovitost v trenutku kot celovitost v času. Temu stanju bi rekel samoaktualiziranost. Tukaj so ljudje, za katere rečemo, da “so se našli”. Našli so nekaj, kar v večini posameznih trenutkov najraje počnejo in to razvijajo tudi skozi čas. Njihova aktivnost v vsakem danem trenutku povečuje možnosti, kapaciteto za izvajanje te aktivnosti v prihodnosti. Zaradi tega lahko v tem vse bolj uživajo in je njihova celovtost v trenutku še večja in tako v pozitivni spirali naprej. Zato je tu narisano, da je skozi čas energija dominantnega motiva vse večja.   ![[koordinate-celovitosti6.png]] _Slika 4d: Samoaktualiziranost. Kar že tako najraje počnemo, tudi dolgoročno razvijamo._   **_Vprašanje:_** _Ali tukaj občasno tudi lahko prihaja do konstruktivnih regresij?_ Ja, seveda, vprašanje pa je, koliko jih taki ljudje zares potrebujejo. Seveda ves čas govorim o nekih idealiziranih, ekstremnih primerih. Realno smo lahko kjerkoli na tem grafu. A recimo: pred časom sem prebral anekdoto o Gershwinu, ameriškem skladatelju. Vprašali so ga, če bo šel poleti kaj na dopust. In njegov odgovor je bil: “Dopust? Zakaj bi šel na dopust? Saj že itak ves čas počnem to, kar najraje počnem.” To seveda ne pomeni, da nimaš potreb, da se telesno ne utrudiš. Počitek je potreben. A ne na tak način, da si “napolniš baterije” v smislu živosti, kot ta izraz razumem. Te že tako ali tako polniš s svojim delom. _Boš to prosim razložil moji dragi? (smeh)_ Z veseljem. :) Kot rečeno, to so idealizirani primeri; to ne pomeni, da nimamo še drugih motivov in se od časa do časa posvetimo njim. Pomembno pa je, da zadovoljevanje teh ne gre na račun dominantnega motiva. Stvari torej lahko potekajo tako, da se zadovoljevanje različnih motivov medsebojno podpira in ne ovira. Preden se podrobneje posvetimo pogojem te bivanjske pozicije – je še kakšno vprašanje ali komentar na to shemo? **_Vprašanje:_** _Bi se navezal na tisto šalo od prej. Recimo, da sam veš, kaj najraje počneš, in zaradi tega ne rabiš dopusta, žena bi pa šla. (smeh) To bi potem pomenilo, da ena puščica na tej sliki kaže v nasprotno smer?_ Ja, tako. Idealno bi seveda bilo, če bi ženo zanimale iste stvari in bi jih tudi skupaj počela ter oba ne bi potrebovala dopusta ... _(smeh)_ Če pa temu ni tako, to seveda pomeni manjšo celovitost in na tem grafu nismo čisto tukaj (skrajno desno zgoraj), ampak nekje bolj proti sredini. Tako celovitost v trenutku kot v času sta zaradi tega nekoliko manjši. En močan motiv – po bližnjem odnosu z drugo osebo – ni usklajen s tistim, kar nam je sicer najpomembnejše. **_Vprašanje:_** _Kaj pa, če počneš nekaj, kar ti je res všeč, ampak je to tudi stresno?_   V kakšnem smislu, na kakšen način pa je stresno? _Saj to, ali je samoaktualiziranost lahko tudi stresna?_ Za odgovor bi potreboval malo več informacij o tem, kaj točno je stresno, kakšen stres imate v mislih? _Ja ... Okoliščine. Recimo jaz učim in mi je to zelo všeč, pridejo pa tudi stresne stvari zraven._ Stresno je pa kaj? Ker je treba dati na koncu ocene ...? _Ne, vse skupaj ... Otroci znajo biti tudi naporni, recimo, pa še druge stvari. Se mi zdi, da sem nekoč to res rada počela, zdaj pa opažam, da vsako leto manj._ **_Iz publike:_** _Ja, to je pa ta vidik, socialni; človek rabi nišo v svetu, v kateri lahko res počne, kar ga veseli. Če si sam in v slabih okoliščinah ..._ Se strinjam. Kar pa spet pomeni, da vsi motivi medsebojno niso usklajeni. Recimo, pomembni drugi ljudje te ne podpirajo. In ker so ti pomembni, je en del tvoje motivacije usmerjen k njim, kar pa v tem primeru deluje v nasprotju s tem, kamor te vleče sicer. Recimo, si predstavljam, v vašem primeru: šolski sistem povzroča precej enega stresa zaradi birokratskih omejitev in zahtev ... Radi sicer delate z otroki, zraven pa sodi še veliko drugega, kar vas utruja in obremenjuje. Saj sem sam v podobni situaciji: tukaj na fakulteti zelo rad predavam, delam s študenti, z birokracijo se mi pa ne da ukvarjati. V realnosti so življenjske situacije seveda manj celovite, kot bi bilo idealno. Zdaj prihajamo do tega, kaj samoaktualiziranost po mojem pravzaprav pomeni. Najprej si moramo pogledati pojem _koncepta sebe_. Preprosto povedano so to naša prepričanja o samih sebi: predstave, mnenja, “načrt” samega sebe skozi čas – naše vizije, cilji ... Vsa ta prepričanja se oblikujejo in nadgrajujejo od zgodnjega otroštva naprej preko interakcije z drugimi. Bolj natančno gre za ponotranjene predstave drugih ljudi o nas. Kasneje v življenju lahko koncept sebe do neke mere tudi spreminjamo, a na podlagi osnove, ki jo imamo ponotranjeno in se je oblikovala v odnosih s pomembnimi drugimi ljudmi. Koncept sebe ima namreč funkcijo zagotavljanja občutka varnosti v odnosu do ljudi. Če imamo kolikor toliko jasno predstavo o sebi, lahko do neke mere predvidimo, kako se bodo drugi ljudje do nas obnašali. Kaj vse sodi sem? Najprej vse, kar uvrščamo pod samopodobo, torej predstave o tem, kakšni smo, glede različnih stvari: svojih umskih sposobnosti, značajskih potez, telesnega izgleda – smo lepi ali grdi, pametni ali neumni, simpatični ali zoprni in tako naprej. Nadalje so tu ideje o naši identiteti – kdo smo? Če vemo, kdo smo, vemo tudi, kako se v svetu predstaviti in kako se bodo drugi obnašali do nas glede na naše socialne vloge. Nenazadnje sodijo v koncept sebe tudi vse osmislitve lastnega bivanja: zakaj oziroma čemu smo. Vse to nam daje občutek varnosti v odnosu do ljudi, kar konkretno pomeni, da nam zagotavlja dovolj medčloveških stikov, ki jih nujno potrebujemo. Tu se sicer odpira široko področje socialne motivacije, v katerega zdaj ne moremo iti; osnovna predpostavka pa je, da so stiki z drugimi za vsakega človeka zelo pomembni in brez tega dejansko ne moremo živeti. Pa ne samo v praktičnem smislu, ampak tudi globlje, psihološko. Vzpostavljen koncept sebe nam torej pomaga predvidevati, od katerih ljudi in v katerih socialnih situacijah lahko pričakujemo pozitivne odzive in v katerih negativne, oziroma kakršnekoli odzive sploh, saj najtežje prenašamo prav njihovo popolno odsotnost.  Koncept sebe pri vsakem od nas neizogibno ustvari razkol med tem, kar je socialno sprejemljivo in kar ni. Ko recimo naredimo nekaj, pa potem rečemo: ”To nisem bil jaz!” ... Ja kdo pa drugi? Če potenciala za to dejanje v nas ne bi bilo, ga tudi ne bi mogli storiti. Ta izrek pomeni nekaj drugega: da se to dejanje ne sklada z našo predstavo o tem, kdo in kakšni smo. Situacijo lahko ponazorim takole (slika 5): recimo da ta krog predstavlja celokupnost naše motivacije – vse naše potrebe, želje, težnje, vleke ... Koncept sebe si potem lahko predstavljamo kot nekakšno okno, ki nekemu delu naše motivacije pušča, da se prosto izraža, drugi del pa ostaja “v senci” in se izraziti ne more. S tem, ko za ponazoritev uporabljam krog in kvadrat, poskušam vizualno sporočiti, da se to dvoje nikoli ne more popolnoma pokriti. Življenje v družbi neizogibno zahteva določeno mero odpovedovanja. Nihče ne more biti popolnoma spontan, popolnoma naraven, če hoče živeti z drugimi ljudmi.   ![[P4 koncept sebe1.png]] _Slika 5: Koncept sebe (kvadrat) določenemu delu naše celokupne motivacije (krog) pušča, da se prosto izraža, drugemu pa ne (osenčen del kroga). Neizraženi motivi (rdeče puščice) venomer ustvarjajo pritisk na koncept sebe, zato ga je treba aktivno vzdrževati (rumene puščice)._   Motivi, ki niso vključeni v koncept sebe, ves čas izvajajo pritisk nanj, ker seveda imajo tendenco k izražanju. Zato moramo ves čas vlagati določeno energijo, da te motive držimo na vajetih in koncept sebe ohranjamo. Seveda pa imamo tu lahko boljše ali slabše situacije. Predstavljajmo si, da nekdo odrašča v zelo strogem okolju, kjer je le malo vsega dopuščeno – njegov koncept sebe je v primerjavi s celokupnostjo njegove motivacije zelo majhen, kar pomeni, da bo pritisk “senčnih” motivov zelo velik in bo porabljal veliko življenjske energije za borbo proti njim. Takšna situacija s precejšnjo verjetnostjo vodi v prej omenjene destruktivne regresije. Kaj je, recimo, funkcija tega, da se napijemo? Začasno oslabimo svojo zmožnost inhibicije in damo tem odrinjenim motivom možnost, da se “zventilirajo”. Seveda gre to na račun različnih pomembnih vidikov življenja in se lahko razvije v prej omenjeno negativno spiralo. Zdaj se lahko vrnem k primeru pusta, ki sem ga omenjal prej: v tej shemi gre za to, da svoj koncept sebe začasno pomaknemo nekam drugam. Za en dan se lahko obnašamo kot nekdo čisto drugi in izražamo motive, ki jih sicer ne moremo. Na drugi strani bi bila zelo dobra situacija takšna: koncept sebe pokriva večji del celokupne motivacije, zaradi česar je potrebne le malo energije za njegovo vzdrževanje (slika 5a). Možne so tudi druge kombinacije: koncept sebe ni lahko le večji ali manjši, ampak tudi na različnih mestih glede na celokupno motivacijo. Lahko je tudi delno izven tega polja, kar bi pomenilo, da se silimo biti nekaj, česar v nas sploh ni (slika 5b).   ![[P4 koncept sebe2.png]] _Slika 5a: Koncept sebe lahko dopušča izražanje manjšega ali večjega deleža naše celokupne motivacije. Temu ustrezno je potrebno več oziroma manj energije za zoperstavljanje pritisku neizraženih motivov._   ![[P4 koncept sebe3.png]] _Slika 5b: Koncept sebe lahko pokriva različna (in različno velika) področja naše motivacije. _   **_Vprašanje:_** _Kako bi označili osebo, ki ima relativno širok koncept sebe?_ Hm, zdrava, srečna, psihološko zdrava ...  Zelo malo energije potrebuje za vzdrževanje predstave o sebi, zato je lahko spontana ... _Ve, kaj hoče ..._ Ja, tudi. Do tega sicer še pridem. Bolj na splošno gre za to, da je precej stvari dovoljenih, zato le redko doživlja sram in si upa izraziti, kar hoče. Taka oseba je pogumna, smela ... Vedeti, kaj hočeš ... Če grem v to malo bolj natančno in se navežem na samoaktualizacijo; kaj je pravzaprav tukaj pomembno? Seveda, širši kot je naš koncept sebe glede na celokupno motivacijo, boljše je. Zares pomembno pa je nekaj drugega; če pogledamo našo motivacijo podrobneje, vidimo, da vsebuje področja, ki so pomembnejša od drugih. Drugače povedano: če neke stvari niso izražene, je to za nas slabše, kot če niso izražene druge. Nekaterim stvarem se lažje odpovemo kot drugim. To se seveda od človeka do človeka razlikuje. To lahko narišem tako, da nekatera področja motivacije pobarvam – ta so pomembnejša. Če je zdaj koncept sebe postavljen tako, da ta področja pokriva, je to dobro. Če pa je naš koncept sebe nekje drugje, tudi če je relativno večji, je to slabše, saj dopušča izražanje marsičesa, a ravno tistega, kar je bistveno, ne:   ![[P4 koncept sebe4.png]] _Slika 5c: Koncept sebe lahko bolje ali slabše pokriva ključna področja naše motivacije._   Samoaktualiziranost bi torej razložil kot situacijo, kjer koncept sebe pokriva najpomembnejše dele naše motivacije. Kaj pa to je? Temu pravim “življenjski vlek”: nekaj, kar lahko, navadno, prepoznamo že od zgodnjih let kot relativno konstanten interes za določene aktivnosti oziroma vsebine. O teh stvareh razmišljamo spontano, brez siljenja, in spontano iščemo s tem povezano znanje in izkušnje. Če pogledam z druge strani, je to nekaj, kar “ne moremo, da ne bi.” Če se s tem ne moremo ukvarjati, smo kar nekam brezvoljni; v našem življenju nekaj bistvenega manjka. Če se življenjski vlek poklopi s konceptom sebe, če torej okoli njega zgradimo svojo identiteto, se to preobrazi v _življenjsko namero_. Če se spomnimo pirmera iz [[CPČS 1.2 - Krog Erosa in Thanatosa|drugega predavanja]] o japonskem slikarju Hokusaju, ko pravi nekako takole: “Od svojega šestega leta sem obseden z risanjem oblik stvari ...” Zelo močan življenjski vlek torej. Lahko bi bil tudi neprepoznan, ne bi imel možnosti, da se izrazi, bi bil zatrt, a v njegovem primeru je bilo drugače: postal je najprej vajenec v slikarski delavnici in potem tudi sam slikar. Svojo identiteto je torej zgradil okoli tistega, kar mu je že bilo najpomembnejše. Živeti in udejanjati svojo življenjsko namero je zame samoaktualizirano življenje. **_Vprašanje:_** _Se ti interesi lahko skozi življenje tudi spreminjajo?_ Zdaj, če se to spreminja, potem ne bi rekel, da gre za življenjski vlek. Se pa tukaj odpira vprašanje, na katerega nimam odgovora, bi bilo treba empirično raziskati: imajo vsi ljudje svoj življenjski vlek? Možno, da ne. Zase vem, da ga imam; vem, da že vsaj od študentskih let venomer razmišljam o enih in istih vprašanjih. Moram razmišljati o tem, ne morem, da ne bi, pri čemer se ta razmišljanja skozi čas spreminjajo, a teme ostajajo iste. Pomembno vprašanje, ki si ga je zastavil že Abraham Maslow, eden prvih oziroma najbolj vidnih avtorjev, ki so se posvečali temu pojmu, je, zakaj je samoaktualiziranih ljudi tako malo. Sam je samoaktualizirane ljudi tudi preučeval, delal z njimi intervjuje, pri čemer mu je seveda možno očitati metodološko ohlapnost, saj se je sam, brez jasnih vnaprej postavljenih kriterijev odločil, kateri ljudje to so. A kakorkoli, samoaktualiziranost ni nekaj zelo običajnega. Vprašanje torej ostaja, zakaj je temu tako, zakaj se pri večjem številu ljudi koncept sebe ne pokrije z življenjskim vlekom? Možnosti so različne. Ena od njih je, da življenjskega vleka v takšnem smislu, kot sem ga opisoval, vsi res nimajo. Oziroma celo, da ga imajo le redki posamezniki. Druga možnost je, da je treba razlikovati med življenjskim vlekom in talentom za nekaj. Ni nujno, da to sovpada. Kaj bi to pomenilo? Da bi nekdo bil v življenju najbolj zadovoljen, če bi, recimo, lahko večino časa muziciral, a zaradi pomanjkanja talenta v tem nikoli ne bo tako dober, da bi okoli tega lahko zgradil svoje življenje. Še bolj verjetna možnost je, da naš življenjski vlek ni prepoznan in podprt s strani pomembnih drugih že v zgodnjem otroštvu. Da imajo starši svojo idejo glede tega, kaj naj bi njihov otrok postal in s tem njegov življenjski vlek povozijo. Se nekoliko kasneje še vrnem k možnim potem do samoaktualizacije, naj se še malo ustavim pri življenjskem vleku. Po mojih izkušnjah in opažanjih se mi zdi, da obstajata dve vrsti tega: ena je “vsebinska”, druga pa “sposobnostna”. Pri prvih je tako, da obstajajo neke točno določene vsebine, ki jih hočemo izraziti, pri drugih pa imamo sposobnosti za določen tip aktivnosti, pri čemer pa ni tako pomembno, kaj točno s temi sposobnostmi počnemo. Recimo, nekdo je “rojen za biznis” in ni pomembno, iz česa bo ta “biznis” naredil. Kjerkoli se bo pojavila priložnost, bo znal iz tega nekaj zaslužiti. Nekateri so rojeni organizatorji, nekateri rojeni “pomagalci”. Ni tako važno, kaj organizirajo oziroma komu pomagajo, važno je, da nekaj v tej smeri počnejo. Nekateri drugi pa bodo hoteli delati samo točno določeno stvar in jih nič drugega ne bo zadovoljilo. Seveda najbrž obstaja tudi cel spekter vmesnih možnosti, to sta samo skrajna pola. Dobra možnost je, če se najdeta dva človeka s takima različnima vlekoma. Recimo Steve Jobs in Steve Wozniak, ustanovitelja Appla. Wozniak je bil računalniški genij, on je pravzprav postavil osnovno strukturo osebnega računalnika, kot ga poznamo, Jobs pa je bil genij za posel in je razvil podjetje. Take kombinaicije so pogosto zgodbe o uspehu. Moje osebno prepričanje je, da če nekdo odgovori, da ne ve, kaj hoče, to ni čisto res. Da če bi bil sposoben dati na stran vse svoje predstave o tem, kaj naj bi si želel in česa ne, pa tudi prepričanja, kaj je možno in kaj ni, bi vedel. A se to boji priznati. Ker če bi si to priznal, bi bila potrebna temljita preobrazba koncepta sebe, kar bi ogrozilo njegov občutek varnosti v odnosu do ljudi. Drugi te poznajo kot nekoga in se s tabo družijo na tej osnovi, ti bi bil pa rad nekaj drugega ... To je zelo strašljiva situacija. Spet moje osebno prepričanje, ki bi zahtevalo empirično preverjanje. A na podlagi lastne izkušnje vidim, da vsakič, ko se mi je zdelo, da ne vem, kaj hočem, to ni bilo res. Če sem natančno, brez vseh predsodkov pogledal, sem vedel. Je bilo pa strašljivo, zaradi tega tja nisem hotel gledati. **_Vprašanje:_** _Gre tukaj za kognitivno disonanco?_ Ne čisto. Lahko pa sicer pride do nje. Kognitivna disonanca zahteva, da sta dve vsebini, dve kogniciji, ki nista kompatibilni med sabo, hkrati v zavesti. V večini takih primerov pa tega, kar hočemo, zaradi neskladnosti s konceptom sebe niti ne spustimo v zavest. Ker smo se toliko naučili ne gledati tja, smo s to vsebino izgubili stik.  _Nekoč pa je ta vsebina verjetno bila v zavesti?_ Ja, mogoče, v zgodnjem otroštvu, a je bila slabo artikulirana in mogoče s strani okolja hitro zatrta in smo pozabili nanjo. Temu se reče, da je motiv zavrt; ostane zgolj občutek, da nekaj manjka, da nekaj bi, ne vemo pa več, kaj bi to bilo. Vsebina tega motiva je izginila, ostala je zgolj njegova energija, neka napetost, ki se ne zmore sprostiti, ker ne vemo, kaj bi bilo tisto, ob čemer bi se lahko. Če pa z nekim delom na sebi to ozavestimo, pride do kognitivne disonance, ki jo je treba potem razrešiti. In to je lahko precejšen problem. Recimo, da ugotovimo, da si prav zares želimo nečesa, do česar imamo sicer močne moralne zadržke. **_Vprašanje:_** _Ta kvadrat koncepta sebe, kot je narisan... Je to zavestno, tisto izven njega pa podzavestno?_ Ne, ne bi naredil tega enačaja. Tukaj (v sivem polju) so lahko stvari, ki se jih zavedamo, pa se proti njim borimo. Nekatere druge, ki so bile odrinjene že zelo zgodaj, pa tudi zavestne več niso. Lahko bi narisali še en kvadrat in dve polji sivine: motive, ki se jih zavedamo, a jih odrivamo, in motive, ki se jih niti zavedamo ne več, ker smo jih tako temeljito odrinili, da so zavrti.   ![[P4 koncept sebe5.png]] _Slika 6: Nekaterih iz koncepta sebe izključenih motivov se zavedamo in jih aktivno odrivamo (svetlo sivo področje), drugih pa ne, ker so premočno zavrti (temno sivo področje)._   Koncept sebe, če ponovim, je vse tisto, kar si mislimo, da smo, na podlagi tega, kar smo ponotranjili iz odnosa drugih ljudi do nas. Iz tega sledi tudi, kako se je najbolje lotiti spreminjanja koncepta sebe, če to želimo: preko spreminjanja socialnega okolja, v katerem živimo. Kot vemo, je funkcija koncepta sebe zagotavljanje varnosti v odnosu do ljudi. Če torej najdemo ljudi, ki podpirajo druge vidike nas samih, se bo koncept sebe začel temu prilagajati.  **_Vprašanje:_** _Pa lahko sploh najdemo drugačno okolje, če prej ne spremenimo koncepta sebe?_ Iterativno je; eno z drugim gre. Najprej ugotoviš, recimo, da bi slikal, se potem vpišeš v slikarski krožek, tam spoznaš ljudi, ki jih tudi zanima slikanje, zato se temu vleku lažje prepustiš; ko postajaš v slikanju boljši, spoznaš ljudi, ki so še bolj v tem in tako naprej. Koncept sebe se je bodisi razširil in zdaj vključuje tudi slikanje, ali pa se je prestavil in si na račun slikanja opustil nekaj drugega, za kar si prej verjel, da moraš početi. Če se zdaj vrnem h grafu dveh dimenzij celovitosti, lahko na podlagi razumevanja odnosa med motivacijo in konceptom sebe ugotovimo še nekaj zanimivih stvari. Najprej velja povedati to, da sta liha kvadranta (desno zgoraj – samoaktualiziranost in levo spodaj – destruktivne regresije) stabilna. To pomeni, da če smo enkrat v eni ali drugi od teh pozicij, nas vleče še globlje v to. Če smo torej našli svoj življenjski vlek in smo začeli na tem resno delati ter okoli tega vzpostavljati svojo identiteto, nam bo šlo to vse boljše in vse lažje. In na drugi strani, če se začnemo razpuščati in zapademo v destruktivne regresije, bomo vse globlje tonili kot v nekakšnem živem pesku. Soda kvadranta (levo zgoraj – običajno nezadovoljstvo in desno spodaj – otroška spontanost) pa nista stabilna. Otroška spontanost seveda ne more trajati v nedogled. Tako lahko živimo prvih nekaj let življenja, potem pa je treba začeti sprejmati obveznosti in odrasti. To je najpogostejša smer razvoja. Če poskušamo otroško spontanost vleči v mladostništvo in odraslost – se torej ujamemo v vzorcu “večnega mladeniča”, ki smo ga srečali v drugem predavanju – nas skoraj neizogibno povleče v destruktivne regresije. Iz te pozicije pa obstaja še ena pot; to so ljudje, za katere bi lahko rekli, da so “rojeni pod srečno zvezdo”. Ti gredo neposredno iz otroštva v samoaktualizacijo (slika 7a).   ![[koordinate-celovitosti7.png]] _Slika 7a: Poti iz otroške spontanosti._   Pogoji tega so naslednji: - En sam močan vlek k nečemu in hkrati izrazit talent za to. To je pomembno zato, da že znotraj tebe ni konflikta, čemu bi se posvečal. Precej pogosto je namreč, da so ljudje talentirani za več stvari in se zato v njih odvija boj, čemu se posvetiti. Zaradi tega njihovi talenti ostajajo slabše razviti in okoli njih težje vzpostavijo svojo identiteto. Če imaš pa en sam vlek, tega problema ni. Če si za to še zelo talentiran, kar pomeni, da boš na tem lahko zgradil kariero, je to zelo dobra osnova za samoaktualiziranost. - Drugi zelo pomemben pogoj je, da v socialni resničnosti že obstaja kategorija za to aktivnost. Lahko si namreč talentiran za nekaj, kar v svetu sploh še ne obstaja. Samoaktualizacija zato zahteva, da to aktivnost sam vzpostaviš kot kategorijo socialne resničnosti. - In tretji pogoj je močna podpora s strani pomembnih drugih ljudi že od zgodnjega otroštva naprej. Če je to troje izpolnjeno, je možno iti neposredno iz otroške spontanosti v samoaktualizacijo. Primer, recimo, naš košarkaš Luka Dončić. Če pogledamo njegov življenjepis, kolikor ga poznam: en sam močan talent in hkrati vlek – v otroštvu je, mislim, malo nihal med nogometom in košarko, a se je kmalu odločil za košarko in je bilo to to. Košarka obstaja kot kategorija v socialni resničnosti. Oče je bil sam košarkaš, tako da s te strani že avtomatična podpora, mama pa je bila pripravljena tedensko leteti na relaciji Ljubljana-Madrid, da se je on lahko že od trinajstega leta naprej kalil v najboljšem evropskem klubu. S štirindvajsetimi je zdaj eden najboljših košarkašev na svetu. Pod samoaktualizacijo torej ne mislim neke duhovne razsvetljenosti, kot je ta pojem v nekaterih kontekstih razumljen, ampak zgolj to, da je nekdo našel, kar z užitkom najraje počne in je okoli tega zgradil svojo idnetiteto. Ob tako izrazitem talentu in polni posvetitvi nečemu že od otroštva naprej je tudi uspeh skoraj neizogiben. Če pa katerikoli od teh pogojev ni izpolnjen ... Imamo recimo več talentov in se med njimi ne znamo odločiti oziroma smo tudi po odločitvi v notranjih konfliktih, ker nas vlečejo še druge stvari, zato svojih talentov ne moremo polno razviti. Zelo pogosta situacija je tudi, da ni prave podpore s stani pomembnih drugih. Čisto lahko si predstavljamo, da bi Lukova mama rekla: “Daj najprej šolo tu končaj, pa če si boš takrat še želel, boš šel v Madrid.” In bi izgubili generacijski talent. Dogaja pa se tudi, da v socialni resničnosti še ne obstaja kategorija dejavnosti za naš talent. Ljudje, ki se kljub temu uspejo samoaktualizirati, so zame najbolj spoštovanja vredni. Freuda recimo umeščam sem. V socialni resničnosti je utrl pot nečemu čisto novemu; ustvaril je popolnoma novo področje človeškega udejstvovanja. To so “ledolomilci”. Najprej morajo sami pri sebi sploh odkriti, za kaj so pravzaprav talentirani in kaj jih najbolj vleče, potem pa v to prepričati še druge in ustvariti socialno resničnost okoli tega. **_Vprašanje:_** _Se ti ne zdi, da je bilo kaj že prej? Freud se je navezal na tradicijo hipnoze._ Seveda, nihče ne začenja popolnoma iz ničle, ampak tako ali drugače gradi na tem, kar že obstaja. Vseeno pa gre tu za nek kvalitativni preskok od tega, kar je bilo prej. Psihoanaliza in potem psihoterapija je nekaj povsem novega in s tem se je odprlo celo novo polje, v katerem so se našli in samoaktualizirali številni drugi ljudje. _Misliš, da ni bil to Mesmer?_ No, kar se tiče zgodovine psihoterapije boš najbrž ti bolje vedel ... Toda zakaj je Freud ime, ki ga pozna vsak, za Mesmerja pa vemo le znotraj “foha”? In zakaj smo, konec koncev, tukaj na _Univerzi Sigmunda Freuda_? Po mojem zaradi tega, ker je poleg prakse postavil še celotno teorijo in pridobil ljudi, ki so mu sledili. To ne pomeni, da se je prvi ukvarjal z nečim, ampak da je iz tega ustvaril gibanje. _To pa je, ja. Se strinjam. Za gibanje je zaslužen on._ In ko je bila enkrat ustvarjena kategorija v socialni resničnosti, so se drugi lahko v tem prepoznali in jim je bilo veliko lažje se s tem ukvarjati. To se mi zdi tisti bistven doprinos “ledolomilcev”. Če se vrnem k osnovni shemi: soda kvadranta, kot rečeno, nista stabilna in poti iz otroške spontanosti smo si pogledali. Poti iz odraslega običajnega nezadovoljstva so pa tudi tri (slika 7b). Prvo, najobičajnejšo, sem že omenil in to so konstruktivne regresije; nihanje med tema kvadrantoma je stabilno. Obstoj v vsakem od njiju posamezno ne, preklapljanje med njima pa ja; to lahko vzdržujemo dolgo časa. Pač, služba – dopust – služba – dopust in tako naprej, načeloma lahko celo življenje. Drugo pot sem na hitro tudi že omenil: če običajnega nezadovoljstva ne zdržimo in hkrati nimamo vzpostavljenih načinov konstruktivnih regresij, lahko zdrsnemo v destruktivne regresije. Sem vodijo različna razpuščanja. Kaj pa je tisto, kar iz te pozicije vodi v smeri samoaktualizacije? Po mojem so to hobiji. Imeti hobi ni regresija, gre za namensko posvečanje časa, pozornosti in sredstev dejavnosti, ki nas veseli, a ostaja na ravni neobveznega; od tega ni odvisno naše preživetje. Temu se zato ne moremo posvečati popolnoma, še vedno pa iz tega naslova dobimo precej živosti. Nemalo pa je tudi primerov, ko so ljudje z nečim začeli kot hobijem, pa je to sčasoma preraslo v dejavnost, okoli katere so izgradili svojo identiteto in kariero.   ![[koordinate-celovitosti8.png]] _Slika 7b: Poti iz odraslega običajnega nezadovoljstva._ **_Vprašanje:_** _Amaterske dejavnosti?_ Ja, recimo neke amaterske dejavnosti, v katerih uživamo, mogoče prav zato, ker ostajajo neobvezne. Če bi pa res hoteli polno v smer samoaktualizacije, bi morali realno oceniti, ali naše sposobnosti, energija, in nenazadnje čas, ki ga še imamo na razpolago, omogočajo, da se s tem začnemo ukvarjati profesionalno. Nekatere dejavnosti so vsekakor takšne, kjer starost deluje nam v prid. Če se v srednjih letih začnemo ukvarjati z nekim športom, pa profesionalci najbrž ne bomo nikoli. **_Iz publike:_** _Golf je en tak šport, kjer s starostjo postajaš boljši. Lahko ga razvijaš tudi v stara leta._ No, pa psihoterapija je ena taka stvar (_smeh_). Itak samo sediš ... (_smeh_) No, možno se je tega lotiti tudi kasneje v življenju in postati v tem dober. Pa vse nabrane življenjske izkušnje delujejo v prid temu. Smo skoraj pri koncu, izpostavil bi le še par vprašanj, ki mi ostajajo odprta. Eno zelo pomembno je, ali bi bilo možno – navezujem se na Maslowovo vprašanje od prej: zakaj je samoaktualiziranih ljudi tako malo? – družbo organizirati tako, da bi se večje število ljudi lahko samoaktualiziralo? In kaj vse bi to zahtevalo. Spremembe v šolskem sistemu, mogoče univerzalni temeljni dohodek ... Če bi bili ljudje razbremenjeni skrbi za preživetje, bi se mogoče bolj posvečali temu, kar jih res veseli. **_Iz publike:_** _Univerzalne temeljne storitve; še bolje._ Aha, kaj pa je to? Za ta koncept pa še nisem slišal. _Ti pošljem [povezavo na knjigo](https://opro.si/izdelek/univerzalne-temeljne-storitve/)._ Velja. **_Vprašanje:_** _Je samoaktualizacija vedno samo pozitivna za ostale, za družbo?_ Ja, dobro vprašanje. Zelo dobro vprašanje. Spomnim se filma, ki sem ga gledal pred časom. Komedija o ženski, ki se zaljubi v nekoga, za katerega kasneje ugotovi, da ja plačani morilec. In z njim potem v sebi odkrije, da je tudi sama rojena morilka. Prej ji v življenju nič ni prav dobro šlo, tu se je pa našla in sta postala srečen morilski par. To je seveda film, fikcija, a če malo razširimo, skoraj gotovo obstajajo ljudje, ki so rojeni bojevniki. Ki jih vleče v boj z drugimi ljudmi in so tudi talentirani za to. Taki ljudje se potemtakem lahko samoaktualizirajo le, ko je vojna. V mirnem času so izgubljeni in nezavedno iščejo, tudi ustvarjajo konflikte in težave, v katerih bi se lahko izrazil ta njihov talent. Tako da mislim, da je odgovor na vaše vprašanje žal ne. Seveda spet nekaj, kar bi zahtevalo nadaljnje raziskovanje. **_Vprašanje:_** _Jaz pa razmišljam še nekaj o samoaktualizaciji. Višje kot si oziroma bolj kot si samoaktualiziran, večjo ceno plačuješ._ Ceno v kakšnem smislu? Razložite še malo. _Vedno bolj si fokusiran samo na eno stvar, življenje je pa spekter različnih odtenkov ... Zamujaš “lajf”, na nek način, kljub temu, da v svojem delu uživaš._   Hja, kaj pa je potem “lajf”, če ne uživaš v tem? _Spekter narave, nekako, in narava želi raznolikost, temelji na raznolikosti. In polno življenje lahko po mojem doživljaš samo skozi vso raznolikost._ No, tu se ne bi strinjal. Samoaktualiziranost ne pomeni, da nimaš nobenega drugega motiva več, ampak da so vsi ostali motivi nekako vključeni v ta glavni tok oziroma vsaj ne delujejo v nasprotju z njim. Ne gre za to, da si štiriindvajset ur na dan pri eni sami stvari in ne izkušaš ničesar drugega. Pravzaprav bi rekel, da če je človek pretirano fokusiran na eno samo stvar, ne gre za pravo samoaktualiziranost, ampak da skozi to dokazuje še nekaj drugega in je zato s svojim delom preobremenjen. Maslow je izpostavil dva problema samoaktualiziranih ljudi. En je vse večja osamljenost. Tudi zaradi tega, ker se ljudje pogosto združujemo na podlagi “jamranja” in če je nekdo v življenju izpolnjen, se na tak način z drugimi ne more več povezovati. Drugemu problemu pa je rekel “Jonov kompleks”, po zgodbi iz biblije. Torej strah pred nekim božanskim potencialom oziroma nalogo v sebi, razvijanju oziroma izpolnjevanju katere se raje izognemo, najbrž spet v veliki meri zato, ker bi postali tako drugačni od drugih, da bi bili osamljeni. Naj izpostavim še eno vprašanje, ki mi glede samoaktualizacije ostaja odprto, potem pa lahko odpremo splošno diskusijo. Že na enem od prejšnjih predavanj se je odprla tema umetne inteligence in resno se sprašujem, kakšen vpliv bo imel njen razvoj na možnost samoaktualiziranega življenja. Recimo, zdaj že lahko kdorkoli od nas, brez kakršnihkoli spretnosti in veščin, ustvari fantastično “fotografijo” ali sliko. Posledica bo po eni strani inflacija “umetniških” del, po drugi strani pa postajajo rezultati vse bolj ločeni od procesa ustvarjanja, oziroma so v tem primeru že popolnoma. In če izhajam iz predpostavke živosti kot temelja motivacije, je prav proces tisti, ki je pomemben. Rezultat je vizija, h kateri se premikamo, a proces udejanjanja te vizije, skupaj z učenjem, raziskovanjem, razvijanjem spretnosti je tisto, kar daje živost. Če lahko pridem do še tako fantastičnega rezultata brez tega procesa, je tudi rezultat brezveze. Malo spremljam te stvari in vidim, da prav likovni umetniki doživljajo hude eksistencialne krize. Kakšen je smisel dolgotrajnega razvijanja spretnosti in samega ustvarjanja, če lahko kdorkoli ustvari nekaj podobnega v par sekundah? To bo sčasoma seveda šlo še na druga področja. Potencialen pozitiven učinek, “silver lining” tega je, da bomo ljudje potem vsi na istem; umetna inteligenca bo tako ali tako vse, kar lahko ljudje ustvarimo, naredila bolje, tako da ničesar več ne bomo delali zaradi rezultata, ampak zgolj zaradi užitka v procesu. Verjetno bo še vedno ostal prostor za resnično človeško izvirnost, glede vsega, kar je manj od tega, je pa veliko vprašanje. No, bomo videli. S temi odprtimi vprašanji bi današnje predavanje zaključil, imamo pa še nekaj časa za diskusijo. **_Iz publike:_** _Umetna inteligenca zelo ogroža tudi poklic profesorja; verodostojnost diplomskih, magistrskih nalog je recimo zelo pod vprašajem._ Se strinjam. Študentom najbrž ne bo več imelo smisla dajati seminarskih nalog ... Ogromno področij udejstvovanja je zdaj pod vprašajem, sploh če razmišljamo z vidika možnosti samoaktualizacije preko njih. **_Vprašanje:_** _Kako pri sebi prepoznati, kaj je tisto, s čimer se najbolj želiš ukvarjati? Omenili ste, da je to tisto, k čemur se venomer vračaš, o čemer razmišljaš oziroma to delaš brez napora. Ali obstaja tudi kakšen bolj sistematičen pristop k odkrivanju tega pri sebi – za nekoga, ki tega še ne prepoznava?_ Hvala, dobro vprašanje. Nekoliko sem o tem že razmišljal, nimam pa še prav razdelano. Predstavljam si, da bi bilo smiselno začeti tako: tudi če ne veš točno, kaj je tisto, kar te najbolj navdihuje, skoraj gotovo veš vsaj približno, v katero smer te bolj vleče. Če pa še tega ne, vsaj veš, česa res nočeš in lahko na tej podlagi sklepaš, kaj bi lahko bilo tisto, kar hočeš. Mogoče bi bil to čisto prvi korak. Tako ostane nek manjši izbor možnosti. Znotraj tega, kar ostane, začneš nečemu konsistentno posvečati nekoliko časa in pozornosti. Zgodilo se bo eno od dvojega: ali te bo to vse bolj veselilo in se bo začelo tudi jasniti, kaj prav konkretno te tu zanima, ali pa bo stvar izzvenela in boš vedel, da to ni to in boš lahko raziskoval naprej. Če se spet navežem na lastno izkušnjo: prejle sem rekel, da že vsaj celo svoje odraslo življenje razmišljam o enih in istih stvareh; ne morem, da ne bi. A če sem bolj natančen, moram priznati, da nisem vedno vedel, da gre za iste stvari. Veliko je bilo enega raziskovanja in tudi frustracij, nihanj, dejanskih in navideznih stranpoti. Bolj za nazaj lahko vidim, ko se mi skozi čas stvari jasnijo, da je bil to ves čas en in isti tok, ki je imel različne vidike, za katere najprej nisem vedel, da sodijo skupaj. _To je torej možno videti bolj za nazaj, za naprej pa ne?_ Okoli nekih stvari se pač vrtiš, vedno znova se vračajo, tudi kdaj pa kdaj za nekaj časa izginejo. Skozi čas so ti krogi vse manjši, vse bolj jasno postaja, kaj je pravzaprav njihovo središče. _Lahko pri tem pomagajo tudi drugi ljudje? Mogoče vidijo v tebi nekaj, česar sam ne vidiš?_ Ja, spet vprašanje, kateri drugi ljudje. Če razmišljam na podlagi tega, kar sem danes izpeljal, je problem nejasnega zavedanja svojega življenjskega vleka prav v tem, da je koncept sebe postavljen napačno. In ker je koncept sebe sestavljen iz ponotranjenih predstav drugih ljudi o nas, je zelo pomembno, katere ljudi bomo spraševali glede tega, kaj vidijo v nas. Nekateri so namreč vzrok temu, da imamo koncept sebe postavljen napačno in ga bodo njihove informacije še utrjevale v tej poziciji.  _Neko kombinacijo vsega je treba torej upoštevati ..._ Z dovolj samorefleksije lahko začneš to sam raziskovati in preko preverjanja tega, kaj te veseli, pa preko ljudi, ki te v tem podpirajo – oziroma preko počutja med ljudmi, ki v tebi zbujajo različne stvari –, ozaveščaš, kaj so tiste vsebine oziroma sposobnosti, ki se hočejo izraziti. Seveda pa to ne pomeni, da te vsebine ne bodo pod vplivom okolja, v katerem živiš in deluješ. Morale bodo najti izraz, ki je ustrezen času in prostoru, v katerem obstajaš; se s tem časom in prostorom povezujejo, odgovarjajo na določena vprašanja, probleme, ki so takrat in tam aktualni. Ko govorim o vsebinah, torej ne mislim na nekaj povsem določenega, ampak bolj na neke tendence, mogoče slutnje, ki iščejo svoj konkreten izraz. Ta bo vedno odvisen tudi od zunanje situacije. Kot rečeno je z vidika možnosti samoaktualizacije idealno, če že obstaja neka kategorija v socialni resničnosti, v kateri se lahko prepoznaš. Če tega ni, je treba biti bolj kreativen, ustvariti svojo posebno nišo.  Še kakšno vprašanje? Hvala potem za prisotnost in pozornost, sploh tistim, ki ste bili z mano skozi cel cikel. Previdno lahko napovem, da razmišljam o drugi sezoni teh predavanj, je pa to še v procesu odločanja in dogovarjanja, tako da še ne morem reči kaj konkretnega. Spremljajte [obvestila na spletni strani SFU](https://www.sfu-ljubljana.si/sl/dogodki-0), pa če ste prijavljeni na [[Stik|obvestila SlikeVelike]], boste seveda na tekočem.