[[Orientacija|ORIENTACIJA]] | [[Novice|NOVICE]] | [[O meni|O MENI]] | [[Stik|STIK]]   # Spekter človeške motivacije   ### Cikel predavanj o človeškem stanju - tretje ##### SFU Ljubljana, 3. 4. 2023   Objavljeno: 29. 4. 2023 | #04-2023 ***   Lepo pozdravljeni na tem tretjem iz cikla predavanj o človeškem stanju z naslovom _Spekter človeške motivacije_. Naj na kratko ponovim glavne točke prvih dveh, ker se vsebina nadgrajuje. Tema celotnega cikla je človeško stanje. Dober izraz za opis le-tega je Freudovo “običajno nezadovoljstvo”. Zanj je to normalna značilnost človeškega obstoja. V [[CPČS 1.1 - Kaj iščemo?|prvem predavanju]] sem opozoril še na druge reference na ta občutek inherentnega nezadovoljstva: v religijah, popularni kulturi in drugje. Dve moji glavni tezi glede tega sta, da je vir tega običajnega nezadovoljstva kronično pomanjkanje živosti – oziroma bi [[Človeško stanje|človeško stanje lahko opisali tudi kot neprestano iskanje te izmuzljive živosti]] – in da je [[Živost|iskanje živosti pravzaprav temelj vse naše motivacije]]. To drugo je zelo močna predpostavka, za katero nimam empiričnih dokazov, je pa izhodišče, iz katerega gradim, in se lahko njena veljavnost do neke mere potrdi za nazaj, preko smiselnosti tega, kar bo na tej osnovi izpeljano. Bolj natančno: predpostavljam, da je [[Živost in hedonski ton|dimenzija živosti pomembnejši temelj motivacije od hedonske dimenzije]], torej iskanja prijetnega in izogibanja neprijetnemu. Zdravorazumsko, pa tudi če gremo spet nazaj k Freudu, se sicer zdi, da v osnovi iščemo ugodje in se izogibamo neugodju. A iz tega izhodišča kmalu pridemo do določenih težav, paradoksov, zaradi katerih je bil Freud prisiljen predpostaviti obstoj nekega povsem drugega, nasprotnega motiva: tako imenovanega gona smrti. Po mojem mnenju se te težave razrešijo, če v temelj motivacije postavimo živost. Konfliktna dinamika med našimi konstruktivnimi in destruktivnimi motivi po mojem izvira iz [[Živost in varnost|dialektičnega odnosa med živostjo in varnostjo]]. Gre za to, da je življenje kot tako pogoj vsakršne živosti; če nismo živi, seveda tudi nikakršne živosti ne moremo izkušati. Življenje potrebuje varnost, njeno iskanje pa je z živostjo v konfliktu zato, ker slednjo – vsaj v običajnem stanju zavesti – praviloma dosegamo preko novosti. [[Načini povečevanja živosti|Nove situacije so tiste, ki nas aktivirajo, poživijo]], na drugi strani pa je vsaka novost seveda inherentno ne-varna. Varnost predpostavlja dobro poznavanje in obvladovanje situacije, ko pa do tega pridemo, taka situacija ne more več zbujati živosti. Od tod izmuzljivost živosti in njeno neprestano iskanje: vsega se prej ali slej navadimo in si moramo najti nekaj drugega. Iz tega izvirajo naše različne [[Človeške bivanjske razpetosti|bivanjske razpetosti]]; ena od njih je, recimo, vsakomur znana dilema “srce-razum”. Če pogledamo podrobneje, dejansko ne gre ne za “srce”, ne za razum, ampak za živost nasproti varnosti. Naštel sem še nekaj drugih podobnih razpetosti: zelo pomembna je “vojna in mir”. Načeloma smo vsi za mir, kar nas resnično zanima in poživlja, pa so težave in boj. Nadaljevanje te linije razmišljanja nas je [[CPČS 1.2 - Krog Erosa in Thanatosa|zadnjič]] pripeljalo do [[Krog Erosa in Thanatosa|kroga Erosa in Thanatosa]] – cikličnega izmenjevanja na videz nasprotujočih si motivov, ki pa sta dejansko oba v službi živosti. Eros ustvarja strukture varnosti, ki nekaj časa olajšujejo doseganje živosti, sčasoma pa postanejo omejujoče ter dušeče in jih mora Thanatos razrušiti, da lahko spet pridemo do živosti. V tem krogu se vrtimo na vseh nivojih človeške organizacije – od individualne, medosebne, skupinske do civilizacijske in kulturne. Zadnjič sem za primer dal dokaj tipičen potek partnerskega odnosa, predpostavka pa je, da je krog Erosa in Thanatosa fraktalne narave in da podoben vzorec lahko najdemo na vseh nivojih “povečave”. Zadnjič pa smo se vprašali tudi, ali bi bilo možno kako iziti iz tega neprestanega kroženja, torej živeti bolj umirjeno oziroma pretežno na pozitivni strani kroga. Do teh možnosti zdaj počasi prihajamo. Najprej preko razumevanja relativno stabilnih [[Podvzorci kroga Erosa in Thanatosa|podvzorcev kroga Erosa in Thanatosa]], ki sem jih tudi omenil zadnjič: večnega mladeniča, dekadence, destruktivnosti in generativnosti. Opozoril pa sem tudi na samo središče kroga; menim namreč, da pravzaprav ves čas iščemo prav to, kjer je živost tudi največja, vendar ga zaradi temeljne napake atribucije živosti in iluzije linearnosti vedno znova zgrešimo. Moja razmišljanja glede možnosti življenja onkraj običajnega nezadovoljstva oziroma izhoda iz neprestanega kroženja med Erosom in Thanatosom gredo zdaj v dve smeri. Ena je možnost generativnega življenja, za katerega menim, da je dostopno precej ljudem, druga pa možnost neposredne poti k središču, kar so pristna duhovna prizadevanja, za katera pa je, po mojem mnenju, zares motiviranih relativno malo ljudi. Zato se zaenkrat usmerjam k možnostim generativnega življenja. V ta namen se hočem danes posvetiti samemu pojmu motivacije. Če namreč predpostavljam, da je živost temelj vse motivacije, je treba podrobneje razdelati, kaj pojem motivacije sploh pomeni, kateri duševni pojavi sodijo v njegov okvir. Tokratno predavanje bo zato nekoliko drugačno od prejšnjih dveh. Tam sem slikal z velikimi, širokimi potezami, danes pa bomo šli bolj v podrobnosti; moj namen je [[Vrste motivov|klasifikacija različnih motivov]]. Mislim, da je to nujno za globlje razumevanje tako samega kroga Erosa in Thanatosa kot tudi možnosti generativnega življenja. Toliko za uvod in ponovitev. Je mogoče na tej točki kakšno vprašanje ali komentar? Prav, motivacija torej. Beseda sama izvira iz latinščine: _motus_ – gibanje oziroma _movere_ – gibati se. Nekaj torej, kar nas spravi v gibanje. Rekel bi, da tudi nekaj, kar lahko ustavi že potekajoče gibanje. Nismo sicer navajeni razmišljati na ta način; motivacija bolj zbuja asociacije na aktivacijo, ne na inhibicijo. A tukaj lahko naredim analogijo s fiziko: sila je potrebna za to, da se nek predmet začne gibati, pa tudi za to, da se že potekajoče gibanje upočasni oziroma ustavi. Motivacijo razumem podobno: če smo že v nekem toku aktivnosti, lahko nekateri motivi to aktivnost ustavijo. Da je do aktivnosti sploh prišlo, pa so bili seveda potrebni drugi motivi, ki so jo sprožili. V psihologiji se o motivaciji pogosto razmišlja skozi pojem _potrebe_. Obstaja precej seznamov temejnih človeških potreb. Verjetno je najbolj znana Maslowova piramida temeljnih potreb – najbrž ste se že vsi srečali z njo. Ima pet ravni: najbolj temeljne so fiziološke potrebe, potem potrebe po varnosti, za njimi po ljubezni in pripadnosti, še višje po ugledu in spoštovanju, čisto na vrhu pa je potreba po samoaktualizaciji. To so sicer samo konativne potrebe, Maslow predpostavlja tudi kognitivne in estetske ter tudi nevrotične potrebe. Ta piramida konativnih potreb je pa najbolj splošno znana. Ima tudi precejšnjo intuitivno veljavnost; seveda, če smo lačni, ne moremo razmišljati o globokih duhovnih vprašanjih oziroma biti kreativni ... Kasneje so se sicer pojavili številni ugovori na ta vrstni red potreb; predvsem na to, koliko je zares fiksen. Vsekakor obstajajo primeri, ko so bili ljudje zaradi svojega ustvarjalnega dela pripravljeni žrtvovati zadovoljenost nižje ležečih potreb; tudi trpeti samoto in revščino. Ali pa primeri, ko nekdo zaradi ugleda in družbenega statusa žrtvuje potrebo po pripadnosti in ljubezni. Zaradi svoje enostavnosti in določene intuitivne veljavnosti pa je ta seznam temeljnih potreb kljub vsem pripombam vendarle zelo prisoten in tudi uporaben. Moja težava z Maslowovo piramido ni toliko v tem, katere potrebe predpostavlja in kako so razvrščene, ampak s samim pojmom potrebe, ki je po mojem mnenju tu uporabljen preširoko. Če namreč vse različne motive stlačimo v pojem potrebe, ta pojem tako raztegnemo, da izgubimo nekatera pomembna razlikovanja med vrstami motivov. Posamezne kategorije motivov so namreč v različnem odnosu do živosti, za katero sem, kot rečeno, predpostavil, da leži v temelju vse motivacije. Zato bo moj današnji namen manj ambiciozen – po drugi strani pa mogoče bolj –: ne bom poskušal podati novega seznama oziroma hierarhije naših temeljnih potreb, ampak bom skušal narediti klasifikacijo različnih motivov, med katerimi so tudi potrebe, ki pa so po mojem zgolj ena podkategorija vseh motivov. Ta razlikovanja med motivi bodo pomembna za globlje razumevanje [[Krog Erosa in Thanatosa|kroga Erosa in Thanatosa]] ter [[Podvzorci kroga Erosa in Thanatosa|njegovih podvzorcev]], seveda predvsem možnosti generativnega življenja. Preden se spustimo v to, še opozorilo: ko sem začel razmišljati o motivaciji, se mi je najprej zdelo, da se stvari lepo členijo in sestavljajo, ko pa sem prodiral globlje, je postajala slika vse bolj kompleksna. Veliko povezav je med različnimi motivi, veliko dvoumnosti za kateri motiv kdaj gre. Zelo pogosto se tudi pojavljajo skupaj in je težko videti različne prispevke k aktivaciji v določeno smer. A tako pač je v tej naši psihološki znanosti: pojmovna jasnost je velik problem. Zaradi tega tudi je toliko avtorjev z različnimi definicijami ter seznami motivov in tudi meni ne preostane drugega, kot da sem še eden v tej množici. Kar bom v nadaljevanju povedal, je torej moj poskus organizacije pojmov, ki se vežejo na motivacijo.   ![[P3 motivi.png]] _Slika 1: Glavne kategorije motivov._   Če torej govorimo o motivih, lahko [[Vrste motivov|na prvi ravni ločimo odbojne in privlačne]] (slika 1). Nekateri motivi zbujajo aktivnost umikanja oziroma izogibanja nečemu, drugi pa aktivnost približevanja. Z odbojnimi motivi se sicer še nisem preveč ukvarjal, a najbolj očitno mi izstopita predvsem dve podkategoriji: **averzije** in **strahovi**. Averzije so odzivi na neprijetne zaznave. Recimo: dotaknemo se nečesa vročega in roko hitro umaknemo. Ali pa nekaj zasmrdi in si zatisnemo nos ali pa gremo proč. Vidimo nekaj, kar nam je neprijetno in odvrnemo pogled ... Ponavljam, da gre tu za neprijetne zaznave, medtem ko so strahovi odzivi na predstave. V bistvu gre za predstave o neprijetnih zaznavah nekoč v prihodnosti. Če me je nečesa strah, tista situacija še ni prisotna, lahko pa si mislim, da se bo mogoče zgodila in si predstavljam neprijetne zaznave, ko oziroma če bo nastopila. Averzije so torej v “tu in zdaj”, strahovi pa v naših mislih o prihodnosti. **_Vprašanje:_** _Ali ni običajno, da so strahovi definirani kot averzije, tvojim averzijam pa se reče tesnoba? Kako da si se odločil ne uporabiti pojma tesnobe?_ Pojem tesnoba ima zame nek drug pomen (pa spet poudarjam, da je možnih več klasifikacij). Tesnoba namreč nima konkretnega objekta. Lahko jo čutimo, pa ne vemo točno, zakaj. Strah ima pa vedno nek objekt in nas odvrača od stika s tem objektom. Tesnoba prav zaradi tega, ker objekta nima, po mojem ni motiv. Je določeno stanje; kot recimo neko razpoloženje: lahko smo radostni, pa nimamo nujno kakšnega posebnega razloga za to. Ta stanja seveda vplivajo na oblikovanje in izražanje različnih motivov: če smo tesnobni, bodo naši strahovi glede nekaterih stvari večji, če pa se počutimo dobro, bomo bolj pogumni. Spet pa poudarjam, da ta stanja sama po sebi niso motivi, čeprav nanje vplivajo. Kar se odbojnih motivov tiče, bi tu zaključil in se raje posvetil privlačnim, ker so mogoče bolj zanimivi in sem se tudi več ukvarjal z njimi. Prva vrsta privlačnih motivov so seveda **potrebe**. Ta pojem rezerviram za tiste motive, ki poskušajo znova vzpostaviti neko porušeno ravnovesje. Obstaja torej določeno normalno stanje, neka homeostaza, ki se zaradi notranjih ali zunanjih dejavnikov poruši. Iz tega porušenega ravnovesja izhaja potreba kot motiv za njegovo ponovno vzpostavitev. Objekt potrebe je lahko neka dejanska stvar, lahko pa tudi določena aktivnost (pogosto tudi oboje), ki povrne organizem v stanje homeostaze. Tipičen primer je recimo potreba po hrani. Zaradi notranjih dejavnikov (metabolnih procesov) se telesna energija porablja; doživljajsko se to pojavlja kot občutenje lakote, kar nas spodbudi, da nekaj pojemo in svojo energijo povrnemo v normalno stanje. Naslednja kategorija privlačnih motivov so pa **želje**. Razumem jih kot motive neposrednega iskanja užitka. In, kot sem razložil v prvem predavanju, je bistvo užitka pravzaprav živost. Neko prijetno izkustvo, ki ne zbudi naše živosti, ne predstavlja pravega užitka; temu sem rekel “[[skriti užitek užitka]]”. Na prvi ravni užitka doživljamo prijetnost, a funkcija te prijetnosti je, da nas poživi. In ta živost je tisto, kar pravzaprav iščemo. Če nas prijetnost ne poživi, je na nek način votla, prazna. Želje torej, če se vrnem, so motivi neposrednega iskanja užitka in preko tega živosti. Če ti dve kategoriji motivov primerjam, vidim, da se potrebe bolj vežejo na ohranjanje življenja – tipični primeri so potreba po hrani, vodi, zraku –, kar je seveda pogoj vsakršne živosti. Od tu naprej, ko je za življenje do dovoljšnje mere poskrbljeno, pa so želje tisti motivi, ki so neposredno usmerjeni k živosti. Razlikovanje med potrebami in željami se mi zdi zelo pomembno, čeprav se v praksi velikokrat pojavljajo skupaj, saj imajo pogosto tudi iste objekte. Hrana je spet dober primer: lahko je objekt potrebe in želje hkrati. Dobra hrana je, kot vemo, eno najprijetnejših izkustev, hkrati pa nas tudi nasiti in nam da energijo. Toda, obstaja tudi hrana, ki je namenjena zgolj uživanju: recimo sladoled. Ne jemo ga zaradi tega, da se bomo najedli, čeprav ga je seveda možno pojesti preveč. Zaradi tega tudi ne moremo reči “rabim sladoled,” ampak le “želim si sladoleda.” Jezik sam nam kaže, da gre za objekt želje in ne potrebe. Če bi rekli “rabim sladoled”, bi to pomenilo, da smo ga v preteklosti pojedli že toliko, da smo od njega postali odvisni; da se je torej naš metabolizem tako prilagodil uživanju sladoleda, da ga zdaj za normalno funkcioniranje potrebujemo. Da se je torej vzpostavila neka homeostaza, ki od časa do časa rabi dozo sladoleda, da se vzdržuje. In če ga predolgo ne bi dobili, bi doživeli odtegnitveni sindrom. To niti ni tako daleč od realnosti: odvisnost od sladkorja je možna, sladoled je mogoče malo preveč specifičen primer. Pri drugih vrstah hrane je razlikovanje med potrebami in željami nekoliko težje. Najprej vidimo, da je zmožnost uživanja v hrani zelo odvisna od stopnje zadovoljenosti potrebe po njej. Kot pravi rek: “lakota je najboljša začimba.” Če smo zelo lačni, je vsaka hrana dobra. Po drugi strani, če smo presiti, se nam bo še tako okusna hrana uprla. Kljub tej tesni povezanosti pa so želje in potrebe vendarle bistveno različni motivi. Tudi precej aktivnosti je namenjenih predvsem uživanju, čeprav gre seveda lahko tudi za potrebo. Spolnost je, recimo, tipičen primer. Ja, če tega dolgo časa ni, lahko postane potreba, večinoma pa se vanjo podajamo zaradi užitka, torej iz želje. Naslednja kategorija privlačnih motivov so **vleki**. Te motive sem opazil nekoliko kasneje, saj sem jih videl zgolj kot del teženj, ki so naslednja kategorija motivov. Oziroma, lahko bi rekel, da so vleki nekje med željami in težnjami. Gre za to, da nas neke vsebine, neke aktivnosti preprosto privlačijo. Spontano iščemo informacije in brez truda razmišljamo o tem, vsakič, ko se znajdemo v teh situacijah, se počutimo dobro in potem te situacije tudi iščemo ... Pri tem nimamo jasnih predstav, kaj s tem narediti, nimamo nobenih ciljev, samo radi izkušamo določene stvari in se ukvarjamo z njimi. Če se cilji glede tega oblikujejo, se vleki preobrazijo v težnje. Po drugi strani pa vleki tudi niso želje, saj nam ne gre za užitek kot tak, ampak za te aktivnosti oziroma vsebine same. Užitek potem pride kot stranski učinek ukvarjanja z njimi. Z vleki se sicer še nisem več kot toliko ukvarjal, nisem jih podrobneje razdeloval; tudi zato, ker se v čisti obliki pojavljajo bolj v otroštvu. Otroci se pač igrajo, stvari jih preprosto povlečejo, ker še nimajo ideje, da mora biti njihova aktivnost smiselna in konstruktivna, da mora voditi k nekemu rezultatu. Kasneje se vleki večinoma preobrazijo v **težnje**, ki so zadnja kategorija privlačnih motivov. Z vidika globljega razumevanja kroga Erosa in Thanatosa ter njegovih podvzorcev so tudi najpomembnejše. Gre za to, da poskušamo udejanjiti nekaj novega, kar še ne obstaja. To je bistvena razlika glede na potrebe, kjer gre za vračanje nazaj v neko predhodno stanje ravnovesja. Recimo: vpišem se na študij psihoterapije. Ne morem reči, da imam potrebo po tem; to bi bil zame primer preveč široke uporabe pojma potrebe. Diploma iz psihoterapije je cilj, neka dolgoročna vizija, neko novo stanje ravnovesja, če hočete. Potrebe so torej motivi ponovnega vzpostavljanja obstoječega (začasno porušenega) ravnovesja, težnje pa motivi vzpostavljanja neke nove ravni ravnovesja. To novo raven ravnovesja si seveda predstavljamo kot boljšo od sedanje, sicer k njenemu udejanjanju ne bi težili. **_Vprašanje:_** _Ali ni to pravzaprav zadovoljevanje potrebe po znanju oziroma po samoaktualizaciji?_ Hja, terminologija je, kot sem že omenil, problem. Stvari se lahko odločimo poimenovati tako ali drugače, vprašanje pa je, kaj je boljše z vidika razumljivosti. Moje mnenje je, da če pojem potrebe tako razširimo, izgubimo pomembna razlikovanja in s tem tudi možnost natančnega razmišljanja o motivaciji. Glede potrebe po znanju: kognitivne potrebe vsekakor obstajajo, vendar pridobivanja znanja ne bi uvrščal sem. To je zame težnja. Lahko je pravzaprav tudi vlek, če pa ta vlek dobi neko bolj jasno smer, oziroma se vpne v nek cilj, postane težnja. A če se vrnem, v psihologiji imamo s terminologijo res težave; tudi zaradi tega, ker se ukvarjamo s stvarmi, o katerih se tudi vsakodnevno pogovarjamo in imamo glede njih že neko laično razumevanje in s tem nek laični jezik. Vzpostaviti pojmovni red v takšni situaciji je veliko težje kot če bi preučevali nekaj, kar vsakdanji izkušnji ni dostopno. Zato bi morali po mojem mnenju terminologiji posvečati še več pozornosti. **_Vprašanje:_** _Je možno, da so težnje in vleki skupaj? Navezujem se na Ericha Fromma, njegov “biti”. Otroci na tak način samo so, se pač igrajo. Nekaj jih vleče, hkrati pa tudi nekam težijo. Je to možno?_ Razliko med vleki in težnjami vidim v tem, da pri vlekih še ni neke konkretne predstave o cilju, ki ga hočemo doseči, pri težnjah pa je. Če torej obstaja jasen cilj, h kateremu _težim_, bi to uvrstil pod težnjo, če pa se samo rad z nečim ukvarjam in sem pri tem res samo v “biti”, je to vlek. Praviloma pa se sčasoma, če nas nekaj vleče dokaj konsistentno, znotraj tega pojavijo predstave o ciljih in s tem konkretne težnje. _No, jaz sem to povezoval s stanjem “flowa” (zanosa), ko sicer k nečemu težiš, a si hkrati tako v “biti”, da je praktično samo še vlek._ Hm, ja, zanimivo. Ne znam še odgovoriti ta trenutek, bom razmislil. To bi bila neka sinteza tega dvojega ... Še kaj mogoče? **_Vprašanje:_** _Kaj pa motnje hranjenja, recimo? Bi to potemtakem bila averzija na osnovne potrebe?_ Prav averzija sicer ne. Bolj gre za to, da se je glede hrane vzpostavila določena homeostaza, ki pa ni naravna. Potrebujemo recimo precej več hrane, kot je za naše telo dejansko zdravo. V ozadju tega je sicer navadno neka zasvojenost. Zelo na kratko: pri zasvojenostih gre po mojem za to, da z nekim objektom, neko izkušnjo poskušamo zadovoljiti nekaj drugega od tega, čemur je ta objekt “namenjen”. Če jemo “čustveno”, kot se reče – recimo, da se pomirimo –, s hrano uravnavamo nekaj drugega od ravni telesne energije. Zaradi tega potem pri prehranjevanju nimamo pravega občutka, prave mere, posledica pa je vzpostavitev neke nove, nenaravne ravni homeostaze. Iz tega pa potem izvirajo nove, nezdrave potrebe. Poglejmo si zdaj podrobneje [[vrste potreb]]. Najprej bi ločil med organizmičnimi in družbenimi potrebami. Navadno sicer, ko govorimo o potrebah, mislimo na organizmične potrebe. Tu gre dejansko za neko fiziološko homeostazo (glede različnih parametrov), pri družbenih potrebah pa gre za neko normalno stanje stvari, ki velja v določeni družbi. Če hočeš biti del te družbe, moraš izpolnjevati določene zahteve in imaš zaradi tega tudi določene potrebe. Recimo, če hočeš živeti v sodobni družbi, praktično ne moreš biti brez mobilnega telefona. Imeti telefon je v tem smislu potreba. To samo omenjam, da lahko damo družbene potrebe na stran in se bolj razumljivo posvetimo organizmičnim. Sem sodijo recimo potrebe zauživanja – hrane, vode, zraka –, potem potrebe izločanja, saj se morajo stranski produkti prebave in presnove iz telesa tudi izločiti. Ti dve podvrsti potreb sta dejansko precej povezani. Najbolj očitno je to pri dihanju, kjer se izmenjujeta zelo hitro (vdih, izdih) in zadovoljitev ene brez druge sploh ni možna. Pri hrani, recimo, ni tako tesne povezave med zauživanjem in izločanjem. **_Iz publike:_** _Lahko si zaprt ... (smeh)_ Ja, točno, nekaj časa ne moreš izločati, ješ pa kljub temu lahko. Povezava med obojim sicer obstaja, ni pa tako tesna kot pri dihanju. Potem imamo zelo različne vedenjske potrebe. Če recimo dolgo časa sedimo, tudi na eni ravni porušimo normalno stanje svojega telesa in moramo potem na sprehod, da ravnotežje spet vzpostavimo. Ali pa spanje; po celem dnevu dela smo utrujeni in se moramo odpočiti oziroma naspati. Vedenjskih potreb bi lahko naštevali še in še. Naslednja pomembna podvrsta organizmičnih potreb so kognitivne potrebe. Prej smo se že dotaknili vprašanja, ali obstaja potreba po pridobivanju znanja. Takrat sem rekel, da je to bodisi vlek bodisi težnja. Obstaja pa tudi zanimiva in pomembna kognitivna potreba, in sicer po kognitivni konsonanci. V psihologiji je sicer bolj poznano stanje neravnovesja – kognitivna disonanca –, pri čemer gre za to, da ne prenesemo stanja, ko sta hkrati v zavesti dve misli, dve kogniciji, ki sta nekompatibilni. Tudi na čisto kognitivni ravni torej težimo k stanju ravnovesja, ki se tukaj kaže kot jasna, logična, koherentna, stabilna slika o svetu. Če se pojavi informacija, ki to našo sliko poruši, se bo porodila tudi motivacija za njeno ponovno stabilizacijo. Novo informacijo bomo mogoče izločili, mogoče pa poiskali še kakšno drugo, ki jo bo pojasnila in jo umestila v naš kognitivni sistem. V skrajni sili pa bomo tudi tega spremenili, da se bo bolje prilegal informacijam, ki jih imamo. Še ena zelo pomembna organizmična potreba pa je potreba po človeškem stiku. Predpostavljam torej, da gre tu za dejansko potrebo organizma, da torej to ni zgolj z navado dodano na druge bolj osnovne potrebe. V socialni psihologiji je to vprašanje socialne motivacije: zakaj so nam drugi ljudje tako zelo pomembni? S tem sem se precej ukvarjal in lahko dokaj utemeljeno zatrdim, da gre za pravo organizmično potrebo, na isti način kot imamo potrebo po hrani. Podrobneje danes v to sicer ne moremo iti, ker bi nas odneslo predaleč. Ta potreba seveda potem vzpostavlja družbene potrebe. Te obstajajo zato, ker moramo imeti dovolj stika z drugimi ljudmi, to pa pomeni biti del družbe, kar ima seveda določene zahteve, ki vzpostavljajo določene potrebe. **_Vprašanje:_** _Kaj pa čustvene potrebe? Zakaj si te izpustil?_ Kaj pa pravzaprav pomeni “čustvena potreba”? _Ja, saj ... Najbrž si zato izpustil, ker nisi videl smisla ..._ Lahko daš primer čustvene potrebe? Mislim, da jo skoraj gotovo lahko umestim nekam drugam, med te, ki sem jih že naštel. _Vsekakor je pomembna značilnost človeškega stanja to, da čustvujemo, in da to zelo določa kognitivne procese in druge stvari._ Vsekakor, ampak – potreba? Čustva so dejstvo, toda ali gre pri njih za kakšno potrebo? Res bi pomagal kakšen primer. _No, če gledaš to Sternovo delitev, je on živost dal med čustvene potrebe._  Aha, no, to je zanimivo, mogoče bi bilo treba že prej omeniti. Vsekakor se lahko vprašamo, če obstaja tudi potreba po živosti; če imamo torej neko optimalno raven živosti, ki jo vzdržujemo. V tem primeru se potem želje dejansko izvedejo na potrebe. Kot smo rekli: želje so motivi neposrednega iskanja užitka, preko tega pa živosti. Če torej obstaja neravnovesje glede naše optimalne ravni živosti, potem so želje pravzaprav potrebe po ponovni vzpostavitvi te ravni. Tako se stvari začnejo komplicirati, ko začnemo razmišljati o vseh možnih povezavah med motivi ... A če se vrnem k vprašanju čustvenih potreb. Vzemimo recimo kognitivno disonanco. Šolski primer tega bi bil, da se prijatelj, o katerem imamo seveda dobro mnenje in ga imamo radi, začne družiti z nekom, ki ga mi ne maramo. To dvoje ne gre skupaj: kako se lahko nekdo, ki ga cenimo, druži z nekom, ki ga ne? Iz te disonance se porodi motiv, da glede situacije nekaj naredimo. Lahko bodisi “ugotovimo”, da naš prijatelj vendarle ni tako dober človek, kot smo mislili, bodisi damo tej drugi osebi priložnost, da se pokaže boljša, kot smo si o njej do zdaj mislili. Ali pa naredimo kaj tretjega. _Bi lahko rekli temu čustvena disonanca?_ Ne, posledica kognitivne disonance je čustvo. Čustvo v tem primeru izhaja iz neravnovesja na kognitivni ravni, oziroma v splošnem spremlja nezadovoljenost nekaterih potreb. _V tvoji klasifikaciji torej čustvo ni kognitivni fenomen?_ Ne, gre za to, da tu klasificiram motive. Čustva vsekakor potrebujejo kognicijo. Brez kognicije čustev ni, ostanejo samo občutki. Čustvujemo vedno zaradi neke ideje, neke predstave. Pravim zgolj to, da čustev ne uvrščam med motive; to je pač druga kategorija duševnih pojavov. Čustvo je stanje, ki spremlja neko neravnovesje, motiv je pa tista sila, ki nas premakne v določeno smer. Motive tukaj klasificiram glede na ravnovesje, ki je porušeno, ne pa glede na čustveno doživljanje ob tem. **_Vprašanje:_** _Kaj pa čustvena navezanost na nekoga, intimnost? Gre to tudi pod človeški stik? Ta je lahko recimo samo prijateljstvo. Čustvena navezanost torej, potreba po najti partnerja ... Kam bi to dali?_ Vsekakor v širši okvir potrebe po človeškem stiku, ki bi ga bilo mogoče zdaj naprej razdelovati, iskati podkategorije tega; kaj vse človeški stik pomeni, kateri vidiki tega so pomembni ... V končni fazi pa gre v vseh teh primerih za potrebo. Obstaja torej nek primanjkljaj glede na določeno normalno stanje, ki ga hočemo zapolniti. Recimo, če se prekine partnerski odnos, nekaj časa trpimo. Čisto lahko bi rekli, da gre za odtegnitveni sindrom. Ker smo skozi odnos vzpostavili neko raven homeostaze glede količine stika z določenim človekom in če to naenkrat umanjka, je to ravnovesje porušeno in se pojavi potreba po, recimo, več stika z drugimi ljudmi ...  S tem že pridemo do drugega vidika klasifikacije potreb, in sicer na prirojene in pridobljene. Prirojene so seveda tiste, ki jih imamo že biološko, “hardwersko”, če se tako izrazim. Tipični primeri so seveda osnovne fiziološke potrebe po hrani, vodi, zraku in tako naprej. Pri čemer pa velja, da so vse prirojene potrebe vsaj do neke mere modificirane z izkušnjami. Znotraj okvira potrebe po hrani, ki je sama po sebi prirojena, se navadimo na vrsto in količino hrane, ki jo potrebujemo, podobno je s tekočino, celo z zrakom; jogiji naj bi bili sposobni tako umiriti svoj srčni utrip in fiziološke procese na sploh, da tudi zraka za določen čas potrebujejo manj ... Tudi pri prirojenih potrebah lahko torej raven njihove homeostaze do določene mere spreminjamo. Obstajajo pa tudi potrebe, ki so povsem pridobljene. Vzpostavlja jih zgolj določen način življenja in niso na noben način prirojene. Tipičen primer je recimo kajenje. Nobena prirojena potreba po nikotinu ne obstaja. Če pa smo ga začeli uživati in se na to navadili, se je na ravni nevrokemije vzpostavila določena raven homeostaze. Če potem nikotina nekaj časa ne dobimo, se to ravnovesje poruši, kar deluje kot potreba po njem. **_Vprašanje:_** _Se lahko vrnemo na tisto vašo prejšnjo razvrstitev, ko ste uvrstili potrebo po človeškem stiku na peto mesto. Zdi se mi, da bi lahko bila višje._ Ja, seveda. Vrstni red tistih alinej nima zveze z njihovo pomembnostjo. Na zadnjem mestu sem jo omenil prav zato, da jo še posebej poudarim in povežem z družbenimi potrebami. “_Last but not least_,” bi rekli Angleži. Človeški stik je vsekakor ena od temeljnih prirojenih potreb, pri čemer pa ima tudi določeno pridobljeno kvaliteto. Do neke mere se lahko navadimo biti bolj sami ali pa bolj v družbi, vse to pa seveda znotraj nekega prirojenega okvirja. Ob možnosti pridobljenosti potreb se zdaj poraja vprašanje, ali lahko potemtakem nekaj, na kar smo samo navajeni, sploh obravnavamo kot pravo potrebo. Lahko torej rečemo, da zares imamo potrebo po nikotinu, če smo nanj le navajeni in se tega lahko tudi odvadimo? Za odgovor se je potrebno vrniti nazaj k sami definiciji: potrebe sem opredelil glede na obstoječo raven homeostaze (glede česarkoli), kar ne pomeni, da te ravni ni mogoče spreminjati. V vsakem danem trenutku pa določeno stanje homeostaze obstaja in če je porušeno, vpostavlja potrebo po objektu, ki ga bo ponovno vzpostavil. Če zdaj primer povežem še z drugimi vrstami motivov: če se odločimo, da se bomo kajenja odvadili, je to zdaj težnja. Težnja po neki novi, boljši ravni homeostaze, na kateri potrebe po nikotinu več ne bo. **_Vprašanje:_** _Kakšen je zdaj odnos med prirojenimi-pridobljenimi potrebami in prejšnjimi organizmičnimi-družbenimi?_ To je drug vidik klasifikacije. Družbene potrebe so sicer vse pridobljene, organizmične so pa lahko prirojene ali pridobljene oziroma neka kombinacija obojega. **_Vprašanje:_** _Še eno vprašanje glede potreb: vse to je pomembno za naše preživetje ... Še vedno mi pa tu noter manjkajo emocije. Ne predstavljam si življenja brez emocij._ Seveda nikakor ne zanikam obstoja in pomembnosti emocij. Pravim samo, da emocije same po sebi niso motivi, čeprav so z njimi tesno povezane, saj so doživljajski aspekt nekega neravnovesja, iz katerega se motivi porodijo. Vseeno pa se mi zdi pomembno ločevati med obema kategorijama pojavov. Recimo, lahko sem zaradi nečesa žalosten. In to je čustvo. S to žalostjo pa lahko čisto nič ne naredim, samo sem v njej. Tukaj torej še ni nobenega motiva. Lahko pa se tudi odločim – če se recimo ta žalost pogosto pojavlja –, da grem v psihoterapijo, da bi odkril njene vzroke in jo odpravil. To pa zdaj je motiv, in sicer težnja. Predstavljam si neko prihodnje stanje stvari, v katerem žalosti ne bo več, in se usmerim k njegovemu udejanjanju. Skratka, čustva seveda so in so zelo pomembna, na tem predavanju pa se posvečam klasifikaciji motivov. Čustva so druga kategorija duševnih pojavov. **_Vprašanje:_** _Zakaj se vam zdijo čustva druga kategorija duševnih pojavov, če nas spodbudijo k aktivnosti?_ Ne nujno. Vsako čustvo ne sproži aktivnosti in tudi vsaka aktivnost ne izvira iz čustva. _A če se navežemo na homeostazo: ko smo izven homeostaze, čutimo čustva ..._ Spet ne vedno. Je lakota čustvo? _Ni, to je pač neka senzacija._  Tako. Porušene homeostaze torej ne doživljamo vedno kot čustvo. Zato pravim, da gre za drugo kategorijo duševnih pojavov. Kot sem že omenil, je terminologija v psihologiji precejšen problem in če hočemo dobro razmišljati o stvareh, potrebujemo čim bolj natančen besednjak. Zaradi tega tako poudarjam različnost med motivi in čustvi, čeprav gre za tesno povezane pojave. Pojmovnih kategorij ne sme biti ne premalo, ne preveč. Če bi rekli, da je vse čustvo – ker je dejansko veliko duševnega dogajanja povezano z njimi –, smo izgubili možnost bolj natančnega razlikovanja in posledično razumevanja stvari. _Aha, zato, recimo, potreba po znanju oziroma samoaktualizaciji od prej ni potreba, ampak težnja._ Ja, točno. To raje uvrščam med težnje kot med potrebe. Tak opis se mi zdi bolj natančen. Do podrobnejše razdelave teženj sicer še pridemo. Pred tem pa najprej na hitro še o [[Vrste želja|vrstah želja]]. No, še ena pripomba pred tem: ne trdim, da so seznami, ki jih tu delam, izčrpni; torej da sem znotraj posamezne kategorije zajel vse možnosti. Podrobnejši razmislek bi jih najbrž odkril še več. Izpostavljam tiste, ki se mi zdijo najbolj pomembne. Naj ponovim: potrebe so motivi ponovnega vzpostavljanja ravnovesja, želje pa motivi neposrednega iskanja užitka. Česa vse si torej lahko želimo? Najprej so tu objekti potreb. Kot rečeno, zadovoljevanje potreb nudi določen užitek in ta užitek lahko iščemo tudi samega po sebi. Ni pa pri vseh potrebah tako. Pri hrani vsekakor je: imamo potrebo po hrani, hkrati pa si jo lahko tudi želimo, ker hranjenje predstavlja užitek. Pri potrebah izločanja, recimo, pa tega ni. Izločanje samo po sebi sicer predstavlja določen užitek zaradi sproščanja napetosti, vendar si tega užitka ne moremo samega po sebi želeti. Iz tega ne moremo narediti objekta želje. Potem si lahko želimo izjemne izkušnje; torej izkušnje, na katere nismo evolucijsko prilagojeni. Ne zadovoljujejo torej nobene potrebe, prinašajo pa določeno živost. Prav zato, ker nanje nismo prilagojeni, mogoče še posebej intenzivno; naj spomnim, da sta užitek in živost tesno povezana. Tipičen primer bi bile recimo psihoaktivne substance. Ali pa neke adrenalinske izkušnje, ekstremni športi in podobno. Če ne bi iskali živosti, se v to ne bi podajali, ker samo po sebi niti ni nujno prijetno. Nato je tu *želja* po človeškem stiku. Drugi ljudje namreč niso samo objekti *potrebe* po človeškem stiku, ampak so tudi na različne načine viri užitka. Pri željah se več kot toliko ne bi ustavljal, ker se mi zdi, da so za razumevanje vsebine prejšnjih predavanj najpomembnejša kategorija motivov težnje. Posvetimo se do konca predavanja še njim. Teženj je seveda zelo veliko, saj si lahko za cilj postavimo veliko stvari, a naj poskusim tudi tu narediti neko [[Vrste teženj|podrobnejšo razdelitev]]. Po mojem sedanjem razumevanju jih lahko razvrstimo glede na tri dimenzije: -       cilj oziroma namen; kaj pravzaprav hočemo doseči, -       način oziroma pot po kateri poskušamo do tega cilja priti in -       pomen oziroma vlogo tega cilja v življenju. Tretjo dimenzijo pustimo zaenkrat ob strani, prvi dve pa lahko obravnavamo skupaj. V osnovi lahko pri obeh naredimo naslednjo delitev: ali smo cilj oziroma pot mi sami, ali pa nekaj drugega od nas. Tako dobimo štiri možnosti. Če jih poskušam malo natančneje poimenovati, bi tam, kjer smo cilj ali pot mi sami, dal predpono _avto-_, kjer pa je cilj ali pot nekaj drugega od nas, predpono _alo-._ Če potem govorimo o cilju, z uporabo grške besede σκοπός (cilj), dobim avtoskopične in aloskopične težnje, če govorimo o poti, pa z uporabo grškega τρόπος (pot, način) avtotropične in alotropične težnje (slika 2). To je zdaj precej abstraktno, naj ponazorim s primeri.   ![[P3 težnje.png]] _Slika 2: Glavne kategorije teženj glede na cilj in pot (oziroma način) realizacije._   Vzemimo najprej prvi kvadrant, torej težnje, ki so usmerjene k izboljšanju lastnega bivanja preko spreminjanja okolja. Torej avtoskopične/alotropične težnje. Najpogostejša kategorija takih teženj so _težnje k udobju_. Svoje okolje poskušamo spremeniti tako, da nam bo bolj udobno, kar v bistvu pomeni, da bomo lažje zadovoljevali svoje potrebe. Recimo: živimo v majhnem, starem, plesnivem stanovanju in hočemo kupiti novo, ki bo večje, toplejše in čistejše. V takem okolju bomo lažje zadovoljevali nekatere svoje pomembne potrebe. Ali pa: imamo naporno službo, ki je še slabo plačana, zato komaj shajamo iz meseca v mesec. Prizadevamo si najti nekaj boljšega, kjer bomo imeli več prostega časa pa še več denarja. Spet bomo lažje zadovoljevali svoje pomembne potrebe. Sorodna kategorija teženj v tem kvadrantu pa so _težnje k ugodju_. Te razumem kot vzpostavljanje pogojev za lažje izpolnjevanje želja. Gre dejansko za naravno nadaljevanje teženj k udobju. Če nadaljujem prejšnji primer s slabo službo. Najprej težimo k večjemu udobju. Ko pa je to do dovoljšnje mere izpolnjeno, si zaželimo užitkov, živost. Ker imamo večjo plačo in več prostega časa, si lahko, recimo, privoščimo potovanje, večerjo v dragi restavraciji in podobno. To sta dve glavni kategoriji teženj v tem kvadrantu. Mislim pa, da sta tudi najbolj prisotni v družbi nasploh in da ti dve kategoriji teženj skupaj najbolj poganjata krog Erosa in Thanatosa. Predstavljajmo si neko civilizacijo na začetku svojega razvoja, torej v fazi mladega Erosa. Ker je življenje na splošno težko, bo večina ljudi najprej težila k temu, da si ga olajša, torej vzpostavi čimvečje ugodje. Ko pa bo to v fazi zrelega Erosa doseženo, se v tej smeri ne bo več mogoče nikamor razvijati in pozornost ljudi se bo usmerila k iskanju užitkov – čimvečjega ugodja. To pa je že začetek spusta k staremu Erosu in družbeni fazi dekadence. Pojdimo k drugemu kvadrantu, torej avtoskopičnim/avtotropičnim težnjam. Izboljšati želimo svoj način bivanja, vendar tokrat preko spreminjanja sebe, ne okolja. Kaj vse sodi sem? Najprej gotovo _težnje k zdravju_, ki je lahko telesno ali pa duševno, potem tudi _težnje k moči_, ki so nadgradnja težnj k zdravju. Lahko smo recimo zdravi pa hkrati brez telesne kondicije. Če bi radi še bolj kvalitetno živeli, bi morali pridobiti še to. Tudi moč se lahko nanaša na telo ali pa na duševnost, pri čemer gre tu za pridobivanje različnih spretnosti, veščin in znanja. Na tej ravni raje govorim o _težnjah k osebnostni rasti_. Pri vseh teh težnjah gre torej za izboljšanja svojega bivanja preko izboljševanja sebe. Če smo telesno zdravi in močni, se počutimo bolje kot če nismo ne eno ne drugo. Če nas ne pestijo duševne težave in imamo določeno znanje in spretnosti ter s tem občutek kompetentnosti, prav tako. Tovrstne težnje so pomembne predvsem kot osnova za izpolnjevanje vseh drugih teženj. Če smo zdravi, močni in dobro razpoloženi, lahko bolje izpolnjujemo tako težnje k udobju in ugodju kot tudi recimo ustvarjalne težnje, ki jih najdemo v naslednjem kvadrantu. Ta kvadrant je z vidika možnosti generativnega življenja tudi najbolj zanimiv. Tu so aloskopične/alotropične težnje. Torej težnje po udejanjanju nečesa izven nas preko spreminjanja sveta, ne sebe. Kaj bi sodilo sem? Verjetno so večini ljudi najbolj poznana kategorija teh teženj _reproduktivne težnje_. Čeprav so jim navadno pridruženi še drugi motivi, recimo določene potrebe, gre konec koncev za to, da ustvarimo novo življenje. Primarno ne gre za nas same (čeprav v določenih aspektih lahko tudi), ampak za to, da v svet pripeljemo novo bitje. Potem so tu _ustvarjalne oziroma raziskovalne težnje_; to dvoje gre pogosto skupaj. Te so za možnost generativnega življenja sploh pomembne. Ustvarjamo oziroma raziskujemo nekaj v svetu in preko sveta. Recimo zametke psihološke teorije, kot se to dogaja tukaj ... Ali pa nekdo ustvarja glasbo, piše roman, poskuša prodreti v skrivnosti vesolja ... Še enkrat: ne gre za nas in tudi pot je izven nas. Mislim, da je za generativno življenje to ključno. Vsaj prvi del. Da torej v naši motivaciji prevladujejo aloskopične težnje. Tisto, za čemer si prizadevamo, mora biti nekaj drugega od nas samih. Dokler se ukvarjamo predvsem sami s sabo, ne moremo živeti generativno. Delo na sebi je seveda smiselno, v kolikor gre za izboljševanje svojih sposobnosti (torej težnje iz prejšnjega kvadranta), kar nam potem omogoča bolj kvalitetno ustvarjanje oziroma raziskovanje. Ne sme pa biti cilj samo po sebi. Šele, ko se usmerimo k nečemu drugemu, lahko začutimo pravo izpolnjenost in smisel. Le tako lahko ostajamo v procesu ustvarjanja, v zrelem Erosu, in nas ne potegne naprej v stari Eros ter naprej po krogu Erosa in Thanatosa. Pa še zadnji kvadrant – aloskopične/avtotropične težnje. Prizadevamo si za nečim izven sebe, pot pa smo mi sami. Tukaj zaenkrat vidim samo eno kategorijo teženj, in sicer pristne _duhovne težnje_. To je tisto neposredno teženje k središču kroga Erosa in Thanatosa, za katerega menim, da je zelo redko. Razlikovati je namreč treba duhovno težnjo od teženj k osebnostni rasti. Pogosto je to dvoje sicer tesno prepleteno in je težko reči, v kolikšni meri gre za eno motivacijo in v kolikšni za drugo. A vendarle: če težimo k osebnostni rasti, izboljšujemo sebe. Pri duhovni težnji pa gre za realizacijo nečesa drugega skozi nas. Tukaj vidim bistveno razliko. **_Vprašanje:_** _Kaj pa recimo skrb za okolje preko ločevanja odpadkov. Torej za izboljševanje nečesa izven sebe preko spreminjanja sebe ..._ Ne, to ne bi sodilo sem, ampak v tretji kvadrant, torej med aloskopične/alotropične težnje. Skrbimo za nekaj drugega in tudi pot je nekaj drugega. Primarno ne delamo na sebi, ampak nekaj počnemo v svetu z namenom, da bo svet boljši. Res pa je, da moramo v ta namen usvojiti tudi nekatere navade, da se tega režima potem držimo. Takole se stvari začnejo mešati; kot rečeno, se v praksi skoraj vedno pojavlja več vrst motivov hkrati. To kar omenjate, bi bil primer _aktivističnih teženj_, ki sem jih pri tretjem kvadrantu prej pozabil omeniti. Primer teh bi bil recimo tudi boj za socialno pravičnost, kakorkoli že jo razumemo; torej za izboljševanje stanja sveta preko dela v svetu, recimo prepričevanja drugih ljudi, naj opustijo nekatere svoje predsodke. Pristna duhovna težnja pa bi bila recimo, da gremo meditirat, a ne zaradi tega, da bi izboljšali svojo koncentracijo ter bili posledično bolj učikoviti in uspešni, ampak zato, da pridemo v stik z nečim drugim, duhovnim, kar se potem lahko udejanja skozi nas. No, za konec pa še zadnja dimenzija možne klasifikacije teženj: glede na njihovo nalogo oziroma vlogo v življenju. Ta dimenzija je nekako prečna na prejšnji dve; sem lahko sodijo težnje iz vseh štirih zgornjih kvadrantov. Najprej so tu _razvojne težnje_. Tu gre lahko za filogenetsko oziroma kulturno pogojen razvoj. V psihologiji je veliko teorij, ki predpostavljajo določene faze, stopnje razvoja: recimo Piagetova teorija intelektualnega razvoja ali pa Eriksonova teorija psihosocialnega razvoja. Na vsaki posamezni fazi, da se realizira in potem preidemo na naslednjo, potrebujemo določene izkušnje. Zato se takrat pojavijo težnje po pridobivanju teh izkušenj. Preden dam primer, še to: en vidik teh razvojnih faz je čisto biološki, povezan je z zorenjem telesa, kognitivnih sposobnosti in tako naprej. Njihov drugi vidik pa je kulturno pogojen in to dvoje pogosto sovpada. V kulturi obstajajo določene predstave o tem, kaj bi otrok oziroma odrasel človek pri določeni starosti moral znati, obvladati, imeti, narediti. Pogosto, sploh v mlajših letih, kjer je vpliv zorenja večji, te kulturne predstave sovpadajo s filogenetskimi razvojnimi fazami. Recimo mladostnik, ki se začne telesno razvijati in začne hkrati tudi intenzivno telovaditi, da temu razvoju pomaga oziroma ga pospeši. Gledano na prejšnji dve dimenziji, je to avtoskopična/avtotropična težnja po moči. Kasneje je treba najti svoje mesto v svetu in tudi tu so neki mejniki, določeni kulturno; odločiti se je treba recimo za študij oziroma poklicno pot. **_Vprašanje:_** _Zakaj nisi za poimenovanje tega razvoja raje izbral “ontogenetski”?_ Ja, prav zdaj, med predavanjem, sem se tudi sam to vprašal. Mogoče bi bilo res bolj ustrezno. A če znova pomislim, gre tukaj za težnje, ki jih imamo bolj ali manj vsi, ki so značilne za človeško vrsto; sploh tam, kjer igra glavno vlogo zorenje. Težnja po ustvarjanju družine, recimo. To je tudi razvojna težnja, ki se na določeni točki ontogenetskega razvoja pojavi pri večini ljudi. Kultura pa tudi vsebuje pomembna pričakovanja v tej smeri. Druga vrsta razvojnih teženj pa so idiosinkratične težnje, torej take, ki se vežejo na točno določenega posameznika; izvirajo iz posebne konfiguracije njegovih telesnih, kognitivnih in socialnih značilnosti oziroma okoliščin. Tu lahko vpeljem razvojno-psihološki pojem razvojnih linij: razvijamo se vzporedno po različnih linijah, recimo telesni, emocionalni, socialni, kognitivni in tako naprej, pri čemer navadno ne povsem enakomerno oziroma pogosto celo zelo neenakomerno. Stereotipen primer: izjemno nadarjen otrok se intenzivno razvija po kognitivni liniji, pri tem pa trpita njegov telesni in socialni razvoj. Možno je, da bo nekoč v življenju začutil težnjo, da nadoknadi primanjkljaje na teh zanemarjenih področjih, recimo da izboljša svojo socialno kompetentnost. In čas nastopa te težnje je idiosinkratičen, saj je odvisen od točno določenih značilnosti tega posameznika in okoliščin, v katerih je odraščal oziroma živi. Pri večini otrok se je to zgodilo spontano v času adolescence in sodi pod filogenetske težnje, ta konkretni posameznik pa je to fazo takrat zamudil oziroma preskočil in mora zdaj nazaj, če hoče nekaj te kompetentnosti pridobiti. Idiosinkratične razvojne težnje so lahko vezane tudi na nekatere specifične talente in nanje vezane sposobnosti, glede katerih se ljudje seveda razlikujemo med sabo. Naslednji kategoriji teženj na tej tretji dimenziji pravim _težnje poklicanosti_. Pojavijo se kot odziv na neko zunanjo situacijo in se brez tega sploh ne bi. Recimo da pride do vojne in nekdo, ki prej živi povsem miroljubno življenje, začuti notranji klic k obrambi domovine. Frankl bi temu rekel, da smisel najde nas, ne mi njega; prepoznamo smisel situacije. Zadnja težnja, ki bi jo glede na vlogo v življenju omenil – danes res samo omenil, saj se ji nameravam podrobneje posvetiti naslednjič –, pa je _življenjska namera_. Pojem namere bi si sicer tudi sam zaslužil podrobnejšo obravnavo; namere bi lahko bile celo povsem svoja kategorija motivov. V njihovem jedru je nek vlek, po drugi strani se manifestirajo skozi konkretne težnje ... No, ko govorim o življenjski nameri, govorim najprej o nečem, kar nas ves čas vleče. To so tiste jedrne vsebine, s katerimi se ukvarjamo celo življenje – “ne moremo, da se ne bi” s tem ukvarjali. Najprej to obstaja kot vlek, kasneje, ko ga ozavestimo in se tudi odločimo na tem delati in vzpostavimo svoje življenje okoli tega vleka, pa se oblikuje življenjska namera. Kot rečeno, tu jo res samo omenjam. Tudi ne vem, če jo v sebi prepoznajo oziroma imajo potencial zanjo vsi ljudje. Mislim pa, da je samoaktualizacija oziroma možnost generativnega življenja pogojena z obstojem življenjske namere. Če jo prepoznamo, ji damo prostor in jo začnemo razvijati, imamo možnost za takšno življenje, sicer pa ne. Toliko za danes, predavanje se nam je kar raztegnilo ... Precej novih pojmov, ki bodo verjetno postali bolj razumljivi, ko jih bom uporabil pri razvijanju vsebine naslednjega predavanja, zadnjega v tem ciklu. Njegov naslov bo “Koordinate celovitosti”.