[[Orientacija|ORIENTACIJA]] | [[Novice|NOVICE]] | [[O meni|O MENI]] | [[Stik|STIK]]   # Krog Erosa in Thanatosa   ### Cikel predavanj o človeškem stanju - drugo ##### SFU Ljubljana, 6. 3. 2023   Objavljeno: 25. 3. 2023 | #03-2023 ***   Lepo pozdravljeni na tem drugem iz cikla predavanj o človeškem stanju. Moj današnji namen je, da spoznanja o dialektičnem odnosu med živostjo in varnostjo iz prvega predavanja povežem v vzorec – po mojih opažanjih zelo pogost in robusten –, po katerem se odvija velik del človeških procesov. Na vseh ravneh: od individualne prek medosebne, skupinske in družbene do civilizacijske in kulturne. Pravim mu “krog Erosa in Thanatosa”. Z opisom in razlago tega vzorca bomo prišli tudi do nekaterih iztočnic za razmišljanje o možnostih preseganja človeškega stanja – kako se izogniti bivanjskim razpetostim, o katerih sem govoril zadnjič. Proti koncu so se namreč pojavila vprašanja, če bom podal tudi kakšne smernice, kako s človeškim stanjem shajati. Kot rečeno, nekaj idej glede tega imam in danes bom podal vsaj nekaj iztočnic za razmišljanje v tej smeri. A najprej na hitro ponovimo glavne točke [[CPČS 1.1 - Kaj iščemo?|prejšnjega predavanja]]. Začeli smo s samim pojmom človeškega stanja in našli dober izraz za njegov opis pri Freudu, ki govori o “običajnem nezadovoljstvu”. Freud ima to za normalno značilnost človeškega bivanja in namen psihoterapije ni v tem, da bi to običajno nezadovoljstvo presegli, ampak zgolj v tem, da se naučimo z njim živeti. Reference na človeško stanje najdemo tudi drugje, v religijah recimo. Biblija se skoraj začne s prispodobo izgona iz raja: ljudje smo živeli v nekem naravnem stanju, dokler nismo prišli do samorefleksije – jedli z drevesa spoznanja – in smo bili zato iz tega rajskega naravnega obstoja izgnani ter obsojeni na življenje, kot ga poznamo, ki je polno težav in trpljenja. V budizmu je zelo pomemben pojem _dukkhe_ – pravzaprav bi lahko rekli, da budizem dejansko temelji na njem –, ki je pravzaprav izraz prav za to običajno nezadovoljstvo oziroma inherentno nezadovoljivost vsega, kar lahko čutno izkusimo. Reference smo potem našli tudi v popularni kulturi in še drugje. Nadaljevali smo s poskusom razlage, zakaj je temu tako; kaj je pravzaprav tisto, kar nas dela tako inherentno nezadovoljne? Predpostavil sem, da je glavna značilnost običajnega nezadovoljstva pomanjkanje živosti. Lahko bi rekel tudi neprestano iskanje živosti, ki smo jo mogoče nekoč imeli pa kasneje izgubili, ali pa jo slutimo kot možnost, kakšno bi življenje lahko bilo. To živost torej na takšne ali drugačne načine, vsak po svoje, skozi različne aktivnosti in izkušnje ves čas poskušamo najti. In ko se temu približamo, poskušamo to zgrabiti, ohraniti, si prilastiti, a nam živost vsakič znova spolzi iz rok. Pojem živosti je, se mi zdi, intuitivno precej jasen. Mislim, da večina ljudi razume, kaj je s tem mišljeno, zna prepoznati stanja večje in manjše živosti. Vsi imamo izkušnjo tega, da smo recimo v nečem zelo prisotni, v svoji aktivnosti spontani, pogumni ... In na drugi strani izkušnjo odsotnosti, bivanja v nekakšni sivini, megli, zavrtosti v lastnih dejanjih in podobno. Moja naslednja ključna predpostavka pa je, da je živost temelj vse naše motivacije. Da torej vse, kar počnemo, tako ali drugače počnemo v funkciji živosti. Živost si torej lahko predstavljamo kot dimenzijo, na enem polu katere je slutnja Življenja, ta občutek, kakšno bi življenje v polni izkušnji živosti lahko bilo, na drugem polu pa slutnja Smrti – popolnega niča, neobstoja. Ta dva pola sicer v običajnem stanju zavesti nikoli ne moreta biti zares izkušena, ju, kot rečeno, zgolj slutimo. Predpostavka torej je, da se gibljemo na tej dimenziji večino časa nekje vmes in je vsa naša motivacija usmerjena k Življenju in proč od Smrti. Naslednja pomembna predpostavka je, da je ta dimenzija pomembnejša, bolj temeljna od hedonske dimenzije, torej od iskanja prijetnega in izogibanja neprijetnemu. Sicer res večinoma iščemo prijetne stvari in se izogibamo neprijetnim, a to zaradi tega, ker so prijetne izkušnje najlažja pot do živosti. Če pa je ta pot iz kakršnegakoli vzroka zaprta, se bomo poslužili tudi neprijetnih izkušenj, da bi prišli do zadostne živosti. Nadalje sem zastavil vprašanje, zakaj največje možne živosti nikoli ne dosežemo, če je res vsa naša motivacija usmerjena k njej. Zakaj torej živost ves čas iščemo in nikoli (vsaj za dalj časa) ne najdemo? Podal sem dva odgovora, oba izhajajoča iz dejstva, da obstajamo kot utelešena biološka bitja. Prvi se nanaša na silo entropije, ki ves čas neizogibno deluje. Življenje se samo od sebe ves čas pomika k razpadu in potrebno je aktivno delovanje, da to preprečimo. Ta aktivnost seveda zahteva določeno energijo, kar odžira del naše živosti. A to ni najpomembnejše, ker ni nasprotujoči motiv; to se pač neizogibno dogaja. Veliko pomembneje je, da biološko življenje zahteva določeno varnost. In, jasno, če nismo živi, tudi nobene živosti ne more biti. Vprašanje zdaj je, zakaj iskanje varnosti deluje v nasprotju z živostjo. Zaradi tega, ker v običajnem stanju zavesti do živosti najbolj naravno, lahko bi rekel tudi praviloma, pridemo preko novosti. Nove, nepredvidljive situacije so tiste, ki nas aktivirajo in zbujajo našo živost. Novost je pa seveda v inherentnem nasprotju z varnostjo; ta namreč zahteva poznavanje, obvladovanje situacije. Zaradi tega smo ves čas razpeti med ti dve tendenci: če je namreč vse poznano in vse obvladujemo – smo torej v tej situaciji popolnoma varni –, ni v tem več nobene živosti. Če je, na drugi strani, situacija preveč nova, preveč ne-varna, je ogroženo naše življenje in s tem potencialno vsakršna možnost živosti. Motiva k varnosti in živosti v osnovi nista dva različna motiva, saj imata isti izvor. Oba težita k živosti. Kot rečeno, brez življenja ne more biti nikakršne živosti, zato je tudi iskanje varnosti konec koncev v službi živosti. A ker je v običanjem stanju zavesti živost vezana na novost, si manifestno nasprotujeta. Na grafu, kjer je na vodoravni osi stopnja varnosti, na vertikalni pa stopnja živosti, odnos med obema ponazarja neka obrnjena U krivulja. Če je varnosti preveč, živost uplahne, če je je premalo, prav tako, ker je ogroženo življenje in v takih situacijah “zmrznemo”. Ves čas torej iščemo nek optimum tiste ravno pravšnje stopnje (ne)varnosti, ki zagotavlja maksimalno živost. Zakaj pa ta optimum ves čas iščemo in nikoli dokončno ne najdemo? Ker se seveda na vse, kar v določenem trenutku zbuja našo živost, prej ali slej navadimo, s tem pa sposobnost zbujanja živosti izgubi. Iskati moramo nove in nove izkušnje, nove in nove situacije, ki so ravno prav ne-varne, da lahko ohranjamo optimalni nivo naše živosti. To je ta dialektični odnos med živostjo in varnostjo. Iz tega potem izvirajo naše bivanjske razpetosti. Zadnjič sem jih omenil pet (lahko bi jih še več, ker so dejansko variacije na isto temo), naj danes spomnim samo na dve, ki sta mogoče najočitnejši: najprej pogosta dilema, ki jo navadno poimenujemo kot “srce nasproti razumu”. Mislim, da je to precej napačno poimenovanje, saj če pogledamo podrobneje, gre v vseh teh primerih za živost nasproti varnosti. Neka situacija, v kateri nam je sicer udobno in je varna, vendar živosti ne zbuja več ... Pojavljati se začnejo fantazije o nečem novem, nepoznanem, tudi ne-varnem, ki pa nosijo slutnjo večje živosti. Druga bivanjska razpetost, ki bo za današnje predavanje še posebej pomembna, pa je razpetost med “vojno in mirom”. Načeloma smo vsi za mir in ta mora biti horizont naših prizadevanj, a tisto, kar nas zares zanima, so pa težave in boj. To vidimo v vsaki zgodbi, vsakem filmu – zadnjič sem dal primer Gospodarja prstanov, lahko bi dal tudi katerikoli drugi popularen film. Večino zgodbe predstavljajo težave in boj, ki se na koncu seveda razrešijo in nastopi mir, a tam se mora stvar končati. Tistega miru ne prenesemo zares. Filma o samem miru ne bi nihče gledal. To bo dobra iztočnica za izpeljavo današnjega predavanja. Je na tej točki kakšno vprašanje, komentar, preden gremo naprej? **_Vprašanje:_** _Kakšna pa je slika pri spremenjenih stanjih zavesti?_ Temu se sicer mislim posvetiti kdaj kasneje, a vendarle, na hitro: če logika dosedanjega izpeljevanja drži, potem je možnost, vsaj ena od možnosti, da se izognemo temu vzorcu, ločitev živosti od novosti. Če nam to uspe, nismo več v tej razpetosti.   Poglejmo meditacijo, recimo kar najbolj tipičen način meditiranja: opazovanje lastnega dihanja. Če razmišljamo iz te perspektive, za kaj pravzaprav gre? Dihanje je nekaj zelo dolgočasnega, monotonega, repetitivnega; ves čas enako. To moramo torej opazovati. In če nam uspe ob tem ohranjati pozornost, ostati buden, v nekem smislu torej ohraniti živost, potem smo v bistvu ločili živost od novosti. Samo iztočnica za razmišljanje, ki pride na vrsto kdaj kasneje.   Še kaj? **_Vprašanje:_** _Saj ne vem, če nismo o tem že zadnjič nekaj govorili. Kot da Smrt ima neko končno točko, vsaj biološko: lahko si popolnoma mrtev. Kaj pa popolnoma živ?_  Ja, dobro vprašanje. Po eni strani si Življenje, popolno živost, lažje predstavljamo, ker iz vsakdanjega življenja vemo, katere so značilnosti večje oziroma manjše živosti in potem lahko to ekstrapoliramo v neko absolutno, največjo možno živost. Po drugi strani je pa res, da Smrt je neka končna točka, nek popoln nič; vsaj zamislimo si jo lahko, četudi je, ko smo živi, ne moremo izkusiti. Neke popolne živosti pa si še zamisliti ne moremo – do kod lahko namreč razpotegnemo atribute živosti? **_Vprašanje:_** _V tem smislu, da je nikoli ne moremo ujeti?_ Hm, nisem rekel tega (_smeh_), a zaenkrat ostanimo pri tem, da to ni dosegljivo običajni človeški izkušnji. Tudi glede tega imam nekaj idej, ki bodo pa res morale počakati na kdaj kasneje. Nadaljujmo torej s temo današnjega predavanja: [[Krog Erosa in Thanatosa|krogom Erosa in Thanatosa]]. Sama ideja dveh nasprotujočih si vrst motivov izhaja od Freuda. Najprej je menil, da vse naše delovanje v bistvu vodi princip ugodja – torej iskanje prijetnega in izogibanje neprijetnemu. Vsi goni naj bi delovali po tem principu, med njimi, kot vemo, je največji pomen pripisoval spolnemu gonu. Kasneje pa je prišel do spoznanja, da vsega ne more razložiti zgolj s tem principom, med drugim tudi človeške agresivnosti ne. Knjigo, v kateri je prvič razmišljal izven okvirov principa ugodja (naslov je prav “Onkraj principa ugodja”), je objavil leta 1920, torej kmalu po koncu prve svetovne vojne. Menda so ga ravno njene grozote spodbudile k razmišljanjem, od kod vsa ta agresivnost v ljudeh, če načeloma težimo samo k ugodju. Ker tega (in še nekaj drugih, bolj vsakodnevnih pojavov) s principom ugodja ni mogel razložiti, je predpostavil obstoj drugega gona (oziroma druge skupine gonov – glede števila ni povsem konsistenten), ki ga je poimenoval gon smrti. Za razliko od ostalih (gonov življenja, ki jih je kolektivno že imenoval Eros), ta teži k uničevanju oziroma samouničenju, doživljajsko torej neugodju. Izraza Thanatos sicer ni uporabil on, mislim, da ga je v tem kontekstu prvi uporabil Paul Federn. Kakorkoli, to poimenovanje se je potem prijelo, torej Eros za poimenovanje gonov življenja in Thanatos za gon smrti. Moje mnenje je, da je ideja o obstoju nekega posebnega gona smrti nepotrebna in izvira iz napačne predpostavke, da naša motivacija temelji na iskanju ugodja in izogibanju neugodju. Če predpostavimo to, nam ostane razred pojavov, ki ga s tem ne moremo razložiti, in moramo zato predpostaviti še obstoj nekega nasprotnega motiva. Če pa postavimo v temelj naše motivacije živost, lahko tako “erotične” faze obstoja (mislim seveda v nekem abstraktnem smislu, torej faze ustvarjanja, zbliževanja in tako naprej) kot tudi “tanatične” faze obstoja (torej faze uničevanja, rušenja, agresivnosti) razložimo z že opisano dialektiko med živostjo in varnostjo. Tudi Thanatos je torej v službi živosti, njegova naloga pa je, da razruši preveč omejujoče strukture varnosti, ki jih je vzpostavil Eros. Pojdimo zdaj na opis tega kroga, da ga bomo najprej intuitivno začutili. Za primer bom vzel po mojem mnenju in izkušnjah dokaj tipičen potek partnerskega odnosa. Mislim, da je vsakdo kaj podobnega že izkusil in bo zato ta vzorec vsem hitro razumljiv. Primer bo seveda močno stereotipiziran, možnih je veliko variacij na isto temo, o katerih bom v nadaljevanju tudi nekoliko razmišljal. Kljub stereotipnosti pa mislim, da bo vendarle precej blizu pogostemu poteku partnerskega odnosa.   ![[eros-thanatos - slika1.png]] *Slika 1: Faze krožnega procesa Erosa in Thanatosa. Ob fazah so označeni tudi zanje značilni načini doseganja oziroma pojavljanja živosti. Razlaga v tekstu spodaj.*   Začnimo torej na začetku. Začetek partnerskega odnosa je navadno zaljubljenost. Vsaj včasih je bilo tako, zdaj, v času Tinderja, nisem več prepričan, če je še (_smeh_). A načeloma je začetek neka zaljubljenost. Tej fazi pravim **“mladi Eros”**. Vsi se spomnimo občutkov zaljubljenosti, mogoče jih kdo tudi zdaj doživlja ... Kaj je njihovo bistvo? Oziroma vsaj nekaj njihovih bistvenih značilnosti? Zelo pomembna je gotovo neka negotovost. Ne vemo točno, kaj bo. Nekoga si zelo želimo, a se hkrati tudi bojimo, da naša želja ne bo uslišana. Bojimo se izpostaviti, tudi izgubiti fantazijo. Fantaziranje je namreč zelo pomemben del zaljubljenosti. Dejansko se njen večji del dogaja takrat, ko nismo v stiku s to osebo; razmišljamo o tem, kako bo, kaj vse bi lahko bilo ... In te fantazije so zelo pomembne, so globok vir živosti. Tudi zaradi tega je tako težko izpovedati zaljubljenost. Ne samo zaradi strahu, da naša želja ne bo izpolnjena, ampak tudi zato, ker nam bo v tem primeru odvzeta možnost fantaziranja. Negotovost in fantaziranje torej in pa – zelo pomemben del te faze mladega Erosa – neskončen potencial. Vse je možno, načeloma. Sicer imamo predstave o tem, kaj si želimo, kaj bi radi, a kaj dejansko bo, ne vemo. In tudi to nas zelo mami. Odkrivanje nečesa neznanega in novega. Kot zdaj že vemo, je novost ključen vir živosti. Vse te dejavnike živosti v fazi mladega Erosa povezujem v pojem **začenjanja**. Potem – recimo seveda, da so čustva obojestranska – se začne odnos. Na začetku je še vedno precej negotovosti, še vedno so “metuljčki v trebuhu”, še vedno ne vemo dobro, kaj pričakovati, še vedno smo vznemirjeni in navdušeni nad odkrivanjem druge osebe, novega sveta ... To še vse spada pod začenjanje. Sčasoma pa se drug na drugega navadimo, preko manjših prepirov se tudi uskladimo glede pravil in norm tega odnosa – nekatere so eksplicitno dogovorjene, še veliko več se jih vzpostavi implicitno –; odnosu začnemo zaupati. Ni več toliko negotovosti, lahko računamo s tem, da drugi z nami je in v dogledni prihodnosti tudi bo. Pridemo v fazo **“zrelega Erosa”**. Ker se nam ni treba več toliko ukvarjati z odnosom samim, se lahko začnemo posvečati skupnim projektom, lahko skupaj ustvarjamo. Glede na to, v katerem obdobju življenja smo, to ustvarjanje pomeni različne stvari. Če smo v najstniških letih, gre za skupne izlete, zabave, počitnice, kasneje skupno življenje, osnavljanje družine in tako naprej. Živost tukaj prihaja iz **ustvarjanja**. Ta faza je bolj umirjena, stabilna, pa hkrati zelo lepa, ker skupaj razmišljamo, načrtujemo, počnemo stvari. Tukaj smo v najbolj pravem pomenu partnerji. Prej ali slej – spet odvisno od obdobja življenja, v katerem smo – pa pridemo do točke, ko je bolj ali manj vse doseženo. Drugo osebo zdaj že zelo dobro poznamo. Skoraj z ničemer nas ne more več presenetiti. Nič posebno novega se več ne zgodi. Še vedno se imamo radi, smo navezani, ni pa več tistega navdušenja drug nad drugim in nad skupnim ustvarjanjem. To je faza **“starega Erosa”**. Pomanjkanje živosti postaja tukaj vse večji problem. Da bi jo vsaj nekoliko spet zbudili, poskušamo skupno življenje nekako **začiniti**. Zamislimo si kaj novega, kaj avanturističnega, mogoče v seksu, mogoče gremo na počitnice kam čisto drugam, kot smo navajeni ... Izmisliti si poskušamo, skratka, različne načine, na katere bi odnos spet poživili. A z začinjanjem do tiste prave, globoke živosti ne moremo več. Sčasoma se vse možnosti začinjanja tudi izpraznijo, postanejo le še več istega. Takrat se začne pot na temno stran kroga. Pridemo v fazo, ki ji pravim **“zametki Thanatosa”**. Takrat nam začne partner iti na živce. Zaradi malenkosti – mogoče celo istih, ki so nam bile nekoč simpatične. Tudi prepiri pridejo kar od nekod, zaradi povsem nepomembnih stvari. Nekaj malega narobe naredi ali reče, vzrojimo pa, kot da bi se zgodilo ne vem kaj. V tej fazi začnemo tudi fantazirati, kako bi bilo, če bi se odnos končal in bi bili spet svobodni, mogoče si omislimo tudi kakšno avanturo – poskušamo življenje začiniti sebi, če ga skupaj več ne moremo. _Statusa quo_, v katerega smo padli, ne prenašamo več in si želimo, da bi se porušil. Bojimo pa se to zares narediti, saj nam je odnos še vedno pomemben. Načinu doseganja živosti v tej fazi pravim **dramatiziranje**. Dejansko ustvarjanje nekih težav, ki jih objektivno, če lahko tako rečem, ne bi bilo treba. Pogosto je tukaj tudi – o tem smo se pogovarjali zadnjič –, da sta skupaj osebi, ki imata različne optimume v odnosu med varnostjo in živostjo, imata nek “fazni zamik” glede tega. Zato se zgodi, da pride eden od partnerjev v to fazo prej kot drugi. Ta potem ne ve, kaj se pravzaprav dogaja, nič mu ni jasno, odnos se mu zdi čisto v redu. Prvemu gre pa nerazložljivo kar vse po malem na živce. Na neki točki tega dramatiziranja ne prenesemo več – eden ali drugi ali kar oba hkrati – in nastopi faza **“razbohotenega Thanatosa”**. Maske padejo, rokavice so snete, pride do resnih prepirov. Ne gremo si zgolj na živce, ampak se lahko že kar sovražimo. Tukaj živost pride iz **uničevanja**. In uničevanje, kot verjetno vsakdo iz lastne izkušnje ve, je močan vir živosti. Ko si zares priznamo, da hočemo nekaj porušiti, na nek skoraj perverzen način v tem tudi uživamo. Skozi to se katarzično sprostimo; okostenele strukture varnosti so razbite. Seveda pa smo med uničevanjem utrpeli precej škode, jo precej tudi prizadejali – osebi, ki nam je sicer pomembna in jo imamo dejansko še vedno radi. Takrat se umirimo in nastopi faza celjenja ran, obžalovanja stvari, ki smo jih rekli ali naredili; pravim ji **“pomirjeni Thanatos”**. Živost tukaj pride iz **žalovanja**. Žalovanje v tej umirjeni fazi – verjamem, da tudi to vsi poznate – je na nek poseben način prijetno, sladko. V tej fazi umirjenega žalovanja smo mogoče najbolj v stiku s sabo. Ko smo enkrat porušili stvari, ki so nas omejevale, pridemo na točko, ko smo sicer žalostni zaradi vsega, kar se je zgodilo, a po drugi strani pride v pristnem stiku s sabo tudi energija. Nova živost. Spet nastopi mladi Eros. Če se odnos ni končal, se spet spomnimo, zakaj smo s tem človekom, se spet kar malo zaljubimo in, kot pravi znani rek: “Seks je najboljši po prepiru.” (_smeh_). To je zaradi tega; spet se čutimo svobodne, atmosfera odnosa je prevetrena, spet lahko dihamo, spet smo živi. In ta krog se potem vrti naprej, v enem odnosu lahko večkrat ... Variacija na temo bi seveda bila, da odnos v fazi razbohotenega Thanatosa razpade in v tem primeru pomeni mladi Eros pripravljenost na nov odnos, novo zaljubljenost ... Je to blizu vaši izkušnji? **_Iz publike:_** _Zelo ..._ Ja, mislim, da je to dokaj univerzalna izkušnja, da ta vzorec v različnih variacijah in na različnih področjih večina ljudi pozna. Se bo pa različno odvijal glede na to, v kateri življenjski fazi smo sami; tudi individualno življenje si lahko predstavljamo kot zgornji, erotični del tega kroga. Ko smo mladi, smo seveda v fazi mladega Erosa; celo življenje je novo, zanimivo, polno potenciala ... Potem pridejo srednja leta, ko se ustalimo v neki identiteti in smo navadno najbolj ustvarjalni, nato seveda starost, ko bolj obujamo spomine na vse, kar smo v življenju doživeli, saj se kaj veliko novega ne more več zgoditi. Partnerske odnose lahko vzpostavljamo v vsaki od teh faz in odnosni krog Erosa in Thanatosa se bo seveda odvijal drugače v najstniških kot v zrelih ali celo starih letih. A to so vse variacije na temo. Kot sem povedal že na začetku, imam krog Erosa in Thanatosa za zelo splošen, zelo robusten vzorec, po katerem potekajo vsi oziroma vsaj zelo veliko človeških procesov. Partnerski odnos sem vzel za primer, ker se mi zdi, da je na tem področju večini ljudi to kroženje najbolj razvidno. **_Vprašanje:_** _Zakaj ste za individualno življenje vzeli samo zgornji del kroga?_ Če govorimo o loku biološkega življenja, dol, na temno stran pravzaprav ne more iti. Thanatos bi v tem primeru pomenil smrt. Znotraj tega loka biološkega življenja pa se lahko človeku na različnih področjih odvrti večje število manjših krogov. To je dobra iztočnica za naslednjo misel: menim namreč, da je treba krog Erosa in Thanatosa razumeti fraktalno. Poznate fraktale? Na hitro, za tiste, ki jim je pojem nov: [fraktali](https://en.wikipedia.org/wiki/Fractal) so geometrijske strukture, ki so same sebi podobne na vseh ravneh povečave. Najbolj enostaven primer bi bila recimo “Kochova zvezda”. Če narišemo enakostranični trikotnik, lahko na srednji tretjini vsake stranice narišemo nov, manjši enakostranični trikotnik in tako naprej v neskončnost. Če zdaj “zoomiramo” v to strukturo, bomo videli isto obliko na vseh globinah. To pomeni, da je struktura sama sebi podobna. Menim torej, da je možno o krogu Erosa in Thanatosa razmišljati podobno (slika 2); da torej obstajajo zelo veliki krogi, ki opisujejo potek celih kultur, civilizacij, znotraj njih recimo posamezni imperiji oziroma države, ki se vrtijo po svojih krogih, znotraj teh so potem posamezne skupine, združbe, recimo institucije, podjetja, društva ... In na še globlji ravni posamezna življenja ter medosebni odnosi, ki jih v teku njih vzpostavljamo. Znotraj življenj in odnosov potem še manjši krogi in tako naprej. Takole se vrtimo na vseh ravneh človeške organizacije, od individualne do civilizacijske in vse se med sabo prepletajo ...   ![[eros-thanatos-fraktalno - slika2.png]] *Slika 2: Fraktalna zgradba krogov Erosa in Thanatosa.*   Poglejmo si recimo nekaj primerov tega kroga na širši, družbeni ravni. Recimo – tukaj imamo sicer nekoliko premalo časovne distance, a vendarle – razvoj Slovenije od osamosvojitve do danes. Na začetku navdušenje, potencial, fantaziranje o tem, kaj vse bo, “nova Švica” in podobno ... Mladi Eros. Nato nastopi zreli Eros – jasni cilji: glavna sta bila vstop v Evropsko unijo in NATO. Kot celota smo si imeli za kaj prizadevati. Ko je bilo to doseženo ...: “Kaj pa zdaj?” Kmalu se začnejo oziroma vsaj razbohotijo notranje razprtije. Kam bo šlo to naprej, za kako velik krog gre, je seveda vprašanje. Kot rečeno, tukaj imamo premalo časovne distance. Vzemimo zato boljši primer: Jugoslavija od druge svetovne vojne do razpada. Tukaj imamo dejansko cel krog. Druga polovica štiridesetih in petdeseta: mladi Eros. Rosna mlada leta socializma; upanje na krasni novi svet, ki ga bomo zgradili na ruševinah Thanatosa, ki je bila seveda druga svetovna vojna. Bratstvo in enotnost, delovne brigade ... Potem zreli Eros nekje v šestdesetih, začetku sedemdesetih, ko je bilo v tej državi menda precej dobro živeti: dokaj visok standard, dokaj visoka socialna varnost, tudi mednarodni status precej ugleden. Nato sedemdeseta, ko ideja socializma že izgublja veter v jadrih, še vedno je kar v redu, a posebnega razvoja več ni in ne more biti. Nato nastopijo osemdeseta – umre tudi “veliki vodja” – in začnejo se zametki Thanatosa: razni disidenti, bratstvo in enotnost ni več prevladujoč občutek, ampak zgolj parola; nastopijo medetnična trenja ... Devetdeseta seveda potem razbohoteni Thanatos. Slovenci smo jo še dobro odnesli z zgolj desetdnevno vojno, v drugih republikah pa je bilo, kot vemo, veliko huje. Zaključilo se je z razpadom in novimi cikli novih mladih držav. Če pogledamo širše, tako geografsko kot časovno, lahko opazimo podobno kroženje. Življenje imperijev, recimo. Vzemimo Rimski imperij, tisočletna zgodba: mladi Eros - počasno širjenje in vzpostavljanje -, potem zreli Eros - najbolj ekspanzivna faza - in stari Eros, ko začne sistem razpadati od znotraj in se pojavi družbena dekadenca. Zametki Thanatosa, ko postajajo barbari vse bolj predrzni, ker notranje moči za njihovo pokoritev ni več, in na koncu razpad zahodnega dela imperija ter začetek srednjega veka v Evropi. Če pogledamo celo zahodno civilizacijo, bi lahko rekli, da smo zdaj v približno 2500 letih naredili krog in pol. Mladi Eros recimo antična Grčija, potem zreli in stari Eros Rim, Thanatos v srednjem veku. Novi mladi Eros renesansa (ki dobesedno pomeni novo rojstvo), potem zreli Eros v času razsvetljenstva, stari Eros nekje v drugi polovici 19. in v 20. stoletju, ki se zdaj, v začetku enaindvajsetega po mojem že preveša v zametke Thanatosa. Koliko časa bo to trajalo in kaj sledi, je drugo vprašanje, po kar nekaj znakih pa lahko vidimo, da smo v zatonu tega drugega vala. Ta opis je intuitivno nekako blizu ... **_Iz publike:_** _Malo strašljiv ..._ Malo strašljiv, ja ... **_Iz publike:_** _Zelo blizu je, ga vidimo ..._ Vseeno moramo paziti, da tega vzorca preveč ne posplošimo, ga ne poskušamo aplicirati kar na vse, čeprav po drugi strani, če stvari izgledajo na konkretni ravni drugače, je to lahko tudi zato, ker gre za fraktal in ni vedno jasno, na kateri ravni gledamo. Slovenija, recimo, je zdaj že zelo povezana z Evropsko unijo in ta ima tudi en svoj krog ... Najprej skromni začetki, potem vse večje navdušenje in faza največje ekspanzivnosti, zdaj pa se že kažejo določene notranje razprtije ... Vojna na mejah seveda k temu tudi zelo pripomore; mogoče je del istega, mogoče pa tudi enega širšega kroga ... Bomo videli. Težko je samo na podlagi tega natančno napovedovati, a če pogledamo bolj abstraktno, je, mislim, ta vzorec kar razviden. Življenja posameznikov in medosebni odnosi se bodo različno odvijali glede na to, v kateri fazi je celotna družba. Z drugimi besedami: doživljanje posameznikov je zelo pod vplivom tega, kakšno je celotno vzdušje v družbi. Sedanja precejšnja zmedenost glede partnerskih odnosov bi znala biti posledica tega, da je naša družba stara. Tudi moja prejšnja šala o zaljubljenosti v času Tinderja je ciljala na to. Še eno od znamenj, po katerem lahko po mojem mnenju sklepamo, da se naša civilizacija nahaja v fazi starega Erosa, je obrat precejšnjega deleža populacije navznoter, k sebi. Precej več kot prej se ljudje ukvarjamo s samimi sabo. Tudi sam nastanek in razvoj psihoterapije bi lahko videli kot del tega istega trenda. Ker ne vidimo več možnosti razvoja navzven, se začnemo spontano obračati k sebi. To zame samo po sebi sicer ni nič slabega, je zgolj znak tega, kje kot družba smo. V neki mladi civilizaciji, ki je v fazi ekspanzivnosti in ki tudi še nima takšnega materialnega blagostanja ter je življenje zato težje, ljudje preprosto nimajo časa, da bi se ukvarjali s sabo. Se jim tega tudi ne da. Toliko stvari je za narediti navzven ... Novi kontinenti čakajo, da bodo odkriti - če malo karikiram. Naj ponovim, da v tem ne vidim nič slabega. Dejansko mislim, da je v fazah starega Erosa obrat navznoter pravilen odziv, zdrava smer razvoja, ker bi dovoljšnje število bolj zavestnih ljudi lahko preprečilo ali pa vsaj omililo faze Thanatosa. Vprašanje je, če je to zares možno, vsekakor je pa zanimivo razmišljati v smereh možnosti utopije. **_Vprašanje:_** _Freud je do svojih razmišljanj prihajal v časih, ko je bil tehnološki razvoj na ravni termodinamike, zdaj pa smo povsem drugje, v časih neznansko hitrega razvoja informatike. Kako mislite, da ta hiter tehnološki razvoj lahko vpliva na odvijanje tega kroga oziroma na pojavljanje zametkov Thanatosa?_ Zelo pomembno vprašanje, hvala, na katerga pa najbrž ne bom znal ustrezno odgovoriti. To, kar se zdaj dogaja na področju umetne inteligence, je nekaj tako novega, da je razvoj dogodkov že v dokaj bližnji prihodnosti zelo negotov. Na splošno pa najbrž lahko rečem, da se bo razvoj družbe v to smer samo pospešil. **_Iz publike:_** _Smo v fazi Terminatorja ... (smeh ...)_ V fazi Terminatorja, ja ... Kolikor spremljam te stvari: nekatere ocene so, da bo v prihodnjih treh do petih letih veliko število poklicev postalo povsem nepotrebnih, ker bo te dejavnosti povsem nadomestila (in še bolje opravljala) umetna inteligenca. Posledično bo ogromno ljudi izgubilo službe. Programerji, prevajalci, oblikovalci ... Ne vem, kaj bo s psihologi in psihoterapevti. Mogoče jo bomo mi še najbolje odnesli. (_smeh_) Pristnega človeškega stika se mogoče ne bo dalo zares nadomestiti, čeprav, kdo ve ... Če se bo začel računalnik z nami tako pogovarjati, kot bi se človek, pa še svoje osebne “prtljage” pri tem ne bo imel ... Kdo ve. A kot rečeno, v splošnem se mi zdi, da se bo padec v Thanatos z vsem tem samo še pospešil. Še kakšno vprašanje ali komentar, preden gremo razmišljat o tem, če smo zares obsojeni na to vrtenje? **_Vprašanje:_** _Bi se dalo mogoče po dolžini tega prvega, zgornjega obdobja sklepati, koliko bo vse skupaj trajalo, oziroma koliko časa bo trajala faza Thanatosa?_ Ja, zanimivo vprašanje. Te faze časovno niso nujno enakomerno razporejene. Oziroma bi celo rekel, da so faze Thanatosa praviloma krajše od faz Erosa. Če bi ta krog časovno sorazmerno risali, bi v veliko primerih verjetno dobili neko narobe obrnjeno hruško. Graditi, ustvarjati, je namreč težje kot rušiti. Tudi znotraj odnosa, recimo: prepiramo se vsega skupaj manj časa kot nekaj skupaj počnemo, gledano v celoti. Razen če je odnos že globoko v fazi razpadanja; takrat se lahko naporna obdobja prepirov zelo razvlečejo. **_Vprašanje:_** _Počutim se precejšen laik na tem področju, a bom vseeno vprašala. Zgleda, da se vi zelo dobro zavedate, kako te stvari potekajo, pa najbrž niste edini. A se kot civilzacija res ne znamo, ne moremo na tej točki, kjer smo zdaj, ustaviti in razmisliti, kaj bi lahko naredili drugače, da ne bi padli na to temno stran kroga?_ Hvala za dobro iztočnico, bom kar nadaljeval s predavanjem in sproti odgovoril še na to vprašanje. **_Iz publike:_** _Samo ločiti živost od novosti, pa smo rešili vse ... (smeh)_ No, naj se nekoliko dotaknem tega že zdaj. Smo torej obsojeni na to kroženje, ali se lahko odločimo stvari peljati drugače? Kot civilizacija, bi rekel, da kar smo obsojeni na kroženje. Število ljudi, ki bo našlo pot iz tega kroga, ki bo zmoglo “ločiti živost od novosti”, bo vedno tako majhno, da bo z vidika širših družbenih procesov zanemarljivo. **_Iz publike:_** _Hm ..._ Kot posamezniki pa mogoče imamo kakšno možnost in o teh bi rad danes še malo razmišljal. Mislim, da obstajajo določeni dokaj stabilni [[podvzorci kroga Erosa in Thanatosa]], v katerih lahko preživimo večji del svojega življenja. Mogoče zato, ker se v njih nekako zataknemo in ne znamo ven, lahko pa tudi zato, ker se odločimo, da hočemo živeti na ta način. Nekateri od teh podvzorcev so namreč boljši od drugih. Prvega od teh stabilnih podvzorcev imenujem **“večni mladenič”** (slika 3a). Vzorec večnega mladeniča je dobro opisan v jungovski psihologiji: gre za arhetip človeka, ki noče odrasti, se kjerkoli ustaliti, sprejeti določene identitete. Ves čas hoče torej vztrajati v fazi mladega Erosa. Do svoje živosti prihaja predvsem preko začenjanja. Lahko bi rekli, da gre za neko zasvojenost z novimi začetki. Verjetno vsi poznamo draž novega začenjanja: neskončen potencial, vse možnosti so odprte, na neki čistini smo, mogoče nam bo tokrat uspelo stvari speljati prav ... Ko pa prej ali slej neizogibno pride do točke, ko bi bilo treba začeti zares delati na nečem, se večni mladenič ustraši. Česa? Ena možnost je, da samega dela, ki pride z ustvarjanjem. Druga možnost je, da se implicitno zaveda celotnega kroga in se noče niti spustiti v nadaljnje faze, ker ve, kaj bo sledilo. Še ena možnost je, da se implicitno zaveda, da realnost ne bo nikoli tako dobra kot so njegove fantazije. Kot smo videli, je fantaziranje zelo pomemben vir živosti v fazi mladega Erosa. Ko pa začnemo stvari udejanjati, se navadno ne izidejo čisto tako, kot smo si predstavljali. In če se tega implicitno zavedamo, mogoče raje ohranimo fantazije, kot da bi se soočili z realnostjo. Večni mladenič torej stvari, preden bi lahko postale preresne, prekine, se na tej naši sliki usmeri navzdol, pride v fazo žalovanja. To pa nikoli ni zelo globoko, ker pred tem ni bilo neke močne navezanosti in tudi ne faze napornega rušenja. In ko se to žalovanje dokaj kmalu izteče, dobi idejo nekega drugega novega začetka. V tem krogu se lahko vrti zelo dolgo. Na ravni partnerskega odnosa, recimo, bi bil to odnos, v katerem se imamo zelo dobro v sedanjem trenutku, se pa ne moremo nikoli zares zavezati in se odločiti, da je to to in začeti graditi stvari naprej.   ![[podvzorciET-1-VM.png]] *Slika 3a: Položaj vzorca večnega mladeniča na krogu Erosa in Thanatosa.*   Nasproti temu je podvzorec, ki mu pravim **“dekadenca”** (slika 3b). Izraz je sicer bolj primeren za družbeno raven, a mislim, da lahko tudi določen slog življenja posameznikov označimo z njim. Posamezniki oziroma medosebni odnosi pridejo v to fazo, ko je doseženo določeno materialno blagostanje, ko torej na tej ravni ničesar posebnega več ni mogoče doseči; stari Eros torej. Čeprav v tej fazi primanjkuje živosti, je po drugi strani precej udobna, zaradi česar si je ne želimo zapustiti. V tem podvzorcu je Thanatos ves čas blizu, a se vanj nikoli ne spustimo tako globoko, da bi bilo lahko resno ogroženo naše udobje. Živost pride tukaj iz začinjanja in dramatiziranja. Ne vemo, kaj bi si še izmislili, kako bi še lahko popestrili našo eksistenco; iščemo nove in nove užitke, tudi take vse bolj nore in perverzne. To je to spogledovanje s Thanatosom, ki tudi ves čas mora biti, a kot rečeno nikoli preveč globoko, saj bi nas to potegnilo naprej v uničevanje.   ![[podvzorciET-2-DEK.png]] *Slika 3b: Položaj vzorca dekadence na krogu Erosa in Thanatosa.*   Če živost primarno prihaja iz uničevanja, smo v najbolj temnem od teh podvzorcev, pravim mu **“destruktivnost”**, na sliki je tu spodaj (slika 3c). To so razni nasilneži, “buliji”, ki morajo od časa do časa nekaj uničiti, nekomu prizadejati trpljenje; drugim, lahko pa tudi sebi. Preko tega katarzično sproščajo neke notranje napetosti, ki jih drugače ne znajo razrešiti. S tem začasno pridejo do pomiritve, nato pa se začnejo napetosti spet kopičiti, kar jih požene v novo destrukcijo. O tem vzorcu znam najmanj povedati; tudi logično je, da je takih ljudi v družbi relativno malo, saj družba, v kateri bi prevladovali, ne bi mogla obstati.   ![[podvzorciET-3-DES.png]] *Slika 3c: Položaj vzorca destruktivnosti na krogu Erosa in Thanatosa.*   No, teoretična možnost – pa mislim, da ne samo teoretična – je pa tudi, da ostanemo tu zgoraj, ves čas na svetlem delu kroga Erosa in Thanatosa. Temu vzorcu pravim **“generativnost”**, v katerem živost prihaja iz ustvarjanja. Tukaj ne mislim nujno na kakšno pomembno umetniško ali znanstveno ustvarjanje, ampak na vsako obliko človeške ustvarjalnosti, v kateri se, zelo pomembno, lahko razvijamo, se učimo, raziskujemo, napredujemo. Mogoče najboljši opis tega vzorca sem našel pri japonskem slikarju Hokusaju, ki v predgovoru k eni svoji zbirki slik, v triinsedemdesetem letu svoje starosti, zapiše takole: “Od svojega šestega leta sem obseden z risanjem oblik stvari in do petdesetega sem objavil neizmerno število risb, a nič, kar sem naredil do sedemdesetega, ni zares vredno omembe. V triinsedemdesetem letu sem prišel do delnega razumevanja strukture živali, ptičev, insektov in rib ter življenja trav in rastlin. Pri osemdesetih bom tako naredil nadaljnji napredek, pri devetdesetih bom še bolj prodrl v njihov skriti pomen in pri stotih bom mogoče res dosegel raven čudežnega in božanskega. Ko jih bom imel stodeset, karkoli bom naredil, naj bo to le pika ali črta, bo to življenje.”   ![[podvzorciET-4-GEN.png]] *Slika 3d: Položaj vzorca generativnosti na krogu Erosa in Thanatosa.*   Ta citat mi je zelo zanimiv, ker lahko iz njega potegnemo nekaj koristnih napotkov. Njegovega življenjepisa sicer podrobno ne poznam, mogoče njegovo življenje idealiziram, vsekakor pa ta opis vsebuje vsaj nekaj iztočnic za razmišljanje o možnosti generativnega življenja. Prvič: zelo močan vlek k nečemu. Kot pravi, od svojega šestega leta je obseden z risanjem. O tej točki danes več kot toliko ne bi, se pa k njej še vrnem v naslednjih predavanjih. Kar bi danes poudaril, je njegova nenavezanost na rezultat. Ta njegova izjava, da nič kar je naredil do sedemdesetega, ni vredno omembe. Ves čas torej dela, ves čas riše, a nič, kar ustvari, se mu ne zdi zares pomembno. Na kaj to kaže? Da ne ustvarja zaradi rezultata, ampak zaradi ustvarjanja samega. Vsaka stvaritev, ko je dokončana, gre od njega, on se pa loti naslednje. To se mi zdi zelo pomembno, ker preprečuje, da bi ga povleklo naprej v stari Eros. S tem ves čas ohranja živost ustvarjanja. Pomemben je proces, ne pa končen rezultat. In še naslednja ključna stvar: namen ustvarjanja niso stvaritve same, ampak pot k nekemu bistvu, k razumevanju bistva stvari skozi to početje. Vse bolj razume notranji ustroj stvari: strukturo živali, ptic in insektov, življenje trav in rastlin, kot pravi. Skozi svoje risanje prihaja do globljega razumevanja sveta. To dvoje torej: nenavezanost na rezultat in usmerjenost k nečemu globljemu, kar je onkraj konkretnega področja ustvarjanja. V tem, poleg že omenjenega močnega vleka k nečemu, vidim ključ do možnosti generativnega življenja. **_Vprašanje:_** _Se vam zdi pomembno, da to obdobje, ko prideš do nekih takih spoznanj, kot jih navaja ta slikar, nastopi po tem, ko že preživiš neko določeno dobo? Da imaš že eno zgodovino za sabo. Se mi zdi, da v mladih letih tega ne moreš na ta način dojemati._ Ja, bi se strinjal. V mladih letih te nekaj vleče, pa ne veš zares, zakaj. Šele z neko globljo refleksijo, ki nastopi navadno v srednjih letih, lahko za nazaj vidiš, da se pravzaprav ves čas vrtiš okoli istih tem, istih vprašanj. Takrat se lahko tudi zavestno odločiš, da boš to raziskoval naprej, namesto da se samo prepuščaš nekemu vleku. Kot pravi Hokusai: šele pri sedemdesetih je nekako dojel, za kaj gre. Lahko nam je žal, da je umrl pri oseminosemdesetih ... Menda je na smrtni postelji vzkliknil, da če bi mu nebo dalo še deset, vsaj še pet let, bi mogoče postal res dober slikar. Celo življenje se je z nečim ukvarjal, pa še v pozni starosti zase ni mislil, da je “dosegel”. Še vedno je čutil, da se ima še česa naučiti. Če imamo tak odnos do stvari, lahko po mojem ostanemo v vzorcu generativnosti. **_Iz publike:_** _In smo ves čas blizu živosti ..._ Ja, sicer vsi ti podvzorci prinašajo določeno živost, a vztrajanje v vseh ostalih tako ali drugače vodi v destrukcijo, vztrajanje v tem pa ne. Bom kasneje razložil, kako to vidim. Naše vodilno vprašanje od zdaj naprej – že danes, pa tudi v naslednjih predavanjih – bo, kako živeti ta vzorec generativnosti. S tem povezano globlje vprašanje pa je tudi, kaj pravzaprav poganja celoten krog Erosa in Thanatosa. Mislim, da je tu pomembno dvoje, ki pravzaprav izhaja iz istega izvora: ta vzorec se lahko odvija dokler (oziroma v kolikor) se ga ne zavedamo. Ko se ga enkrat začnemo zavedati, se ne more več odvijati na ta način. Bolj konkretno pa moramo ozavestiti, kot rečeno, dvoje: Najprej je tu “[[temeljna napaka atribucije živosti]]”. Atribucija pomeni pripisovanje vzroka. Temeljna napaka je tukaj v tem, da živost vežemo na objekt, ki nam v določenem času zbudi živost, in ne razumemo, da ne gre za objekt sam, ampak za naš odnos do tega objekta. Zaradi tega si poskušamo objekt prilastiti. Prispodoba tega bi lahko bila, da smo navdušeni nad opazovanjem in poslušanjem ptice na drevesu in jo zato ujamemo ter damo v kletko, da bi jo lahko občudovali in s tem zbujali svojo živost še pogosteje. A to seveda ni več to. To ni več ta *ista ptica*. K temu smo vsi nagnjeni. Zelo tipičen primer bi bilo recimo to, kar zelo pogosto počnemo na potovanjih. Potovanje samo je seveda nova situacija, ki nam že zaradi tega prinaša neko živost ... Kaj na potovanjih zelo radi počnemo? Fotografiramo. **_Iz publike:_** _V zadnjem času največ sami sebe ... (smeh)_ Ha, pa res ... Poglejmo podrobneje ta impulz, da hočemo nekaj, kar nam je všeč, takoj fotografirati. Kaj je njegovo bistvo? Dolečen trenutek, ki nam je zbudil živost, hočemo ujeti, si ga prilastiti. Pomislimo, kolikokrat kdaj kasneje dejansko pogledamo te fotografije. Mogoče jih enkrat pokažemo prijateljem oziroma objavimo na socialnih omrežjih in potem to nekje ostane ... Občutek pa je, da zdaj to imamo in da če tega ne bi na tak način ujeli v fotografijo ali video, tega kot da nismo zares doživeli. To je ta impulz, da bi ujeli ta izmuzljivi trenutek in si ga prilastili. V tem se kaže temeljna napaka atribucije živosti. Drugemu vidiku nezavedanja vzorca Erosa in Thanatosa pa pravim “[[iluzija linearnosti]]”. Za kaj gre? Ko začenjamo karkoli, vidimo nekje do prehoda iz mladega v zreli Eros (slika 4a), potem pa se nam zdi, da bo šlo samo še navzgor, “happy ever after”. Ko se zaljubimo, moramo verjeti, da bo najina ljubezen trajala večno, da bo samo še boljše in boljše. Predstavljajmo si: bi se lahko zaljubili, če bi vedeli, da obstaja zelo velika verjetnost, da si bova šla čez deset let na živce, se bova prepirala, se mogoče varala ... Če bi imeli to v mislih, se sploh ne bi mogli zaljubiti; gledano bolj splošno sploh ne bi mogli ničesar začeti. Iluzija linearnosti je skoraj nujna, da nas v nekaj lahko zares potegne.   ![[iluzija linearnosti - slika1.png]] *Slika 4a: Tipično doživljanje novih začetkov.*   Nekaj podobnega je pri zgodbah. Njihov tipičen potek je, da se začnejo pri starem Erosu, njihovo glavnino predstavlja Thanatos, zaključijo pa se pri mladem Erosu ter iluziji linearnosti (slika 4b). Recimo: “Ostareli kralj (stari Eros) ima tri sinove in ne ve, kateremu zapustiti kraljestvo, zato jim naloži težko preizkušnjo (boj, težave, Thanatos) in tisti (navadno najmlajši!), ki jo uspešno prestane, postane novi kralj (mladi Eros) in osvoji še princeso iz sosednjega kraljestva, s katero potem živita srečno do konca svojih dni ...”   ![[iluzija linearnosti - slika2.png]] *Slika 4b: Tipična struktura zgodb.*   Nezavedanje temeljne napake atribucije živosti in iluzije linearnosti je tisto, kar nas potegne v vsak nov krog. Problem pri ozaveščanju tega pa lahko nastopi, če pridemo samo do implicitnega zavedanja oziroma delnega razumevanja. To je zelo nevarno: iz tega po mojem izhaja nihilizem. Nihilsta vidim kot človka, ki se implicitno zaveda celega kroga, ne vidi pa poti iz njega. Zaradi tega se mu zdi vse nesmiselno, se ničesar niti več ne loti. Prišel je torej do neke srednje točke razumevanja; vidi več od naivnih ljudi, ki še verjamejo v iluzijo linearnosti, a ker ne vidi do dna, je zaradi tega pravzaprav na slabšem. **_Iz publike:_** _Po mojem razumevanju je to tudi osnova za depresijo ..._ Ja, se strinjam. To je lahko v osnovi depresije, čeprav ne trdim, da vsaka depresija nujno izhaja iz tega. Tudi kriza srednjih let lahko temelji na takem implicitnem zavedanju tega kroga. Ko se jih je že toliko odvilo, da lahko dokaj jasno predvidimo, kam bodo šle stvari naprej ... Ne vidimo pa še zares možnosti, da bi iz tega vrtenja izstopili. Kaj nam torej ostane, če razumemo temeljno napako atribucije živosti ter iluzijo linearnosti? Nekaj stvari sem že omenil, recimo to, da sprejmemo procesnost vsega, da glavni namen ustvarjanja niso končni rezultati, ampak pot do njih. Čeprav, rezultati so na eni ravni tudi pomembni. To je namreč razlika med podvzorcema generativnosti in večnega mladeniča. V prvem vzorcu dejansko nekaj naredimo, a te stvari pustimo za sabo, se vanje ne pustimo ujeti. Večni mladenič pa ničesar ne dokonča, samo fantazira o tem, kaj vse bo naredil, takoj pa, ko bi bilo treba začeti zares delati, se ustavi in poišče nekaj novega, o čemer lahko fantazira. Kam se je torej ob takem razumevanju še možno razvijati? Katera linearnost še obstaja? Edina možnost je sem noter - v središče kroga. Moje mnenje je, da ves čas iščemo to središče, da je na tisti prvi sliki iz prejšnjega predavanja to tisti horizont, tista slutnja Življenja, a ker tega ne razumemo, se okoli središča vrtimo in ga vsakič znova zgrešimo.   ![[podvzorciET-5-SRE.png]] *Slika 5: Središče kroga Erosa in Thanatosa, ki se ga za kratek čas dotaknejo vsi njegovi podvzorci.*   Eno zanimivo opažanje – moral bi si vzeti več časa za temeljit razmislek o tem, da bi ga znal tudi razložiti, a mislim, da kot opažanje kar stoji: za vse omenjene podvzorce velja, da če dalj časa vztrajamo v njih, nas vleče nekako navzdol (glede na to, kako je krog tukaj narisan); v spirali navzdol (slika 6a). Večni mladenič, recimo, vse težje verjame v neskončen potencial novih začetkov in vse težje fantazira o svetli prihodnosti, glede na to, da se je že tolikokrat odvilo drugače. Vse bolj je v žalovanju in vse manj v začenjanju. Dekadenca gre navzdol po podobni logiki: začinjanje vse bolj izgublja zmožnost zbujanja živosti, kar ostane, je vse več dramatiziranja. Spomnimo se iz prvega predavanja, da se na neprijetno težje adaptiramo kot na prijetno, zaradi tega je neprijetno na nek način bolj zanesljiv vir živosti. Destruktivnost gre seveda tudi navzdol. Ko uničujemo stvari okoli sebe, s tem neizogibno škodimo tudi sebi. Učinek tega se vse bolj kopiči, zato je potrebnega vse več in več uničevanja, da nakopičeno napetost lahko sprostimo.    ![[podvzorciET-6a.png]] *Slika 6a: Vztrajanje v vzorcih “večnega mladeniča”, “dekadence” in “destruktivnosti” naravno vodi proč od središča kroga Erosa in Thanatosa.*   Zanimivo, da gremo tudi v podvzorcu generativnosti navzdol, a v tem primeru to pomeni pot k središču. V Hokusajevem citatu je to tista pot k bistvu stvari. Naše razumevanje tega, kar ustvarjamo, postaja vse globlje, naše izražanje vse bolj natančno in elegantno, vse bolj parsimonično. Vse bolj razumemo, kaj je pravzaprav tisto, kar nas že ves čas vleče k tem vsebinam. Sčasoma se jasni razumevanje, da je naše ustvarjanje pravzaprav pot k središču.   ![[podvzorciET-6b.png]] *Slika 6b: Vztrajanje v vzorcu “generativnosti” naravno vodi k središču kroga Erosa in Thanatosa.*   Če torej za danes povzamem, do česa smo prišli glede podvzorca generativnosti: takšno življenje zahteva nenavezanost na rezultate naše ustvarjalnosti in pa razumevanje, da gre pri ustvarjanju dejansko za pot k središču kroga. To pot pa mora poganjati nek pravi motiv, s čimer pa, kot sem rekel, se danes ne bomo podrobneje ukvarjali. To bo bolj tema naslednjih dveh predavanj. Če smo že pri tem središču, za konec le še to. Mislim, da je generativnost pot do njega, ki je primerna oziroma možna za kar veliko število ljudi. Zaradi tega se bom, vsaj v tem ciklu, večinoma posvečal temu. Obstaja pa tudi možnost neposredne poti k središču, čeprav menim, da je zelo malo ljudi, ki ima iskreno takšno motivacijo. To so zares pristna duhovna prizadevanja. Nekaj je, če meditiramo tako malo za zraven, da smo na splošno bolj umirjeni in osredotočeni, nekaj čisto drugega pa, če jo izvajamo zaradi resnične duhovne težnje.  Če pogledamo cel krog, je na njem nekaj točk, ki so še posebno dobre za ozavestitev središča in usmeritev k njemu. Verjetno najboljša je tukaj, v fazi starega Erosa. Menim, da če smo tukaj dovolj zavestni, nam ni treba zdrsniti naprej v uničevanje. Kot sem že omenil, vidim ta splošni obrat k sebi – vse večja razširjenost in družbena sprejetost psihoterapije, popularnost čuječnosti, sploh velika ponudba različnih možnosti dela na sebi – kot znak, da del populacije v družbi, ki je v fazi starega Erosa, vsaj implicitno razume, da je prava pot iz te točke k središču. Druga dobra točka, čeprav najbrž nekoliko manj, je v fazi pomirjenega Thanatosa, tik preden vznikne mladi Eros. Kot rečeno, smo v pomirjenem žalovanju verjetno najbolj v stiku s sabo, ker pa s tem stikom pride tudi energija, nas navadno povleče naprej v Eros. To dvoje bi bili priložnosti za bolj pasiven, meditativen stik s središčem, a tudi ustvarjanje in uničevanje nudita priložnost za stik z njim, ki pa je drugačen. V fazah najbolj pristnega ustvarjanja, pa tudi, ko nekaj brez zadržkov uničujemo, smo v toku, zanosu, ki je pravzaprav nek aktiven stik s središčem (slika 7).   ![[podvzorciET-7.png]] *Slika 7: Dobre vstopne točke za stik s središčem na krogu Erosa in Thanatosa.*   To zdaj zgolj nakazujem, ker sodi k celotni sliki kroga Erosa in Thanatosa, podrobneje pa se nameravam s temi temami ukvarjati kdaj kasneje, a vsekakor še ne v tem ciklu predavanj. Za zaključek tega predavanja še enkrat: mislim, da obstajata dve dobri možnosti za preseganje “običajnega nezadovoljstva”, ki karakterizira človeško stanje. Ena je neposredna pot k središču kroga Erosa in Thanatosa, neposredno iskanje te največje možne živosti, druga, za katero mislim, da je bolj dostopna večjemu številu ljudi, pa je podvzorec generativnosti in postopno približevanje središču z vztrajanjem v njem. S tem se bom podrobneje ukvarjal v naslednjih dveh predavanjih, prvo od njiju bo imelo naslov “Spekter človeške motivacije”. So še kakšna vprašanja oziroma komentarji? **_Vprašanje:_** _Omenili ste živost, tukaj v središču. Kako je pa z varnostjo?_ Mislim, da se ta stvar razreši na dva načina. Prvič, če znamo ločiti živost od novosti, nam ni treba venomer iskati novih, ne-varnih situacij, preko katerih bi prišli do živosti. Potem si varnost in živost nista več v konfliktu. In drugič, če smo zares blizu središča, čutimo manj potrebe po varnosti. Tukaj bi bilo treba povedati še nekaj, kar bi pravzaprav sodilo v predavanje samo - sem pozabil. Hvala za vprašanje. Varnost je mogoče razdeliti na dva dela. En del je “varnost življenja”, torej zagotavljanje pogojev za ohranjanje življenja, in ta je normalen, to ni zares problematično z vidika živosti. Za obstoj vsekakor potrebujemo določeno mero varnosti. Bolj problematična je “varnost živosti”; to, da si poskušamo zagotoviti, prilastiti objekte, ki nam bodo prinašali živost. Na to se nanaša temeljna napaka atribucije živosti. Ta je tista, ki poganja krog Erosa in Thanatosa. No, če smo prišli do nekega bolj neposrednega stika z živostjo, ta drugi vidik varnosti odpade. **_Vprašanje:_** _Mislite, da so eni ljudje po karakterju bolj nagnjeni k iskanju živosti, drugi pa varnosti? In če ja, ali je to kako povezano z ravnijo hormonov? Nekje sem zasledila, da imajo ljudje, ki iščejo več novih doživetij, več dopamina oziroma so bolj dopaminski ljudje ... Ne poznam sicer teh stvari dovolj._ Ja, to možnost sem omenil že v [[CPČS 1.1 - Kaj iščemo?|prvem predavanju]], naj samo ponovim: ljudje se razlikujemo glede na to, kje imamo optimum odnosa med varnostjo in živostjo. Katera je tista stopnja (ne)varnosti, ki nam zagotavlja maksimalno živost. Zadnjič smo govorili tudi o možnosti, da se znajdeta v odnosu dva človeka, ki imata precej različna optimuma varnost-živost in iz tega izvirajo težave. Ko bi eden ravno prišel do dovoljšnje stopnje varnosti, da bi lahko zaživel, je drugemu že precej dolgčas ... Drugo vprašanje pa je, kateri so vzroki, da se ljudje glede tega razlikujemo. O tem sicer še nisem veliko razmišljal, sploh ne o fizioloških dejavnikih. Obstajajo pa določene psihološke teorije, ki predpostavljajo nekakšno temeljno varnost, ki se vzpostavi v zgodnjem otroštvu. Tako na hitro lahko omenim Eriksonovo teorijo psihosocialnega razvoja in pa teorijo navezanosti. In moja predpostavka tukaj je, da če nekdo v zgodnjem otroštvu dobi dovolj občutka temeljne varnosti, je kasneje v življenju ne bo potreboval toliko. Tak človek bo potem prenesel večje stopnje ne-varnosti in se bo lahko podajal v bolj negotove situacije za doseganje živosti. In obratno: če nekdo nima dobro vzpostavljene temeljne varnosti, bo ves čas iskal bolj varno okolje in se bo sprostil ter zaživel šele, ko bo to našel. Še kakšno vprašnje? Vi ste že prej dvignili roko ... **_Vprašanje:_** _Ja, citat od tistega slikarja ... Meni je to zelo mejilo na neko obsesijo, na neko težnjo po perfekcionizmu. Kje je tukaj meja? Verjetno je zelo tanka meja med ... No, ne znam prav vprašati. Skratka, meni je to zelo mejilo na neko obsesijo k perfekcionizmu._ Perfekcionizem utegne biti problem, ja. A mislim, da obstajata dve obliki perfekcionizma. En izvira prav iz pomanjkanja varnosti. Gre za občutek, da nikoli nič ni dovolj dobro in si zato ne upamo ničesar svojega pokazati, se s svojim delom izpostaviti. Tak perfekcionizem nas paralizira. Tu se lahko navežem tudi na ta moja razmišljanja: kot sem omenil na prvem predavanju, sem imel kar težave s tem začeti. Zato sem se tudi odločil za objavljanje na spletu: da premagam svoj perfekcionizem tega tipa. Ker če napišeš nekaj v knjigi, mora biti perfektno. Če pa objaviš na spletu, je lahko manj dodelano, lahko stvari tudi še spreminjaš. To me je pri pisanju osvobodilo in zato lahko pišem hitreje, se manj obremenjujem s tem, če je res vse do konca domišljeno ... To je torej en vidik perfekcionizma. Drugi vidik perfekcionizma pa se tiče kvalitete. Tu gre za užitek, ko nekaj res dobro delaš; oziroma, če delaš stvari površno, tega užitka ni. Ko delaš površno, samo da je končano ... Saj je nekaj narejeno, a ni užitka v procesu ustvarjanja. Ta pride s tem, ko se nečemu res posvetiš, daš noter svojo dušo, kot se reče, in takrat je vsak detajl pomemben. To pa je čisto en drugačen perfekcionizem in mislim, da ima vsak, ki zares ustvarja, tak odnos do svojega dela. Prav s tem namreč spustiš pomembnost rezultata in se posvetiš procesu samemu. Zakaj pravzaprav delamo stvari površno? Ker imamo navadno nek rok, do katerega moramo sproducirati nek rezultat. Pomemben je končni, zunanji rezultat, ne pa notranji proces. Če pa res stopimo v proces ustvarjanja in v njem uživamo, se hočemo posvečati vsaki podrobnosti, ker nas vsaka podrobnost zanima. Se pa strinjam, da teh dveh oblik perfekcionizma ni prav enostavno razločiti.   **_Iz publike:_** _Torej živost ni v cilju, ampak v procesu._ Tako, in če je pomemben proces, je pomembna tudi njegova kvaliteta. Oziroma, če ponovim: užitka ustvarjanja ne moremo začutiti, če se ne poglobimo v podrobnosti, če nas stvar ne zanima toliko, da se želimo ukvarjati z vsakim detajlom. **_Iz publike:_** _Perfekcionziem v tem primeru ni moteč ..._ Ja, v tem primeru je konstruktiven. Zelo dobra knjiga na to temo je “Zen and the art of motorcycle maintenance” (Robert M. Pirsig). Dobro razdela to obliko perfekcionizma, iskanje Kvalitete, kot avtor temu pravi. Gre za roman, zelo lepo se bere, vmes so pa dolgi filozofski pasusi, kjer avtor razmišlja o Kvaliteti. **_Vprašanje:_** _Lahko še nekaj vprašam? Me zanima vaše mnenje. Pred časom, nekaj tednov nazaj je bil na televiziji prispevek o gospe, ki je dosegla sto let starosti, nekje na Štajerskem. Živi sama in še vedno skrbi sama zase._ _Jaz sem citat od tistega slikarja doživela drugače kot vi (avtorica prejšnjega vprašanja, op. MČ); da je to v bistvu strast do življenja. Da gre za tisto, kar ti življenje napolnjuje. No, gospa je rekla nekako tako: “Ko sem bila stara petdeset let, še nikakor nisem bila stara. In tudi pri šestesetih ne. Pri sedemdesetih pa sploh nisem bila stara! (smeh) In ko sem jih dosegla osemdeset, sem si rekla, da bom zdaj pa mogoče že malo stara. (smeh) In ko sem jih imela devetdeset, sem se zamislila, da sem pa zdaj res že blizu starosti.” In ko jih je imela sto, je rekla, da vendarle še ni stara. V tem jaz vidim srž tega._ Ja, zanimivo, zelo podobno Hokusajevemu opisu se sliši. Ne vidim sicer nekega konkretnega področja njenega ustvarjanja, da bi lahko potegnil čisto vzporednico ... _Ne, mislim, da gre tukaj res za čisto strast do življenja ..._ Ja, zanimivo, mogoče je lahko cel odnos do življenja tak; niti ni potrebno neko področje ustvarjanja. Za razmisliti. Kaj pravzaprav, psihološko gledano, pomeni biti star? Predstavljam si, da je star človek tisti, ki ne zmore v svetu videti več ničesar novega, ki ga nič več ne more prevzeti, navdušiti. Ničesar zanimivega se več ne nadeja. _In to ni zares povezano z leti ..._ No, delno je, čisto zaradi vsega že izkušenega in zaradi zmanjšane zmožnosti telesa za podajanje v nove situacije. A če si sposoben nekega raziskovanja, če si se sposoben in pripravljen ves čas učiti in se razvijati, potem bi lahko rekli, da psihološko gledano še nisi star. **_Vprašanje:_** _Jaz imam samo še eno, potem pa res neham (smeh). Če recimo ozavestim, da sem v enem od teh tipov, podvzorcev, ali se lahko odločim, da ne bi bila več tukaj, ampak bi šla tja gor, recimo?_ Ja, mislim, da je mogoče. _Kako? (smeh) Mislim, da ne zanima samo mene ..._ Prav z razumevanjem teh podvzorcev in za kaj pri njih pravzaprav gre. Na kakšne načine smo navajeni prihajati do živosti in kakšne druge možnosti še obstajajo. Da eni načini doseganja živosti vodijo proč od tega središča, drugi pa k njemu. Če se tega zavedamo in razumemo, lahko svoje vzorce tudi spremenimo. To je pravzaprav nekako tudi namen teh mojih razmišljanj in predavanj. Če ne bi verjel, da je to mogoče, se najbrž tega ne bi lotil. Zase, da si pojasnim, kako je možno živeti generativno, in da to razložim še komu drugemu.  **_Iz publike:_** _Saj mislim, da preskakovanje ni smiselno. Kjer si, si. Z ozaveščanjem vsega tega greš itak proti centru._ Spet bom citiral nekoga pa spet se ne bom spomnil koga, a rekel je zelo lepo: “Trpeti je treba toliko časa, dokler ni treba več.” (_smeh_) Prevedeno v naš besednjak to pomeni, da se je treba po krogu Erosa in Thanatosa vrteti toliko časa, dokler se ni treba več. Ko se, “jovo na novo”, dovoljkrat zavrtiš tu okoli, enkrat sprevidiš: aha, tu sem pa že bil! Desetkrat, dvajsetkrat, v različnih situacijah. In to je ozaveščanje. In ko se tega vzorca zavedamo dovolj globoko, lahko začnemo iskati poti ven. Do te ozavestitve eni ljudje pridejo prej, drugi kasneje, verjetno pa nihče ne more brez vsaj nekaj ponovitev na različnih področjih življenja. **_Vprašanje:_** _Bi lahko temu rekli spreobrnjenje? Nekdo, recimo serijski morilec, se lahko čez noč spreobrne in enostavno gre proti centru ..._ Najbrž v teh ostalih podvzorcih (razen generativnosti) res mora priti do nekega radikalnega preloma. Verjetno je tukaj treba priti do nekega dna, da pride do nenadne spreobrnitve. Ni pa nujno, da bo do take spreobrnitve prišlo, lahko samo tonemo in tonemo ... Gre v smeri neke samodestrukcije in se zavedanje s tem samo manjša in manjša. Ni pa seveda izključeno, da človeka enkrat nekaj presvetli in preskoči v drugačen način življenja. Kar mene bolj zanima, je seveda to, ali je možno ta proces nadzorovati, se odločiti za generativno življenje na podlagi dovoljšnega zavedanja in razumevanja, za kaj dejansko gre. **_Iz publike:_** _Nekako me je to zdaj asociiralo na to, da se odločiš za neko dieto, recimo, pa se potem trudiš to vzdrževati, pa mogoče boš zdržal, mogoče pa tudi ne. Če se odločiš brez pravega razumevanja, seveda._ Ja, se strinjam. Velikokrat se odločamo brez razumevanja. Oziroma, če bi šel še globlje, bi lahko rekel, da se moramo odločati, v kolikor ne razumemo. Če nekaj zares razumemo, se nam odločati pravzaprav niti ni treba. Ker takrat itak vemo, razumemo, kaj je prava pot in ni več problem tudi stopiti nanjo. Dokler se torej moramo odločati, najbrž nečesa ne razumemo. Kar pa ne pomeni, da odločitve kdaj niso potrebne. Včasih so pot do razumevanja, saj omogočijo, da izkusimo nekaj, kar potem razumevanje poglobi. **_Vprašanje:_** _No, kaj pa vem. Če je recimo ženska v nekem toksičnem odnosu, se lahko tega zaveda, pa še vedno kar vztraja. Saj lahko vse razumeš, pa logično veš, da to ni OK, a si kljub temu ne moreš pomagati. Lahko torej razumeš, da pa zmoreš tudi nekaj narediti, je čisto ena druga raven._ No, tukaj sta dve vprašanji. Najprej gre za globino razumevanja. Če razumemo samo na površini, akcije res ne bomo zmožni, če pa zares dojamemo, bo sledila spontano. Drugič pa, se strinjam, včasih je najprej potrebna odločitev, da izplavamo nad gladino in zadihamo, da sploh lahko naprej razmišljamo in pridemo do razumevanja. Še kakšno vprašanje? Zgleda, da smo temo za danes izčrpali. Hvala lepa za pozornost, upam da se spet vidimo na naslednjem predavanju. Kot rečeno se bomo ukvarjali s [[CPČS 1.3 - Spekter človeške motivacije|spektrom človeške motivacije]].