[[Orientacija|ORIENTACIJA]] | [[Novice|NOVICE]] | [[O meni|O MENI]] | [[Stik|STIK]]   # Kaj iščemo? (In zakaj tako težko najdemo?)   ### Cikel predavanj o človeškem stanju - prvo ##### SFU Ljubljana, 6. 2. 2023   Objavljeno: 16. 2. 2023 | #02-2023 ***   Lepo pozdravljeni na tem prvem iz Cikla predavanj o človeškem stanju. Vesel sem tako velike udeležbe in upam, da bom vsaj do neke mere izpolnil vaša pričakovanja. Torej, “človeško stanje” ... Kaj je sploh mišljeno s tem pojmom? Začnimo kar s Freudom, ko smo že na Univerzi Sigmunda Freuda: v Študijah o histeriji, zgodnejšem delu iz leta 1895, ki ga je objavil skupaj z Josefom Breuerjem, reče svoji pacientki nekako tako: ”Veliko bo doseženo, če nama bo uspelo vaše histerično trpljenje preobraziti v običajno nezadovoljstvo.” Običajno nezadovoljstvo ... Tako enostaven pa hkrati dober opis tega, kar mislimo s “človeškim stanjem”. Freud potem nadaljuje: “Ko bo vaše mentalno življenje spet zdravo, boste bolje opremljeni za soočanje s tem nezadovoljstvom.” Namen psihoterapije, dela na sebi, po njegovem torej ni v tem, da bi se običajnega nezadovoljstva znebili, ampak zgolj v tem, da ga znamo sprejeti oziroma zmoremo z njim bolje ravnati. Podobnih referenc na temo človeškega stanja najdemo na različnih koncih še veliko. Recimo v krščanstvu: Sveto pismo se začne s prispodobo izgona iz raja. Adam in Eva sta živela v nekem naravnem stanju v rajskem vrtu, dokler nista jedla z drevesa spoznanja - k temu se še vrnemo - in bila za kazen izgnana, njuno življenje pa bo odslej polno trpljenja. Če gremo na drugi konec sveta, druga pomembna religija - budizem - postavi v izhodišče prav človeško stanje. Prvo Budovo učenje po doseženem razsvetljenju naj bi bilo učenje o štirih plemenitih resnicah. In prva od njih se glasi: ”Življenje je *dukkha*.” Navadno se to prevaja kot: “Življenje je trpljenje,” a 'trpljenje' ni najboljši prevod pomena *dukkhe*. Gre za zelo kompleksen pojem; izvorno naj bi pomenil slabo luknjo v kolesu voza, torej luknjo, ki ni čisto na sredini in če damo tako kolo na os, nas bo med vožnjo premetavalo. To je ena izmed etimoloških interpretacij, obstajajo še druge, ki nakazujejo v isto smer. Podrobneje gledano ima *dukkha* tri pomenska področja. Samo pri enem od njih gre za to, da je življenje pogosto tudi boleče, da torej od časa do časa zbolimo, se poškodujemo, moramo na koncu umreti ... Drugi pomen *dukkhe* je, da nezadovoljstvo izhaja iz spremenljivosti, iz minljivosti vseh stvari. Prijetne stvari bi radi zadržali, se nekaterih stvari oprijeli, a vse mine, vse nam spolzi skozi prste, ničesar ne moremo zares ohraniti oziroma obržati. Tretji, najbolj subtilen pomen *dukkhe* pa je, da je vse, kar lahko v tem svetu doživimo, nekako inherentno nezadovoljivo. Nekaj vedno zmanjka, nič ni čisto “to”. Tudi k budizmu se še vrnemo, a poglejmo si še kakšno referenco na človeško stanje. V popularni kulturi, recimo, lahko spomnim na film Matrica - verjetno ste ga vsi videli. V prvem delu trilogije (zgodbo približno poznamo: ljudje smo v bistvu baterije; stroji nas uporabljajo za pridobivanje energije za svoje delovanje in nas imajo zaradi tega priklopljene na računalniško simulacijo, ki ji osvobojeni ljudje pravijo “Matrica”) je na eni točki razloženo, da je bila prva verzija Matrice raj na Zemlji, čudovito življenje brez vseh težav ... Stroji niso bili hudobni, življenje v simuliranem svetu so nam želeli narediti čim bolj prijetno. Kmalu pa se je pokazalo, da so v takem svetu ljudje začeli noreti in umirati. Idealnega sveta ljudje pač ne prenesemo. Potem so naredili simulacijo sveta, kot ga poznamo, z vsemi običajnimi težavami, borbami in trpljenjem. Tukaj se lahko navežemo še na različne utopistične ideje. Predstave o idealni družbi se v filozofiji pojavljajo od Platonove Države naprej. Dobrih dva tisoč let že razmišljamo, kakšna bi bila idealna družbena ureditev, pa nam je nikakor ne uspe vzpostaviti. Recimo samo dva novejša primera: Karl Marx je menil, da bo komunizem zadnja stopnja razvoja človeške zgodovine; ne bo več razrednega boja, ne bo več izkoriščanja delavskega razreda s strani lastnikov proizvodnih sredstev. Po komunistični revoluciji, ki se bo neizogibno razširila po vsem svetu, naj bi nastopil splošen mir. Nekaj časa je že od te ideje in zgodovina je pokazala, da kjerkoli so jo poskušali udejanjiti, se je izrodila v svoje popolno nasprotje: nastale so dikatature in svobode je bilo manj kot prej. Na drugi strani, iz čisto druge ideologije, je ameriški politolog in politični ekonomist Francis Fukuyama nekje v začetku devetdestih let prejšnjega stoletja objavil knjigo z naslovom “Konec zgodovine in zadnji človek”. V njej je predpostavil, da je liberalna demokracija in kapitalistično tržno gospodarstvo najboljši način politično-ekonomske ureditve in ko bodo vse države na svetu sprejele tak način življenja, bo konec zgodovine, saj se ne bomo imeli več kam razvijati. Takrat, pred tridesetimi leti, se je to zdelo že skoraj doseženo, v zadnjem času pa se nam je začela zgodovina spet na polno dogajati ... Kaj je torej z ljudmi, s to našo človeško vrsto? Zakaj v vseh tisočletjih ukvarjanja z našim bivanjem ne moremo in ne moremo vzpostaviti nekega zadovoljujočega ravnotežja - znotraj sebe, med ljudmi, v odnosu do narave? Vrnimo se k prejšnjim referencam na človeško stanje in si poglejmo še razlage zanj, ki jih avtorji oziroma tradicije ponujajo. Če gremo najprej spet k Freudu: najbolj eksplicitno razlago tega običajnega nezadovoljstva poda v knjigi “Nelagodje v kulturi” iz leta 1930, v kateri razloži, da družbeno življenje neizogibno zahteva inhibicijo gonskih impulzov. Goni ne morejo biti neposredno zadovoljeni, zato so potrebne premestitve njihovih objektov, čemur on reče sublimacija (kar se mi ne zdi preveč posrečen izraz, a o tem kdaj kasneje); gre torej za to, da najdemo nadomestni objekt gonski želji, ker pa je ta nikoli ne more zadovoliti enako dobro kot bi jo tisti primaren objekt, ves čas nekaj manjka. Zato smo ves čas v iskanju nečesa boljšega. Ker pa imamo zavedanje o tem, kaj bi zares želeli - vemo, da je Freud največji pomen pripisoval spolnemu gonu, kasneje je dodal še agresivnega -, potlačeno, venomer iščemo nadomestke, ki so pa lahko zgolj boljši ali slabši približki. Posledica je “običajno nezadovoljstvo”. Zanimivo, da nekaj podobnega - z malo domišljije - najdemo v Svetem pismu. Zakaj pride do izgona iz raja? Adam in Eva jesta z drevesa spoznanja dobrega in hudega. Kaj se potem zgodi? Začutita sram, ker spoznata, da sta naga. Zanimivo ... To je trenutek samorefleksije. Prej tega ni bilo, prej sta samo bila, kar sta bila, takrat sta se pa zavedela, kaj in kakšna sta in sta si hitro sešila predpasnik iz figovih listov ter se pred Bogom skrila. Tako je Bog tudi ugotovil, da sta jedla z drevesa spoznanja, se razjezil in ju obsodil na trpeče življenje izven rajskega vrta. No, ta zgodba ima še malo drugačen zaključek, h kateremu se še vrnemo. Kot rečeno, z nekoliko domišljije to lahko povežemo s Freudom: družbeno življenje zahteva nek pogled nase od zunaj, samorefleksijo, s tem pa tudi inhibicijo naših primarnih, naravnih impulzov in zaradi tega pride do nezadovoljstva oziroma pomanjkanja tiste prave zadovoljitve. Nato budizem: druga plemenita resnica razloži, kaj je vzrok *dukkhe*. Ta nastane zaradi navezovanja oziroma hrepenenja in iskanja. Tretja resnica pove, da je navezovanje in iskanje možno odpraviti in če nam to uspe, odpravimo tudi *dukkho*. Osnova trpljenja je torej v tem, da se navezujemo na stvari, ljudi in ideje, jih poskušamo prijeti, si jih prilastiti, in ker to ni mogoče, smo potem ves čas nezadovoljni. Vprašamo se lahko, ali obstaja kakšen skupen imenovalec tem razlagam. Kaj je tisto, kar se izgubi z inhibicijo naših naravnih impulzov, kaj se izgubi s samorefleksijo, kaj z navezovanjem in hrepenenjem? Predpostavljam, da se da to, kar se izgubi in kar potem ves čas iščemo, poimenovati z eno besedo, in sicer _**živost**_. Nadalje predpostavljam, da je [[Živost|živost temelj vse motivacije]]. Da torej v vsem, kar počnemo, tako ali drugače iščemo živost. Zavedam se, da je to močna predpostavka, za katero nimam empiričnih dokazov, a poskušajmo iz tega nekaj stvari izpeljati, pa bomo videli, kako se stvari sestavijo. Začnimo s fenomenologijo živosti, torej s tem, kako živost doživljamo. Po mojih izkušnjah - v nekaterih drugih kontekstih sem o tej temi že govoril - je pojem živosti ljudem intuitivno precej jasen. Ločiti moramo doživljajsko dimenzijo živosti od biološkega dejstva življenja. V biološkem smislu smo živi ali pa nismo, je ena ali nič, v doživljajskem smislu pa lahko ločimo stanja večje oziroma manjše živosti. Vsi poznamo stanja, ko nas nekaj zelo pritegne, ko smo vznemirjeni, ali ko smo popolnoma prisotni; mogoče tudi zaradi tega, ker nas nekaj prestraši ali smo ogroženi. Vse to so stanja, ko smo zares tu, v stiku s tem, kar je, živi smo. In na drugi strani stanja, v katerih smo le na pol prisotni, ker smo utrujeni, zdolgočaseni, ker je življenje sivo, se nič posebnega ne dogaja, zgolj životarimo iz dneva v dan... Prav izraz *životarjenje* dobro označuje to drugo stran zmanjšane živosti. Na podlagi literature pa tudi lastnih iskušenj bi rekel, da [[Aspekti živosti|ima živost dva aspekta]]. Prvi je aktivni; torej živost je povezana z dinamiko, energijo, gibanjem - Daniel Stern recimo govori o vitalnosti, vitalnostnih afektih, ki jih tako ali drugače izvede na neko gibanje. Na drugi strani, ko se nam nič ne da, ko smo brezvoljni, smo tudi manj aktivni. Fizična aktivnost, izražanje sebe skozi gibanje tudi prispeva k povečanju živosti. Drugi aspekt živosti pa je pasivni, kjer gre bolj za zaznavanje, sprejemanje; to, da smo v nečem zelo prisotni. Zelo živi smo recimo lahko na koncertu glasbe, ki nam je všeč - recimo, da gre za klasično glasbo, tako da samo poslušamo, nič ne gibamo ali pojemo zraven -; samo smo tam in ker nas glasba povleče, smo v poslušanju zelo živi. Če imate izkušnjo meditacije, verjetno veste, da je lahko v čisti tišini, čistem miru, zelo globoka živost, pa tam res ni nobenega gibanja zraven. V nekaterih aktivnostih je lahko bolj prisoten eden od teh vidikov živosti, v drugih drugi. Če sta hkrati prisotna oba, pridemo do tako imenovanega “flowa”, toka, ki se pri nas običajno prevaja kot zanos. Sam sicer mislim - čeprav zaenkrat tega še nimam zelo premišljeno in zato pri tem ne vztrajam -, da je pasivni vidik živosti vseeno nekoliko bolj primaren, bolj temeljen. Če recimo naredimo miselni eksperiment: predstavljajmo si na eni strani človeka, ki je ujet v tako imenovanem “locked-in” sindromu - je torej pri polni zavesti, vendar se ne more gibati -, na drugi pa človeka, ki hodi v spanju. Za katerega bi intuitivno rekli, da je bolj živ? Večina ljudi bi rekla, da tisti prvi, ki je pri polni zavesti, čeprav ne more gibati. Zgolj navržem kot idejo za morebitno nadaljnje raziskovanje. _**Vprašanje:** Če se vrnemo k Sternu; zanj gibanje ni samo fizično ..._ Ja, se strinjam, on govori tudi o mentalnem gibanju. Kot sem rekel, Stern vitalnostne afekte tako ali drugače poveže z gibanjem. Res bi lahko rekli, da ko recimo poslušamo glasbo, melodijo spremlja tudi neko notranje gibanje. V čisti meditaciji pa naj tega gibanja načeloma ne bi bilo. Pa je tam, v čistem mirovanju, vendarle zelo globoka živost, ki je po mojem mnenju neodvisna od gibanja. Toliko zaenkrat, bi bilo pa zanimivo to še naprej raziskovati. Naj bo glede fenomenologije živosti to za zdaj dovolj, vrnimo se k predpostavki, da je živost temelj vse naše motivacije. Na podlagi česa lahko to trdim? Kaj pa recimo Freudov “princip ugodja”? Tudi zdravorazumsko nam je verjetno najbližje razmišljanje, da je naša motivacija na najosnovnejši ravni usmerjena k iskanju ugodja ter izogibanju neugodju. Je to zdaj isto ali gre za nekaj drugega? Seveda ne zanikam, da praviloma iščemo ugodje in se izogibamo neugodju, vendar mislim, da to ni vse. Tudi Freud je na eni točki moral priznati, da s principom ugodja ne more pojasniti vsega. Preobrat v njegovem razmišljanju predstavlja knjiga z naslovom “Onkraj principa ugodja” iz leta 1920, v kateri najprej izpostavi nekatere pojave, ki jih ne more razložiti s principom ugodja, nato pa predpostavi obstoj gona smrti. Goni življenja - kolektivno poimenovani Eros, najpomembnejši med njimi je spolni gon - težijo k ugodju, nadaljevanju življenja, tudi zbliževanju med ljudmi, gon smrti pa na drugi strani teži k uničevanju, primarno pa pravzaprav k samouničenju. Princip ugodja torej že pri Freudu ni edini temelj motivacije. Na začetku je sicer menil, da je, vendar je kasneje moral predpostaviti še gon smrti, s katerim je potem lahko razložil določene pojave, kjer, kot kaže, dejansko iščemo neugodje. Sam mislim, da je predpostavka o obstoju posebnega gona smrti nepotrebna in da je tudi Freudova izpeljava precej neprepričljiva ter se stvari bolje pojasnijo, če predpostavimo [[Živost in hedonski ton|dve ločeni dimenziji naše motivacije]]. Ena je hedonska, torej iskanje ugodja in izogibanje neugodju, druga pa je dimenzija živosti, torej iskanje čim večje živosti. Razmislimo malo o ugodju. Ekstrem ugodja je užitek. Kaj pa je to? Iz česa je sestavljen, če ga pogledamo podrobneje? Po mojem ima skrito komponento, ki se je po navadi ne zavedamo oziroma nismo pozorni nanjo. Zavedamo se tega, da gre za neko prijetno izkušnjo. Nekatere stvari so očitno prijetne; nekatere zaznave, v katerikoli modalnosti, imajo kvaliteto prijetnega in o tem se kaj veliko več ne da povedati. Toda ali je to vse? Kaj se zgodi, ko doživimo nekaj prijetnega? Prijetne stvari na nas praviloma učinkujejo tako, da nas v času konzumacije spontano povlečejo v polno prisotnost. Videli pa smo, da je ravno polna prisotnost eden od vidikov živosti. Poglejmo na to še z druge strani: predstavljajmo si katerkoli prijetno izkušnjo, ob konzumiranju katere pa smo odsotni. Je to še užitek? Nekaj bistvenega očitno tu manjka. Ista prijetna izkušnja, vendar smo recimo raztreseni, preveč “v glavi”, nismo tam. Živost je tista, ki umanjka. Ali še drugače: predstavljamo si neko prijetno izkušnjo, ki nam je nekaj časa nudila velik užitek, a smo se je navadili. In je še vedno ista prijetna stvar, le živosti več ne zbuja, ker smo se nanjo adaptirali. Prva izkušnja nečesa prijetnega navadno nudi največji užitek. Ko prvič nekam potujemo, prvi spolni odnos, prva zaljubljenost... Te stvari so tako zelo intenzivne ne zgolj zato, ker so zelo prijetne, ampak tudi zato, ker so nove, ker nas presenetijo. Zato nas takrat naredijo zelo žive. Temu pravim “[[skriti užitek užitka]]”. Poglejmo zdaj še bolečino. Rekel bi, da tu obstaja nekaj analognega, torej “[[skrita bolečina bolečine]]”. Tako kot so nekatere izkušnje inherentno prijetne, so druge inherentno neprijetne. In ekstrem tega je bolečina. Prva reakcija na bolečino je prav tako zvišana živost, saj se aktiviramo in se hočemo viru bolečine izogniti. Kaj pa če tega ne moremo? Kaj če gre za neko kronično bolečino, ali pa čustveno bolečino zaradi izgube, glede katere ne moremo narediti ničesar? Kaj se zgodi? Kaj v sebi naredimo? _**Iz publike:** Otopimo ..._ Ja, otopimo. Zapremo to doživljanje, ker si hočemo situacijo olajšati. Če pa si zapremo dostop do dela lastnega izkustva, zmanjšamo tudi svojo živost. Če je tega veliko, lahko vse postane sivo in prazno, tudi uživati ne moremo v ničemer več. Na nek način, oziroma dolgoročno, je ta skrita bolečina bolečine, ta otopelost še težja od akutnega neprijetnega doživetja. To je tisto pravo trpljenje. In kot je nekdo rekel: “Bolečina je neizogibna, trpljenje je izbira.” Gre torej za to, kakšen odnos do bolečine zavzamemo. In prvi, nekako refleksni odziv na bolečino, katere vira ne moremo odstraniti, je, da zapremo to področje doživljanja. Pa še iz ene plati lahko to pogledamo: obstajata tudi [[Skrita bolečina užitka in skriti užitek bolečine|“skrita bolečina užitka” in “skriti užitek bolečine”]]. V zvezi z zlorabo drog se uporablja izraz “lovljenje zmaja” (“chasing the dragon”). Prvo doživetje učinka neke droge, tisti prvi “high“, je nekaj izjemnega. In potem zasvojenci to izjemno izkušnjo venomer iščejo, a je zaradi adaptacije nikoli več ne doživijo. Menim, da to velja za vsa prijetna doživetja; na vse se prej ali slej navadimo in zato preneha zbujati živost. Vsako iskanje živosti preko prijetnih iskušenj ima torej to kvaliteto “lovljenja zmaja”. Ves čas hrepenimo po še nečem, kar bi dalo res tisto pravo izkušnjo užitka, kar bi se približalo tistemu, kar smo doživeli prvič. In to je ta skrita bolečina užitka. Na drugi strani pa, če nam ob boleči izkušnji uspe sprostiti tisti krč in posledično otopelost, je bolečina lahko zelo dober vir živosti. Pred prijetnimi izkušnjami ima namreč to prednost, da se nanjo težje adaptiramo in jo lahko bolj konsistentno uporabljamo za zbujanje živosti. Recimo samopoškodovanje: gre za bolečino, ki jo, mogoče, uporabljamo za zbujanje živosti. Ali pa ustvarjanje problemov, “delanje drame” ... To je po mojem mnenju tudi precej elegantna razlaga mazohizma. Freud je za to potreboval gon smrti, če pa predpostavimo, da je živost tista temeljna dimenzija motivacije, lahko mazohizem razložimo kot iskanje živosti preko bolečine, ker so, zaradi različnih vzrokov, v katere se tu ne bi spuščal, poti do živosti preko prijetnih izkušenj zaprte. Raje torej izkušamo bolečino, kot da bi nam primanjkovalo živosti. _**Vprašanje:** Omenil si samopoškodovanje, zdaj med mladimi to zelo narašča: rezanje. Razlaga za ta pojav, ki je meni všeč, pa tudi deluje v praksi, je, da je izkušnja nečesa drugega neprijetnega tako močna, in je tudi nenadzorovana, da potem poskušajo z rezanjem to kontrolirati. Nad bolečino, ki si jo sami zadajo, imajo nadzor. Bi lahko rekli, da je živost anksioznosti tako prevladujoča, da jo poskušajo z rezanjem potem nekako zmanjšati?_ Hm, tukaj bi rekel nekaj drugega, a bi nas to odpeljalo preveč vstran. Predvidoma bom v četrtem predavanju govoril tudi o agoniji pa mislim, da je to bolj to; da gre za poskus, kako se izogniti agoniji. Ampak ja, gre za kontrolo tega. To bi bila tudi lahko ena razlaga. No, ampak ena od možnih razlag za mazohizem, pa za ustvarjanje raznih dram in podobnega, je, da to počnemo zato, ker nam primanjkuje živosti. V nekem prijetnem stanju stvari, na katerega pa smo se že preveč adaptirali, prave živosti ne moremo več doživeti. Kje smo torej zdaj? Načeloma lahko predpostavimo, da sta dimenziji živosti in prijetnega-neprijetnega pravokotni. Če damo živost na horizontalno os, hedonsko dimenzijo pa na vertikalno, dobimo štiri možnosti:   ![[P1 živost-prijetno.png]] *Slika 1: Možne kombinacije živosti in prijetnosti ob predpostavki, da sta dimenziji pravokotni.*   Če je nekaj prijetno in nam to zbuja živost (desno zgoraj), je to seveda užitek. Če je na drugi strani nekaj neprijetno in nam hkrati živost tudi duši (levo spodaj), bi rekel, da je to trpljenje. Mogoče bi lahko rekli tudi otopelost. _**Vprašanje:** Bolečina?_ Ne, bolečina je na vertikalni osi spodaj, to je ekstrem neprijetnega. Če kombiniramo bolečino z zmanjšano živostjo, ker se tej bolečini navznoter upiramo, bi temu rekel trpljenje. Tukaj (desno spodaj), če z neprijetnimi izkušnjami zbujamo živost, je to mazohizem. Zelo zanimiv pa je ta kvadrant (levo zgoraj); kaj se zgodi, če prijetne izkušnje ne zbujajo več živosti? Ne znam točno opisati tega ... Najboljši izraz, ki sem ga našel, bi bila neka votlost, vsega. To bi bil tisti tretji, najbolj subtilen aspekt *dukkhe*, kjer gre za to, da je vse nekako nezadovoljujoče; še tako prijetna stvar je lahko v bistvu prazna. Znani duhovni učitelj Osho nekje reče, da so najboljši ljudje, ki lahko pridejo k njemu, bogataši. Tudi sam je, kot je znano, navzven živel precej ekstravagantno. Zakaj torej bogataši? Ker oni nimajo več iluzije, da jim bo materialno bogastvo prineslo izpolnitev. Ljudje, ki se iz dneva dan prebijajo skozi življenje, imajo še upanje, da ko bodo enkrat premožni, bodo tudi srečni. Tisti pa, ki so na materialni ravni dosegli vse, kar se je tu doseči dalo, so zares zreli za duhovno pot, saj tega upanja nimajo več. _**Vprašanje:** Se pravi, oni, bogataši so “votli”? Ali kaj si hotel s tem povedati? (smeh)_ Ne, oni se bolj zavedajo votlosti vsega, kar lahko dosežemo preko prijetnih izkušenj. _**Iz publike:** Na vse so adaptirani ..._ Tako. Na vse to so adaptirani, vse prijetno je lahko samo še “več istega.” Vse so že izkusili, kam je še možno naprej? Torej, vrnimo se k [[Živost|živosti]]; če jo narišemo kot horizontalno dimenzijo, si jo predstavljam tako (slika 2): naše doživljanje je razpeto na kontinuumu med manjšo živostjo na eni strani in večjo na drugi. Dva ekstrema tega kontinuuma sta povezna s črtkanimi črtami, ker ne moreta biti nikoli zares doživeta. Na enem ekstremu je Smrt - pišem z veliko, ker gre za doživljajsko kategorijo, ne biološko stanje. Kot rečeno, tega ne moremo doživeti, ker doživljamo, dokler smo živi, ko umremo, (menda) ne doživljamo več - tale nič tukaj si lahko samo predstavljamo, ga na nek način slutimo. Na drugi strani pa po analogiji lahko napišem Življenje, tudi z veliko. Tudi ne more biti zares doživeto, ampak obstaja v našem doživljanju kot neka slutnja, kako bi lahko bilo. Kot neka slutnja, mogoče, tistega neskončnega potenciala, ki smo ga čutili v otroštvu in potem, kar naenkrat... A veste tisto: “V vsakem starem človeku je mladenič, ki se sprašuje, kaj se je zgodilo ...” To je tisti občutek, ko pridemo v srednja leta in se spomnimo, da se nam je včasih zdelo, kaj vse bo oziroma bi lahko bilo ... Kam je šlo tisto? Tisti neskončen potencial? Ta slutnja ostaja. Tudi to Življenje ne more biti zares doživeto - oziroma je mogoče lahko v nekih zelo ekstremnih stanjih zavesti -; v vsakdanu se gibljemo tu nekje na sredini dimenzije živosti in moja predpostavka je, da vsa naša motivacija teži k Življenju, k tej slutnji največje možne živosti, in proč od niča Smrti.   ![[živost - slika1.png]] *Slika 2: Doživljajska dimenzija živosti. Doživljanje je razpeto med horizonta Smrti in Življenja, vsa naša motivacija je usmerjena k Življenju in stran od Smrti.*   Toda, se lahko vprašamo, če res vsa naša motivacija teži v smeri Življenja, zakaj potem nismo tam? Oziroma vsaj večino časa zelo živi? Navadno, ko si nečesa res na polno, z vso svojo energijo želimo, to tudi dosežemo. (No, pogosto, čisto nujno seveda ni.) Zakaj torej živost ves čas iščemo in nikoli zares ne najdemo? Ali torej vendarle obstaja še nekaj drugega, kar nam ves čas spodnaša živost izpod nog? Dva vzroka temu vidim, oba izvirata iz dejstva, da [[Živost in življenje|živimo kot utelešena biološka bitja]]. Če to sliko dopolnimo in rečemo, da je zgoraj doživljajska raven, spodaj pa fiziološka (slika 2a), na tej drugi ves čas deluje v nasprotno smer sila entropije. Preprosto povedano: če so stvari prepuščene same sebi, težijo v smeri manjše urejenosti. Za živost, tako aktivnost kot prisotnost, potrebujemo energijo, ta energija se ves čas porablja, kar deluje v smeri zmanjševanja živosti. Da bi jo ohranili, moramo energijo ves čas dovajati. A to ni motiv, to je sila, to se preprosto dogaja, temu se ne moremo izogniti.   ![[živost in življenje - slika1.png]] *Slika 2a: Entropija na fiziološki ravni spodkopava življenje kot pogoj vsakršne živosti.*   Ali pa obstaja tudi prav kakšen motiv, ki deluje v nasprotju s splošno težnjo k večji živosti? Mislim da, čeprav izvira iz iste osnovne tendence, a se iz te splošne smeri odcepi in se obrne v nasprotje, k zmanjševanju živosti:   ![[živost in življenje - slika2.png]] *Slika 2b: Iskanje varnosti je prav tako v funkciji živosti preko zagotavljanja pogojev za življenje, prav zaradi tega pa manifestno deluje živosti nasprotujoče.*   Ker smo utelešena biološka bitja in moramo biti kot taki v okolje odprti, da lahko pridobimo potrebno energijo, s katero se zoperstavljamo sili entropije, smo od okolja tudi venomer ogroženi, saj je tudi vir motenj in nevarnosti. Zaradi tega iščemo varnost: okolje hočemo obvladati, ga nadzorovati, ga spoznati, da ne bo več nobenih presenečenj. Vprašanje pa je zdaj, zakaj težnja k varnosti deluje v nasprotju s težnjo k živosti? A najprej: zakaj pravim, da izvira iz iste splošne tendence k živosti? Živost seveda lahko doživljamo le, če smo tudi dejansko, biološko živi. Kar pomeni, da je zdaj tukaj nek “trade-off”; po eni strani bi radi večjo živost, a ta - in to je ključno - je navadno vezana na novost. Najpogostejši, najbolj naraven način doseganja živosti je preko novosti. Novost pa je po definiciji ne-varna. Varni se počutimo v situacijah, ki jih zelo dobro poznamo, to pa seveda pomeni, da tu ni več nič novega, zaradi česar naša živost usahne. Ti dve tendenci si, vsaj v običajnem človeškem stanju (kdaj kasneje bom razmišljal o možnostih, kako bi lahko bilo drugače) nasprotujeta. Po eni strani bi radi novost, vznemirljivost, ker ta vznemirljivost prinaša živost, po drugi strani pa nas je tudi strah, saj preveč novosti, preveč nepredvidljivosti ogroža našo varnost, konec koncev naše življenje, brez katerega pa, kot rečeno, tudi nobene živosti ne more biti. _**Vprašanje:** Kje je tukaj potreba po kontroli? Verjetno bolj pri varnosti ..._ Ja, seveda. Najbolj živi smo takrat, ko nas nekaj preseneti. Kot smo že rekli: tista prva izkušnja nečesa, ko še ne vemo, kaj pričakovati, nas najbolj poživi, ker se moramo znajti v trenutni situaciji, moramo aktivirati vse svoje resurse, da se z nepoznano sitaucijo soočimo. Bolj kot nekaj poznamo, bolj vemo, kaj lahko pričakujemo. Tukaj so sicer možne še nekatere nianse, a načeloma lahko [[Živost in varnost|odnos med živostjo in varnostjo]] narišemo takole (slika 3). Če damo na horizontalno os varnost in na vertikalno živost, dobimo neko obrnjeno U-krivuljo: če je torej varnosti preveč, živost usahne, če je je premalo, tudi, ker zmrznemo, otrpnemo ... V nekih ekstremnih situacijah sicer lahko za kratek čas tudi zelo oživimo, ker je mogoče ogroženo naše življenje in moramo nujno nekaj narediti, a na daljši rok zmanjšana varnost vodi v krč in zmanjšanje živosti.   ![[P1 živost-varnost.png]] *Slika 3: Živost v odvisnosti od stopnje varnosti.*   To torej pomeni, da ves čas iščemo neko optimalno - ne premajhno, pa tudi ne preveliko - stopnjo varnosti, ki nam nudi največjo živost. Zakaj pa to ves čas iščemo in ne moremo nikoli dokončno najti? Ker se, seveda, na vsako izkušnjo, ki nam v nekem času zbuja živost, prej ali slej navadimo in to zmožnost izgubi; na tem grafu se ta izkušnja premakne v smeri večje varnosti. Zaradi tega [[Načini povečevanja živosti|moramo venomer iskati nove in nove načine, nove izkušnje, s katerimi živost zbuditi]]. No, še zanimiva ideja, možna razlaga za pogosto težavo v partnerskih odnosih: skupaj se znajdeta človeka, ki imata različne optimume varnosti za maksimalno živost. Na tem grafu torej lahko dodamo še eno obrnjeno U-krivuljo, nekoliko zamaknjeno (slika 3a). Ko bi tale na desni ravno dosegel dovoljšno varnost, da bi dobro zaživel, temu na levi postaja že dolgčas. In obratno: levi bi za svojo največjo živost potreboval več dogajanja, več negotovosti, desni bi pa v takih razmerah otrpnil, bi mu bilo preveč. To bi bila lahko alternativna razlaga za dinamiko “lovljenja in bežanja”, ki je v partnerskih odnosih precej pogosta in jo teorija navezanosti, recimo, razlaga s kombinacijo različnih stilov navezanosti, konkretno anksioznim in izogibajočim. Še eno zanimivo vprašanje za nadaljnje raziskovanje.   ![[P1 živost-varnost-razlika.png]] *Slika 3a: Različni optimumi varnosti/živosti pri dveh ljudeh v partnerskem odnosu.*   Zakaj pa imajo eni ljudje optimum pri višji varnosti in drugi prosperirajo v bolj negotovih situacijah? Tukaj bi lahko spomnil na nekatere druge psihološke teorije, recimo na teorijo psihosocialnega razvoja Erika Eriksona, ki predpostavlja prvo fazo temeljne varnosti. Če je ta v prvem letu življenja dobro vzpostavljena, bo tak človek kasneje lahko prenašal več negotovosti. V teoriji navezanosti bi podobno vlogo lahko imela varna navezanost. Torej, ta konflikten odnos med živostjo, ki je v običajnem človeškem stanju vezana na novost, in varnostjo je po mojem mnenju temelj naše necelovitosti. O pojmu celovitosti bom predvidoma podrobneje govoril v četrtem predavanju, za zaključek tega pa le še izpeljava nekterih naših glavnih - jaz jim rečem - [[Človeške bivanjske razpetosti|bivanjskih razpetosti]]. Prva med njimi, ki jo gotovo vsi poznamo, je tako imenovana dilema med “srcem in razumom”. Vsakdo med nami je najbrž že bil v situaciji, ko se je moral odločati med tem dvojim. Mislim sicer, da je takšno poimenovanje zelo zavajajoče, ker, prvič, mislim, da razum nima svoje vsebine, je zgolj orodje za operiranje z različnimi vsebinami, drugič pa, če pogledamo podrobneje, gre v vseh teh primerih za živost nasproti varnosti. Pri čemer je razum največkrat, po neki notranji logiki stvari - čeprav ne nujno -, na strani varnosti. Na strani “srca” je lahko več različnih stvari, v splošnem pa vse, od česar si obetamo povečano živost. No, nekaj primerov: bi šel v novo službo, zelo bo zanimivo, novi izzivi in tako naprej ...? A po drugi strani; saj tukaj se imam čisto v redu, pa še plača je nekoliko višja ... A tisto delo me bolj zanima ... Ali pa recimo v odnosu: tista oseba mi je zelo všeč, pa tako zanimivo bi bilo biti z njo, pa rad bi spet čutil vznemirljivost novega začenjanja, a po drugi strani je sedanji odnos čisto v redu, pa rada se imava in poznava se ... Vedno je nekaj takega: neka situacija nam nudi varnost in tega ne bi radi izgubili, a po drugi strani tu ni več prave živosti in fantaziramo o čem novem ... Druga bivanjska razpetost je med avtonomijo in pripadnostjo. Ali bomo sledili sebi ali bomo ravnali tako, kot drugi pričakujejo od nas? Spet ista stvar: če sledim sebi, bom potencialno najbolj živ, a na drugi strani lahko izgubim pomembne druge ljudi. Ker se tega bojimo, lastno avtonomijo velikokrat žrtvujemo. Tukaj je sicer še en drugi vidik: drugi ljudje so pomembni tudi zato, ker so pomemben vir živosti; venomer prinašajo kaj nepredvidljivega. Ni torej čisto enoznačno, a v bistvu gre tudi za dilemo med živostjo in varnostjo. Širši vidik te iste razpetosti je individualnost nasproti družbenosti. Freudovo nelagodje v kulturi ... Ljudje smo sicer posamezniki, a lahko živimo in preživimo le skupaj z drugimi ljudmi. Vsak človek, ko se rodi, vstopi v nek sistem že obstoječe socialne resničnosti, kateri se mora prilagoditi, se ravnati v skladu z normami in vrednotami, ki že veljajo in na katere nima vpliva. Za nikogar življenje v družbi zato ne more biti povsem lagodno. Od tod pridejo recimo ideje “plemenitega divjaka” (Rousseau); torej neka naivna prepričanja, da bi najbolje živeli, če bi živeli sami in se ravnali samo po sebi. A tega pač ne moremo zares, smo preveč inherentno družbena bitja. Še en, bolj konkreten primer te dileme je razpetost med spontanostjo in strukturo. Jesti takrat, ko smo lačni, ali ko je čas za to? Spati, kolikor nam paše, ali vstajati z budilko? Upoštevati svoje naravne cikle spanja ali jih na silo prekinjati zaradi nekega reda? To sta zdaj samo dva primera, a dejansko smo ves čas nekoliko razpeti: ali poslušati svoje občutke ali delati v skladu z neko vnaprej postavljeno strukturo? Nekaj moramo narediti: delati vsakič zgolj dokler se nam ljubi, ali iti “preko sebe” in vztrajati, dokler ni narejeno? Oboje je lahko na nek način vir živosti in na nek način vir varnosti. Po eni strani, če naredimo točno pravo stvar v pravem trenutku, smo zelo živi, po drugi strani pa lahko na pravi trenutek čakamo v nedogled in ne naredimo nič. _**Vprašanje:** Ali niso prav te razpetosti, ki jih omenjate, hkrati tudi vir živosti? Da živost pride točno iz napetosti med temi nasprotji? Sprožajo v nas neko gibanje, neko dinamiko?_ Hm, zanimiva misel, bi moral malo razmisliti ... A na hitro rečeno se ne bi strinjal, pa zdaj nimamo časa, da bi šli v to podrobneje. A načeloma menim, da je možna neka dialektična sinteza teh razpetosti, kjer bi bila živost največja. Te razpetosti so bolj tisto, kar nam živost jemlje, ne pa, kar nam jo daje. Te konstantne dileme nam jemljejo precej energije, odžirajo našo pozornost, nas držijo ujete na nekem mestu ... Če se vrnem nazaj k prejšnji razpetosti: preveč poslušanja občutkov nas lahko zasužnji; ničesar ne moremo narediti, če občutek ni ravno pravi. Na drugi strani nas lahko preveč zanašanja na strukturo naredi rigidne in v našem življenju ni več nobene spontanosti. Zadnji bivanjski razpetosti, ki bi jo izpostavil - verjetno bi se jih našlo še več, saj gre za variacije na isto temo - pravim “vojna in mir”. Načeloma smo vsi za mir. Od misice do politika ... Vsi smo za mir. In vse države imajo ministrstva za obrambo, nobena za napad. Vsi smo načeloma za mir, razen mogoče kakšnih psihopatov, a pustimo te ob strani. Toda, ali je res tako? Za ponazoritev te poante navadno uporabim film Gospodar prstanov, čeprav bi lahko uporabil katerikoli popularen film. A to trilogijo je res večina ljudi videla, pa tako zelo očitno je tukaj. Trije filmi, vsak traja približno tri ure - dejansko sem šel seštevat minutažo in je neto filma skupaj devet ur in deset minut. Od tega je devet ur takšnega in drugačnega boja: od začetnega nakazovanja težav na obzorju, prek notranjih bojev glavnih junakov, do težav potovanja, pa seveda epskih bitk ... Na koncu je deset minut miru, praznovanje zmage dobrega nad zlim. Devet ur -- deset minut. Brez teh desetih minut na koncu bi bila celota seveda brez veze. Ves boj pač mora imeti nek smisel, mora biti k nečemu usmerjen. In to je teh deset minut. A predstavljajte si zdaj četrti film, v katerem bi bilo teh deset minut razpotegnjenih na tri ure. Vse je v redu ... (*smeh*), hobiti tam na Šajerskem izvajajo svoje male vragolije, Arwen in Aragorn se mirno starata; kakšnega posebnega dela nimata, saj zla ni več, Sauron je premagan ... Koliko ljudi bi šlo gledat ta film? (*smeh...*) _**Iz publike:** Zelo malo ..._ Kakšni cineasti mogoče. Res, zelo malo ljudi bi šlo gledat ta film. Boj pa ja, to pa radi gledamo. Katerikoli popularen film bi lahko vzel kot primer. Tudi romantično komedijo ... Na koncu se poročita in sta srečna, a takrat je filma konec. Tisto kar radi gledamo, je, recimo, ura in pol različnih peripetij in težav, zapletov in njihovega reševanja ... To je tisto, kar nas zares zanima. Smo res tako zelo za mir? _**Iz publike:** Hm ..._ To temo bom bolj temeljito razdelal v naslednjem predavanju z naslovom [[Krog Erosa in Thanatosa]]. Za zaključek tega se le še na kratko vrnimo k prispodobi izgona iz raja. Tudi mene je presnetilo, ko sem se lotil to podrobneje brati, do zdaj sem vedel le za drevo Spoznanja in izvorni greh zaužitja njegovega sadu. Kazen zanj je izgon iz rajskega vrta. Toda ali je šlo res zgolj za kazen? Ker če beremo naprej, pravi Bog: Zdaj sta jedla z drevesa Spoznanja in sta postala skoraj taka, kot smo mi, saj poznata dobro in hudo (zanimivo, da govori v množini, a to je druga tema); kaj bi šele bilo, če bi jedla še z drevesa Življenja, ki tudi raste v vrtu? Potem bi tudi živela neskončno, potem bi bila zares taka, kot smo mi. Iz rajskega vrta ju torej ne izžene le za kazen, ampak tudi zato, ker se boji, da bosta s pridobljenim spoznanjem prišla tudi do drevesa Življenja. Pred vhod v vrt postavi dva angela, ki pazita, da se ljudje ne bi več vrnili nazaj. Kaj hočem s tem? Seveda prispodobo precej nategujem, a mogoče je učlovečenje nedokončan projekt. To je človeško stanje. Prišli smo do spoznanja, do refleksije, manjka pa nam še Življenje, živost. S tem bi današnje predavanje zaključil. Hvala za pozornost in upam, da se vidimo na naslednjem. So še kakšna vprašanja? _**Vprašanje:** V katerem delu boste pa več povedali o tem, kako to živost doseči? (smeh)_ V četrtem predavanju. (*smeh*) No, tri glavna poglavja te moje Slike so. Eno je opis človeškega stanja, zaenkrat sem tukaj, se predvsem ukvarjam s tem, že v naslednjem predavanju pa bom nekoliko nakazal temo samoaktualizacije, ki jo nameravam razviti prav v četrtem predavanju. Pred tem bo treba v tretjem povedati še nekaj drugih stvari. Tretje veliko področje Slike, ki pa letos ne bo prišlo na vrsto, je tema sublimacije, kjer pa se lotevam bolj duhovnih vprašanj. A kot rečeno, bo treba na to še nekaj časa počakati. Zaenkrat smo še pri opisu človeškega stanja in tudi na prihodnjem predavanju se bom pretežno posvečal temu. _**Vprašanje:** Recepta, kako združiti ti nasprotujoči si tendenci med varnostjo in živostjo verjetno ni ... Toda, ali bo na koncu vsaj neka taka popotnica, kako se bolje soočati z dejstvom, da tega ravnotežja ne moremo nikoli ujeti?_ No, nekaj idej imam, a mislim, da vas bom zaenkrat pustil v pričakovanju. (*smeh*) Kot rečeno bom že v naslednjem predavanju nekoliko nakazal v to smer, za naprej pa več kot toliko ne bi napovedoval. Še kakšno vprašanje? Hvala lepa torej še enkrat, pa upam, da se v čim večjem številu vidimo naslednjič.