(... Tukaj utemeljujem) pristop k psihološkemu delu z ljudmi, ki ga razvijam in izvajam že dobri dve desetletji in sem ga do zdaj nekoliko nerodno in nekonsistentno označeval s “samospoznavanjem”, “dialoškim samoraziskovanjem” in “raziskovalnim pogovarjanjem”. Raziskovalno pogovarjanje sicer še vedno ostaja oznaka metode – konkretnih načel in prijemov, ki jih pri delu s klienti upoštevam –, celoten pristop, njegova filozofija, pa potrebuje novo, hkrati bolj splošno in v nekem drugem smislu bolj natančno ime. Glede na bližino s psihoterapijo, tako v značilnostih settinga – delo ena na ena, pogovor o doživljanju, vprašanjih in seveda tudi težavah druge osebe – kot v določeni meri s ciljno populacijo pa tudi v nekaterih splošnih načelih psihološkega dela z ljudmi, je potrebno najprej in predvsem razmejiti ta odnos.   ### Psiho-terapija To seveda ni lahka naloga, saj se takoj postavi vprašanje, do katere oblike psihoterapije pa? Psihoterapija je široka oznaka, pod katero najdemo množico pristopov, izhajajočih iz zelo različnih teoretskih paradigem. Žvelc (2011) navaja, da so leta 1959 našteli 36 različnih terapevtskih pristopov, leta 1979 več kot 200, po letu 2000 pa že preko 400. [^1] Razvrščamo jih lahko (prav tam) glede na globino (globinske, podporne terapije), trajanje (dolgotrajne z odprtim koncem, kratkotrajne – ciljno usmerjene terapije), število oseb v obravnavi (individualne, partnerske, družinske, skupinske), predvsem pa glede na psihološko paradigmo iz katere izhajajo. Glavne teoretske paradigme so psihoanalitična/psihodinamska, vedenjsko-kognitivna, eksistencialna/humanistična ter nekoliko novejši sistemska in integrativna. Če poznamo zgodovino psihologije, vemo, da se predvsem prve tri v svojih teoretskih predpostavkah in svetovnonazorskem prepričanju zelo, v marsičem tudi nekompatibilno razlikujejo.[^2] Je človek skupek pogojnih refleksov ali ima svobodno voljo? Nas vodijo predvsem prvinske gonske težnje in so naši zavestni cilji zgolj družbeno sprejemljive racionalizacije le-teh, ali pa je dominantna psihološka sila “veliki poriv navzgor”, k individuaciji oziroma samoaktualizaciji? Je psihološko zdravje v tem, da sprejmemo “običajno nezadovoljstvo”, ali v tem, da razvijemo svoj polni potencial? Mogoče v tem, da uvidimo smisel svojega življenja oziroma vsakokratne življenjske situacije? Ali preprosto v tem, da se znebimo disfunkcionalnih vedenjskih in miselnih vzorcev ter usvojimo boljše, bolj prilagojene? Če sem nekoliko bolj natančen, opisane napetosti ne ležijo le *med* omenjenimi paradigmami, ampak tudi *znotraj* njih: “veliki poriv navzgor” je Adlerjev pojem, individuacija Jungov, oba pa ohlapno uvrščamo v psihoanalitično/psihodinamsko paradigmo, čeprav se njuna v teleološka naravnanost radikalno razlikuje od Freudove vzročno-deterministične. Freudov pogled je, kar se tiče splošnega pogleda na človeško naravo pravzaprav bližji behaviorizmu, ki je osnova vedenjskega (oziroma en steber vedenjsko-kognitivnega) pristopa, Adler in Jung pa sta v nekaterih vidikih predhodnika humanistične paradigme. Na drugi strani poudarjanje samoaktualizacije uvrščamo v isto humanistično-eksistencialistično paradigmo kot Franklovo logoterapijo, čeprav bi se z vidika te razvijanje lastnih potencialov prav lahko videlo kot narcisistično ukvarjanje s sabo – simptom splošno razširjene bivanjske praznine –, ki nas zapira pred smislom, ki ga moramo izpolniti. Te teoretske napetosti se odražajo kot očitne razlike v samem terapevtskem delu.[^3] Naj terapevt sedi za pacientom, tako da ga ta ne vidi, ali naj si terapevt in klient[^4] sedita nasproti, se mogoče kdaj dobita celo v bolj neformalnem settingu, recimo na sprehodu? Naj terapevt strogo vzdržuje držo nevtralnosti, ali naj klienta kdaj pohvali, ga vzpodbuja, mu svetuje? Se mogoče celo aktivno angažira v razreševanju klientove bivanjske situacije? Se s konkretnimi vidiki te (klientovimi odnosi, službo) sploh ukvarjati ali se usmeriti zgolj na ozaveščanje intrapsihične dinamike? Je ozaveščanje notranjih konflikotv sploh pravi cilj terapije ali naj se usmerimo na spremembo simptomatike, pri čemer je globlje zavedanje celo kontraindicirano? Pri ozaveščanju posvečati pozornost preteklosti, mogoče interpretirati klientove sanje, ali ostajati v “tu in zdaj” vsakokratne seanse in ozaveščati medosebno dinamiko med terapevtom in klientom? Se usmerjati k odpravljanju vzrokov klientovih težav ali iskati obstoječe vire moči za boljše življenje v sedanjosti in prihodnosti? Aktivno sodelovati v pogovoru, klienta spraševati po njegovem doživljanju, ali se posluževati molka kot metode ter le občasno kaj interpretirati? Se kot terapevt osebno razkrivati, se pokazati kot človek iz mesa in kosti z lastnimi težavami, ali ostajati prazno projekcijsko platno za pacientov transfer? Cilje na začetku jasno opredeliti in potem delati v smeri njihovega uresničevanja, ali puščati proces namenoma odprt? Se ukvarjati s klientovimi mislimi, ali te zaobiti in se usmeriti na sproščanje utelešenih napetosti? Se v terapiji posluževati dotika (objemi, držanje za roko) ali biti v tem smislu strogo distancirani in ostajati zgolj pri verbalnem mediju izmenjave? Klienta opozarjati na neskladja med tem, kar izreka, in govorico njegovega telesa ali ne? Biti predvsem varen objekt, ob katerem lahko klient izgradi deficitarna področja svojega ega, ali vzdrževati prostor in namero klientovega samoozaveščanja? Na začetku narediti natančno anamnezo in postaviti diagnozo ter na podlagi te izbrati najprimernejši tretma, ali se vreči *in media res*, v spoznavanje klientove bivanjske situacije kot se najbolj aktualno (in akutno) kaže, pri čemer se diagnosticiranja zaradi nevarnosti vkalupljanja našega razumevanja celo izogibati? Marsikatero od navedenih razlik se da osmislti z različnimi potrebami, pričakovanji in osebnostnimi značilnostmi (oziroma osebnostno strukturiranostjo) klientov, pa z različnimi indikacijami glede na simptimatiko oziroma psihodinamiko težav, s katerimi v psihoterapijo stopijo. Nekatere tudi z različnimi fazami psihoterapevtskega procesa in trdnostjo terapevtske alianse. Druge pa so lahko v očeh pripadnikov različnih pristopov videne celo kot “malpractice”[^5]. Prav to medsebojno nezaupanje je tudi glavni dejavnik več kot dvajsetletnih zapletov pri sprejemanju zakona o psihoterapevtski dejavnosti pri nas (za natančen pregled dogajanja s tem v zvezi glej Možina, doktorat). Ta je zdaj končno sprejet, vprašanje pa je, če je kalvarija že res pri koncu. Opisane napetosti namreč niso razrešene, predvsem ne tista na globlji, meta-paradigmatski ravni med modeloma psihoterapije, ki ju Wampold (2015) imenuje medicinski in kontekstualni.   ##### Medicinski model psihoterapije Vsaka človeška kultura je imela oziroma ima svoje zdraviteljske prakse; medicina je dominantna zdraviteljska praksa sodobne zahodne kulture. Takšna, kot jo poznamo, se je začela oblikovati ob zori novega veka z vpeljavo ideje *materializma*. Ključni filozofski premik je bil Descartesov psihofizični dualizem. Pred tem pravzaprav ni bilo prave distinkcije med telesnimi in duševnimi boleznimi. Pod njegovim vplivom pa je telo padlo na področje *res extensa* in postalo del naravnega, materialnega sveta, dostopnega empiričnemu raziskovanju, um pa je pristal v *res cogitans*, domeni nematerialne duše. Materialistični pogled na telo pomeni, da ima vsako stanje telesa, torej tudi bolezenska, svoj fiziološki substrat. Z vplivanjem na ta substrat je možno bolezenska stanja spremeniti in telo ozdraviti. Druga pomembna ideja, pravzaprav korolar materializma, je *specifičnost*: bolezensko stanje povzroča točno določen biokemičen dejavnik, ki ga je mogoče tudi odstraniti s točno določenim postopkom oziroma učinkovino. Glavni način za ugotavljanje specifičnosti določenega tretmaja pa je njegova primerjava s *placebom*. Ta pojem se je pojavil konec 18. stoletja, prvo pravo raziskavo specifičnosti z uporabo placeba pa je izvedel Benjamin Franklin glede Mesmerjevega zdravljenja z “animaličnim magnetizmom”. Mesmerjeva praksa je bila dokazano učinkovita in do neke mere utemeljena v takratni znanosti, padla pa je na testu specifičnosti: izkazalo se je namreč, da ni razlik v izboljšanju simptomatike pri ljudeh, ki so bili izpostavljeni “namagnetenim” objektom (in so to vedeli), in pri ljudeh, ki so bili izpostavljeni objektom, za katere so *verjeli*, da so “namagneteni” (pa to niso bili). Placebo je torej postopek oziroma sredstvo, ki je uporabljeno na pacientu in je v vseh značilnostih identično pravemu tretmaju, le s ključno razliko, da ne vsebuje predpostavljene zdravilne učinkovine. Na ta način je mogoče ločiti vpliv učinkovine od vpliva drugih, predvsem psiholoških dejavnikov kot so upanje, pričakovanja, zaupanje v zdravnika/medicino, odnosa z zdravnikom in podobno. Ključne postavke medicinskega modela so tako naslednje: - Obstoj *bolezni*, v smislu neprijetnih oziroma disfunkcionalnih simptomov, ki pacienta pripelje k zdravniku. Zdravnik mora ugotoviti, če dejansko gre za abnormalno biološko stanje in če ja, postaviti diagnozo. - *Biološka razlaga* za bolezensko stanje, torej nekaj, kar se tiče telesne anatomije oziroma fiziologije. - Ta razlaga poda tudi *mehanizem spremembe*; kaj je treba spremeniti na ravni telesne anatomije/fiziologije, da bo bolezen odpravljena oziroma bodo vsaj simptomi bolj znosni. - Na podlagi tega se oblikujejo *terapevtske procedure*, ki mehanizem spremembe sprožijo in izpeljejo. Te morajo biti konsistentne z biološko razlago bolezni ter s predpostavljenim mehanizmom spremembe. - *Specifičnost* teh terapevtskih procedur, kar pomeni, da zdravje (oziroma izboljšanje simptomatike) nastopi *prav* in *zgolj* zaradi njih, ne pa zaradi katerega drugega dejavnika. Terapevtske procedure morajo biti torej tako nujen kot tudi zadosten pogoj ozdravitve. Psihoterapija se je vzpostavila s prenosom medicinskega modela na področje duševnosti. Ideje in poskusi “pogovorne terapije” (*talk therapy*) so se začeli pojavljati že sredi 19. stoletja – Wampold za ameriški prostor navaja poskuse znotraj krščanskega pa tudi porajajočega se psihološkega konteksta (pri raziskovanju tega sta sodelovala tudi William James in Stanley Hall), a šele Sigmund Freud je podal dovolj koherentno teorijo, ki je zadostila vsem postavkam medicinskega modela: imamo bolezen (v začetku se je ukvarjal s histerijami), znanstveno razlago zanjo (potlačitev nekega, realnega ali namišljenega, travmatskega dogodka), mehanizem spremembe (uvid v podzavestne konflikte) in specifično terapevtsko proceduro (metodo prostih asociacij). Tudi zamenjava biološke s psihološko razlago bolezni pravzaprav ni tako velik odmik, če upoštevamo, da je Freud “psihično energijo” razumel kot eno od oblik splošne energije: tako kot se lahko v fiziki potencialna energija spreminja v kinetično, ta pa potem v toplotno, se lahko fiziološka energija telesa spreminja v psihološko. Fiziološka potreba po sprostitvi nakopičene energije v določenem telesnem podsistemu (gonu) se na psihični ravni kaže kot želja. Skratka, Freud se je trudil, da bi psihoanalizo tudi biološko utemeljil; nenazadnje je bil po izobrazbi zdravnik. Prav to dejstvo je močno pripomoglo h kredibilnosti njegove teorije in sprejetju psihoanalize v medicinski kontekst. V nekaj letih po njegovih znamenitih predavanjih na Univerzi Clark (leta 1909) je psihoanaliza postala dominantna oblika psihoterapije v ZDA in bila tudi povsem integrirana v medicinski kontekst. Psihologi so se ukvarjali z merjenjem inteligentnosti in ocenjevanjem osebnosti, le psihiatri pa so lahko izvajali (psihoanalitično) psihoterapijo. Z vzponom behaviorizma v psihologiji je psihoterapija institucionalno sicer zapustila medicinsko okrilje, dejansko pa se še trdneje oklenila medicinskega modela. Ključna razlika je v predpostavljenem substratu duševnih bolezni: zgodnji behaviorizem je izhajal iz prepričanja, da je človek ob rojstvu nepopisan list, *tabula rasa*, in se vse osebnostne značilnosti, vključno s patološkimi, oblikujejo na podlagi izkušenj v procesih klasičnega in instrumentalnega pogojevanja. Biološki substrat je torej še bolj radikalno zamenjan s psihološkim kot pri Freudu, ki se je psihološko raven vsaj trudil utemeljiti v biološki. V vseh ostalih značilnostih pa se behavioristični pogled s svojo parsimonično, a tudi globoko redukcionistično razlago še veliko bolje prilega duhu medicinskega modela. Če Freudove interpretacije delovanja nezavednega nemalokrat delujejo fantastično, strogemu medicinskemu umu težko prebavljivo, behaviorizem ponudi preproste vzročno-posledične odnose med dražljaji in odzivi, iz katerih je mogoče izpeljati tudi specifične terapevtske postopke za posamezne duševne motnje. Šolski primer je Wolpejeva tehnika sistematične desenzitizacije za zdravljenje fobij. Ko se je nekoliko kasneje vedenjski paradigmi pridružila kognitivna, ki pa disfunkcionalne miselne vzorce obravnava analogno vedenjskim navadam in se tudi njihovega spreminjanja loteva na v bistvu enak način – z odpravljanjem slabih in uvajanjem dobrih miselnih navad –, je porojena vedenjsko-kognitivna terapija postala “zlati standard pshoterapije”. Obljubljala je namreč oblikovanje natančnih, celo standardiziranih terapevtskih postopkov, ki naj bi bili v svoji izvedbi ter učinkovitosti neodvisni od konkretnih terapevtov, klientov in odnosov med njimi. S tem se je, po zgledu medicine, odprla možnost raziskovanja “empirično podprtih terapij”, kar je še utrdilo idejo specifičnosti terapevtskega postopka, ključno komponento medicinskega modela. Oblikovanje psihoanalitične in vedenjsko-kognitivne psihoterapije seveda še zdaleč ne izčrpa celotnega razvoja psihoterapije od druge polovce dvajsetega stoletja naprej. Kot “tretja sila” se je v psihologiji namreč vzpostavila humanistična psihologija, iz nje pa so izšli Rogersova h klientu usmerjena psihoterapija[^6], Perlsova gestalt terapija in različni eksistencialistični pristopi (recimo Franklova logoterapija), za njimi pa še množica drugih. Ti pristopi poskušajo vključiti vse tisto, kar medicinski model neizogibno izpusti: človekovo duhovno in kulturno razsežnost, pa potencial za zdravje namesto dovzetnost za bolezen (salutogeneza nasproti patogenezi). Ker pa večinoma temeljijo na fenomenološki paradigmi, ki je filozofska in ne znanstvena (oziroma v nekaterih interpretacijah celo antiznanstvena), je njihova popularnost po začetnem navdušenju relativno kmalu upadla. Wampold ugotavlja, da je (vsaj v ZDA) kognitivno-vedenjska terapija najhitreje rastoča in najbolj raziskovana oblika psihoterapije ter v splošnem predstavlja to, kar ljudje mislijo, ko rečejo, da gredo na psihoterapijo. Psihoanaliza ohranja status elitne globinske terapije, tudi zaradi velikega časovnega in finančnega bremena za paciente, humanistični in drugi pristopi pa so v zadnjih nekaj desetletjih odrinjeni vse bolj na obrobje.   ##### Kontekstualni model psihoterapije Raziskave učinkovitosti psihoterapije so kaj kmalu začele kazati, da pomembnih razlik med različnimi pristopi v tem smislu pravzaprav ni. Saul Rosenzweig je tako že leta 1936 logično sklepal, da morajo v terapevtskem procesu obstajati še nekateri neprepoznani dejavniki, mogoče še pomembnejši od specifičnih tehnik posameznih pristopov. Za opis tega dejstva se je poslužil metafore ptiča Dodo iz Alice v čudežni deželi, ki na neki točki presodi: “vsi ste zmagali in vsi si zaslužite nagrade”. Relativna ekvivalentnost pozitivnih doprinosov različnih psihoterapij se od takrat imenuje “Dodo učinek”, Rosenzweigovi neprepoznani dejavniki pa so postali znani kot *skupni dejavniki*, med katerimi so recimo učinek pričakovanja, vera v učinkovitost psihoterapije in upanje na izboljšanje, odnos s terapevtom in korektivne izkušnje, ki jih ta prinaša. Z vidika medicinskega modela je priznanje obstoja skupnih dejavnikov pravzaprav enakovredno priznanju učinka placeba, kar bi pomenilo sesutje celotnega ogrodja, na katerem sloni. Zaradi tega je raziskovanje teh napredovalo bolj na obrobju glavnega toka psihoterapevtskega razvoja; z odprtimi rokami so idejo sprejele le humanistično in eksistencialistično (pa tudi sistemsko in integrativno) usmerjene terapije. Prav Carl Rogers je namreč začel s sistematičnim raziskovanjem psihoterapevtskega procesa (z analizo posnetkov psihoterapevtskih seans), kar lahko ponudi podroben vpogled v morebitne skupne dejavnike. Prvi eksplicitni model skupnih dejavnikov je v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja predstavil Jerome Frank. Izpostavil je štiri: - Čustveno poln, zaupljiv *odnos s pomagajočo osebo* (terapevtom). - Ta odnos je vzpostavljen v *zdraviteljskem kontekstu* – od samega settinga psihoterapevtskih seans do vsega, kar daje določenemu psihoterapevtskemu pristopu družbeni ugled. Terapevtske interervencije so lahko učinkovite le, če izhajajo iz vrednot in predpostavk skupnosti, ki ji terapevt in klient pripadata. - Obstoj *racionalne konceptualne sheme ali mita*, ki ponudi prepričljivo razlago za pacientove težave. Pri tem je pomembno, da to razlago tako terapevt kot klient sprejemata, ne pa, da je “resnična” v smislu znanstvene dokazanosti. - Določen *ritual oziroma procedura*, ki zahteva aktivno udeležbo tako klienta kot terapevta in je skladna s prej omenjeno konceptualno shemo. Med raziskavami dejavnikov učinkovitosti psihoterapije, ki so sledile, je najpogosteje navajana Lambertova (2007), ki ugotavlja, da največ variance pojasnijo dejavniki, ki se zgodijo v klientovem življenju izven samih terapevtskih seans (40%), različni že omenjeni skupni dejavniki (35%), terapevtovi dejavniki (20%) – sposobnost empatije, osebnostna kongruentnost in drugi –, najmanj (le 5%) pa naj bi prispevale specifične tehnike posameznih terapevtskih pristopov. Wampoldov (2015) kontekstualni model je sodobna verzija modela skupnih dejavnikov. Psihoterapijo razume kot družbeno umeščeno zdraviteljsko prakso, ki svoje dobrodelne učinke dosega po treh poteh, med katerimi je najpomembnejša odnos med terapevtom in klientom. To prepričanje utemeljuje na dejstvu, da smo ljudje izjemno družbena vrsta[^7] in so se naši možgani razvili tako, da so dovzetni za vpliv drugih ljudi. Psihoterapija nekako izkorišča to evolucijsko dejstvo, čeprav avtor priznava, da točen način, na katerega prisotnost drugih ljudi blagodejno vpliva na našo duševnost ni enostavno vprašanje (Wampold, 2015, 53). Vsekakor se mora med terapevtom in klientom vzpostaviti resničen (*sic*) odnos, kar v osnovi označuje dejstvo, da imata dva človeka v terapevtskem prostoru intimen emocionalen odnos. Ta odnos je sicer precej nenavaden: klient lahko zaupa, da z razkrivanjem čustveno napornih vsebin odnosa ne ogroža, kar za naravne medosebne odnose praviloma ne velja. Terapevt torej odnosa zaradi tega, ker je priča čustveno bolečim vsebinam (tudi če so usmerjene nanj), ne bo prekinil.[^8] To, skupaj z načelom zaupnosti in predvsem terapevtovo zmožnostjo empatičnega sprejemanja klientovih vsebin, omogoča, da je klient v tem odnosu vse bolj avtentičen. Kontekstualni model torej predpostavlja, da tak resničen odnos (nekako) terapevtsko deluje sam po sebi in ni zgolj obroben dejavnik, ki je sicer nujen, da lahko začnejo delovati druge stvari. Kot rečeno, prav nasprotno: to naj bi bil najpomembnejši dejavnik. Drugi dejavnik so klientova pričakovanja glede izboljšanja njegovih težav. Na vseh ravneh doživljanja naša pričakovanja pomembno vplivajo na kvaliteto naše izkušnje. Pozitivna pričakovanja glede nečesa navadno prispevajo k (bolj) pozitivni izkušnji. Precejšen del učinka pozitivnih pričakovanj o terapiji – brez njih se klient namreč za vstop vanjo ne bi odločil – se zgodi že med odločitvijo zanjo in prvim srečanjem s terapevtom. Gre za upanje, da bo psihoterapija, za razliko od vsega ostalega, kar je v zvezi s svojimi težavami že poskusil, končno tisto, kar bo delovalo. Drugi, še pomembnejši del pozitivnih pričakovanj pa je vezan na izvajanje specifičnega tretmaja, ki ga terapevt ponudi v skladu s svojo razlago vzroka težav. Brez specifičnega tretmaja namreč ne more biti strinjanja glede ciljev in nalog terapije, s tem pa ne ključne sestavine pozitivnih pričakovanj. Povedano drugače: eden od *skupnih* *dejavnikov* je sistematična uporaba določenih *specifičnih* *postopkov*, ki jih terapevt v skladu s svojim teoretičnim ozadjem osmisli, klient pa sprejme. A ne zaradi učinka teh postopkov kot takih, ampak zaradi tega, ker brez obstoja vsakršnega postopka ne bi bilo možno ustvariti pozitivnih pričakovanj o izidu. Tudi tretji dejavnik deluje podobno. Gre prav za te specifične “sestavine“ (tehnike, postopke), ki jih klient vestno izvaja, pri čemer spet ne gre za učinek teh postopkov samih, ampak za to, da klienta napeljejo k početju nečesa, kar je načeloma zdravilno. Sprememba življenjskega sloga na tem področju se bo generalizirala tudi na ostala področja življenja in to bo seveda blagodejno vplivalo tudi na konkretne težave, s katerimi je klient v psihoterapijo prišel. Možina (xxx) odnosa med medicinskim in kontekstualnim modelom – ne samo v psihoterapiji, ampak pri zdravljenju na splošno – ne vidi kot nujno konfliktnega, ampak kot vključujočega. Naredi primerjavo z babuškami, pri čemer je kontekstualni model večja babuška, ki lahko vključuje medicinskega kot manjšo. Za izhodišče vzame situacijo Covida, ki jo je medicinski model obravnaval kot pandemijo, treba pa bi jo bilo videti kot *sin*demijo, torej preplet večjega števila z zdravjem povezanih dejavnikov, med katerimi je virus le eden. Medicinski model se je osredotočil na ta specifičen dejavnik (torej virus) in vsilil nekaj specifičnih ukrepov (cepljenje, karantena), pri tem pa zanemaril množico drugih, ki so posledično povzročili še veliko več škode (porast depresije zaradi socialne izoliranosti, slabši telesni in socialni razvoj otrok, ekonomski dejavniki in posledična izguba delovnih mest, povečan splošen odpor do cepljenja kot takega ...). Nevarnost dekontekstualizacije je izguba modrosti, zmožnosti navigiranja v kompleksnosti življenja, pri čemer pa je seveda koristna tudi “vreča trikov” (specifični postopki) za ravnanje v konkretnih situacijah znotraj te kompleksnosti. Pomembno je le, da zaradi dreves ne spregledamo gozda. Za moje nadaljnje izpeljevanje je ključno, da vsaj na področju psihoterapije kontekstualni model, kot ga predstavi Wampold, medicinskega ne zgolj *lahko* vključuje, ampak tudi *mora* vključevati. Le dejavnik odnosa nekako deluje sam po sebi, dejavnika pričakovanj in specifičnih sestavin pa dejansko slonita na obstoju specifičnih tehnik in postopkov, četudi delujeta drugače, kot teorije v njihovem ozadju predpostavljajo. Pravzaprav pa se tudi zdravilni odnos ne bi vzpostavil in se potem ne razvijal brez klientovih pričakovanj, ki pa so, kot razloženo, spet vezane na učinkovanje teh specifičnih sestavin. Po tem (neizogibno pre)kratkem prikazu raznolikosti in napetosti znotraj psihoterapije je očitno, da lahko svoj pristop do nje razmejim le na ravni najosnovnejšega skupnega imenovalca vseh psihoterapevtskih pristopov – samega izraza “terapija”. Ko bom razdelal konkretna načela in prijeme raziskovalnega pogovarjanja, se bo odprla tudi možnost primerjave s posameznimi psihoterapevtskimi pristopi, zaenkrat pa mi gre za razmejitev na tej splošni, načelni ravni.   ##### Pojem terapije in njegov razvoj Če pogledamo v katerikoli slovar, je pojem terapije povezan z zdravljenjem, največkrat s specifičnim tretmajem, preko katerega zdravljenje poteka. Fran jo recimo opredeljuje preprosto kot “zdravljenje”, Cambridgeov slovar angleškega jezika kot “tretma, ki nekomu pomaga k boljšemu počutju, posebno po bolezni”, v Wikipediji je pojasnjena kot “medicinski tretma”. Beseda se sicer navadno ne uporablja sama, ampak z različnimi predponami oziroma v kombinaciji z drugimi besedami, ki jo natančneje pojasnjujejo. Največkrat te kombinacije izpostavljajo prav tretma oziroma učinkovino: kemoterapija, imunoterapija, radioterapija, fototerapija, aromaterapija, farmakoterapija, genska terapija, celična terapija in tako naprej. Druga možnost so oznake medija, skozi katerega zdravljenje poteka: glasbena, likovna, dramska, plesno-gibalna oziroma v splošnem umetnostna terapija, pa igralna terapija, delovna terapija in podobno. Gre pa pravzaprav za isti princip, le da je medij nekoliko splošnejša terapevtska “učinkovina”. Tudi metaforični odcepi, recimo šok terapija, nakupovalna terapija, smejalna terapija in podobno, so sestavljeni po istem kopitu. Moderna uporaba pojma je torej tesno povezana z medicino in še prav s specifičnostjo kot ključno komponento medicinskega modela, tudi če je ta prenešen na druga področja zdravljenja oziroma, metaforično, življenja. Terapija je torej tisti konkretni, dejavnostni člen znotraj širšega konteksta medicine (medicinske znanosti, zdravstvenih institucij in vlog v njih ...) oziroma zdravljenja v splošnem. Zanimiva izjema je prav psihoterapija, kjer predpona ne označuje postopka oziroma učinkovine, ampak celotno področje zdravljenja hkrati z medijem (vsaj v nekem smislu) skozi katerega to zdravljenje poteka. Področje psihoterapije je torej duševnost kot taka, zdravljenje pa poteka izključno na psihološki ravni, z upoštevanjem psiholoških principov, torej brez uporabe zdravil.[^9] Če je namreč področje isto, zdravilni dejavnik pa so zdravila, govorimo o farmakoterapiji.[^10]To dejstvo govori v prid kontekstualnemu modelu: ker je proces prekompleksen, je nemogoče izpostaviti katerikoli specifičen dejavnik, ker dejansko deluje njihov preplet, zato je označeno celotno področje, ki je na nek način hkrati tudi medij. Na to pa je možno podati dva ugovora, ki se oba tičeta medosebnega odnosa kot najpomembnejšega skupnega dejavnika, kot ga predstavi kontekstualni model. Prvič, v kolikor predpona 'psiho-' označuje medij, v katerem zdravljenje poteka, tega ne opravi dobro. Pravi medij, v katerem se psihoterapija odvija, je namreč poseben tip odnosa; to bolj ali manj izpostavljajo tudi vse definicije psihoterapije. Wampold (2015, 37), recimo, psihoterapijo opredeli takole: ”Psihoterapija je primarno **medosebni tretma**, ki a) sloni na psiholoških načelih; b) vključje usposobljenega terapevta in klienta, ki išče pomoč za duševno motnjo, problem ali nadlogo; c) je s strani terapevta nameravan kot rešitev klientove motnje, problema ali nadloge in je d) prilagojen oziroma individualiziran za konkretnega klienta in njegovo oziroma njeno motnjo, problem ali nadlogo” (poudarek moj). To, da gre za medosebni tretma, pomeni, da je treba psihoterapijo jasno ločiti od drugih psiholoških tretmajev, ki medosebnega odnosa ne vključujejo, kot bi bilo recimo branje knjig za samopomoč ali izvajanje sistematične desenzitizacije s pomočjo posnetkov, ki postopek pojasnujejo in človeka skozenj vodijo. Poimenovanje tega dejstva torej nikakor ne zajame. Problem tu ni “terapija”, ampak predpona “psiho-”, ki namesto interpersonalne dimenzije izpostavi intrapsihično. To pa se veliko bolje sklada z medicinskim modelom, katerega predpostavka je, da deluje specifičen tretma, ki ga načeloma lahko izvaja katerikoli usposobljen terapevt na kateremkoli klientu z ustrezno težavo – kvaliteta njunega odnosa ni pomembna, prav tako postopek ni nič individualiziran (in bi mu načeloma lahko sledili tudi s pomočjo posnetka). Predpona “psiho-” sicer psihološke specifične postopke razmeji od farmakoloških – medij torej določi v tem smislu – izpusti pa veliko pomembnejši medij medosebnega odnosa. Drugič – to pravzaprav ni toliko ugovor kot zanimiva zgodovinska vzporednica –, prav možno je, da je terapija dobila pomen zdravilnega postopka oziroma učinkovine, potem pa še pomen zdraviteljske discipline, prav s prenosom na duševno področje. In to ne v modernem času, ampak že v antiki. Beseda terapija izhaja iz grškega glagolnika *therapeia* (θεραπεία), ta iz glagola _therapeuō_ (θεραπεύω), ta pa spet iz samostalnika _therapōn_ (θεράπων), ki pomeni strežnik, spremljevalec, oproda – označuje torej človeka, ki streže drugemu. Izhodiščni pomen terapije torej je določena vrsta odnosa, in sicer odnosa nege, skrbi, oskrbovanja, ki pa je bil lahko usmerjen marsikam. _Therapeuō_ je lahko pomenilo streči bogovom (opravljati bogoslužje – *therapeia theon*), negovati telo, rastline ali zemljo, pa tudi streči oziroma se posvečati drugemu človeku. Pri Homerju, recimo, je Patroklos Ahilov _therapōn_. Tu nikakor ni šlo za sužnjelastniški odnos, ampak je bil Patroklos Ahilov svobodni spremljevalec, tovariš v boju, ki mu je stregel iz predanosti in zvestobe. Poseben podpomen tovrstnega odnosa pa je tudi streči bolniku, nenazadnje z namenom, da ga ozdravimo. Ta zdraviteljski pomen je v klasični grščini vseskozi soobstajal z drugimi vidiki strežbe, služenja oziroma posvečanja nekomu ali nečemu. Tudi v tem pomenu pa je pomenil zdraviteljski odnos (nego, obravnavo), ne pa sredstvo zdravljenja. V helenistični filozofiji – pri Epikurejcih, Skeptikih in Stoikih – pa se je pojavila ideja, da je pravi smisel filozofije “zdravljenje duše”. S pravilnim razmišljanjem se lahko ozdravimo trpljenja, ki ga povzročajo strasti in napačna prepričanja. Epikurju je pripisan tale izrek: “Prazen je **argument filozofa**, ki ne **terapira** nobenega človeškega trpljenja. Kot ni nobene koristi od **medicinske umetnosti**, ki ne izžene bolezni telesa, ni nobene koristi od **filozofije**, ki ne izžene trpljenja duše” (Nussbaum, 1994, poudarki moji). Pri prevodu sem namenoma uporabil pogovorni “terapira” namesto lepšega, bolj splošnega “ozdravi” zato, da pokažem zanimivost v Epikurjevi dikciji. Naj najprej navedem angleški prevod, potem pa še grški original v latinski transliteraciji: "Empty is that **philosopher's argument** by which no human suffering is **therapeutically treated**. For just as there is no use in a **medical art** that does not cast out the sicknesses of bodies, so too there is no use in **philosophy**, unless it casts out the suffering of the soul." “kenòs ekeínou **philosóphou lógos**, huph' hoû mēdèn páthos anthrṓpou **therapeúetai**; hṓsper gàr **iatrikês** oudèn óphelos mḕ tàs nósous tôn sōmátōn ekballoúsēs, hoútōs oudè **philosophías**, ei mḕ tò tês psychês ekbállei páthos”[^11] Filozofija je v namenu torej analogna medicini, le da je njeno področje duša in ne telo. Na mestu zdravljenja, ki “izžene” trpljenje duše, je uporabljen glagol “terapirati” (therapeúetai). To bi sicer lahko še vedno pomenilo tudi odnos nege in oskrbovanja, pogledati pa moramo, kaj je tisto, kar zdravi: to je filozofov argument oziroma kar filozofija kot taka, torej določena “učinkovina”. To še bolj zaostreno vidimo pri Hrizipu. Njegova razprava *O strasteh* je imela štiri knjige, pri čemer so prve tri obravnavale stoiško teorijo čustev, četrta pa je nosila ločen naslov – *Therapeutikon* – in je bila naravnana praktično. Kolikor je mogoče razbrati iz kasnejših virov (pri Galenu in Ciceronu, original se žal ni ohranil), je vsebovala konkretne napotke glede tega, katere argumente uporabiti za razgraditev strasti (jeza, recimo, izvira iz določenih napačnih prepričanj, ki jih je treba spremeniti) in celo, kako te argumente podati, da bodo imeli najboljši učinek (izbrati pravi trenutek, prilagoditi argument konkretnemu človeku in strasti, za katero trpi ...). Pri Hrizipu torej terapija duše postane *technē*, veščina, kot je medicina že od Hipokrata naprej bila. Od tod pa je le še korak do razširitve njenega pomena na disciplino, analogno medicini, katere področje je duševnost. Izraza medicina za duševnost ne moremo enostavno uporabiti, saj ima preveč somatske konotacije, prav tako pomena filozofije ne moremo tako zožiti, da bi lahko označeval le zdravstveno disciplino, pomen terapije pa lahko iz oznake postopka razširimo na oznako skupka teh postopkov, torej na disciplino. To se dovrši v modernem času z nastopom psihoterapije.[^12] Če se za konec tega kratkega ekskurza v zgodovino vrnem k Epikurjevemu navedku: filozofija je v njem predstavljena povsem utilitarno – njena vrednost je v uporabnosti za izganjanje trpljenja duše, ne pa v ljubezni do modrosti same po sebi, kot sta jo razumela Platon in Aristotel.[^13] To bo zame postalo pomembno nekoliko kasneje. ** Terapija torej neizogibno pomeni zdravljenje. In to ne le v splošnem smislu, ampak največkrat označuje konkreten postopek oziroma učinkovino, torej specifičen tretma. Antični pomen odnosa strežbe, skrbi za nekaj ali nekoga, se je že davno izgubil. Povedano drugače: beseda se natančno prilega medicinskemu modelu oziroma iz njega izhaja, tudi pri prenosu na duševnost; psihoterapija je bila ob samem začetku zastavljena po kalupu medicinskega modela, od tod tudi poimenovanje. Vsi poskusi humanističnih in kasnejših integrativnih oziroma sistemskih psihoterapij, da bi se od medicinskega modela oddaljili, se zato soočajo z velikimi težavami, po mojem celo nepremostljivimi. Če namreč že ime obljublja zdravljenje in zbuja asociacije na medicinske tretmaje, bo obstajal – že kulturno, pa v strokovni skupnosti, nenazadnje pri samih terapevtih in klientih – neprestan impliciten pritisk v smeri specifičnih postopkov zdravljenja in njihovi čimvečji učinkovitosti. Z drugimi besedami, zdravilnost odnosa in drugih skupnih dejavnikov bo treba venomer zagovarjati, se venomer boriti za njihovo upoštevanje, venomer dokazovati, da je tu nekaj ontološko realnega. Sploh ker je težko opredeliti, zaradi česa točno je psihoterapevtski odnos zdravilen – za razliko od toksičnih odnosov klientovega vsakdana, zaradi katerih je v terapijo najverjetneje tudi prišel. Kot smo videli, pa skupni dejavinki (vključno z odnosom) tudi potrebujejo specifične postopke, da se lahko “aktivirajo” – pozitivnih pričakovanj glede izida terapije, recimo, ne more biti brez “ritualov in mitov”, v katere tako terapevt kot klient verjameta in jih izvajata. Skratka, medicinski model je pri psihoterapiji vsebovan že v samem poimenovanju. Prav tako splošna namera zdravljenja, česar tudi kontenkstualni model ne problematizira. Na tej točki se seveda zastavi vprašanje, zakaj to problematiziram jaz, v čem je pravzaprav težava? Ni duševno zdravje ena od pomembnih vrednot, nekaj za čemer si je vredno prizadevati in to na vse načine podpirati? Problema ni, v kolikor se zavedamo, da je namera zdravljenja le eden od možnih odnosov do svoje duševnosti. Vidim ga v tem, da v duhovno izpraznjeni (oziroma vsaj zmedeni) sodobni zahodni, pa tudi že globalni kulturi ta namera zakriva neko drugo, po mojem globljo. Ta se že nekaj časa poraja, a zaenkrat še išče svoje mesto pod soncem, bolj natančno v socialni resničnosti. Ker tega prostora še nima, se poskuša izraziti v kontekstih, ki so temu najbljžji, pogosto v psihoterapiji. Ker pa je ta kontekst zgolj približen, se generirajo napetosti, ki se, po mojem mnenju, kažejo tudi v opisanih trenjih znotraj psihoterapije.   ### Porajanje kulture zavestnosti V zahodni kulturi lahko zadnjih nekaj desetletij – pravzaprav celo več, že nekje od šestesetih let prejšnjega stoletja – opazimo premik splošnega interesa k sebi, k lastni duševnosti. Seveda so se ljudje od nekdaj zanimali za duševnost, duhovnost in eksistencialna vprašanja, obdobja, ko je tovrstni interes v populaciji tako široko prisoten, kot je zdaj, pa v zgodovini niso pogosta. Če malo vlečemo na ušesa, kaj se ljudje pogovarjajo na kavah, sprehodih, na zabavah, slišimo veliko dokaj prefinjene introspektivne konverzacije, sploh med nekoliko mlajšo populacijo. Pogosto slišimo psihološke in psihoterapevtske pojme kot so narcisizem, varna in anksiozna navezanost, borderline, ego, čustvene blokade, depresija, travma, stigma, panični napadi, čuječnost, ekstravertnost in introvertnost, alfa in beta ter sigma moški ... Če so uporabljani pravilno ali ne, je drugotno vprašanje. Pomembno je, da se prevladujoče socialne predstave (Moscovici) vrtijo okoli teh tem. Že nekoliko iz mode, a vendarle še zelo prisotni so ezoterični in duhovni izrazi kot so čakre, meridiani, tretje oko, razsvetljenje ... Tudi popularna kultura je polna “psihoterapevtske” introspekcije. Tole pišem ravno v času, ko je prišla v kinenmatografe Odiseja v režiji Christopherja Nolana. Glavni junak, ki je pri Homerju heroj, ljubljenec bogov (razen Pozejdona, kateremu se je zameril), ki ga poleg domotožja žene želja po slavi, cel film predeluje svoj postravmatski stresni sindrom zaradi grozodejstev, ki jih je naredil med zavzetjem Troje. Podobne teme slišimo v glasbi, beremo v popularni literaturi ... Police knjigarn so polne knjig za samopomoč, ljudje hodijo na delavnice meditacije, na jogo, na odmike čuječnosti, eksperimentirajo s psihadeliki – pri čemer to zdaj ni več kakšno narkomanstvo, ampak premišljeno raziskovanje učinkov, recimo, mikrodoziranja LSD-ja, psilocibina, MDMA-ja; za bolj zagrete obstajajo vodeni odmiki ayahuasce ... Obiskovanje psihoterapije je izgubilo stigmo “norosti” in v urbanih okoljih ter pri nekoliko premožnejšem sloju vse bolj postaja del redne mentalne higiene. Tudi pojav psihoterapije kot tak je pravzaprav vidik tega trenda; odgovor na družbeno potrebo obračanja k sebi. In, kot navedeno v uvodu, je do eksplozije števila psihoterapevtskih pristopov prišlo ravno nekje v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Istočasno s seksualno revolucijo pa s prihodom vzhodnih religij in duhovnih praks, ki na svoj način zapolnjujejo “luknjo v obliki Boga”, posledico duhovno izčrpanega krščanstva. Ta trend se od takrat nadaljuje in samo še stopnjuje, tudi pod vplivom sodobne tehnologije. Haidt govori o “anksiozni generaciji”, nastop katere povezuje s prihodom pametnih telefonov in družbenih omrežij, ki pri mladostnikih spodbujajo (pretirano) samorefleksijo in ukvarjanje s sabo ... Sam ta trend razumem kot neizogibno posledico – oziroma kar komponentno – dekadentnih družbenih obdobij. V modelu kroga Erosa in Thanatosa gre za faze starega Erosa in zametkov Thanatosa. Ko družba na določeni stopnji pride do meja svojega razvoja (Barzun, 2000), ko je vsak napredek samo “več istega” (še nekoliko tanjši telefon, še nekoliko boljša resolucija ekrana, še nekoliko hitrejši prenos podatkov, še nekoliko bolj udoben in varen avtomobil, še več vsakovrstne avtomatizacije, da bi nam ja bilo samim treba početi čim manj ...)[^14], ko je novost *status quo* (samo pomislimo, kolikokrat se v reklamah pojavlja “novo!”), se okrepijo tendence k de(kon)strukciji. Pod vprašaj se postavljajo temeljne kategorije “zdravega razuma” – najbolj očiten primer je zdaj recimo spol: spolna (pa tudi vsaka druga) identiteta se zdi stvar svobodne odločitve, ne več uklanjanja biološkim dejstvom in tradicionalnim družbenim predstavam. Predvsem pa, zaradi občutka, da je že vse doseženo, v teh obdobjih zazeva pomanjkanje smisla. Smo globoko v obdobju postmodernizma, “neverjetja v vélike pripovedi” (Lyotard), bodisi religiozne bodisi politične. Velik del populacije vsaj na neki ravni razume njihovo iluzornost, od koder sta možni dve poti. Ena je nihilistično-hedonistični neoliberalizem; v odsotnosti *Ideje*, h kateri bi si kot skupnost lahko prizadevali, se oklenemo kopičenja materialnega bogastva kot še edine možne smeri napredka, kupljiva doživetja pa so nam edini dostopen vir živosti. S tem se seveda eksponentno povečujejo družbene neenakosti, izčrpavajo se naravni viri, ekološko ogrožamo planet in z vsem tem pospešujemo padec na Tanatično stran kroga. Druga pot pa je opisani obrat navznoter: ob razpadanju zunanjih ogrodij družbene in posledično mentalne stabilnosti začnemo ljudje trdnost iskati v sebi. Ta obrat navznoter pozdravljam; sem tudi nedvomno “otrok svojega časa”, saj imam zavestnost za najvišjo vrednoto že od najzgodnejših začetkov razmišljanja o temah človeškega stanja, ki jih zdaj razvijam na tej platformi. Kot vsak družbeni proces tudi ta vsebuje svoje pasti in zaplete, a se mi zdi načeloma pot v pravo smer. Pravzaprav vidim vsa dekadentna obdobja, torej faze prehodov med fazami starega Erosa in zametkov Thanatosa – od osebnih eksistencialnih kriz do prevrednotenja kulturnih vrednot – kot odlične priložnosti za opustitev raznoraznih iluzij linearnosti in obrat k središču kroga, katerega projekcije te iluzije tudi so. Verjetno nobena druga faza kroga Erosa in Thanatosa ne nudi tako dobrih možnosti za pot k središču kot ta, v kateri imamo bolj ali manj vse in prav zato lahko uvidimo, da karkoli lahko *imamo*, ne more zapolniti praznine v središču tega, kar *smo* (prim. Fromm, xxx). Kot civilizacija se razbohotenju Thanatosa najbrž ne bomo mogli izogniti, znaki so na globalni ravni že preveč očitni. Mogoče pa lahko dovoljšnje število dovolj zavestnih[^15] posameznikov ta padec vsaj ublaži. Kot rečeno, se ta družbeni proces ozaveščanja že intenzivno odvija, a po mojem še ne dovolj *samo*zavestno. Ponudba usmeritev oziroma podpore za ljudi, ki jih ta smer osebnostnega razvoja vleče, namreč pade, v grobem, v eno izmed dveh kategorij: duhovno ali psihoterapevtsko. Treba je torej sprejeti bodisi iz vzhodnih kultur uvožene razlage in zemljevide duhovnega razvoja bodisi, vsaj implicitno, namero zdravljenja duševnih težav. Da ne bo pomote: oplajanje zahodne kulture z duhovnimi spoznanji vzhoda se mi zdi zelo pomembno in veliko vredno; to (kot tudi vpliv v obratno smer) razumem kot ključno fazo v razvoju globalne zavesti. Kljub temu pa čutim določeno nekompatibilnost teh pristopov z zahodno kulturo, ki je že od začetka, torej od starih Grkov, dialoška in s tem tudi v veliki meri razumska (*dia-logos*). Kolikor sem imel priložnost iz vzhodnih tradicij izvirajoče poti spoznati, pa so vse bolj kot ne anti-razumske in tudi anti-dialoške. Priljubljeni čuječnostni oziroma zenovski “odmiki v polni tišini” so dober primer. Kolikor sem se jih udeleževal, sem vedno pogrešal prav možnost iskrene, odprte in poglobljene izmenjave izkušenj z meditacijo, o morebitnih težavah na tej poti ... Možen je bil le pogovor z učiteljem, pa še to ne zares pogovor, ampak bolj sprejemanje njegovih interpretacij in navodil. Na splošno velja v teh krogih prepričanje, da je um problem in ga je zato treba utišati, ne pa mu dolivati olja na ogenj z razmišljanjem o stvareh, ki so onkraj njegovega dometa. Pa tudi, iz teh tradicij so se zares prijele le stvari, ki so skladne z zahodnimi vrednotami. Čuječnost je prišla v paketu z obvladovanjem stresa (MBSR), od razvejanega sistema joge je ostala le manj pomembna hatha joga, ki se usmerja na telo; radja, jnana, karma in bhakti joga obstajajo le za poznavalce. Tudi tu torej nekje v ozadju prevladuje ideja duševnega in telesnega zdravja; ni naključje, da se je čuječnost tako dobro povezala s psihoterapijo. Psihoterapija je v zasnovi bolj dialoška – osnovna ideja je “terapija s pogovorom” –, a spet obstajajo velike razlike med pristopi. Zelo moderen je trend usmerjanja k telesu, v ozaveščanje in sproščanje utelešenih čustvenih napetosti mimo racionalnega uma. Klasična psihoanaliza tudi ni zares dialoška, je bolj monolog pacientovega prostega asociiranja z občasnimi terapevtovimi intepretacijami, je pa medij ozveščanja vendarle verbalen. Na drugi strani pa najdemo, recimo, zanimiv Barnesov predlog dialogoterapije (Barnes, xxx), ki sicer kot facilitator dialoga ponudi hipnozo in se torej spet usmeri bolj k nezavednemu, a vendarle že v poimenovanju eksplicitno izpostavi medij odnosa in pogovora ter se tako izogne prej omenjeni pristranosti predpone “psiho-”. A moja poanta glede psihoterapije kot poti ozaveščanja je drugje: zaradi implicitne in eksplicitne zdraviteljske, celo medicinske obteženosti pojma terapije je vrednota zdravja v tem procesu, hočeš nočeš, pomembnejša od vrednote zavestnosti. Povedano drugače: ozaveščanje, do katerega v psihoterapiji vsekakor prihaja, je *v funkciji* zdravja, porajajoča se kultura zavestnosti pa bo stala na svojih nogah, ko bo ta odnos obrnjen: duševno zdravje je (sicer zaželjen in po mojem tudi neizogiben) *stranski učinek* ozaveščanja.   ##### Je poimenovanje res tako pomembno? Pogost ugovor s strani prijateljev in znancev psihoterapevtov oziroma uporabnikov psihoterapevtskih storitev, ko jim razlagam te svoje ideje, je, da pretiravam, da poimenovanje vendarle ni tako pomembno – važno je, kaj se v procesu dejansko dogaja pa s kakšnim namenom nekdo v psihoterapijo stopi. Precej njihovih klientov da si jo jemlje predvsem kot proces ozaveščanja, oziroma se sami vanjo podajajo s tem namenom. Globoko se ne strinjam, in sicer na dveh ravneh, pri čemer, kot že rečeno, ne zanikam, da je ozaveščanje pomemben vidik in dejavnik psihoterapije. Prvič, teorija samokategorizacije (Tajfel in Turner), ena vidnejših socialnopsiholoških teorij, nazorno pokaže, kako zelo je naše samodoživljanje, s tem pa tudi naše doživljanje drugih ljudi, odvisno od socialne kategorije, v katero se v danem trenutku uvrščamo. Verjetno je vsakdo že doživel kaj podobnega: Na potovanju v tujini srečamo bežnega znanca. V domačem mestu se komajda pozdravljamo; spoznali smo se mogoče na kakšnem družabnem dogodku, bili na hitro predstavljeni, tako da vemo za obstoj drug drugega, nimamo pa nobenega omembe vrednega odnosa. Ko pa se srečamo v drugi državi, se drug drugega razveselimo, gremo mogoče celo skupaj na večerjo ... V drugem kulturnem kontekstu se namreč aktivira skupna kategorija “slovencev”, ki v domačem kraju, kjer smo to bolj ali manj vsi, ni relevantna, čeprav na neki ravni v vsakem od nas obstaja. Ta skupna samokategorizacija sproži določene (v tem primeru pozitivne) naravnanosti in kar naenkrat se obnašamo kot že skorajda dobri prijatelji. Ali pa recimo par, ki uživa dopustniški dan v harmoniji kategorije “midva”, potem pa od nekod – iz nadaljevanke, iz poročil, s strani mimoidočih, ali pa če si eden od njiju privošči neprimerno opazko glede nečesa v okolici, recimo: “uf, ženska za volanom!” – v njun svet pride kategorično razlikovanje “moški-ženska”. Kar naenkrat nista več posameznika v ljubečem medosebnem odnosu, ampak predstavnika vsak svoje socialne kategorije, z vso prtljago, ki v sedanjem času sodi zraven (”nore feministke”, ”toksična maskulinost”). Na osnovi konflikta med samokategorizacijami so pisane drame – recimo Romeo in Julija (samokategorizacija “midva” nasproti družinski pripadnosti) –, na tej osnovi se bijejo vojne. Da lahko drugega človeka v vojni ubijemo, moramo najprej njega – in sebe – depersonalizirati. Ne smeva biti v skupni kategoriji “človek”, ampak mora biti on pripadnik “njih” (ki so seveda tudi manjvredni, mogoče celo do mere, da niso prav zares ljudje), mi pa pripadniki “nas” (ki smo seveda najboljši predstavniki človeške vrste, če ne celo malce nadljudje).[^16] Še bi lahko našteval primere, od hecnih vsakodnevnih do usodnih političnih, a naj bo za ilustracijo dovolj: če se samouvrstimo v kategorijo ”terapevt” oziroma “klient”[^17] (kaj šele “pacient”), cel proces pa označimo za “psihoterapijo”, bodo te kategorizacije subtilno delovale na oba in na najin odnos ter usmerjale proces v skladu z vsemi prej omenjenimi denotacijami in kontacijami bolezni, zdravja in postopkov ki naj bi vodili od enega k drugemu. Terapevt se bo, hočeš nočeš, počutil neuspešnega, če pri klientu ne bo prišlo do izboljšanja problematike, podobno bo seveda na neki ravni nezadovoljen tudi klient, četudi se deklarativno gresta predvsem ozveščanje. Drugič, na ravni sprejetosti in prepoznavnosti v širši družbi “psihoterapija” nedvomno zbuja medicinske asociacije in pričakovanja, zato je tudi njena sprejetost – tako z vidika družbenega statusa kot z vidika financiranja in drugih političnih zadev – močno odvisna od možnosti zadostitve tem pričakovanjem. Nenazadnje se to kaže tudi v pred kratkim sprejetem zakonu o psihoterapiji, ki je naravnan precej bolj po medicinskem kot po kontekstualnem modelu. Poleg marsičesa drugega najbolj očitno v tem, da bodo morali bodoči psihoterapevti opravljati strokovni izpit iz zdravstva. Če hočemo torej v socialni resničnosti vzpostaviti kategorijo za medosebni proces in odnose, katerih glavna namera je ozaveščanje kot tako, ne v službi zdravljenja, potrebujemo tudi drugo poimenovanje.   [^1]: Wampold leta 2015 navaja že številko 500. [^2]: Sistemska in integrativna paradigma sta, kot povesta že imeni, naravnani bolj združevalno, čeprav je vprašanje, koliko se to združevanje dogaja na ravni dejanske teoretične integracije, koliko pa na ravni tehničnega eklekticizma (Wampold, 2015). V nadaljevanju ju bom nekoliko zanemaril, sa namen tega uvoda ni v uravnoteženi predstavitvi vseh psihoterapevtskih paradigem, ampak v ilustraciji spektra razlik in napetosti znotraj psihoterapije. [^3]: Čeprav nikakor ne povsem enoznačno korelirano s teoretično usmeritvijo v ozadju pristopa. [^4]: V tem odstavku izraza “pacient” in “klient” uporabljam približno v skladu s tem, kar se bolj uporablja v določenem psihoterapevtskem pristopu. Večinoma se sicer uporablja “klient”, v klasični psihoanalizi pa načeloma “pacient” (prim. Bohak, 2011). Tudi to je vidik razpetosti znotraj psihoterapije, ki odraža razliko na metaparadigmatski ravni med medicinskim in kontekstualnim modelom psihoterapije (obravnavanima kasneje). [^5]: Najbližji slovenski prevod bi bila “strokovna napaka”, ki pa izraža bolj enkraten dogodek oziroma dejanje, ne pa kontinuiranega napačnega prakticiranja. Zato sem se odločil za angleški izraz, ki ta pomen bolje prenese. [^6]: Dejansko je Rogers najprej razvil svojo h klientu usmerjeno terapijo in se šele kasneje pridružil teoretičnim prizadevanjem humanistične psihologije. [^7]: “eusocial species” [^8]: To je možno zaradi načelne asimetričnost tega odnosa – terapevt praviloma nima oziroma ne sme imeti odnosnih potreb do klienta, obratno pa ne velja. [^9]: Edini podoben primer, kolikor vem, je fizioterapija, kar je tudi zanimivo. Tako kot psihoterapija označuje hkrati področje zdravljenja, ki je gibanje kot najbolj očitna funkcija telesa, kot tudi medij, skozi katerega se zdravljenje odvija: gibalne vaje, masaža in podobno. Glej tudi naslednjo opombo. [^10]: Pojem je sicer splošnejši in pomeni zdravljenje z zdravili, a se v praksi večinoma uporablja v navezavi na uporabo zdravil pri duševnih motnjah. Težišče poimenovanja je torej na sredstvu, da je področje zdravljenja duševnost, pa se razume implicitno, ker pri zdravljenju telesa uporabe zdravil ni treba poudarjati, saj se v medicinskem modelu to predpostavlja. Izjema je fizioterapija – glej prejšnjo opombo. [^11]: κενὸς ἐκείνου φιλοσόφου λόγος, ὑφ' οὗ μηδὲν πάθος ἀνθρώπου θεραπεύεται· ὥσπερ γὰρ ἰατρικῆς οὐδὲν ὄφελος μὴ τὰς νόσους τῶν σωμάτων ἐκβαλλούσης, οὕτως οὐδὲ φιλοσοφίας, εἰ μὴ τὸ τῆς ψυχῆς ἐκβάλλει πάθος. [^12]: Če pomislimo, se terapija sama po sebi, brez predpon, uporablja bolj ali manj le kot okrajšava za psihoterapijo. Če nekdo reče, da hodi na terapijo, bo to brez nadaljnjih pojasnil oziroma predhodnega konteksta razumljeno, kot da hodi na psihoterapijo, ne na kakšno specifično obliko medicinske terapije. [^13]: Za Aristotela ta trditev drži brez pridržka – modrosti ne iščemo zaradi koristi, _theōria_ je cilj sam po sebi – pri Platonu je stvar nekoliko bolj kompleksna. Izvor ideje filozofije kot "skrbi za dušo" (_epiméleia tēs psychēs_) najdemo že pri njemu (oziroma pri Sokratu), pri čemer pa Platon s tem meri na resnico, vrlino, Dobro kot tako, Epikurejci pa na odpravo vznemirjenja (*ataraksijo*, olajšanje trpljenja). [^14]: Vprašanje je kaj prinaša umetna inteligenca – gre za resnično, paradigmatsko novost, ali le za do skrajnosti prignano avtomatizacijo, ki nas bo, kot vsaka avtomatizacija, le še bolj – do skrajnosti – polenila? [^15]: Pri tem pa ne mislim “prebujenih” v smislu, kot ga razume sodobno “woke” gibanje – torej ljudi, senzitiziranih na družbene nepravičnosti –, ampak ljudi, ki so zavestni v bolj dobesednem smislu stika z lastno bitjo. ”Woke” gibanje razumem kot še en primer družbenih tendenc k dekonstrukciji, torej kot fazo kroga Erosa in Thanatosa, ne pa usmeritev k njegovemu središču. [^16]: To zelo dobro ponazori film Nöel. Ob začetku prve svetovne vojne se vojaki nekje na nemško-francoski fronti dogovorijo, da na božični večer prekinejo spopade. Pride do tega, da zapustijo jarke in se srečajo na sredi med njimi, se spoznajo, si kažejo fotografije žena in otrok, odigrajo improvizirano nogometno tekmo ... Skratka, spoznajo se kot ljudje. Naslednje jutro pa spet mesarsko klanje ... [^17]: Seveda klient v psihoterapiji – beseda v splošnem pomeni “stranko”.