# Subjektivnost, objektivnost, intersubjektivnost   Objavljeno: 23. 9. 2023 | #09-2023 ***   Še zdaj se spomnim sanj iz zgodnjega otroštva. Ne vem točno kdaj, moralo je biti tam okoli tretjega leta; mislim, da je to eden mojih prvih spominov. Pravzaprav se same vsebine ne spomnim dobro. Nekaj z novoletnimi lučkami - bil je ravno tisti čas. Zelo velike so bile in vsepovsod, take svetlo modre. Še nekaj drugega je bilo, kar mi je bilo pri tem strašljivo, a ne vem več, kaj. Bolj se spomnim zmedenosti, ko sem se iz sanj prebudil. Nisem vedel, kaj je zdaj res in kaj ne, vse se mi je pomešalo. In spomnim se, kako so mi starši zagotavljali, da je vse v redu, da so bile samo sanje, in sem se počasi pomiril ter za realnost sprejel svet, v katerem so bili tudi oni. Še se kdaj prebudim iz zelo živih sanj in nekaj časa v meni ostajajo nanje vezani občutki, a zdaj takoj vem, da so bile samo sanje in da je realni svet to, kar zaznavam okoli sebe. Naučil sem se razlikovati med zunanjimi in notranjimi doživetji. Sanje mogoče niso najboljši primer za to, kar hočem ponazoriti; ne gre namreč za neko specifiko sanjskega izkustva. Gre za to, da se z vzpostavitvijo [[Akcija in misel#Krog mišljenja|(notranjega) kroga mišljenja]] v otrokovem doživljanju pojavijo vsebine, ki jih prej ni bilo. Dokler je obstajal samo (zunanji) krog aktivnosti, so obstajale le *zaznave* in pa vedenje, ki jim je sledilo. Včasih avtomatično, na podlagi nekaterih prirojenih in vse večjega števila priučenih vzorcev, včasih pa tudi že inteligentno, v smislu kreativnega prilagajanja na trenutne okoliščine. A ta inteligentnost je *senzomotorična*, kar pomeni, da obstaja na način neposredne povezave med čutili in gibali brez vmesne faze refleksije. Sama zaznava situacije že lahko sproži inteligenten odziv, ki pa, seveda, v svojem dometu ostaja vezan na neposredni “tu in zdaj”. Na podlagi tovrstne inteligentnosti se tudi odrasli učinkovito gibljemo v prostoru ter opravljamo različne druge motorične aktivnosti. Z možnostjo zaznavanja impulzov še preden se ti izrazijo v vedenju, pa se pojavijo *predstave* o možnih odzivih objekta, h kateremu je impulz usmerjen. In te predstave so lahko zelo žive, zelo podobne zaznavam - znano je, da nevrološko gledano predstave aktivirajo iste predele možganov kot zaznave. To v polju otrokovega doživljanja najprej ustvari zmedo, saj na produkte svoje domišljije reagira tako, kot na dejanske zaznave. Domišljija je tu mogoče premočna beseda, saj se ta zares razbohoti šele z usvojitvijo jezika, sam pa želim v tej analizi ostajati na predverbalni ravni. A mogoče tudi ni; verjetno ste že kdaj videli domače živali (sploh mačke), kako v igri včasih “ponorijo” in se obnašajo, kot da reagirajo na neke namišljene stvari. Ta zmeda se razreši z razdelitvijo polja doživljanja na notranje in zunanje (slika 2). Zelo pomembno je razumeti, da notranjega doživljanja pred vzpostavitvijo kroga mišljenja - kar naj bi se začelo dogajati okoli devetega meseca starosti - ni bilo. Otrokovo doživljanje je bilo povsem “zunaj”, čeprav brez kontrasta z “znotraj” to nima pravega pomena. ”Zunaj” in ”znotraj” se vzpostavita hkrati kot način razrešitve zmede, ki jo v doživljanju povzroči pojav predstav. Mogoče bi bilo bolje reči, da je otrok pred nastopom mišljenja bival povsem v [[BITJE IN SVET - staro|svetu]]; njega kot subjekta izkustva še ni bilo (slika 1). Tudi odrasli včasih doživljamo tako; recimo, ko smo povsem potopljeni v neko aktivnost - smo v [[TOK|toku]] - ali pa v stanjih globoke meditacije. Takšna doživljanja celo iščemo, saj z razdelitvijo doživljanja na notranje in zunanje nastopi precej težav, ki so bistvo [[Človeško stanje|človeškega stanja]]. V splošnem gre ta razdelitev seveda na različne načine na račun [[Živost|živosti]].   ![[SOI-1.png]] *Slika 1: Pred razvojem mišljenja otrok (večji krog na levi) še nima notranjega sveta (notranjost kroga je zatemnjena); biva povsem v svetu, ki je poln različnih objektov, med njimi so tudi drugi ljudje (manjši krogi).*   ![[SOI-2.png]] *Slika 2: Z razvojem mišljenja se otrokovo doživljanje razdeli na notranje (svetlo modra notranjost večjega kroga na levi) in zunanje (bež barva objektov v svetu).*   Med zaznavami in predstavami je nekaj pomembnih razlik, na podlagi katerih se jih je možno naučiti ločevati. Zaznave so recimo bolj žive, bolj polne, čeprav bi to lahko bilo tudi posledica vzpostavljenega razlikovanja med njimi in predstavami in ne dejavnik le-tega. Možno je, da predstave postanejo manj žive prav zato, ker so se doživetja razdelila na dve kategoriji.[^1] Druga razlika je, da so zaznave stabilnejše. Nekaj lahko gledamo dalj časa in ostaja bolj ali manj enako. Oči lahko tudi zapremo in ko jih spet odpremo, so zaznave (vsaj neživih objektov) take, kot so bile prej. Predstave so bolj fluidne, se hitreje spreminjajo in jih težje držimo v fokusu. Dodatna razlika je, da so kasneje, z usvojitvijo jezika, predstave vse bolj vezane na simbole, vse bolj abstraktne, kar tudi pripomore k njihovi relativni bledosti. A, kot rečeno, zaenkrat želim ostajati na predverbalni ravni, saj je to izpeljevanje osnova za razumevanje jezika. Ključen dejavnik razlikovanja med zaznavami in predstavami pa je še nekaj drugega. Med vsem, kar otrok najdeva v svetu, so namreč daleč najbolj zanimivi in pomembni objekti drugi ljudje. Dokazano je, da se že dojenčki, skoraj takoj po rojstvu, prav posebej odzivajo na človeške obraze; da jim je ta dražljaj bolj privlačen od kateregakoli drugega. Ljudje so tako zanimivi tudi zato, ker so od ostalih objektov manj predvidljivi; gibljejo in obnašajo se zelo po svoje, ne po nekih enostavnih pravilih oziroma vzorcih, kar velja za nežive objekte in v določeni meri tudi za živali. So torej konstanten [[Načini povečevanja živosti|vir novosti in s tem živosti]]. Drugi ljudje pa niso samo zanimivi, ampak je otrok na različne načine tudi [[2 - V DELU/30 - IDEJE/SOCIALNA MOTIVACIJA|eksistenčno odvisen od njih]], kar vzpostavlja evolucijsko nujo usmerjanja pozornosti nanje. Otrok kmalu opazi, da se ti tako zelo pomembni drugi ljudje na nekatere pojave v njegovem polju doživljanja odzivajo, na druge pa ne. Recimo, da pride mami in otroku na sprehodu nasproti pes. Otroku je zanimiv, mama ga pa tudi opazi in otroka nanj opozarja: “Glej, kuža! Vidiš, kako maha z repom, lahko ga pobožava ...”[^2] Kasneje, ko je to srečanje že mimo, se v otrokovem doživljanju kuža spet pojavi, tokrat kot spomin, torej predstava. Na tega kužka pa mama ne reagira in otrok dojame, da tokrat obstaja samo v njegovih mislih, prej pa je v svetu zunaj, med njima.[^3] Tisti je bil realen, tale je pa zgolj njegov spomin.[^4] Vzporedno z utrjevanjem razlikovanja med notranjimi in zunanjimi doživljanji začne otrok dojemati, da imajo tudi drugi ljudje svoja notranja doživljanja, do katerih sam nima dostopa, tako kot oni nimajo dostopa do njegovih. To mu pomaga med drugim razložiti tudi njihovo prej omenjeno nepredvidljivost. Tako kot on sam imajo lastno voljo; njihova aktivnost ima notranje namene, ki njemu niso neposredno razvidni. S tem se zdaj celoten otrokov [[BITJE IN SVET - staro|svet]] razdeli na dve področji: **subjektivnost** in **objektivnost** (slika 3a). Ti dve področji sveta se sodoločata; eno brez drugega ne moreta obstajati.   ![[SOI-3.png]] *Slika 3a: Z dojetjem, da imajo tudi drugi ljudje svoje notranje doživljanje, se otrokov svet razdeli na subjektivnost (svetlo modra barva krogov, ki ponazarjajo ljudi) ter objektivnost (bež barva objektov). Barva manjših krogov (drugi ljudje) je temnejša, saj otrok do njihovega doživljanja nima neposrednega dostopa, ampak ga zgolj predpostavlja.*   Po eni strani je objektivnost to, kar obstaja med subjektivnostmi različnih ljudi. To je tisto vmes, do česar z različnih perspektiv dostopamo in nam deluje, kot da obstaja neodvisno od perspektive in celo od samega dejstva opazovanja. Tole pišem v kavarni, za sosednjimi mizami sedijo drugi gostje. Zavedam se, da kavarna z njihove perspektive zgleda nekoliko drugače; vidijo druge kote kot jaz, nekoliko drugačno svetlobo in sence, nekatere stole, ki jih jaz vidim od zadaj, oni vidijo od spredaj in tako naprej. Tudi dva psa sta pri sosednji mizi - eden leži in vidi te iste stole od spodaj ... Pa vendar smo vsi skupaj v isti kavarni. Implicitno se ves čas zavedam, da se načeloma lahko presedem na njihovo mesto in pogledam kavarno z njihove perspektive, prav tako kot se oni lahko presedejo na moje mesto in nanjo pogledajo z moje (slika 3b). Še več: čez slabo uro bo kavarna zaprta in ko bodo natakarji vse pospravili, v njej ne bo več nikogar. A kljub temu bo kavarna - verjamemo vsi - še vedno obstajala; čakala bo jutrišnjega dne, ko jo bodo spet odprli in jo bodo z različnih perspektiv opazovali drugi ljudje - kdo ve, mogoče spet tudi jaz.   ![[SOI-4.png]] *Slika 3b: Implicitno se ves čas zavedamo, da obstajajo tudi druge subjektivne perspektive na zunanje objekte, kar utrjuje izkustvo objektivnosti njihovega obstoja.*   Po drugi strani so tudi drugi ljudje, kot telesa, del tega objektivnega sveta. In ta telesa so nosilci drugih subjektivnosti. Opazujem jih, kako se pogovarjajo, ali pa so kot jaz zatopljeni v ekrane svojih računalnikov. Implicitno predpostavljam, da pri tem prav tako kot jaz nekaj doživljajo. Vidijo barve, slišijo zvoke, čutijo temperaturo prostora in tako naprej. In prav ta implicitna predpostavka, da drugi ljudje niso nekakšni “zombiji” ali zelo sofisticirani roboti, ampak so [[2 - V DELU/30 - IDEJE/ČUDEŽ ZAVESTI|drugi lokusi izkustva]], pri meni vzpostavlja dojemanje objektivnega sveta, v katerem obstajamo skupaj. To mi omogoča **decentracijo**, ki je potrebna za “pogled od nikoder”. Prav zaradi predpostavke obstoja drugih perspektiv se lahko dvignem nad vse perspektive in dojamem zunanji svet, kot da obstaja neodvisno od vsake perspektive.[^5] Tako tudi “vem”, da bo ta kavarna obstajala tudi še potem, ko jo bomo kmalu vsi zapustili. Objektivnost obstaja med subjektivnostmi, subjektivnosti obstajajo v objektivnosti.   ![[SOI-5.png]] *Slika 3c: Predpostavka o obstoju drugih subjektivnih perspektiv omogoča decentracijo in “pogled od nikoder” (oziroma od vsepovsod), kar dokončno vzpostavi izkustvo objektivnosti oziroma neodvisnosti obstoja zunanjega sveta.*   Ta razdelitev sveta na subjektivnost in objektivnost ima nekatere zelo pomembne posledice. Predvsem z njo nastopi neka temeljna “eksistencialna samost”, ena bistvenih značilnosti [[Človeško stanje|človeškega stanja]]. V lastni subjektivnosti smo vsi neizogibno sami. Nihče ne more doživljati naših doživetij, nihče misliti naših misli. Nihče ne more videti v nas kot tudi mi ne v nikogar drugega. Objektivno gledano je bilo seveda tudi prej tako. A dokler v otrokovem doživljanju ni bilo delitve na znotraj in zunaj ter posledično njegov svet ni sestojil iz subjektivnosti in objektivnosti, je obstajal samo enovit svet, katerega del so bili tudi drugi ljudje, a ne kot subjekti, ampak zgolj kot zanimivi in pomembni elementi tega sveta. Lahko so začasno izginili iz zaznavnega polja, kar je bilo za otroka strašljivo, a spet na ravni neposredne zaznave in odziva, ne misli o tem, kaj to pomeni in kaj bo. Samost je bila od časa do časa realna, z vzpostavitvijo subjektivnosti in objektivnosti pa postane eksistencialna.[^6] Iz tega občutka se porodi motiv za vzpostavljanje stika med subjektivnostmi - medčloveški odnosi se prestavijo na raven **intersubjektivnosti**. Da je otrok prišel na to razvojno stopnjo, kažejo različna [[Znamenja intersubjektivnosti|znamenja]], od katerih najosnovnejše in verjetno najpomembnejše je zmožnost vzpostavljanja skupne pozornosti. Nekje pri devetih mesecih se začne dogajati, da, če otroku nekaj pokažemo, ne gleda več nas oziroma naše roke, ampak razume, da je iztegnjena roka (in prst) v neko smer odraz naše subjektivnosti, ki je usmerjena k nekemu objektu v okolju. Razume tudi, da hočemo s tem tudi njegovo subjektivnost usmeriti k temu objektu, zaradi česar to tudi stori. Na drugi strani odrasli to naredimo zato, ker predpostavljamo, da otrok naš namen orientacije že lahko razume in ga tudi prepozna (oziroma ga hočemo tega naučiti). To dvoje - namen orientacije in namen prepoznave orientacijskega namena - pa je osnova vsakega [[*KOMUNIKACIJA IN JEZIK|komunikacijskega dejanja in posledično jezika]]. Prav jezik sčasoma postane glavno sredstvo stika med subjektivnostmi in premoščanja eksistencialne samosti. In na žalost praviloma, čeprav ne nujno, tudi sredstvo nadaljnjega poglabljanja le-te.   [^1]: [[KATEGORIZACIJA|Kategorizacija]] ima na vseh nivojih - od povsem zaznavnega do povsem konceptualnega - učinek povečevanja razlik med kategorijami in zmanjševanja razlik znotraj kategorij, prav v funkciji jasnejšega razlikovanja med kategorijami. [^2]: Primer je sicer iz nekoliko kasnejšega razvojnega obdobja, ko otrok že govori, vzpostavljeno razlikovanje med notranjimi in zunanjimi doživetji pa je pogoj za usvojitev jezika. To pa ne pomeni, da je neustrezen, saj vzpostavljanje tega razlikovanja ni nikoli povsem dokončan proces. Tudi odrasli imamo s tem pogosto težave; recimo, ko razmišljamo o razlogih za vedenje drugih ljudi in začnemo bolj verjeti svoji domišljiji kot dejanskim informacijam, ki si jih mogoče zaradi že vzpostavljene razlage niti ne prizadevamo pridobiti. Marsikateremu medosebnemu konfliktu bi se izognili, če bi imeli več tovrstne realitetne kontrole. [^3]: To odpira zanimivo možnost, da nekaterih stvari, ki bi jih sicer lahko zaznavali, ne zaznavamo preprosto zato, ker drugi ljudje niso reagirali nanje, ker jih tudi sami niso zaznavali. Te stvari otrok povsem odrine iz zavesti, saj izkazujejo znake zaznav, drugi ljudje pa nanje ne reagirajo, kar vzpostavi [[KOGNITIVNA DISONANCA|kognitivno disonanco]], ki se najlažje razreši tako, da se v celoti izrine iz zavesti. Vztrajanje pri zaznavanju stvari, ki jih pomembni drugi ne vidijo, bi bilo za otroka preveč strašljivo, saj bi ga ločevalo od ljudi, od katerih je eksistenčno odvisen. Nekateri ljudje, recimo, trdijo, da vidijo aure. Če je to res, zakaj jih ne vsi? En dejavnik bi najbrž lahko bila določena predispozicija, tako kot se razlikujemo tudi glede zmožnosti drugih čutil. Nekateri ljudje imajo že prirojeno ostrejši vid (sluh, voh) kot drugi ... Drugi dejavnik pa bi lahko bil, da smo kot otroci aure sicer do neke mere zaznavali, a ker se ostali na te naše zaznave niso odzivali, niso postale del izkustva zunanjega sveta. Ker so po drugi strani imele karakteristike zaznav, ne predstav, je bilo nastalo disonanco najlažje razrešiti z odrinjenjem teh doživetij iz zavesti. [^4]: Verjetno je vsakomur poznan občutek, kako stvari postanejo bolj realne, ko jih povemo drugim ljudem. Zato o nekaterih mislih, hrepenenjih, ciljih, željah tudi neradi prezgodaj govorimo, ker čutimo, da so še preveč nežne, preveč neizdelane, da bi prenesle prehod v realnost. Na drugi strani se lahko z nekaterimi stvarmi soočimo šele, ko jih povemo, kar je pomemben dejavnik učinkovanja psihoterapije in sorodnih dialoških načinov dela na sebi. Tukaj gre sicer že za simbolizirana doživljanja, a princip je isti. [^5]: Tukaj lahko potegnemo zanimivo vzporednico z literaturo. “Pogled od nikoder” (oziroma od vsepovsod) ustreza razširjenemu pripovednemu načinu zunanjega, neodvisnega opazovalca, ki je največkrat tudi vseveden (vidi v preteklost, prihodnost, druga dogajanja ter celo v različne subjektivnosti). Diametralno nasprotje temu je pripoved s perspektive posameznega toka zavesti (Joycejev Ulikses je verjetno najbolj znan primer). Nekje vmes bi bila takoimenovana multiperspektivna pripoved, v kateri je isto dogajanje predstavljeno skozi dojemanje več oseb. Zanimiv pristop ubere slovenski pisatelj Aldo Černigoj, ki v svojih romanih ter zbirkah novel (Večer pri Maticavih, Čas ob zori, Po dnevu noč in Na obodih spirale) združuje pripovedna načina toka zavesti in multiperspektivnosti. [^6]: Izkušnja mi kaže, da v globoki meditaciji, ko se krog mišljenja umiri in eventuelno ustavi, ta občutek eksistencialne samosti izgine. To bi sicer znalo biti povezano tudi z drugimi, bolj metafizičnimi stvarmi, o katerih bom razmišljal [[ČUDEŽ ZAVESTI|drugje]].