# Razpoka svobode
 
Objavljeno: 27. 12. 2024 | #12-2024
***
 
Mišljenje lahko razumemo kot ponotranjeno aktivnost. Naj na kratko obnovim logiko tega razmišljanja, ki sem jo razvil v tekstu [[Akcija in misel]], ob spodnji sliki:
 
![[dva_kroga.png]]
*Slika 1: Krog aktivnosti in krog mišljenja.*
 
Iz določene naravnanosti, torej stanja bitja v danem trenutku, se porodi impulz, ki predstavlja notranjo začetno fazo dejanja. Ta impulz je lahko zaznan, še preden se izrazi v dejanskem vedenju, kar sproži predvidevanje, kakšne bi bile posledice, če bi se dejanje izvedlo. Če je predvidevanje negativno - se torej oblikujejo predstave, ki zbujajo slabe občutke -, se naravnanost temu ustrezno spremeni in prvotni impulz se zavre, sproži pa se nov, ki začne novo potencialno dejanje. Ta je spet zaznan, kar sproži nova predvidevanja in tako naprej, dokler se ne pojavi predstava o ugodnem izidu celotnega dejanja. Ta impulz zato ni inhibiran in se izrazi v vedenju. To kroženje od naravnanosti preko impulza in zaznave le-tega do predvidevanja, ki ustrezno spremeni naravnanost in sproži nov impulz, je mišljenje. Razmišljati v bistvu pomeni, da se med zaznavo in odzivom odvrti toliko notranjih krogov, dokler predstava o rezultatu našega odziva ni dovolj ugodna, da se ta lahko izrazi navzven. Obstajata torej zunanji krog aktivnosti in notranji krog mišljenja. Prvi poteka od naravnanosti preko vedenja do objekta in preko *zaznave* spremembe (oziroma odziva) objekta nazaj k naravnanosti. Drugi pa od naravnanosti preko impulza, zaznava katerega sproži *predstavo* o spremembi (oziroma odzivu) objekta spet k naravnanosti. Krog aktivnosti je tako filogenetsko kot ontogenetsko primarnejši. *Najprej delujemo, potem mislimo.* Zmožnost aktivnosti nam je dana z rojstvom, zmožnost mišljenja pa se mora še razviti.
Naj ponazorim s preprostim primerom: recimo, da začutimo tisto značilno telesno hrepenenje[^1] po nečem sladkem (*naravnanost*). Sproži se aktivnost zaužitja čokolade, ki že nekaj časa čaka v omari. Začetna notranja faza te aktivnosti (*impulz*) pa je zaznana, še preden se izrazi v vedenju, in sproži predstavo, da se bomo zredili. To našo naravnanost spremeni: hrepenenju po sladkem se pridružijo neprijetni občutki ob predstavi povečanega trebuha (pa še ravno pred poletjem!), zato je ta aktivnost zavrta. Ker hrepenenje po sladkem vztraja, se sprožajo novi impulzi v smeri drugih potencialnih sladkarij, dokler se ne pojavi predstava o rozinah; to bi najbrž potešilo hrepenenje po sladkem, hkrati pa nas ne bi tako zelo poredilo. S to predstavo smo zadovoljni, zato impulzu dovolimo, da se izrazi v vedenju in privoščimo si pest ali dve rozin.[^2]
Posvetimo se zdaj samo notranjemu krogu mišljenja in ta izsek zgornje slike povečajmo (slika 2) ter mu dodajmo črtkano črto nekoliko v notranjosti elipse, ki shematsko označuje zunanjo mejo organizma. Ta ponazarja _prag [[Zavedanje in zavest - terminologija|zavedanja]]_. Samega porajanja impulza se ne zavedamo, do tega pride šele, ko njegova moč doseže določeno intenziteto. Lahko bi rekli tudi, ko pride dovolj blizu dejanskega izraza v vedenju.[^3] Ko je ta prag presežen, se zgodi, kar sem opisoval zgoraj. Možno se je odločiti, ali impulzu dovoliti, da se izrazi, ali ga ustaviti in poskusiti kaj drugega.
 
![[prag zavedanja_1.png]]
_Slika 2: Prag zavedanja. Porajajoči se impulz je zaznan šele, ko njegova intenziteta preseže prag zavedanja, oziroma ko je dovolj blizu izrazu v vedenju._
 
Če obstaja kaj, čemur bi lahko rekli svobodna volja,[^4] se nahaja tu vmes - med točko, ko impulz preseže prag zavedanja, in točko, ko se izrazi v vedenju. V tem vmesnem prostoru je impulz lahko zaznan, kar omogoča odločitev glede nadaljnjega postopanja. To je majhna, a za razumevanje človeškega stanja absolutno ključna razpoka v sicer nepretrgani vzročno-posledični verigi dogodkov, ki sestavljajo krog aktivnosti: naše vedenje vpliva na objekt, ki se nanj odzove v skladu s svojimi notranjimi zakonitostmi[^5], kar neizogibno pripelje do določene zaznave, ta pa v skladu z zakonitostmi našega psihofizičnega sistema sproži določeno naravnanost (oziroma spremeni predhodno), iz katere spet avtomatično izide impulz za novo vedenje. Poudarjam: nad porajanjem impulza nimamo kontrole, to se preprosto zgodi. Šele ko ta preseže prag zavedanja, se odpre določen manevrski prostor; stvari niso več enoznačno vzročno povezane, pojavi se možnost izbire. Prav ta možnost je temeljno določilo človeškega stanja, vse naše veličine in tragike. Svoboda od neizogibnosti, breme odločanja in odgovornosti.
Seveda se je tu možno vprašati, kaj vse vpliva na tu odprto polje izbir; koliko je to, recimo, določeno s predhodnimi izkušnjami s takšnimi ali drugačnimi objekti in torej ne zares svobodno. V tem tekstu se v to vprašanje ne bom spuščal.[^6] S praktičnega vidika vsekakor lahko rečem, da se enoznačen avtomatizem v tej razpoki prekine in se pojavijo različne možnosti odzivanja.
Za nadaljevanje mojih razmišljanj v smeri sublimacije in meditacije pa je pomembno predvsem, da je impulz lahko zaznan prej ali kasneje ali pa sploh ne, kar pomembno vpliva na zmožnost nadzora nad vedenjem. V prej povedanem je to implicitno (v [[Akcija in misel|originalnem tekstu]] pa dokaj eksplicitno) že nakazano, a ne še prav natančno razdelano. Naj nadaljujem s prejšnjim primerom: če smo umirjeni in prisotni, lahko impulz k zaužitju čokolade zaznamo zgodaj, ko je še v zametkih, ga nekako od daleč mirno opazujemo, se mu v sebi malce nasmehnemo in pustimo, da sam od sebe izzveni. Če pa smo utrujeni in raztreseni, se kar naenkrat znajdemo s koščkom čokolade v ustih, ne da bi prav dobro vedeli, kako je do tega prišlo. In podobno nam kmalu ostane v rokah samo še prazen ovoj tablice.[^7]
Prag zavedanja je torej lahko bolj “na površini”, bližje zunanji meji telesa in s tem izrazu v vedenju, ali pa bolj “v globini”, bližje samemu viru porajanja impulzov iz naravnanosti bitja (slika 3). V prvem primeru je impulz, ko se ga zavemo, že povsem razvit in močan, zaradi česar ga je težko ustaviti, oziroma bi to zahtevalo velik napor volje. V skrajni fazi lahko prag zavedanja in zunanja meja telesa tudi povsem sovpadeta, kar pomeni, da ni nobene možnosti odločanja in ravnamo povsem impulzivno. V drugem primeru pa se impulza zavemo, ko je še v zametkih in ga lahko v miru pogledamo, prepoznamo ter se odločimo, kaj z njim narediti.
 
![[prag zavedanja_2.png]]
_Slika 3: Prag zavedanja je lahko bolj “na površini” ali bolj “v globini”. Impulz je v prvem primeru težje zaznati in ga ustaviti, v drugem primeru pa imamo za to več možnosti._
 
Kje se pri določenem človeku v danem trenutku nahaja prag zavedanja, je odvisno od več dejavnikov: utrujenosti oziroma spočitosti, raztresenosti oziroma umirjenosti, prisotnosti oziroma odsotnosti psihoaktivnih substanc, nevajenosti oziroma vajenosti opazovanja svoje duševnosti, svetovnonazorskih prepričanj glede bivanjskih razpetosti, predvsem odnosa do [[Človeške bivanjske razpetosti#Spontanost in red|spontanosti in reda]], in še česa.[^8] Položaj praga zavedanja pa je odvisen tudi od same vsebine posameznega impulza; nekaterih se z lahkoto zavemo in jih prepoznamo ter se glede njih umirjeno odločimo, drugi pa nas vsakič presenetijo in nad njimi nikakor ne zmoremo vzpostaviti nadzora. To je med drugim odvisno od tega, koliko imamo z določenim impulzom izkušenj, in pa od tega, kakšen odnos imamo do njega - kje se ta impulz nahaja v odnosu do [[KONCEPT SEBE|koncepta sebe]]. Vsemu temu se bom posvetil v nadaljnjih izpeljevanjih, najprej z vpeljavo konceptov [[*ODRINJANJE IN ZAVRTOST|odrinjanja in zavrtosti]].
 
[^1]: Angleški izraz “craving” bolje opiše to stanje kot naše “hrepenenje”, saj se bolj eksplicitno nanaša zgolj na določeno telesno stanje, hrepenenje pa implicira tudi različna čustva. V vsakdanjem pogovoru med mlajšimi se v poslovenjeni obliki vse bolj uporablja, na primer: “Ej, kok krejvam zdaj en cigaret!”
[^2]: To je seveda zelo poenostavljen opis realnega dogajanja, čeprav mislim, da v osnovi vendarle dovolj točen. Vsaj tri stvari bi bilo treba bolje razdelati: (i) kako se najprej sploh porodi predstava o čokoladi, (ii) da se tu odvija več vzporednih notranjih krogov (predstave o nas poleti v kopalkah..) in pa, seveda glavno, (iii) kdo smo pravzaprav “mi”, ki smo s predstavo zadovoljni in zato impulzu pustimo, da se izrazi v vedenju. Sploh to zadnje bom moral še precej razdelati, v prvem približku že, ko bom govoril o [[KONCEPT SEBE|konceptu sebe]].
[^3]: Znani so t.i. [Libetovi eksperimenti](https://www.informationphilosopher.com/freedom/libet_experiments.html), ki kažejo, da se v možganih potencial pripravljenosti za določeno aktivnost pojavi dobre pol sekunde pred njeno izvedbo in dobrih 300 milisekund pred zavestno odločitvijo zanjo.
[^4]: Vprašanje svobodne volje v nekem absolutnem, metafizičnem smislu je seveda eminentno in še vedno neodločeno - mogoče tudi načeloma neodločljivo - filozofsko vprašanje, glede katerega se tu ne opredeljujem.
[^5]: Tu govorim o objektu na splošno. Če je objekt drugi človek, ima načeloma isto možnost odločitve glede odziva na naše vedenje, kar pomeni, da sta v takem krogu razpoki svobode dve, kar odpira paleto zanimivih možnosti, razdelava katerih pa zaenkrat presega namen trenutne linije mojega izpeljevanja.
[^6]: Zelo na hitro pa bi zaenkrat rekel, da se možnosti, med katerimi lahko izbiramo, porajajo iz naslednjih virov: predhodnih izkušenj, drugih oblik znanja o situaciji (recimo (psevdo)znanstvenih teorij), racionalnega razmisleka o možnih posledicah oziroma implikacijah določene smeri vedenja (ki spet v veliki meri sloni na predhodnih izkušnjah in znanju, a po mojem s tem ni v celoti določen) ter intuicije. Kaj točno je to slednje, pa spet odpira čisto novo polje razmisleka: gre zgolj za produkt nezavednega procesiranja na podlagi predhodnega znanja in izkušenj, ali mogoče za stik s katerim drugim virom védenja?
[^7]: V takih primerih je sicer pogosto na delu tudi [kognitivna disonanca](https://en.wikipedia.org/wiki/Cognitive_dissonance). Kako se naenkrat znajdemo s koščkom čokolade v ustih, res lahko nekako uide naši zavestni pozornosti, da bi tako nezavedno pojedli celo tablico, je pa malo verjetno. Nadaljevanje se pogosto odvije po principu “kamor je šel bik, naj gre še štrik”, s čimer si začetni prekršek nekako zracionaliziramo in ga vsaj začasno opravičimo z nadaljevanjem v njegovi smeri. Če bi namreč prekinili, bi si morali takoj priznati, da smo naredili nekaj, kar je v nasprotju z našo odločitvijo oziroma predstavo o sebi.
[^8]: Vsi primeri so pisani tako, da prva možnost pomeni ožjo, druga pa širšo razpoko svobode, oziroma je v prvi možnosti prag zavedanja bolj na površini, v drugi pa bolj v globni.