# Odrinjanje in zavrtost   Objavljeno: 8. 2. 2026 | #02-2026 ***   [[Razpoka svobode|Polje zavedanja med impulzom in vedenjem]] omogoča, da se glede impulza odločimo: če zbuja ugodne predstave in občutke, mu dovolimo, da se izrazi, v nasprotnem primeru pa ga ustavimo. To vsakodnevno pogosto počnemo, saj socialno življenje to neizbežno zahteva: od odlaganja zadovoljevanja telesnih potreb, ker čas oziroma situacija za to ni primerna, prek brzdanja besed in dejanj iz vljudnosti, do siljenja v aktivnosti, ki nam ne dišijo, a se to od nas pričakuje.[^1] Pri velikem številu motivov je takšno odlaganje začasno in ob tem ne doživljamo globljega notranjega konflikta. Razumemo, da izražanje določenega motiva ni primerno tu in zdaj, lahko pa bo prišel na svoj račun v dogledni prihodnosti. Kako pa ravnamo, če se glede odlaganja nekega motiva ne zmoremo tako racionalno odločiti? Mogoče je za začetek bolje, če za primer ne vzamem motiva, ampak kakšno drugo vsebino, ki trka na vrata zavesti in zbuja neprijetne občutke. Recimo misel na delo, ki ga moramo opraviti, pa se mu izogibamo, ker se ga ne znamo prav lotiti. Ali spomin na to, kako smo se zadnjič na zabavi z neprimerno opazko osramotili. Ali pa misel na težko odločitev, ki jo bomo morali prej ali slej sprejeti, pa se bojimo posledic. Skupna značilnost vseh navedenih primerov je poleg neprijetnosti nekakšna neizogibnost; glede tega ne moremo ničesar narediti – prej ali slej bo prišlo, ali se je pač že zgodilo. Kaj torej naredimo, če iz situacije ne moremo pobegniti, hkrati pa ne želimo doživljati neprijetnih čustev, ki jih zbuja? Pobegnemo notranje: ko se misel na to pojavi, se nekako zamotimo in s tem preusmerimo pozornost. Povleče nas v brezciljno brskanje po spletu, na ves glas navijemo glasbo, lotimo se intenzivne telesne aktivnosti, najemo se in obležimo na kavču pred trenutno aktualno nadaljevanko, zatopimo se v delo, dokler nismo tako utrujeni, da lahko samo še zaspimo – da bolj destruktivnih pobegov z uporabo psihoaktivnih substanc niti ne omenjam. Z drugimi besedami: neprijetno misel in spremljajoče občutke **odrinemo** tako, da vsebino zavesti zapolnimo z nečim drugim.[^2] Pri motivih je podobno: če je imelo njihovo izražanje negativne posledice – smo bili kaznovani, zasmehovani ali je kako drugače bolelo –, se je že njihovo porajanje asociativno povezalo s spominom na te posledice. To gre čisto po načelih *klasičnega pogojevanja*: če izražanju motiva nekajkrat sledi neprijetna izkušnja, začne že impulz k njegovemu izražanju – ki ima s tega vidka funkcijo signala prihajajočega vedenja – zbujati podobne občutke, kot bi jih dejanska posledica.[^3] Ker so ti občutki neprijetni, naredimo isti manever notranjega pobega, kot sem ga opisal prej.[^4] Če nek motiv vztrajno takole zaustavljamo – mu nikoli ne dovolimo izraza, ker ni skladen z našim [[Koncept sebe - cenzor motivov|konceptom sebe]] –, se zgodi nekaj zanimivega: preusmerjanje pozornosti nam gre vse bolje in bolje, naučimo se prepoznavati vse bolj subtilne signale, da se impulz približuje zavesti, zato manever notranjega pobega izvedemo vse prej in vse bolj učinkovito, dokler se odrinjanje povsem ne avtomatizira in se pomakne v nezavedno – kot pač vsaka dobro utečena navada.[^5] To pa poteka po načelih *instrumentalnega pogojevanja*: po uspešnem pobegu od “nevarnega” motiva se počutimo bolje, zato se vedenje preusmerjanja pozornosti, po *zakonu učinka*, vse bolj utrjuje.[^6] V končni fazi se celotna [[Naravnanost in impulz#Prek impulza naravnanost|naravnanost]] temu prilagodi in impulzi k izražanju tega motiva se tudi sprožajo ne več. Ostane le še občutek, da nekaj manjka, oziroma neko nejasno siljenje k *nečemu*, kar pa je vsebinsko prazno. Tak motiv je **zavrt** (slika 1).   ![[odrinjanje-zavrtost.png]] *Slika 1: Proces odrinjanja in zavrtost. Impulz (1) je zaznan (2), še preden se izrazi v vedenju. To sproži predstavo o negativnih posledicah njegovega potencialnega izraza (3), kar porodi nov impulz, ki prvotnega odrine (4). Dolgotrajno odrinjanje določenega motiva se avtomatizira in celoten proces se pomakne pod prag zavedanja (5) – motiv je zavrt.*   Motivi so lahko zavrti različno globoko glede na to, kdaj v razvoju se je njihovo odrinjanje začelo. Če smo se z nekim motivom začeli spopadati šele v odraslosti, bomo nanj težko povsem pozabili, tudi če smo ga dokaj uspešno zavrli. Spomin nanj oziroma na njegov objekt bo ostal in se bo od časa do časa v zavesti pojavil, le kakšnega posebnega hrepenenja ne bo več zbujal; zgolj spominska slika brez čustvenega tona. Ta bi se sicer lahko razvil, če bi pri spominu na objekt nekaj časa ostali, a zaradi opisanjega procesa odrinjanja tega ne naredimo. Če pa je bil motiv sankcioniran že v otroštvu, je stvar drugačna. Prepovedi staršev oziroma širšega okolja takrat niso bile razumljene[^7] in so bile zaradi naše nebogljenosti tudi veliko bolj strašljive, pa tudi zavedanje motiva samega je bilo še precej nejasno. Vzemimo paradigmatski primer spolnega motiva, na potlačevanju katerega je Freud zgradil večji del svoje psihoanalize. Porajati se začne tam okoli četrtega, petega leta (v njegovem sistemu gre za falično fazo psihoseksualnega razvoja) in takrat otrok o spolnosti seveda še ničesar ne ve. Ne o tem, kako sploh poteka, kaj šele o njeni funkciji, čustvenem pomenu, z njo povezanih družbenih normah in vrednotah ... Le zanimati ga začnejo določene vsebine, odkrije, da draženje genitalij prinaša zanimivo prijetno izkušnjo, privlačiti ga začnejo osebe nasprotnega spola – mogoče res najprej starši, kar je Freud povzdignil v razvpiti Ojdipov kompleks.[^8] A otrok hitro začuti, da z izražanjem tega motiva nekaj ni v redu. Ni nujno, da je zaradi tega kaznovan, dovolj je, da odrasli te stvari ignorirajo, ko se na druge njegove interese in vragolije lepo [[Znamenja intersubjektivnosti|afektivno uglašujejo]], ali da jim pred njim ob raznih blago erotičnih situacijah (recimo na televiziji) postane nerodno. Otrok intuitivno dojame, da to ni nekaj, glede česar je lahko sproščen in spontan, če pa so sankcije hujše, tudi ne nekaj, kar bi si sploh dovolil doživljati. Spolne težnje so odrinjene v “slabi-jaz”, s katerim si dovoli vzpostaviti stik le v intimi samote, ali celo v “ne-jaz”, s katerim noče imeti nobenega opravka. V sodobni zahodni družbi, ki je že tako seksualizirana,[^9] si je sicer težko predstavljati, da bi človek povsem izgubil zavedanje lastne spolnosti; če ne prej, puberteta s svojimi hormonskimi viharji poskrbi, da se mladostnik o tem pouči in pridobi določene izkušnje. Lahko pa ostane v spolnosti celo življenje nesproščen in jo dojema le kot tečno potrebo, ki jo je treba vsake toliko zadovoljiti, ali celo zgolj kot “zakonsko dolžnost”. V Freudovih časih je bilo pa najbrž možno tudi, da je kdo s svojo spolnostjo povsem izgubil stik, kar se je kazalo v nenavadnih nevrotskih simptomih ali – v primeru uspešne sublimacije (kot je ta pojem razumel on) – v izjemnih umetniških oziroma znanstvenih delih.[^10] Lahko si predstavljamo nekakšno “psihoarheologijo”: plasti vse globlje zavrtih motivov glede na čas njihovega porajanja in odrinjanja, pa seveda moči slednjega (slika 2). Do nekaterih pridemo že z nekoliko pozornega opazovanja, ozaveščanje drugih pa zahteva dolga leta psihoterapije ali drugih oblik dela na sebi. Veliko pomembnih motivov je tudi večplastnih in vključujejo več različnih [[Vrste motivov|potreb, teženj, želja in vlekov]], ki so lahko različno globoko zavrti (ali pa tudi ne). Spolnost je spet dober primer: od preproste potrebe po sprostitvi fiziološke napetosti, prek potrebe po nežnosti in toplini telesnega stika, do reproduktivnih in odnosnih teženj, želje po prvinski živosti, ki jo zbuja, in nenazadnje vleka k njenemu duhovnemu aspektu. Vse to je med seboj pomešano in lahko različno dostopno zavesti.   ![[psihoarheologija.png]] *Slika 2: Plasti različno globoko zavrtih motivov glede na čas in moč njihovega odrinjanja. Če je bil motiv odrinjan v zgodnjem otroštvu, je bolj globko zavrt, kot če je bil odrinjan kasneje. Praviloma imajo prepovedi, zaradi katerih se odrinjanje dogaja, v otroštvu tudi večjo moč, saj so zaradi otrokove nebogljenosti in kognitivne nedozorelosti bolj strašljive.*   #### Terminološka opomba: odrinjanje ali potlačevanje? Prominentna figura tega zapisa je Freud, ki je te stvari prvi opazil in opisal ter umestil v še zdaj aktualen teoretičen sistem. Ta proces po njegovem poteka preko različnih obrambnih mehanizmov, med katerimi je najbolj osnoven potlačevanje, ki ga je njegova hči Anna poimenovala tudi “motivirano pozabljanje”, kar je zelo skladno s prej opisanim. Pojem potlačevanja pa se uporablja tudi v bolj splošnem pomenu vsakršnega upiranja prihodu nevarnih – anksioznost zbujajočih – vsebin v zavest. Sam za opis tega procesa raje uporabljam odrinjanje, za končni rezultat le-tega pa zavrtost, kot je pojma vpeljal Harald Schultz-Hencke,[^11] ker se mi zdita opisno bolj povedna oziroma točna. Kar se tiče procesa, mi *potlačevanje* zbuja predstave o neposrednem soočenju z neželenim motivom; kot da bi stopili nanj, ko preveč “dvigne glavo”. Dejanski proces je bolj subtilen, bolj posreden, kar je tudi logično, saj bi neposredna namera k nezavedanju nečesa predpostavljala vzdrževanje te vsebine v zavesti. S tem seveda ne mislim, da je Freud stvari videl tako, ampak le, da mi izraz zbuja te asociacije. Kar pa se tiče končnega rezultata, mi *potlačenost* zbuja predstavo, da motiv v nezavednem ostaja tak, kot tudi “v resnici” oziroma v svojem bistvu je, le v zavest ne more. *Zavrtost* mi sporoča nekaj drugega: motiv in njegov izraz sta neločljiva celota; če možnost izraza preprečimo, motivu nekaj bistvenega odvzamemo: obstaja le še v močno okrnjeni obliki – zgolj kot nejasna napetost oziroma manko, saj se tudi [[Naravnanost in impulz#Prek impulza naravnanost|celotna naravnanost spremeni]] in impulza k njegovemu izražanju ne sproža več. Izrazu potlačevanje se zaradi splošne razširjenosti sicer ne mislim povsem odpovedati; zdi se mi uporaben kot nadpomenka za odrinjanje in zavrtost skupaj.   [^1]: Ta primer je nekoliko drugačen od prvih dveh. Tam nekaj, kar v dani situaciji ni primerno, zaustavljamo, tu pa se v nekaj silimo. A če pogledamo globlje, tudi v tem primeru v bistvu nekaj zaustavljamo: impulze k prenehanju neprijetne aktivnosti namreč. Ti so tisti, ki bodo lahko prišli na svoj račun nekoliko kaseneje, ko bo te aktivnosti konec. [^2]: Najgloblja neprijetna misel na nekaj neizogibnega je verjetno misel na smrt. Velik delež naših prizadevanj in nenehnih iskanj bi znal služiti temu, da se z nečim zamotimo in o njej ne razmišljamo. V bistvu sem to implicitno že predpostavil, ko sem Smrt postavil za enega od horizontov doživljajske [[Živost|dimenzije živosti]], vso našo motivacijo pa v najglobljem bistvu razložil kot bežanje pred njo in iskanje Življenja na drugem polu te dimenzije. [^3]: Na isti način so se Pavlovovi psi naučili sliniti na zvonček, ki je signaliziral prihajajočo hrano, slavni “mali Albert” pa strahu pred zajčkom, s katerim se je najprej rad igral. Watson (začetnik behaviorizma) je namreč ob vsaki pojavitvi zajčka močno udaril na gong, česar se je otroček ustrašil. Zajček je tako postal signal za strašljivi zvok in je že sam začel zbujati občutke strahu. [^4]: Zasvojenost razumem kot ustaljen manever takšnega pobega v določeno aktivnost ali psihoaktivno substanco. Kdor beži v alkohol, je alkoholik, kdor v delo, pa deloholik ... [^5]: Funkcija ustvarjanja navad je prav avtomatiziranje vedenja, da se nam z njim ni več treba ukvarjati in lahko pozornost preusmerimo k novim situacijam. [^6]: Na tak način so se Thorndikeove (funkcionalist – avtor izraza “zakon učinka”) mačke naučile pritiskanja na ustrezne vzvode, da so dobile hrano, Skinnerjevi (radikalni behaviorist) golobi pa vsega mogočega, celo igranja (seveda prilagojene verzije) namiznega tenisa. [^7]: Pravimo, da so bile ponotranjene kot introjekti: torej prepovedi (in tudi spodbude), ki jih nosimo v sebi in se jih tudi držimo, ne da bi jih razumeli oziroma se zanje zavestno odločili. V Freudovi teoriji je to področje Superega. [^8]: Pišem za bolj tipično heteroseksualno situacijo; stvar je še bolj zagonetna, če začne otrok izkazovati homoseksualna nagnjenja, ki so v družbi še manj sprejeta. S tem seveda implicitno predpostavljam, da je homoseksualnost prirojena in ne posledica določene motnje v psihoseksualnem razvoju. V tem primeru namreč otrok homoseksualnih nagnjenj ne bi mogel izkazovati od začetka, ampak bi se ta pojavila šele kasneje, zaradi nerazrešenega Ojdipovega kompleksa, recimo, če zaradi argumentacije privzamemo to razlago. To vprašanje je sicer ideološko močno nabito in kolikor vem, glede njega znanstveni konsenz ne obstaja. [^9]: Dalo bi se argumentirati, da je to prav posledica močnega kulturnega vpliva Freudove psihoanalize. Tu gre, po mojem, za zanimiv primer vpliva znanstvene teorije na družbo, s čimer teorija do neke mere razveljavi samo sebe. S tem, ko je opozorila na velik pomen spolnosti v duševnem razvoju in zdravju, je močno prispevala k “seksualni revoluciji” – sprostitvi družbenih norm in spremembi vrednot v zvezi s spolnostjo. Posledično se je spremenila klinična slika v populaciji: klasičnih nevroz, kot jih je obravnaval Freud, je namreč vse manj, vse več pa težje patologije mejne organizacije osebnosti. Pri tej gre za slabo razvit Ego, katerega glavna funkcija je ravno inhibicija družbeno nesprejemljivih gonov Ida. Če spodbud za inhibicijo v družbi ni, se bo Ego seveda slabše razvil, saj za krepitev svojih funkcij (po Hartmannu) potrebuje tudi frustracije iz okolja. [^10]: Freud je v Leonardu da Vinciju videl primer izjemno redke, povsem uspešne sublimacije, v kateri se libido izogne usodi potlačitve in je od vsega začetka preusmerjen v radovednost ter gon k raziskovanju. [^11]: V slovenščino vpeljana s strani Lepolda Breganta, ki je Schultz-Henckejevo teorijo v petdesetih letih prejšnjega stoletja prinesel k nam.