# Naravnanost in impulz
 
Objavljeno: 22. 4. 2025 | #04-2025
***
 
O pojmih naravnanosti in impulza sem že pisal v tekstih [[Akcija in misel]] ter [[Razpoka svobode]]. Za nadaljnje izpeljevanje v smeri razlage [[*ODRINJANJE IN ZAVRTOST|odrinjanja in zavrtosti]] ter celotne linije razmišljanj o sublimaciji pa je potrebno njun odnos natančneje določiti.
G. H. Mead, od katerega pojem naravnanosti prevzemam, ga vpelje kot notranje stanje živčnega sistema, ki predstavlja začetek oziroma izhodišče vsakega dejanja (*act*). Brez upoštevanja te - četudi objektivno neopazljive - začetne faze, dejanja ne moremo prav razumeti.[^1] Mead (1972, 11) to ponazori takole: ”Če se človek približuje oddaljenemu objektu, to počne že upoštevajoč, kaj bo naredil, ko bo tja prišel. Če se približuje kladivu, je mišično že pripravljen prijeti za njegov ročaj. Poznejše stopnje dejanja so v zgodnejših prisotne ne le na način, da so se pripravljene sprožiti, ampak v smislu, da nadzorujejo celoten proces.” In nadaljuje: “Oseba, ki je domača s konjem, se mu približuje kot nekdo, ki ga bo zajahal. Premika se proti pravi strani in je pripravljena zavihteti se v sedlo. (...) Toda konj ni zgolj nekaj, kar je namenjeno jahanju. Je žival, ki mora jesti, ki nekomu pripada. Ima določeno ekonomsko vrednost. Posameznik je pripravljen na celo vrsto aktivnosti v zvezi s konjem in ta pripravljenost je vpeta v vse faze različnih dejanj. To je konj, ki ga bo zajahal; je biološka žival; je ekonomska žival. Vse to je vključeno v idejah konja.” (prav tam, 12)
Mead v originalu uporablja izraz *attitude*, ki ga je mogoče med drugim prevesti kot odnos, drža, stališče ali naravnanost. Sam za poimenovanje celokupnosti stanja bitja v danem trenutku, iz katerega izvirajo impulzi za aktivnost, izbiram naravnanost. 'Stališče' mi zbuja preveč kognitivne asociacije, čeprav, kot opaža Mead, prepričanja in znanje o objektu ter vrednotenja le-tega nedvomno sodijo v to začetno fazo vsakega dejanja. 'Drža' mi zbuja preveč moralne asociacije, 'odnos' pa mogoče preveč čustvene, čeprav je tudi to oboje prisotno v zametkih skoraj vsakega (vsaj socialnega) dejanja in vpliva na njegov nadaljnji potek oziroma izvedbo. Od teh izrazov po mojem le naravnanost poleg vsega naštetega lahko vključuje tudi “mišično pripravljenost” iz Meadovega primera s kladivom ter druge fiziološke (in še katere ne-kognitivne, ne-čustvene in ne-moralne) aspekte bitja. Gre za določeno usmerjenost bitja; lahko k določenemu objektu, lahko pa svoj objekt tudi še išče. Beseda 'nagnjenost' mi še prihaja na misel kot nekakšna ponazoritev, saj implicira določeno smer, hkrati pa tudi določeno neravnotežje. Če bi bilo bitje v določenem trenutku povsem notranje uravnoteženo, v tem trenutku ne bi imelo nobene naravnanosti, ne bi bilo nikamor usmerjeno, samo bilo bi. Zgolj v tem mejnem, idealnem primeru bi lahko govorili o njegovem 'stanju'. Takoj, ko je ravnotežje tako ali drugače porušeno (kar je praktično vedno),[^2] se pojavi določena naravnanost, ki sproža tudi aktivnosti v smeri ponovnega uravnoteženja. V vsaki naravnanosti obstaja nek primanjkljaj, ki se mora zapolniti, oziroma presežek, ki se mora izprazniti; neka napetost, skratka, ki teži k sprostivi oziroma pomiritvi.
Naravnanost sama pa še ni motiv, je zgolj potencal za njegovo oblikovanje. To se zgodi v interakciji med naravnanostjo in impulzom. Kakšen je torej njun odnos? Vsekakor zelo kompleksen, saj gre za obojestransko, medsebojno lahko zavirajočo ali ojačujočo povezavo; slednja lahko generira tudi kaotično dinamiko.
 
### Iz naravnanosti impulz
Poglejmo najprej iz smeri, ki sem jo do zdaj več omenjal: da iz naravnanosti izvira impulz. To je neizogibno, saj bitje venomer išče notranje ravnovesje, za kar pa je potrebna določena [[Živi organizmi kot avtoregulacijski sistemi|avtoregulativna aktivnost]]. Vprašanje pa je, koliko je ta odnos vnaprej določen; koliko je fiksiran oziroma nasprotno, lahko kreativen. Hitro vidimo, da je to pri različnih kombinacijah naravnanosti in impulzov različno.
Recimo, da smo prehlajeni in zaradi tega kašljamo. Prehlajenost je določena naravnanost; neuravnovešeno stanje bitja, ki se poskuša uravnovesiti med drugim s tem, da se izkašljujemo. Odnos med to naravnanostjo in tem impulzom je dokaj fiksen. Začutimo določeno praskanje v pljučih ali grlu in sproži se refleks kašljanja. Nad tem imamo zelo malo nadzora; navadno se dokaj brezšivno izrazi v vedenju. Ni pa ga povsem nemogoče zaustaviti; s prisebnostjo in precejšnjim naporom volje je impulz h kašljanju vendarle mogoče zaznati dovolj zgodaj in ga vsaj začasno zadržati. Recimo, da smo na koncertu klasične glasbe, kjer bi bilo kašljanje neprimerno. Če nismo preveč prehlajeni (če bi bili, nas tam najbrž ne bi bilo), se lahko zadržimo in počakamo do pavze med glasbenimi stavki. Prav zanimivo je poslušati ta *intermezzo*, ko se več poslušalcev takole odkašlja, marsikdo tudi preventivno, da bo zdržal do naslednje pavze.
Na drugi strani verjetno vsakdo pozna stanje neopredeljenega nemira, ko vemo samo, da nekaj bi, nimamo pa jasnega občutka, kaj. Bi pogledali film, šli na sprehod, se dobili s prijateljem, kaj pojedli, opravili kaj koristnega, ali mogoče najraje zaspali..? Obstaja neko splošno stanje neravnovesja, določena naravnanost brez jasne smeri, ki zato sproža različne impulze v “upanju”, da se bo eden od njih “prijel” in se bo napetost preko te aktivnosti sprostila. Nekje vmes bi našli, recimo, lakoto brez jasne predstave, kaj pojesti. Odnos med naravnanostjo in impulzom je tu nekoliko bolj določen, saj vsaj vemo, da gre za potrebo po hrani, ne znamo pa presoditi, katera bi nam najbolj prijala. Bi nekaj slanega ali sladkega, kaj mastnega ali raje bolj lahkega?
Primerov različnih kombinacij je nešteto, a naj bo za ponazoritev poante dovolj: kateri impulz bo izšel iz določene naravnanosti, je lahko bolj ali manj določeno, a načeloma vedno vsaj nekoliko kreativno; določena stopnja svobode vedno obstaja. V primeru popolne določenosti o impulzu v pravem pomenu niti ne bi mogli govoriti, saj bi se naravnanost neposredno izrazila v vedenju. Takih refleksnih oziroma instinktivnih povezav pa imamo ljudje zelo malo, če sploh kaj.[^3]
 
### Prek impulza naravnanost
Glede na to, da je [[Akcija in misel|odnos med bitjem in svetom krožen]] in je impulz zgolj začetna faza celotnega kroga aktivnosti, neizogibno obstaja tudi povratna povezava, torej vpliv impulza na naravnanost. Bolj natančno gre za to, kaj z impulzom naredimo,[^4] ko se enkrat sproži. Mu dovolimo, da se prosto izrazi v vedenju? Se z njim borimo? Ga preprosto ustavimo, ker nam je jasno, da situacija za tovrstno vedenje ni primerna, oziroma smo trdno odločeni, da si nečesa ne bomo dovolili? Se ga ustrašimo in odvrnemo pozornost od njega, še preden ga zares prepoznamo? Ali pa je zaustavljen še preden sploh preide [[Razpoka svobode|prag zavedanja]]? Naj nekatere od teh možnosti ponazorim s primeri.
Vzemimo situacijo dolgotrajnejšega sedenja. Recimo da smo na predavanju, ki traja več ur, stoli pa niso preveč udobni. Seveda ne sedimo ves čas pri miru. Prav zelo se premikati sicer ne moremo, lahko pa se nagibamo bolj naprej ali nazaj oziroma na eno ali drugo stran ter s tem spreminjamo pritisk na različne dele stegen in zadnjice ter sproščamo porajajoče se napetosti v hrbtu in vratu. Ko nam v enem položaju postane neudobno, se iz te naravnanosti porodi impulz, da se premaknemo in namestimo nekoliko drugače. Sčasoma nam tudi v tem položaju postane neudobno in se namestimo še nekoliko drugače ter tako naprej do konca predavanja. Do impulzov po spreminjanju položaja nimamo nobenega posebnega zadržka, zato jim, ko se pojavijo, dovolimo, da se prosto izrazijo v dejanskem premiku. Pravzaprav največkrat ne gre za zavestno dovoljenje, saj se to niti ne postavi kot problem. Naša pozornost je usmerjena k vsebini predavanja, uravnavanje položaja telesa pa se dogaja bolj ali manj spontano; “dovoljenje” za to obstaja že *a priori*.
Zdaj pa vzemimo nekoliko drugačno situacijo dolgotrajnega sedenja: meditiramo. Namestimo se v, recimo, pollotusov položaj in obmirimo, pozornost pa usmerimo na dihanje. Če nismo ravno izurjeni jogiji (če bi bili, bi najbrž sedeli v polnem lotusu), nas bo prej ali slej začelo kje boleti - v kolenih, kolkih, križu, vratu, ali kje čisto drugje, kjer imamo že sicer zakrčene mišice. Bolečina bo začela naraščati in vleči pozornost k sebi, zaradi česar bo samo še hujša. Iz tega neudobja se seveda porajajo impulzi, da bi se vsaj malo premaknili in nakopičeno napetost sprostili, a ker smo odločeni te pol ure premeditirati, tega ne naredimo. Ker smo umirjeni, je [[Razpoka svobode|prag zavedanja dokaj globoko]], zato impulze k premikanju zaznamo dovolj zgodaj, da se ne morejo kar zgoditi; za to bi se morali prav odločiti. Oziroma se ves čas odločamo, da tega ne naredimo.
Na tej točki si lahko predstavljamo dva scenarija: prvi je, da je naša odločenost za mirovanje trdna in impulzom, da bi si sedenje olajšali s prilagajanjem položaja, mirno in vztrajno pravimo “ne”. Sčasoma se zaradi tega spremeni naša naravnanost: bolečina postane znosnejša in se lahko celo povsem umakne nekam v ozadje zavedanja. Še vedno je tam, še vedno neprijetna, a kot da se nas več ne tiče, kot da nekako ni več naša; podobno, kot se nas ne tičejo zvoki iz okolice. S tem, ko se tako spreminja naravnanost, je tudi impulzov k premikanju vse manj, oziroma so vse šibkejši, tako da jih je vse lažje ignorirati ... Celoten psihofizični sistem se (seveda za določen čas) stabilizira v novem stanju ravnovesja.
Drugi scenarij pa je, da za mirovanje nismo povsem trdno odločeni in impulze k lajšanju bolečin s prilagajanjem položaja vzamemo resno. Pomislimo lahko, recimo, da takšna meditacija nima smisla, saj bolečina preveč moti našo koncentracijo, ali pa da se bomo mogoče poškodovali, saj je bolečina vendarle pomemben signal, da nekaj ni v redu (... kot če bi ignorirali opozorilne lučke na armaturni plošči avtomobila, kar bi lahko pripeljalo do nesreče!) Ali pa začnemo dvomiti, da smo prav nastavili časovnik in se bolečina pojavlja, ker sedimo že predolgo ... Na drugi strani se pojavljajo misli, da če smo se odločili, pač vztrjajamo do konca (... menda ja nimamo tako šibke volje!), da nam te pol ure vendarle ne bo naredilo nepopravljive škode, da če se enkrat premaknemo, se bomo morali potem znova in znova, saj nikoli ne bo povsem v redu, pa da časovnik vsakič prav nastavimo, zakaj bi bilo tokrat drugače ... In ko se že zdi, da smo se zdaj pa res odločili, se pojavi tisti: “A kaj pa če... samo malo tale gleženj ...” Neprestano odločanje, kaj narediti, bolečino samo ojača in ji doda še novo dimenzijo: sistem se ne stabilizira, ampak, nasprotno, razvije kaotično dinamiko - bolečina se prelevi v trpljenje. Na eni točki ne zdržimo več in se premaknemo ali pa meditacijo celo prekinemo.
**
Če povzamem: kateri impulz bo izšel iz neke naravnanosti, je lahko bolj ali manj določeno, a načeloma vedno vsaj nekoliko kreativno (oziroma nikoli povsem determinirano). Ta odnos - in s tem sama naravnanost - pa se spreminja tudi glede na to, kaj z impulzom, ko se enkrat pojavi, naredimo. Če ga sprejemamo in mu dovolimo prosto izražanje v vedenju, se bo naravnanost začasno spremenila, saj bo aktivnost uravnala trenutno neravnovesje, na dolgi rok pa se bo povezava med to naravnanostjo in tem impulzom krepila; navadili se bomo tovrstno neravnovesje uravnavati s takšnim vedenjem. Če impulza ne sprejemamo in mu ne dovolimo, da se izrazi v vedenju, pri čemer glede tega nimamo dvomov, bo povezava med tem impulzom in naravnanostjo, ki ga sproža, slabela. Oziroma se bo sama naravnanost spreminjala tako, da bo generirala vse manj tovrstnih impulzov. Če pa smo glede impulza v notranjem konfliktu in venomer nihamo, ali mu izražanje v vedenju dovoliti ali ne, se bo razvila kaotična dinamika: neravnovesje v sistemu bo vse večje, iz česar bodo izvirali vse močnejši impulzi k nekakšni akciji; navadno takšni, ki bo še poglobila našo konfliktnost glede tega impulza.[^5]
Naravnanost in impulz sta torej dve fazi neločljive celote: naravnanost sproža impulze, ti pa [[Akcija in misel|nazaj preko anticipacije izida]] spreminjajo naravnanost: včasih tako, da se povezava med naravnanostjo in impulzom krepi ter se oblikuje jasen [[Vrste motivov|motiv]], včasih pa tako, da povezava med njima slabi. To dinamiko sem ponazoril za primere pozitivnega (oziroma nevtralnega), nekonfliktno negativnega in konfliktno negativnega odnosa do impulza. Še posebej zanimiva pa je situacija, ko je negativen odnos do impulza tako ponotranjen, da se ga niti zavedamo ne več. Neodzivanje na impulz zato ni stvar zavestne odločitve, ampak globoke notranje zavore, kar ima tako pomembne posledice za razumevanje [[Človeško stanje|človeškega stanja]] z vsemi našimi [[Človeške bivanjske razpetosti|bivanjskimi razpetostmi]], da si ta možnost zasluži [[*ODRINJANJE IN ZAVRTOST|posebno obravnavo]].
 
### Viri
- Mead, G. H. (1972). *Mind, Self, and Society - From the Standpoint of a Social Behaviorist.* Chicago & London: University of Chicago Press.
 
[^1]: Čeprav se nam to zdaj zdi samoumevno, v njegovem času nikakor ni bilo. Dominantna psihološka paradigma v poznejših letih njegovega delovanja je bil behaviorizem, ki se je zavoljo pozitivistične predstave o objektivnosti psihološke znanosti odrekel ukvarjanju s čimerkoli subjektivnim oziroma “mentalističnim”.
[^2]: Lahko bi rekli, da smo živi organizmi v stanju [[Živi organizmi kot avtoregulacijski sistemi|labilnega ravnovesja]], ki ga je treba ves čas aktivno vzdrževati.
[^3]: Prirojenih refleksov ljudje seveda nekaj imamo. Recimo patelarni (kolenski) refleks, pa refleksno zapiranje vek, če se nekaj približuje očesu, seveda tudi orientacijski refleks (ko se zgodi nekaj nepričakovanega, recimo glasen zvok, refleksno usmerimo pozornost v tisto smer) in še kaj. Nimamo pa intsinktov v pravem, biološkem smislu; torej prirojenih daljših sekvenc vedenja, ki jih sproži določen ključni dražljaj. Ta človeška biološka nenavadnost - “razpad instinkta”, kot to dejstvo imenuje Piaget (*Biology and Knowledge*, 1971) - bi lahko pravzaprav imeli za temelj človeškega stanja. V [[Jaz in mi]] sem to idejo vzel za osnovo razlage [[Jaz in mi#10. Ravni socialne motivacije|socialne motivacije]], izhajajoč iz dela Janeza Bečaja (*Temelji socialnega vplivanja*, 1997).
[^4]: Tu zaradi preprostosti izpeljave [[Razpoka svobode|spet]] ne problematiziram vprašanja, kdo smo pravzaprav “mi”, ki se odločamo z impulzom nekaj narediti.
[^5]: Takšna dinamika je zelo značilna za zasvojenosti. Neprestan boj proti objektu zasvojenosti in hkrati popuščanje z opravičilom: “Še tokrat in nikoli več ...”, kar vodi zgolj v nov cikel boja in popuščanja.