# Koncept sebe – cenzor motivov   Objavljeno: 14. 1. 2026 | #01-2026 ***   Koncept sebe sestavljajo naša prepričanja o samih sebi, ki se oblikujejo in nadgrajujejo od zgodnjega otroštva preko [[Oblikovanje in funkcija koncepta sebe|simuliranja perspektiv drugih ljudi do nas]]. Kasneje v življenju lahko ta prepričanja do neke mere spreminjamo, a na osnovi, ki jo imamo že ponotranjeno in se je oblikovala v odnosih s pomembnimi drugimi v zgodnjem otroštvu. Koncept sebe ima namreč funkcijo zagotavljanja občutka varnosti v odnosu do ljudi. Če imamo kolikor toliko jasno predstavo o sebi, lahko do neke mere predvidimo, kako se bodo drugi ljudje do nas obnašali. Tako dobimo to (oziroma ne izgubimo tega), kar od njih najbolj potrebujemo: dovolj človeškega stika.[^1] Ljudje, od katerih smo stik najprej in najbolj – dejansko življenjsko – potrebovali, so bili seveda naši starši. Med ta prepričanja sodi najprej vse, kar uvrščamo pod **samopodobo**: vsi odgovori na vprašanje *“kakšen sem?",* glede telesnih in osebnostnih značilnosti: umskih sposobnosti, značajskih potez, telesnega izgleda ... Smo lepi ali grdi, pametni ali neumni, simpatični ali zoprni in tako naprej. Nadalje so tu ideje o naši **identiteti**, oziroma odgovori na vprašanje *“kdo sem?“*. Od imena in priimka do poklicne, spolne in nacionalne pripadnosti, pa še vsega vmes. Če vemo to, vemo, kaj se v določeni situaciji oziroma družbenem kontekstu od nas pričakuje, kako se ljudem predstaviti in kaj približno lahko od njih pričakujemo. Nenazadnje sodijo v koncept sebe tudi različne **osmislitve** lastnega obstoja in delovanja: *zakaj* oziroma *“čemú smo?”* Na tej podlagi se z drugimi lahko združujemo v skupnih prizadevanjih, hkrati pa sebi in svetu opravičujemo žrtve, ki so za vzdrževanje določene identitete in prizadevanj potrebne. Kot rečeno, nam vsa ta prepričanja dajejo občutek varnosti, da bomo dobili dovolj nujno potrebnega človeškega stika; ne samo v praktičnem, preživetvenem smislu, ampak predvsem globlje, psihološko. Vzpostavljen koncept sebe nam torej pomaga predvidevati, od katerih ljudi in v katerih situacijah lahko pričakujemo pozitivne odzive in v katerih negativne, predvsem pa kakršnekoli odzive sploh, saj najtežje prenašamo prav njihovo odsotnost.[^2]  Senčna plat tega pa je, da se polje naše celokupne [[Vrste motivov|motivacije]] razdeli na družbeno sprejemljivi in družbeno nesprejemljivi del, kar je temelj naše [[Živost, energija in celovitost|necelovitosti]] in vir velikega dela duševne dinamike. Recimo, da naredimo nekaj, česar drugi ne sprejema, pa potem rečemo: ”Oprosti, to nisem bil jaz ...” Ja kdo pa drugi?? Če potenciala za to dejanje v nas ne bi bilo, ga tudi ne bi mogli storiti. Ta izrek pomeni nekaj drugega: da se to dejanje ne sklada z našo *predstavo* o tem, kdo in kakšni smo, ta pa neizogibno ne pokriva vsega, kar *dejansko* smo. Situacijo lahko ponazorim s spodnjo sliko: krog predstavlja celokupnost naše motivacije – vse naše [[Vrste potreb|potrebe]], [[Vrste teženj|težnje]], [[Vrste želja|želje]], in [[Vrste motivov#Vleki|vleke]] –, kvadrat v njem pa ponazarja koncept sebe, ki si ga lahko predstavljamo kot okno, ki določenim motivom pušča, da se prosto izražajo, drugi pa ostajajo “v senci”. S tem, ko za ponazoritev uporabljam krog in kvadrat, poskušam tudi vizualno sporočiti, da se to dvoje nikoli ne more povsem pokriti. Življenje v družbi neizogibno zahteva določeno mero odpovedovanja oziroma siljenja. Nihče ne more biti povsem spontan, [[Človeške bivanjske razpetosti|povsem avtentičen oziroma avtonomen]], če hoče živeti z drugimi ljudmi. Motivi, ki v koncept sebe niso vključeni, ves čas izvajajo pritisk nanj, ker seveda imajo tendenco k izpolnitvi. Zato moramo ves čas vlagati določeno energijo, da impulze k njihovemu izražanju držimo na vajetih, saj so z vidka naše družbene sprejetosti preveč nevarni.   ![[P4 koncept sebe1.png]] *Slika 1: Koncept sebe (kvadrat) določenemu delu naše celokupne motivacije (obdajajoči krog) pušča, da se prosto izraža, drugemu pa ne (osenčen del kroga). Neizraženi motivi (rdeče puščice) venomer ustvarjajo pritisk na koncept sebe, zato ga je treba aktivno vzdrževati (rumene puščice).*[^3]   Seveda pa imamo glede tega lahko boljše ali slabše situacije (slika 2). Predstavljajmo si človeka, ki je odraščal v strogem, nesproščenem okolju, kjer je bilo dopuščeno le malo spontanosti – posledično je njegov koncept sebe v primerjavi s celokupnostjo njegove motivacije relativno majhen, kar pomeni, da bo pritisk “senčnih” motivov velik in bo zato porabljal precej življenjske energije za borbo proti njim. Takšna situacija s precejšnjo verjetnostjo vodi v [[Koordinate celovitosti#Levo spodaj destruktivne regresije|destruktivne regresije]]. Kaj je, recimo, funkcija tega, da se napijemo? Začasno oslabimo svojo [[Razpoka svobode|zmožnost inhibicije]] in damo tem odrinjenim motivom možnost, da se “zventilirajo”. Ker pa gre to pogosto na račun drugih pomembnih vidikov življenja, se lahko razvije v negativno spiralo iz katere ne zmoremo več. Na drugi strani bi bila dobra situacija takšna, v kateri koncept sebe pokriva večji del celokupne motivacije, zaradi česar je za njegovo vzdrževanje potrebno manj energije.   ![[P4 koncept sebe2.png]] _Slika 2: Koncept sebe lahko dopušča izražanje manjšega ali večjega deleža naše celokupne motivacije. Temu ustrezno je potrebno več oziroma manj energije za zoperstavljanje pritisku neizraženih motivov._   Možne so še druge kombinacije: koncept sebe ni lahko le večji ali manjši, ampak tudi na različnih mestih glede na naše različne motive. Lahko je tudi delno izven tega polja, kar bi pomenilo, da se silimo biti nekaj, za kar potenciala v sebi sploh nimamo (slika 3).   ![[P4 koncept sebe3.png]] *Slika 3: Koncept sebe lahko pokriva različna (in različno velika) področja naše motivacije. Lahko pa zahteva tudi stvari, za katere motivacije sploh nimamo.*   Stvar pa je treba pogledati še nekoliko globlje. Tudi senčno področje namreč ni enovito. Nekaterih motivov, ki v koncept sebe niso sprejeti, se zavedamo in se vsakič, ko se pojavijo, proti njim aktivno borimo. Recimo, da smo v resni partnerski zvezi v kateri se imamo sicer dobro, pa vendar po dolgih letih skupnega plutja vse skupaj postaja že kar preveč mirno in monotono. Pogrešati začnemo vznemirljivost začetne zaljubljenosti, radost fantaziranja ... Zdaj partnerja poznamo do zadnjih podrobnosti, nič več nas ne vznemiri in preseneti ... Poleg tega v tem odnosu vzpostavljen del koncepta sebe postaja vse bolj zadušljiv; kaj vse smo lahko počeli prej, ko smo bili še “svobodni”, pa zdaj že toliko let ne moremo več ... Skoraj neizogibno se zgodi, da prej ali slej spoznamo koga, ki nam je všeč in na kogar začnemo vezati fantazije o [[Načini povečevanja živosti|novi živosti]]. To dinamiko sem podrobno opisal v razmišljanju o [[Krog Erosa in Thanatosa|Krogu Erosa in Thanatosa]]. Tu želim izpostaviti drugi vidik tega: impulzom po romantični oziroma erotični združitvi z novo osebo se ne predamo kar tako. Partnerja imamo radi, najina zveza je pomemben del naše *identitete*, sebe imamo za poštenega in zvestega (*samopodoba*), poleg tega sta iskrenost in zvestoba tudi na sploh naša pomembna vrednota (*osmislitev*). Kljub temu pa nadležni impulzi k novi zaljubljenosti vztrajno kljuvajo nekje v ozadju. Včasih o tej osebi sanjamo, včasih se misli nanjo pojavljajo kar tako, sredi naključnih opravil, včasih celo med spolnim odnosom, česar se seveda sramujemo, včasih to osebo srečamo in se ne moremo zadržati, da je ne bi ogovorili, mogoče povabili na kavo, zaradi česar imamo potem slabo vest ... Vsakič znova moramo torej te impulze [[*ODRINJANJE IN ZAVRTOST|odrivati]] iz zavesti. Včasih z eksplicitnimi odločitvami,[^4] še pogosteje pa tako, da pozornost zgolj preusmerimo, se z nečim zamotimo, ali pa svojo zavest s čim otopimo oziroma zmanjšamo svojo življenjsko energijo, da nas [[Živost, energija in celovitost|konfliktne silnice ne raztrgajo]]. Če pa smo katere od svojih motivov takole odrivali že od otroštva, ko še nismo bili sposobni racionalne presoje in odločanja pa sploh njihove pravilne prepoznave, ampak je bil to način preživetja v nesprejemajočem okolju – bodisi družinskem bodisi širšem kulturnem –, smo se tega odrinjanja naučili tako dobro, da je postalo avtomatično in se je začelo dogajati že izven zavesti. Kot pač vsaka aktivnost, ki se jo res dobro naučimo. Družbeno nesprejemljivi impulzi tako v zavest niti ne pridejo. Čutimo le, da nekaj manjka, oziroma neko nedefinirano siljenje, še sanja pa se nam ne, k čemu. Na tak način se, recimo, dečki že zgodaj naučimo, da “fantje ne jokajo”. Če ne zaradi očetovega neodobravanja pa zaradi zbadljivk vrstnikov. Impulzi k očitnemu emocionalnemu izražanju prizadetosti oziroma ranljivosti se odrinejo tako globoko, da postanejo [[*ODRINJANJE IN ZAVRTOST|zavrti]] in tega veliko odraslih moških sploh ne more početi in tudi čutiti zares ne.[^5] Tovrstne emocionalne napetosti se potem sproščajo preko nadomestnih, za moške družbeno bolj sprejemljivih kanalov: recimo agresije ali ciničnega humorja. Sivo področje v koncept sebe nesprejetih impulzov moramo torej razdeliti na dvoje (slika 4): na temno sivo področje motivov, ki so tako globoko in uspešno odrinjeni, da so dejansko zavrti in v zavest, razen v obliki nedifiniranega manka oziroma siljenja, niti pridejo ne, in na svetlo sivo področje motivov, ki se jih zavedamo, a jih ne sprejemamo in se proti njim aktivno borimo.   ![[P4 koncept sebe5.png]] *Slika 4: Nekaterih iz koncepta sebe izključenih motivov se zavedamo in jih aktivno odrivamo (svetlo sivo področje), drugih pa ne, ker so premočno zavrti (temno sivo področje).*   [^1]: Tu se odpira široko področje socialne motivacije, oziroma vprašanje, zakaj so nam drugi ljudje (tako zelo) pomembni. Tej temi sem se obširno posvetil že v [[Jaz in mi]], pri čemer sem izhajal iz predpostavke o človeški biološki nesamozadostnosti: ker ljudje nimamo prirojenega instinktivnega védenja, moramo ta [[Živi organizmi kot avtoregulacijski sistemi|avtoregulacijski]] primanjkljaj nadomestiti z družbeno posredovano strukturo. Po dvajsetih letih stvari še vedno vidim tako, a vidim še nekaj drugega, kar pa bo na ustrezno obravnavo moralo žal še počakati. Kakorkoli, ne glede na možne razlage verjamem, da je medčloveški stik za nas eksistenčnega pomena. [^2]: Iz predpostavke o eksistenčnem pomenu socialne interakcije izhaja tudi, da je (skoraj) kakršenkoli medčloveški stik boljši od nobenega, pa če je še tako destruktiven oziroma “toksičen”. [^3]: Opozorjen sem bil, da bi lahko bile puščice narisane tudi obratno: rdeče puščice bi vlekle koncept sebe na senčna področja, rumene pa bi se temu upirale in ga poskušale ohranjati v obstoječi poziciji in velikosti. Tudi to bi imelo smisel. Vseeno se mi zdi tako, kot je narisano zdaj, intuitivno bolj razumljivo in tudi psihološko ustrezneje: senčni motivi dejansko ustvarjajo nek pritisk v smeri zavedanja in da bi jim to preprečili, uporabljamo različne obrambne mehanizme. Kot oblegana trdnjava, ki jo njeni vojščaki branijo. To je seveda prvi opazil že Freud. Poleg tega pa, ko fantaziramo o stvareh, ki bi jih radi doživeli ali izživeli, a si tega ne upamo, ker niso skladne z našimi predstavami o sebi, svojega koncepta sebe ne želimo zares spremeniti, ampak v takega, kot je, samo še nekaj dodati. Zato je spreminjanje lastnega konepta sebe pogosto soočeno z opozorilom: “Pazi, kaj si želiš!” Mi, ki smo določeno spremembo dosegli, nismo več taki, kot smo bili, ko smo se zanjo odločili. In mogoče nam dejanski rezultat ni tako všeč, kot nam je bila fantazija o njem. [^4]: Namenoma pišem v množini, ker take odločitve navadno ne zdržijo dolgo. Njihova funkcija je trenutna pomiritev, ne pa resnična razrešitev notranjega konflikta. [^5]: Pri čemer se do tega vrednostno ne opredeljujem. Stvar je kompleksna in se tiče širše tematike (in problematike) odnosov med spoloma. Obravnava tega me najbrž še čaka enkrat v nedefinirani prihodnosti, na tem mestu pa le kratka anekdota: Skupina študentk je pripravila seminarsko nalogo na temo izražanja čustev pri moških in precej pozornosti posvetila prav izražanju žalosti in jokanju. Jasno so se tudi opredelile proti družbenim normam, ki moškim to prepovedujejo. V diskusiji ob koncu pa sem jih vprašal, če bi jim lahko bil všeč fant – seveda v romantičnem in erotičnem smislu, ne zgolj kot prijatelj –, ki bi se tako pogosto jokal, kot se one. Odgovor je bil, v smehu, enoglasen ne.