# Akcija in misel   Objavljeno: 29. 7. 2023 | #07-2023 ***   Eden od temeljev mojih razmišljanj o [[Človeško stanje|človeškem stanju]] je razumevanje *mišljenja kot ponotranjene aktivnosti*. To idejo sem najprej srečal pri [[Mead - uvod|G. H. Meadu, ki vpelje pojem naravnanosti]] kot začetne notranje faze vsakega dejanja in na tej podlagi izpelje [[Mead - um|delovanje človeškega uma in komunikacije]]. To se mi je dobro povezalo s predhodnim razumevanjem [[Živi organizmi kot avtoregulacijski sistemi|avtoregulativne narave življenja]] in uma, ki sem jo dobil pri Piagetu. Tukaj ne bom povzemal ne Meada ne Piageta, ampak bom predstavil svoje sedanje razumevanje odnosa med aktivnostjo in mišljenjem, kot se je oblikovalo pod njunim vplivom. Vseeno se mi zdi dobro začeti tako, kot je Mead: z odzivom na behaviorizem. Deloval je namreč v času vzpona in kmalu skoraj popolne prevlade te psihološke paradigme, vsaj v Združenih državah Amerike. Če je hotel svoje poglede sodobnikom razumljivo predstaviti, je za izhodišče moral vzeti behavioristični pojmovnik. Osnova behaviorističnega programa je težnja vzpostaviti psihologijo kot pravo (naravoslovno) znanost. V ta namen se je bilo potrebno znebiti vsega subjektivnega, na čemer je psihologijo utemeljil Wundt, saj tega ne moremo opazovati znanstveno; predvsem problematična je seveda intersubjektivna skladnost kot glavni [[VIDIKI ZNANSTVENE OBJEKTIVNOSTI|vidik znanstvene objektivnosti]]. Do doživljanja drug drugega namreč nimamo dostopa in tako svojih opažanj ne moremo primerjati. Behavioristi so zato organizem vzeli kot “črno škatlo“, o katere notranjosti nima smisla razpravljati, in se osredotočili na to, kar lahko objektivno opazujemo: na dražljaje ter odzive organizma nanje. Namen psihološke znanosti je potemtakem ugotavljanje korelacij med tem dvojim.[^1] To osnovno shemo navadno zasledimo predstavljeno takole:   ![[SR-beh.png]] *Slika 1: Osnovna behavioristična S-R shema. Organizem je “črna škatla”, katere notranjosti ne moremo opazovati, lahko pa opazujemo dražljaje (S - stimulus) in odzive (R - response) ter ugotavljamo odnose med njimi.*   Meadu, ki je svoja razmišljanja razvijal že precej pred nastopom behaviorizma[^2], se je to zdelo vse preveč ozkogledno. Če hočemo aktivnost organizma pravilno razumeti, moramo svoj pogled razširiti tako navznoter kot navzven. Za ponazoritev tega narišimo zgornjo shemo nekoliko drugače (slika 2a). Vidimo, da behaviorizem ne zanemarja le notranjih stanj organizma, ampak tudi okolje, v katerem organizem živi in deluje; kot da bi se dražljaji in odzivi dogajali v nekakšnem vakuumu.   ![[SR-mead.png]] *Slika 2a: Osnovna behavioristična shema nekoliko drugače. Njihov pogled je zaprt tako navznoter, v organizem, kot navzven, v okolje.*   Odziv organizma (R) je vedno del širšega dejanja[^3], ki je usmerjeno k določenemu objektu iz okolja - pogosto drugemu organizmu iste vrste - z namenom izzvati določen odziv oziroma spremembo tega objekta. Ta odziv oziroma sprememba potem predstavlja dražljaj (S), ki povzroči določeno spremembo notranjih stanj organizma, iz teh pa se porodi nova aktivnost. “Posvetlimo” torej področja, ki jih behaviorizem zanemarja, da dobimo popolnejšo sliko:   ![[mead-krog.png]] *Slika 2b: Organizem v svetu; njegova aktivnost ima zunanjo in notranjo fazo. Behavoristična dražljaj in odziv sta le dela zunanje faze.*   Behavioristični dražljaj in odziv sta le končni in začetni del celotne zunanje faze aktivnosti, povezave med njima pa ne moremo razumeti, če ne upoštevamo še notranje faze. Med organizmom in okoljem venomer poteka krožna interakcija. Nemogoče je povedati, kje se ta krog začne – v organizmu ali v okolju – saj je vsaka sprememba v organizmu do določene mere posledica prejšnjih sprememb v okolju, prav tako pa je zaznava vsake zunanje spremembe pogojena z lastnostmi oziroma trenutnimi stanji organizma ter njegovega položaja v okolju. Poleg tega lahko organizem s svojo aktivnostjo spremembe v okolju tudi povzroča. S pragmatičnega vidika je sicer večinoma smiselno na določeni točki ta krog presekati in zanemariti, kaj se je dogajalo prej. Rečemo lahko, da je nek odziv organizma posledica določene spremembe v okolju (recimo, da nekaj poči in refleksno odskočimo), oziroma neko stanje organizma povzroči določene spremembe v okolju (recimo začutimo lakoto in si pripravimo obrok hrane). Vzemimo še en primer. Zaradi preprostosti naj bo organizem žival, ki v svetu opazi nek objekt, recimo potencialno hrano. V tem primeru lahko rečemo, da se krog začne pri objektu, ki ga žival zazna, torej v zgornji polovici zunanje faze dejanja na sliki 2b. Lahko bi sicer šli tudi nazaj, saj je žival pozorna na hrano le, če je do neke mere lačna; isti objekt v primeru sitosti ne bi zbudil interesa. Opažanje tega objekta torej v živali zbudi interes in naravnanost približevanja (notranja faza), ki se izrazi v vedenju približevanja. To vedenje objekt spremeni; najprej ne samega po sebi, kot takega, ampak v polju zaznave. Objekt zavzema vse večji del vidnega polja, žival ga vidi vse bolj podrobno, lahko ga povoha in tako naprej. Recimo, da je vonj tega objekta živali prijeten. Ta zaznava povzroči novo spremembo njenega notranjega stanja, novo naravnanost, tokrat k zaužitju. Ta se izrazi v vedenju zauživanja, ki objekt zdaj dejansko spremeni, saj ga žival prežveči in pogoltne. To dejanje nadalje spremeni notranje stanje živali in posledično njeno naravnanost do okolja: nasitila se je in postala zaspana, v okolju pa si poišče senčen kotiček, v katerega se lahko zlekne, da v miru prebavi.   ### Krog aktivnosti Narišimo shemo iz slike 2b podrobneje in izpostavimo njene pomembne dele (slika 3). Tukaj ne bom več strogo uporabljal Meadovega besednjaka, ampak bom razvil svojega, oziroma njegovega prilagodil svojemu sedanjemu razumevanju stvari. Organizem je kot do zdaj predstavljen z elipso na levi strani. To je zelo shematičen prikaz telesa organizma, na površini katerega so čutila (S - senzorika) in gibala (M - motorika). V njeno središče dodajam abstraktno točko, v katero se stekajo zaznave iz čutil in iz katere izvirajo impulzi za motorično aktivnost. Tej abstraktni točki pravim *bitje*. Ta izraz uporabljam, ker je primeren tako za objektivistični, “tretjeosebni” pogled, kot za fenomenološki, “prvoosebni” pogled, med katerima bom pogosto preklapljal. Včasih bom na te preklope pozoren oziroma bom nanje opozarjal, včasih tudi ne. [[Pristop|Kot sem razložil]], se z epistemološko jasnostjo, razen ko bom eksplicitno pisal o epistemologiji, ne bom preveč obremenjeval. Z objektivistične perspektive mi [[BITJE IN SVET - staro|bitje]] pomeni kar celoten organizem z vsemi njegovimi notranjimi stanji, s fenomenološke pa utelešeno zavest, o čemer bom podrobneje pisal na drugih mestih. Zaenkrat zgolj omenjam zaradi vpeljave izraza, sicer pa bom v tem tekstu pretežno ostajal pri objektivističnem pogledu.   ![[krog-faze.png]] *Slika 3: Faze krožnega odnosa med bitjem in svetom.*   Bitje obstaja v *svetu*. Tudi ta izraz vpeljujem kot zamenjavo za 'okolje', iz istega razloga, kot sem 'organizem' zamenjal z *bitjem*. Z objektivistične perspektive je [[BITJE IN SVET - staro|svet]] okolje, torej vse, kar obstaja izven organizma in v čemer organizem obstaja. S fenomenološke perspektive je svet vse, kar je doživeto kot obstoječe izven in neodvisno od utelešene zavesti. Tudi o tem bom poglobljeno razpravljal drugje. Celoten krog aktivnosti bitja v svetu ima več faz. Kot rečeno, je določitev začetka arbitrarna, saj gre za krog, za začetek opisa le-tega pa je najbrž najbolje vzeti stanje bitja v določenem trenutku, ki mu pravim *naravnanost*. Zakaj ne kar 'stanje'? Ker ta beseda implicira statičnost, kar pa je napačna predstava. Vsako stanje organizma namreč že vsebuje zametke prihodnje aktivnosti, neke usmerjenosti v odnosu do sveta, kar veliko bolje izraža 'naravnanost'. Iz naravnanosti se porodi *impulz* za določeno motorično aktivnost. To je začetna, notranja faza aktivnosti, še preden se ta izrazi v dejanskem vedenju. Dokler ne vpeljem mišljenja, oziroma obstaja zgolj ta celoten krog aktivnosti, impulz obstaja le teoretično; dejansko ni nobenega preloma med notranjo in zunanjo fazo aktivnosti. Motorična akcija neposredno, brezšivno sledi določeni naravnanosti organizma. Z drugimi besedami, pojem impulza na tej točki vpeljujem zaradi izpeljevanj, ki bodo še sledila. Impulzu sledi dejansko vedenje, usmerjeno k določenemu *objektu* kot posebnemu delu sveta, ki v nekem trenutku zaradi določenih vzrokov (tako notranjih stanj bitja kot značilnosti objekta) v polju zaznave izstopi kot lik iz ozadja. Pomembno je izpostaviti začetni del tega vedenja, ki mu, popolnoma v skladu z Meadom, pravim *kretnja*. Tudi ta bo postala pomembna nekoliko kasneje, še bolj pa bo uporabna za nadaljnjo izpeljavo [[*KOMUNIKACIJA IN JEZIK|komunikacije in jezika]]. Zaradi aktivnosti bitja se objekt spremeni; lahko zares, lahko pa tudi le v zaznavnem polju bitja, kot sem ponazoril v prejšnjem primeru. Kakorkoli, sprememba objekta je *zaznana*, kar spet ni zgolj pasivna odslikava, reprezentacija trenutnega stanja objekta (oziroma širšega stanja sveta), ampak že tudi določena *anticipacija*, predvidevanje nadaljnjega dogajanja v zvezi z objektom. Ta anticipacija vpliva na naravnanost bitja, kar sproži nov impulz, in tako naprej.   ### Krog mišljenja Z razvojem živčnega sistema in učenjem pa se pri človeku začne dogajati nekaj zanimivega. Gotovo sicer tudi že pri višje razvitih živalih, a v manjši meri; predvsem pa pri živalih to ostaja na senzomotorični ravni in ne zadobi razsežnosti, ki jih pri človeku odpre [[*KOMUNIKACIJA IN JEZIK|simbolna komunikacija]]. A zdaj se že prehitevam. Kaj se torej začne dogajati? Kretnja sama - začetni del zunanje aktivnosti - lahko postane objekt zaznave. Človekova naravnanost sproži impulz, ki se prevede v vedenje, usmerjeno k določenemu objektu. Zaznan pa ni šele odziv oziroma sprememba objekta, ampak že k njemu usmerjeno vedenje, še preden ga tako ali drugače doseže. Za to je, kot rečeno, potrebna določena razvitost živčnega sistema, pa tudi izkušnje. Več izkušenj z istim objektom (oziroma istim tipom objektov) omogoči predvidevanje, kaj se bo z objektom pod vplivom naše aktivnosti zgodilo, na podlagi tega predvidevanja pa lahko že sama kretnja izstopi kot lik iz ozadja in postane nov objekt zaznave. Anticipacija zaključka dejanja se tako sproži, še preden vedenje objekt dejansko doseže, in je možno na njeni podlagi vedenje še spremeniti. Situacijo prikazuje spodnja slika:   ![[zaznava_kretnje.png]] *Slika 3a: Kretnja - začetna faza dejanja - lahko postane objekt zaznave in sproži anticipacijo zaključenega dejanja.*   Vzemimo primer. Živimo v stanovanjskem bloku, nad sabo pa imamo glasne sosede, ki zganjajo hrup ob najbolj neprimernih urah. To nas seveda jezi (naravnanost) in ko nekega večera, ko se že umirjamo in pripravljamo k spanju, nad nami kar naenkrat glasno zaropota, nas dobesedno vrže iz kavča in skozi vrata proti zgornjemu nadstropju. Šele nekje na stopnicah se pravzaprav zavemo, kaj počnemo, kar pomeni, da lastno vedenje zaznamo in ta zaznava sproži anticipacijo tega, kar bo sledilo: iz izkušenj vemo, da so sosedje zoprni, da se z njimi ne da pogovarjati in najbrž ne bomo ničesar dosegli; da nas bo konfrontacija z njimi samo še bolj razburila in bomo še težje zaspali ... Ta anticipacija upočasni naš korak in ga na vrhu stopnišča ustavi - naravnanost se spremeni - zato se obrnemo in gremo nazaj v stanovanje. Saj mogoče jim je samo nekaj padlo iz omare ... Ključno je razumeti, da načeloma najprej nekaj naredimo in šele potem ugotovimo, kaj smo naredili. Včasih se tega zavemo, ko je že narejeno, preko spremembe oziroma odziva objekta, včasih pa ob začetnih fazah dejanja, še preden to objekt tudi doseže. No, včasih že prej in do te možnosti še pridemo, a za lepo ponazoritev do zdaj povedanega še par kitic iz hudomušne, a še kako realistične [*Beštije*](https://www.youtube.com/watch?v=JZgqMydppt8) Iztoka Mlakarja:[^4] *Včasih mi je tku ku da mi kej fali, ku da bi 'telo neki u meni kažin nardit, ku da b’ mi jetra gledala ven iz oči, včasih mi je prou res ma za se ubit. Mmm, čreva plešejo mi čačača, ku mitralja ropota srce, pa si rečem, ejla nebeš, naš se ne da, princip je princip, danes ne!* *Eee, poznam ta šentiment, vem kam daleč zna peljat ta reč, do čer kej ne popijem jest nisem kontent, an pole vržem pamet preč an ratam beštja, žival, belva, kaštruon, pijan ko šilur, eee danes ne!* *Ma ben ni zdravo ostat prou cel dan doma, je dobro nardet tku pred spanjem eno passegiato (ja, ja, ja, da se človk noge pretegne, tku namalčk). An ku sem reku naš se ne da, ancuj bom pazu, ancuj jaz ne bom beštja ratu, an šou bom daleč stran od ošterije, ma noge iz navade nesejo me če.* *Ma ben če smo že tu ni greh če človk popije tko pred spanjem enu švoh kafe (ja ja, vemo kako gre ta reč naprej, he he he). Grem noter, kelnerci se prou zmerom mudi: "Kej boš spil, dej ne se zmišljavat, vidiš da nimam cajta, hitro, reci!" Nankar malo cajta za razmislit ne pusti, se zmotim zarad nje an rečem:"Dej dva deci!" (uuuuuuuu, sam falu, ma je ona je kriva, ona je kriva, ona, ona je kriva!)* Prva kitica opisuje predvsem trenutno naravnanost; stanje odtegnitvenega sindroma pri očitnem alkoholiku, ki seveda že vsebuje določeno usmeritev k sprostitvi nastale napetosti. Za ponazoritev tega, kar sem razvijal do zdaj, pa sta zanimiva predvsem dva verza: tisti, ko se nameni na sprehod proč od gostilne, a ga “noge iz navade nesejo tja”, in tisti, ko se mora odločiti, kaj bo pil in se zaradi pritiska natakarice “zmoti” ter namesto kave reče “dva deci.” Lastna aktivnost ga prehiti; noge in jezik počnejo nekaj svojega, mimo predhodne zavestne odločitve. Šele ko se znajde pred gostilno, ugotovi, kam so ga noge odnesle, in šele ko reče, da bo vino, ugotovi, da se je “zmotil”. Vsebuje pa pesem že tudi iztočnice za nadaljevanje tega izpeljevanja: glavna tema je namreč boj med zavestno odločitvijo, torej miselno kontrolo vednja, in globljimi mehanizmi, ki delujejo po svoje, mimo nje. Protagonist pesmi se že pred odhodom “na sprehod” zaveda, kam ga v resnici vleče in kam “pelje ta reč”, a vendar nekaj časa vztraja pri “principu“. In ko se odpravi “na sprehod”, se vnaprej odloči, da bo “pazil” in šel “daleč stran od oštarije”. In ko kljub najboljšim namenom vendarle pristane tam in se pri naročilu “zmoti”, se samemu sebi opravičuje, da če bi le imel nekaj časa za razmislek, bi se odločil drugače, pravilno. Kako to razložiti znotraj sheme, ki jo tu razvijam? Kaj pravzaprav pomeni nekaj *razmisliti*? Tako kot lahko pod pogojem dovoljšnje razvitosti živčnega sistema in na podlagi dovoljšnje količine izkušenj pride do zaznave kretnje, še preden vedenje doseže svoj objekt, lahko pride tudi do zaznave *impulza*, še preden se ta sploh izrazi v vedenju. Impulz sam postane objekt zaznave, ki sproži predvidevanje tega, kaj bo sledilo, če do vedenja pride. Prehod od zaznavanja kretnje k zaznavanju impulza si lahko predstavljamo čisto zvezno: zaznane so lahko vse zgodnejše faze vedenja do tega, da je zaznan sam impulz, še preden se ta v vedenju sploh izrazi. Kot rečeno, je to odvisno od razvitosti živčenega sistema, izkušenj in od trenutne prisebnosti, če se v prvem približku izrazim tako. Če vzamem zgornji primer z glasnimi sosedi. Ropot nas lahko vrže s kavča, vendar svoje vedenje opazimo (in se sproži omenjeno predvidevanje) že v predsobi pa ne stopimo iz stanovanja, lahko nas samo vzdigne v sedeč položaj, a ostanemo na kavču, mogoče pa smo bili na kavču v globoki meditaciji in ropot zbudi le rahlo fiziološko vznemirjenje in nekoliko jeze, navzven pa se ne zgodi nič. Situacijo prikazuje spodnja slika:   ![[kretnja-impulz.png]] *Slika 3b: Kretnja je lahko zaznana vse bolj zgodaj, dokler ni zaznan že sam impulz.*   Kaj je potemtakem mišljenje? Ko je impulz - notranja začetna faza vedenja - zaznan, to sproži predvidevanje, kakšne bodo posledice izvedenega dejanja. Če je predvidevanje negativno - se torej oblikujejo predstave, ki zbujajo slabe občutke -, se naša naravnanost temu ustrezno spremeni in sproži se nov impulz, ki prvotnega ustavi, za njim pa še eden, ki začne novo potencialno dejanje. Ta je spet zaznan, kar sproži nova predvidevanja in tako naprej, dokler ne pridemo do predstave o ugodnem izidu celotnega dejanja. Impulzu, ki sproži to predstavo, ne sledi več tak, ki bi ga ustavil, zato se izrazi v vedenju. Mišljenje je v bistvu kroženje od naravnanosti preko impulza in zaznave le-tega do predvidevanja, ki ustrezno spremeni naravnanost in sproži nov impulz ... Razmišljati torej pomeni, da se med zaznavo in odzivom odvrti veliko notranjih krogov, dokler predstava o rezultatu našega odziva ni dovolj ugodna, da se ta lahko izrazi v vedenju. V dolgotrajnih procesih odločanja – recimo na pomembnih življenjskih razpotjih – ali pa miselnega ustvarjanja se lahko to “notranje vrtenje” odvija tudi več mesecev ali celo let. Včasih bolj v ospredju, včasih v ozadju, medtem ko je osrednji del naše pozornosti usmerjen na kakšno drugo nalogo. Če povzamem: obstajata zunanji krog aktivnosti in notranji krog mišljenja (slika 3c). Prvi poteka od naravnanosti preko vedenja do objekta in preko *zaznave* spremembe objekta nazaj k naravnanosti. Drugi pa od naravnanosti preko impulza, zaznava katerega sproži *predstavo* o spremembi objekta spet k naravnanosti. Pri normalno razvitem odraslem človeku v običajnem stanju zavesti in v relativno normalnih življenjskih situacijah oba delujeta hkrati. Nekatere, bolj rutinske aktivnosti, potekajo precej avtomatično samo po zunanjem krogu, hkrati pa lahko poteka razmišljanje o pomembnejših odločitvah. Hodimo, recimo, po mestu in se *sicer inteligentno, a brez razmišljanja* prilagajamo zunanji situaciji - izogibamo se mimoidočim ali preskočimo lužo -, hkrati pa razmišljamo, če imamo dovolj časa, da se mimogrede ustavimo še v bližnji trgovini in ne bomo zaradi tega zamudili na kavo s prijateljem, kar ne bi bilo dobro, saj se imava nekaj pomembnega za pogovoriti, o čemer tudi že po malem razmišljamo ... Kljub temu, da oba kroga večino časa delujeta hkrati, pa je pomembno razumeti, da je krog aktivnosti tako filogenetsko kot ontogenetsko primarnejši. *Najprej delujemo, potem mislimo.* Zmožnost aktivnosti nam je dana z rojstvom, zmožnost mišljenja se mora še razviti. In v situacijah, ko smo pod kakršnimkoli pritiskom, oziroma je zaradi drugih vzrokov (recimo psihoaktivnih substanc) naša prisebnost zmanjšana, zdrsnemo na primarnejšo raven - prenehamo misliti in zgolj delujemo. V nekem smislu in do neke mere postanemo “beštije”.   ![[dva_kroga.png]] *Slika 3c: Krog aktivnosti in krog mišljenja.*   ### Implikacije Takšen pogled na mišljenje kot ponotranjeno delovanje ima veliko pomembnih implikacij za razumevanje [[Človeško stanje|človeškega stanja]], oziroma odpira veliko vprašanj v zvezi z njim. Če kar udarim z mogoče največjim: kdo (oziroma kaj) smo pravzaprav *mi*? Zgoraj se mi je zapisalo, da načeloma najprej nekaj naredimo, šele potem ugotovimo, kaj smo pravzaprav naredili. Kar z neke vsakodnevne perspektive očitno ni res. V običajnem stanju zavesti je - vsaj glede pomembnejših stvari oziroma dolgoročnejših aktivnosti - pogosto, najbrž tudi pretežno tako, da najprej pomislimo in na podlagi tega razmisleka sprožimo dejanje. A to je zdaj odvisno od tega, s čim se identificiramo: če s tem, kar se kaže navzven - s svojo površino, takorekoč -, potem misel lahko in pogosto tudi res predhodi vedenju. Če pa se identificiramo z bitjem samim, je dejstvo, da se vedno najprej nekaj zgodi, šele potem je to opaženo in mogoče nadzorovano. Nad vedenjem imamo določeno mero kontrole, nad porajanjem impulzov vsaj neposredne ne.[^5] In če gremo še nekoliko globlje, se nam takoj odpre vprašanje svobodne volje. Kdo pa je ta, ki ima kontrolo vsaj nad izražanjem impulza, če že ne nad njegovim porajanjem? Zaznava impulza in posledična anticipacija pač sproži nov impulz, ki prvega inhibira. Na podlagi česa? Mead je to rešil z vpeljavo dveh oblik sebe: “jaz” (v angleščini *I*) in “mene” (v angleščini *me*). *Jaz* kot subjekt, vir naravnanosti in impulzov, ki se v zavesti vedno pojavi z nekolikšnim časovnim zamikom, in *mene* kot objekt ponotranjenih perspektiv drugih ljudi do nas. Sam bom naredil podobno razlikovanje, a bom namesto 'jaza' uporabljal 'bitje', namesto 'mene' pa [[KONCEPT SEBE|'koncept sebe']]. Druga zelo pomembna implikacija je, da se z razvojem mišljenja pojavi *subjektivnost* kot novo polje izkustva. Z razvojem notranjega kroga mišljenja se pojavijo nove vsebine, nova doživetja, ki jih prej ni bilo. Do te točke je otrok živel popolnoma “zunaj”, med bitjem in svetom doživljajsko ni bilo razlike. Aktivnost je neposredno sledila zaznavi brez vmesnega filtra misli. Z nastopom teh pa se pojavijo predstave, nekoliko kasneje z usvojitvijo jezika tudi abstraktnejši koncepti, ki se jih mora otrok naučiti ločevati od doživetij, ki prihajajo od zunaj. Z drugimi besedami, naučiti se mora ločevati med lastno subjektivno notranjostjo in zunanjim objektivnim svetom, kar je bistvo [[REALITETNA KONTROLA|realitetne kontrole]]. S tem se radikalno spremeni njegov odnos do drugih ljudi: otrok spozna, da imajo tudi oni svojo subjektivnost, do katere sam nima dostopa, tako kot drugi nimajo dostopa do njegove. Pojavi se temeljna, eksistencialna *samost*, ki je eno bistvenih določil [[Človeško stanje|človeškega stanja]]. Iz te samosti se porodi globoko, celo življenje trajajoče hrepenenje po resničnem stiku, zlitju subjektivnosti, ki ostaja venomer vsaj nekoliko nepotešeno. Odnosi se iz prejšnje zaznavno-gibalne neposrednosti prestavijo na raven [[Subjektivnost, objektivnost, intersubjektivnost|intersubjektivnosti, iz katere se pravzaprav tudi oblikuje objektivni svet kot most med posameznimi subjektivnostmi]]. Iz inherentno konfliktne dinamike med subjektivnostjo in (preko intersubjektivnosti) objektivnostjo, ki jo vzpostavlja jezik, se porodi celotno [[ONTOLOŠKA PODROČJA|polje resničnosti]] z vsemi spremljajočimi [[ZEMLJEVID EPISTEMOLOŠKIH VPRAŠANJ|epistemološkimi vprašanji]], od tod pa še področje [[2 - V DELU/30 - IDEJE/SOCIALNA RESNIČNOST|socialne resničnosti]] kot sistem vseh kolektivnih poskusov, kako zapreti in poenostaviti s subjektivnostjo vse preveč odprto in kompleksno izkustvo. Med temi najdemo tudi [[ZNANOST|znanost]]. Nenazadnje, misel po eni strani omogoča predvidevanje in načrtovanje prihodnosti, kar omogoča kompleksnejše odzive z dolgoročnejšimi posledicami. Brez mišljenja bi bilo naše vedenje in doživljanje omejeno samo na neposredno zaznano situacijo. Ves razvoj človeške [[KULTURA|kulture]] in [[CIVILIZACIJA|civilizacije]] je omogočen s tem notranjim krogom. Prav s civiliziranostjo pa je po drugi strani ohromljena [[Koordinate celovitosti|celovitost vsakega posameznega trenutka]] - neposrednost zaznave in spontanost vedenja - ter s tem zadušena naša [[živost]]. To vzpostavlja [[človeške bivanjske razpetosti]] ter [[Krog Erosa in Thanatosa|krožno dinamiko Erosa in Thanatosa]]. Kot rešitev se pojavljajo različne oblike [[BISTVO MEDITACIJE|meditacije]] - poti do [[Središče katerih dimenzij?|središča tega kroga]] -, katerih skupna značilnost je prav umirjanje in ustavljanje misli.   [^1]: Tu seveda opisujem čisti začetek behaviorizma. Kasneje so tudi sami uvideli, da ta radikalno pozitivističen program znanstveno ni ploden in so začeli “črno škatlo” postopoma “beliti”. [^2]: Watson je svoj behavioristični manifest objavil leta 1913. Začetke Meadovega razmišljanja o povezavi med posameznikom in družbo ter v okviru tega njegovo razlago delovanja uma, na katero se sklicujem tukaj, pa lahko sledimo že v zadnje desetletje 19. stoletja, ko je na univerzi v Chicagu začel poučevati “socialno filozofijo”. Za njegov sistem ključen koncept kretnje je spoznal pri Wundtu v Lepzigu, kamor je leta 1888 odšel na podiplomski študij. [^3]: V tem tekstu uporabljam izraze 'dejanje', 'aktivnost' in 'vedenje' precej nekritično izmenjaje. Mead striktno govori o (socialnem) dejanju, jaz tega razumem kot posamezno instanco aktivnosti, ki se začne z določenim namenom. Vedenje je konkretno gibanje, ki omogoča dejanja in aktivnost. Aktivnost je torej najširši pojem, sestavljena je iz dejanj, motorična faza le-teh pa je vedenje. Mogoče kdaj kasneje to podrobneje razdelam. [^4]: Iz njegovega prvega albuma *Štorije in baldorije* (1992). [^5]: Možno pa je z vztrajnim spodbujanjem oziroma inhibiranjem določene naravnanosti oziroma iz nje izvirajočih impulzov svoje bitje tako spremeniti, da se začne(jo) pojavljati v večji oziroma manjši meri.