# Habituacija   Objavljeno: 21. 9. 2025 | #09-2025 ***   Predstavljajmo si mačko, ki popoldan drema na kavču. Značilno zvita v klobčič s tačkami in repom pod brado mirno ždi. Na kavč je skočila pred kraktim in zato še ne spi, kar lahko vidimo po tem, da je telo še nekako čvrsto in glava vodoravno na tačkah, čeprav so oči zaprte. Če bi spala, bi se zleknila na bok in se raztegnila. Skratka, naša mačka je zaenkrat še dokaj pri zavesti. Predstavljajmo si nadalje, da se hočemo z njo malo poigrati in tlesknemo s prsti. Kaj se zgodi? Muca bo odprla oči in rahlo dvignila glavo ter jo obrnila približno v smer, iz katere je prišel zvok. Temu pravimo **orientacijski odziv**: aktivacija in usmeritev čutil ter pozornosti ob nenadni - in nenavadni -, a hkrati ne premočni spremembi v okolju; recimo ob nenadnem zvoku.[^1] Ko bo videla, da je še vse tako, kot prej - da smo še vedno poleg nje na kavču in z nogami na mizici mirno gledamo televizijo -, bo glavo počasi spustila nazaj na tačke in zaprla oči. Čez nekaj časa spet tlesknemo s prsti. Tokrat bo samo odprla oči, glave pa ne bo dvignila. In manj časa bo trajalo, da bo oči spet zaprla. Po še nekaj takih tleskih nanje ne bo več reagirala; na ta dražljaj se je naša muca habituirala. Tudi pri sebi lahko opazimo nešteto takih situacij. Ko pridemo v prostor, recimo, takoj zaslišimo precej glasno šumenje klimatske naprave. Sčasoma pa se na to navadimo in šuma skorajda ne zaznavamo več. Dražljaj nima nobenih posledic, zato ga začnemo ignorirati, kar povzroči, da se zaznava le-njega umakne nekam v predzavest, naša pozornost pa se usmeri k drugim stvarem. Ali pa če se preselimo v stanovanje, ki je blizu železniške proge. Na začetku nam gredo mimoidoči vlaki precej na živce, čez čas pa postanejo del normalnega zvočnega ozadja našega doma. Ravno te dni sem pri sebi opazil še en primer, in sicer v taktilni modalnosti: ko sem parkiral in izstopil iz avta, sem ključ dal v hlačni žep. Na začetku sem ga na nogi čutil in me je malo motil, kmalu pa sem nanj pozabil in se nazaj grede celo vprašal, kje ga imam. Habituacija se šteje za najpreprostejšo obliko učenja. Najdemo jo pri vseh živalih, tudi enoceličnih, in celo pri nekaterih rastlinah (npr. mimozah). Je ena od dveh oblik tako imenovanega ne-asociativnega učenja (druga je senzitizacija). Ne-asociativnega zato, ker naj tu ne bi prihajalo do povezave med dvema dražljajema kot pri bolj znanih [[*KLASIČNO POGOJEVANJE|klasičnem]] in [[*INSTRUMENTALNO POGOJEVANJE|instrumentalnem]] pogojevanju, ampak zgolj do izzvenevanja (oziroma - pri senzitizaciji - jačanja) odziva na en sam dražljaj. Tukaj bom habituacijo poskušal razložiti v okviru modela krožnega odnosa med bitjem in svetom, ki sem ga v osnovi predstavil v tekstu [[Akcija in misel]]. Začnimo z orientacijskim odzivom, ki prav lepo sodi v shemo krožnega odnosa med objektom in organizmom (“[[Akcija in misel#Krog aktivnosti|krog aktivnosti]]”). Nenaden, nepričakovan zvok je v tem primeru objekt, ki ga organizem zazna, vedenjski odziv pa je usmeritev čutil v smer, iz katere je zvok prišel. Bistveno je razumeti, da je evolucijski smisel tega odziva priprava na morebitno nadaljnje dogajanje v zvezi z virom tega dražljaja. Nenaden, nepričakovan zvok bi, recimo, lahko pomenil, da se približuje plenilec. Povedati hočem, da je v tem odzivu evolucijsko že vgrajeno pričakovanje nekakšnega nadaljevanja, ki bo mogoče pomembno (bližajoča se nevarnost ali pa tudi nagrada). Odsotnost tega nadaljnjega dogajanja zato ni zgolj “nič”, ampak svojevrsten držaljaj: *nič*, kjer je organizem predisponiran pričakovati *nekaj*. Z drugimi besedami: ta *nič* je informacija. Kaj se zgodi ob ponavljanju dražljaja, kateremu večkrat zaporedoma nič ne sledi? Postopoma se krepi notranja povezava med impulzom in pričakovanjem, da se ne bo zgodilo nič. Vzpostavi se [[Akcija in misel#Krog mišljenja|notranji krog]], ki je - sicer na zelo osnovni, senzomotorični ravni - že misel: impulz orientacijskega odziva je zaznan, še preden se izrazi v dejanskem odzivu, in sproži predvidevanje, da se ne bo zgodilo nič. Zaradi tega predvidevanja se [[Naravnanost in impulz|naravnanost]] organizma prilagodi in impulzov za orientacijski odziv ne sproža več.[^2] Kaj točno se zgodi na globlji ravni, da se naravnanost tako prilagodi, je zaenkrat prekompleksno vprašanje; konec koncev naravnanost razumem zelo široko in lahko vključje cel spekter možnega notranjega dogajanja - od povsem fiziološkega do abstraktno kognitivnega.[^3] Zaradi nadaljevanja teh razmišljanj v smeri razlage [[*ODRINJANJE IN ZAVRTOST|odrinjanja in posledično zavrtosti]], pa je pomembno poudariti, da impulz k orientacijskemu odzivu ni *blokiran* s strani nekega drugega impulza, ampak zgolj *izzveni*. Tako kot pri [[*INSTRUMENTALNO POGOJEVANJE|instrumentalnem pogojevanju]] izzveni nešteto začetnih odzivov, katerim ne sledi ugoden izid. To je pravzaprav to. Globlji pomen te razlage bo razviden, ko bom vse [[*REINTERPRETACIJA OSNOVNIH OBLIK UČENJA|tri osnovne oblike učenja primerjal]] in jih poskušal izvesti na skupen imenovalec.[^4] Glede habituacije samo še to: razlaga, ki sem jo podal, predpostavlja dovolj kompleksen živčni sistem, ki omogoča neposredno povezavo med impulzom kot notranjo fazo vedenja in predvidevanjem kot notranjo fazo zaznave - torej notranji krog mišljenja. Kar se mogoče zdi v nasprotju z v uvodu omenjenim dejstvom, da habituacijo opazimo tudi pri enoceličarjih in celo pri nekaterih rastlinah; torej organizmih brez živčnega sistema. A to nasprotje je zgolj navidezno. Nič nenavadnega ni, da se evolucijsko pomembne funkcije (in njim ustrezni organi), neodvisno razvijejo iz različnih zasnov in po različnih poteh; dober primer je [evolucija očesa](https://en.wikipedia.org/wiki/Convergent_evolution).[^5] Tu sem habituacijo razložil na ravni, ki je značilna za višje razvite živali in človeka, kar pa spet ne pomeni, da je to pri nas edini možen način oziroma raven habituiranja.[^6]   [^1]: Pogosto imenovan tudi orientacijski refleks, saj gre za prirojen, avtomatičen odziv. Treba pa ga je razlikovati od tako imenovanega refleksa zdrznitve (*startle reflex*), ko nas nek dražljaj močno prestraši, bodisi zaradi intenzitete - če, recimo, nekaj močno poči - bodisi zaradi svojih intrinzičnih značilnosti, na katere smo evolucijsko senzitizirani - če nekaj zašušti v travi tik ob naših nogah. Evolucijski smisel refleksa zdrznitve je, da se iz situacije čimprej umaknemo (odskočimo, zbežimo), orientacijskega odziva pa usmeritev čutil v smer dražljaja zaradi presoje nadaljnjega odziva nanj. [^2]: Povsem podobno kot [[Naravnanost in impulz|sem opisoval]] izzvenevanje impulzov k premikanju v primeru dolgotrajnejšega sedenja v meditacijskem položaju. S to razliko, da impulz tu izzveneva, ker ni funkcionalen, tam pa zato, ker smo se odločili ne upoštevati ga. [[*“ČE ŽELIŠ VIDETI, SE NAUČI RAVNATI”|Zanimivo, da je rezultat skorajda enak]]. [^3]: Tu velja omeniti razlikovanje med [[Živi organizmi kot avtoregulacijski sistemi|avtoregulacijskimi mehanizmi in avtoregulacijskimi procesi]]: prvi potekajo po ustaljenih povratnih zvezah, drugi pa na način dinamičnega sovplivanja med vsemi komponenetami sistema. Prvi so zato hitrejši in natančnejši, a niso uporabni za situacije, na katere niso vnaprej prilagojeni. Za to so potrebni primarnejši, čeprav bolj “nerodni”, avtoregulacijski procesi. V tem zapisu obravnavam habituacijo kot avtoregulacijski mehanizem (oziroma njegovo oblikovanje), na ravni same naravnanosti pa se najbrž odvija nek avtoregulacijski proces, ki pripelje do izzvenetja nefunkcionalnega impulza. [^4]: Senzitizacijo zanekrat iz te analize izpuščam, ker gre po mojem za kompleksnejši proces. Za njegovo razlago potrebujem razumevanje [[*“ČE ŽELIŠ VIDETI, SE NAUČI RAVNATI”|odnosa med odzivom in zaznavo]], pot do tega pa vodi preko primerjave med habituacijo, klasičnim in instrumentalnim pogojevanjem. [^5]: Temu pravimo [konvergentna evolucija](https://en.wikipedia.org/wiki/Convergent_evolution). [^6]: Dober primer habituacije, ki deluje na drugi osnovi, bi bil relativno hitro zmanjšanje občutljivosti na določen vonj, če smo mu nekaj časa izpostavljeni. Ko pridemo v restavracijo, recimo, najprej zaznamo močan vonj po hrani, kmalu pa tega ne vonjamo več. Tu torej ne gre za učenje o nekonsekventnosti tega dražljaja, ampak za preprostejšo desenzitizacijo olfaktornih čutilnih celic. Tovrstno habituacijo nekateri imenujejo tudi “olfaktorna utrujenost”, kar bi pomenilo, da pravzaprav ne gre za habituacijo - zmanjšanje odziva zaradi utrujenosti je pač nekaj drugega od navajenosti na dražljaj. Terminologija na tem področju (kot marsikje drugje v psihologiji) torej še ni poenotena.