# Prispevek k razvrščanju načinov meditiranja   Objavljeno: 29. 5. 2026 | #05-2026 #meditacija #model-uma *** Reči meditacija je podobno kot reči šport: kaj imajo skupnega jadranje, nogomet, plezanje, ritmična gimnastika in Formula 1? Dodajmo še šah, pa bomo v precejšnjih težavah, čeprav čutimo, da neka družinska podobnost obstaja. Pri večini športov je vključeno (vsaj implicitno oziroma potencialno) nekakšno tekmovanje, čeprav se s športom lahko ukvarjamo tudi rekreativno, oziroma “tekmujemo” zgolj sami s sabo. Najosnovnejši skupni imenovalec je najbrž razvijanje in (preko tekmovanja) preizkušanje določenih psihofizičnih sposobnosti, pri čemer pa se te od ene do druge športne dejavnosti zelo razlikujejo. Prav tako se lahko vprašamo, kaj imajo skupnega opazovanje dihanja, ponavljanje mantre, ples dervišev, molitev, gojenje ljubeče naklonjenosti in, recimo, vizualizacija podobe guruja. V zadnjih desetletjih, ko je zavest postala eno osrednjih raziskovalnih področij kognitivnih znanosti, se je povečal tudi interes za preučevanje meditacije, tako z vidika praktične uporabnosti v kontekstu duševnega zdravja kot z vidika ugotavljanja nevrofizioloških korelatov spremenjenih stanj zavesti. K temu je zelo pripomoglo gibanje čuječnosti (*mindfulness*), z začetkom v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je meditacijo otreslo asociacij na vzhodnjaški misticizem in jo – s pridevnikom “čuječnostna” ali kar preprosto kot “čuječnost” – predstavilo kot, v bistvu, trening pozornosti. Koristen in uporaben za vse zahodnjakom bolj razumljive cilje, od zmanjševanja stresa do poslovne uspešnosti. S povečanim splošnim, predvsem pa znanstvenim interesom za meditacijo se je pojavila tudi potreba po klasifikaciji ogromnega števila načinov meditiranja. Eden prvih poskusov je razlikovanje med “usmerjeno pozornostjo” (FA - *focused attention*) in “odprtim opazovanjem” (OM - *open monitoring*). Lutz in dr. (2008) FA opisujejo kot konstantno preverjanje kvalitete pozornosti na izbranem objektu, za kar so potrebne tri medsebojno povezane spretnosti: opažanje motenj brez izgube fokusa, opuščanje zapletanja v moteče misli in čim hitrejša preusmeritev pozornosti nazaj na objekt, če do izgube fokusa pride. Z vajo postaja ohranjanje pozornosti na objektu meditacije vse manj naporno in se sčasoma razvije v osebnostno potezo zmožnosti stabilne koncentracije. OM pa opisujejo kot vztrajanje v stanju prostega opazovanja vsega, kar se v izkustvu pojavlja, brez fokusa na čemerkoli specifičnem. Kot pogoj za uspešno OM navajajo dovolj utrjeno zmožnost FA, ki naj bi um (v vsaki seansi in skozi dolgotrajnejšo prakso) najprej dovolj umirila, da se odprto opazovanje sploh lahko začne. Z napredovanjem v praksi OM se razvija refleksivna zavest, ki omogoča globlji uvid v dinamiko lastnega izkustva (za razliko od FA, kjer je izkušanje, namenoma, zelo omejeno). Vse to povsem zrcali budistični praksi *samathe* in *vipassane*; avtorji tudi eksplicitno navajajo, da sta izhodišče njihovega razlikovanja dva splošno razširjena načina meditiranja znotraj budistične tradicije (ki ju eksplicitno sicer ne imenujejo) in posledično v sekularnih aplikacijah pod oznako čuječnosti.[^1] Matko in Sedlmeier (2019) navajata, da je s širjenjem interesa za kontemplativne prakse kmalu postalo očitno, da je že znotraj budizma (oziroma čuječnosti) priljubljen še en način meditiranja, ki ga ni mogoče uvrstiti v kategoriji FA in OM, in sicer “poglabljanje etičnosti” (EE - *ethical enhancement*). Gre za prakso ljubeče naklonjenosti (*loving-kindness*) oziroma sočutnostne meditacije (*compassion meditation*), pri kateri razvijamo kvaliteto sočutja oziroma ljubeče naklonjenosti do sebe, drugih ljudi, človeštva na splošno in končno do vseh čutečih bitij. Še pred pohodom čuječnosti pa je zahodno dojemanje meditacije (nekje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja) obvladovala druga indijska kontemplativno-religiozna tradicija: hinduizem, predvsem s prakso “transcendentalne meditacije” (TM), katere metoda je ponavljanje mantre. Spet nekaj drugega, česar ni mogoče uvrstiti ne v FA, ne v OM in ne v EE. To pa še sploh ni vse. Na podlagi pregleda literature in intervjujev z izkušenimi meditanti sta avtorja identificirala 309 meditacijskih tehnik, ki sta jih najprej reducirala na petdeset (z izločanjem podvajanj), nato pa izmed teh, na podlagi druge študije, izbrala dvajset najbolj razširjenih. Te sta nadalje razvrstila v sedem sklopov:   *Mantra meditacije:* - Ponavljanje manter: ponavljanje zlogov, besed ali fraz, lahko mentalno ali na glas. - Petje manter ali suter: petje manter, suter ali molitev, samostojno ali v skupini. - Meditacija z zvokom: mrmranje določenih zvokov, lahko ob spremljavi glasbil.   *Na čustva usmerjene meditacije:* - Sočutje: gojenje sočutja, ljubeče naklonjenosti, ravnodušja (*equinamity*). - Odpiranje za blagoslove: odpiranje sebe za prejemanje blagoslovov oziroma inspiracij.   *Vizualna koncentracija:* - Koncentracija na objekt: vzdrževanje pozornosti na določenem dejanskem ali vizualiziranem objektu. - Vizualizacije: kompeksnejše vizualizacije – odpiranje srca kot rože, razširanje telesa v prostor, pretok energije v telesu, odpiranje lotusovega cveta na temenu glave ...   *Kontemplacija:* - Ukvarjanje z vprašanjem: kontemplacija duhovno pomembnega vprašanja, npr. “Kdo sem jaz?” - Protislovje oziroma paradoks: usmerjanje na paradoksalno misel oziroma vprašanje brez diskurzivnega razmišljanja o njem (koani).   *Meditacija v gibanju:* - Meditativno gibanje: pozorno izvajanje vnaprej določenih gibov, npr. Tai Chi. - Manipulacija dihanja: namerno upravljanje z ritmom in globino dihanja, vključno z zadrževanjem diha, dihanje skozi eno ali drugo nosnico ipd. (pranayama, holotropno dihanje). - Pozorna hoja: opazovanje občutkov v telesu in okolice med hojo v tišini.   *Na telo usmerjena meditacija:* - Energijski centri: osredotočanje na enega ali sekvenčno več telesnih energijskih centrov (čakre, Tan Tien) oziroma vodenje energije (pogosto v kombinaciji z dihanjem) po energijskih kanalih (npr. hrbtenica/šušumna). - Pregled telesa: sistematičen pregled stanja telesa s pozornostjo na telesnih in emocionalnih napetostih ter namero sproščanja le-teh. - Opazovanje dihanja v trebuhu: pozornost na gibanje in občutke v trebuhu med dihanjem. - Opazovanje dihanja pri nosnicah: pozornost na občutke med dihanjem pri oziroma v nosnicah. - Opazovanje telesa: prosto opazovanje porajanja in izginjanja telesnih občutkov brez vpletanja vanje.   *Čuječe opazovanje:* - Opazovanje misli in čustev: odprto opazovanje porajanja misli in čustev brez vpletanja vanje. - Ležeča meditacija: globoka relaksacija v ležečem položaju, pri čemer ostajamo polno zavestni (npr. joga nidra). - Sedenje v tišini: “zgolj sedenje” (shikantaza).   Druga zame relevantna študija (Sparby in Sacchet, 2022) se osredotoča na fenomenologijo konkretnih aktivnosti oziroma notranjih “mikro-gest”, ki jih meditanti izvajajo. To bi lahko omogočilo primerjavo tehnik meditacije glede na mehanizme delovanja, neodvisno od širšega konteksta (sekularnega ali duhovnega), eksplicitnega namena meditiranja ali celo učinkov meditacije. Vse to je sicer v končni analizi tudi treba upoštevati, a na ravni samih mentalnih aktivnosti oziroma mehanizmov delovanja je, recimo, umirjeno in zbrano opazovanje porajanja lastnih čustev do neke mere podobno vzdrževanju odprte pozornosti lovca med čakanjem na žival. Po razlagi svojega teoretičnega in filozofskega ozadja ter vprašanj, ki jih nameravata nasloviti, avtorja meditacijske aktivnosti najprej razvrstita na “opazujoče” (*observe*) in “produktivne” (*produce*). Zgoraj opisani FA in OM sta primer prvih, EE pa primer drugih, saj tu poskušamo priklicati oziroma ustvariti doživljanje, ki ga ob začetku meditiranja ni. Opazujoče aktivnosti nadalje razdelita na “spuščajoče” (*release*), z variantama oziroma fazama “opusti” (*let go*) in “ostani odprt” (*stay open*) (sem spada OM) ter na “osredotočene” (*focus*), z variantama oziroma fazama “usmeri” (*apply*) in “vzdržuj” (*sustain*)(sem spada FA). Produktivne aktivnosti pa razdelita na “predstavne” (*imagine*), z variantama oziroma fazama “ustvari” (*create*) in “ohranjaj” (*prolong*) – npr. različne prej navedene možnosti vizualizacij – ter “gibalne” (*move*) z variantama “postavi” (*place*) in “zadrži” (*maintain*) – meditativno gibanje oziroma hoja, pa tudi zgolj vzdrževanje sedečega položaja. Naj vse to navedem bolj pregledno in poskušam v to shemo po svoje razvrstiti nekatere od prej omenjenih načinov meditiranja:   **Opazujoče:** - *Spuščajoče:* (npr. OM, sedenje v tišini, ležeča meditacija) - opusti - ostani odprt - *Osredotočene:* (npr. FA, opazovanje dihanja, koncentracija na katerikoli dejanski objekt) - usmeri - vzdržuj   **Produktivne:** - *Predstavne:* (npr. vse kompleksnejše vizualizacije, ljubeča naklonjenost, vodenje energije po telesu, kontemplacija?) - ustvari - ohranjaj - *Gibalne:* (npr. meditativno gibanje oziroma hoja, manipulacija dihanja?, mantra meditacije?) - postavi - zadrži   Ne glede na izbrano aktivnost pa s poglabljanjem prakse prihaja do zmanjševanja potrebnega napora za njeno vzdrževanje, s tem pa, po mnenju avtorjev, do razblinjanja razlike med subjektom in objektom meditacije. Končni rezultat tega procesa naj bi bilo zavedanje zavedanja samega (*awareness of awareness*), pri čemer dualnosti subjekt-objekt ni več. To je po mnenju avtorjev tudi končni cilj vsakršnega meditiranja oziroma na samem vrhu njune taksonomske strukture.   Še drugačen pristop k razvrščanju načinov meditiranja ubereta Nash in Newberg (2023), ki se namesto na fenomenologijo meditacijskih aktivnosti usmerita na fenomenologijo njenih učinkov. Izbereta taksonomski pristop funkcionalnega esencializma, ki za kriterij identifikacije in presojanja določene aktivnosti vzame njen namen – “za doseganje česa je bila ustvarjena?” Ugotovita, da so vse oblike meditacije namenjene spremembi običajnega budnega mentalnega stanja v nekakšno izboljšano (tudi pogobljeno oziroma razširjeno) mentalno stanje (EMS – *enhanced mental state*), pri čemer izpostavita tri možnosti: - izboljšano emocionalno stanje (EAS – *enhanced affective state*) – npr. doživljanje radosti, sočutja, ljubezni, sreče, blaženosti, - izboljšano kognitivno stanje (ECS – *enhanced cognitive state*) – npr. stabilna koncentracija, nevpleteno opazovanje, globok uvid in pa - izboljšano “nično” stanje (ENS - *enhanced null state*) – stanje zavesti, ki ga označuje odsotnost tako emocionalnih kot kognitivnih vsebin – npr. doživljanje praznine, niča, čiste zavesti. Na tej podlagi najprej razločita enostavne meditacijske tehnike od kompleksnih. Enostavne so namenjene doseganju samo enega od omenjenih EMS (torej zgolj EAS, zgolj ECS ali zgolj ENS) kompleksne pa določeni kombinaciji le-teh (EAS+ECS, EAS+ENS, ECS+ENS ali vseh treh hkrati). Na zadnjem nivoju analize uporabita še devet fenetičnih[^2] taksonomskih ključev za razlikovanje med metodami znotraj teh kategorij. Ti se tičejo: - uporabljenih kognitivnih strategij (koncentracija, vizualizacija, opazovanje, ponavljanje, kontemplacija ipd.), - izbranega objekta meditacije (dihanje, mantra, podoba, zvok, simbol, fraza, ideja ipd.), - zahteve po določenem svetovno-nazorskem prepričanju oziroma posebnem znanju (religiozna prepričanja, metafizični sistemi ipd.), - statičnosti oziroma kinetičnosti (mirovanje v določenem položaju ali gibanje v skladu s predpisanimi vzorci), - vključenosti govora (neverbalno, sub-vokalno, verbalno), - zahteve (oziroma priporočila) določenega telesnega položaja (npr. lotusov položaj ali katera druga jogijska asana, vzravnana hrbtenica, ležeč ali stoječ položaj) in - kontrole dihanja (dihanje v določenem ritmu, zadrževanje diha, dihanje s poudarkom na določeno fazo dihanja, spontano dihanje ...).   Ni moj namen, da bi se do teh poskusov klasifikacije resno opredeljeval, zato tudi nisem podrobno navajal njihovih teoretičnih in filozofskih izhodišč, pa tudi ne zaključkov. Naj le na hitro nakažem, kaj je tu zame uporabno, s čim pa se ne strinjam. Razvrstitev v sedem klastrov pri Matko in Sedlmeier (2019) se mi ne zdi preveč posrečena, prav tako se ne strinjam z njuno nadaljnjo umestitvijo le-teh v prostor, ki ga določata dimenziji “aktivacija” in “stopnja telesne orientacije”. Sploh pa ne z njunim zaključkom, da so vsi načini meditiranja esencialno utelešeni. V nekem trivialnem smislu seveda, saj je meditant utelešeno bitje, ne pa v smislu, da je telo bistven dejavnik vseh načinov meditiranja. Pristop Sparby in Sacchet (2022), ki se osredotočata na mentalne ali telesne aktivnosti med meditacijo, se mi zdi načeloma ploden, pogrešam pa teorijo, ki bi osmislila takšno razdelitev aktivnosti. Sedanja temelji zgolj na opazljivih značilnostih teh aktivnosti, kar ne omogoča identifikacije globljih, bistvenejših podobnosti oziroma razlik med njimi. Prav to jima očitata Nash in Newberg (2023), ki pa sama glede teoretične osnove ne sežeta preko dokaj zdravorazumskega razlikovanja med emocijami in kognicijo, pri čemer tudi (po mojem mnenju ključno) “nično” mentalno stanje opredelita zgolj kot odsotnost enih in drugih vsebin. Sploh pa se mi zdi problematična njuna zahteva po ortogonalnosti taksonomskega sistema – torej prepričanje, da je možno načine meditiranja nedvoumno razdeliti v zgolj in točno eno izmed postavljenih kategorij, brez prekrivanja. Gre pri “sočutnostni meditaciji” res le za izboljšanje emocionalnega stanja? Ali pa pridemo do pravega sočutja prav s kognitivnim uvidom v naravo [[Človeško stanje|človeškega stanja]]; ko sprevidimo, da se vsakdo od nas – tudi ljudje, ki jih ne maramo ali jih imamo celo za sovražnike – po svojih najboljših močeh sooča z istimi eksistencialnimi vprašanji minljivosti, smisla, eksistencialne samosti, svobode in odgovornosti, razreševanja [[Človeške bivanjske razpetosti|bivanjskih razpetosti]] ...? Cilja torej ta meditacija na izboljšano afektivno ali na izboljšano kognitivno stanje? Je to dvoje sploh mogoče ločiti? Te tri študije sem navedel iz naslednjih razlogov: najprej zaradi ilustracije raznolikosti načinov meditiranja. S tega vidika največ prispevata Matko in Sedlmeier, pa tudi fenetični taksonomski ključi pri Nash in Newberg to dobro ponazorijo. Nadalje zaradi prikaza, kako različno lahko k njihovemu razvrščanju pristopimo: je bolje izhajati iz dejanskih aktivnosti med meditacijo ali iz nameravanega učinka določenega načina, mogoče še česa?[^3] Nazadnje pa zato, ker Sparby in Sachet ponudita zelo prepričljivo idejo rezultata vsakršnega meditiranja, Nash in Newberg pa očitno izhodišče za to početje: vsi pristopi k meditiranju izhajajo iz nezadovoljujočega običajnega stanja uma, njihov končni izid pa se nahaja nekje v smeri zavedanja zavedanja – ne nujno kot eksplicitni cilj, najbrž pa kot neizogibni rezultat razvoja katerekoli meditativne prakse, če le gremo v njej dovolj daleč. Če imamo torej skupno izhodišče in isti končni cilj, je raznolikost le še v izbiri poti. Konkretneje v tem, kako se različni načini meditiranja z običajnim stanjem uma soočijo. Če hočemo videti to, pa najprej potrebujemo dovolj razumljiv model uma.   ### Preprost model uma   Um razumem kot ponotranjeno aktivnost. To sem podrobno že razložil, naj tu le na kratko obnovim, najbolje ob sliki, ki v [[Akcija in misel|originalnem tekstu]] vso argumentacijo povzema:   ![[dva_kroga.png]] *Slika 1: Krog aktivnosti in krog mišljenja.*   Živi organizmi (shematično predstavljeno z elipso na levi) smo v neprestanem krožnem odnosu s svetom: z gibali se v njem premikamo in vplivamo nanj, te spremembe potem s čutili zaznavamo, kar sproža nove vedenjske odzive in tako naprej. Pri ljudeh[^4] pride z razvojem živčnega sistema in z izkušnjami do tega, da lahko zaznamo že začetno, še povsem notranjo fazo sprožene aktivnosti – impulz –, še preden se izrazi v dejanskem vedenju. Ta zaznava sproži predstave o posledicah, ki bi vedenju sledile, in če te predstve niso prijetne, je impulz zaustavljen, sproži pa se nov, ki je spet zaznan in spet sproži določene predstave ... To se nadaljuje toliko časa, dokler predstave niso dovolj ugodne, da se dotični impulz lahko izrazi v vedenju. Ta notranji krog simulacij možnih izidov vedenja je pravzaprav mišljenje oziroma, celokupno, um. Imamo torej krog aktivnosti med organizmom in svetom, ki je primaren; v njem smo, tako ali drugače, kot utelešena bitja neizogibno in venomer. Na podlagi izkušenj s svetom lahko svojo interakcijo z njim simuliramo in to je opisani krog mišljenja. V tej shemi pa je pomembna še točka v sredini organizma, ki jo imenujem bitje. Na eni strani je izvor aktivnosti oziroma impulzov, na drugi pa ponor zaznav oziroma predstav. V skladu z njegovo trenutno [[Naravnanost in impulz|naravnanostjo]] so zaznave oziroma predstave na določen način dojete in sprožajo impulze k določenim aktivnostim. Glede na to, kaj se z impulzi/aktivnostjo potem dogaja, se naravnanost bitja spreminja, kar pomeni, da so zaznave (oziroma simulirane predstave) sveta dojete drugače in sprožajo impulze k drugačnim aktivnostim. Preprost primer: če smo lačni (določena naravnanost), zaznave, ki signalizirajo hrano, recimo vonjave iz restavracije, mimo katere ravno gremo, dojemamo kot privlačne. To sproži impulz k vstopu v restavracijo. Ta impulz pa zaznamo, še preden stopimo preko praga, in v nekaj hitrih krogih notranjih simulacij ugotovimo, da pri sebi nimamo denarja. Ta misel aktivnost vstopanja v restavracijo zaustavi in preusmerimo se proti domu. Ko končno prispemo, smo že tako sestradani, da pojemo preveč (sprememba naravnanosti), zaradi česar se nam morebitne nove zaznave hrane ali celo misli o njej nekaj časa upirajo. Zakaj pa bitje konceptualno ločujem od organizma? Ni bitje kar preprosto organizem? Gledano objektivno, od zunaj, je to res, tega razlikovanja ne moremo narediti. Gledano od znotraj, subjektivno, kar je z vidika razmišljanj o meditaciji seveda bolj relevantno, pa obstaja razlika med doživljanjem sebe kot telesa kot ga vidimo od zunaj oziroma čutimo v interakciji s svetom in doživljanjem sebe od znotraj z vsemi raznolikimi telesnimi občutki, čustvenimi in razpoloženjskimi stanji, porajajočimi se motivi; nenazadnje kot opazujoče zavesti. Ta, doživljajsko notranji aspekt sebe v prvem približku imenujem bitje, kar pa bom kasneje še nekoliko razdelal. #### Nekoliko kompleksnejši model uma Najprej pa je treba še nekoliko več povedati o umu. Na zgornji sliki je zaradi ponazoritve ideje narisan zgolj en notranji krog, kar bi konkretno pomenilo eno samo misel. Na podlagi izkušenj z običajnim stanjem uma pa vsakdo ve, da je misli na dano časovno enoto veliko;[^5] hitro se izmenjujejo, se včasih pojavljajo tudi (praktično gledano) istočasno, si med seboj pogosto nasprotujejo ali pa, obratno, ojačujejo ... Impulzi gredo v različne smeri in sprožajo različne predstave, kar sproža nove in nove impulze in tako naprej. Od časa do časa se kateri od impulzov izrazi v vedenju, kar ima določene posledice v svetu, zaznave teh sprožajo nove občutke oziroma spreminjajo naravnanost bitja, posledično se porajajo novi impulzi/predstave (misli) in tako naprej v turbulentnem toku, ki ga pretrgajo le občasni spontani oziroma s pripomočki inducirani [[Paradoks meditacije#Spontane izkušnje bivanja|postanki v bivanju]], ali pa seveda spanec. K tej turbulentnosti prispeva dejstvo, da so misli lahko objekti drugim mislim, torej notranji krogi vgnezdeni v notranje kroge “višjega reda”. Mišljenje tako ni več zgolj simuliranje možnih izidov dejanskega vedenja, ampak simuliranje teh simulacij samih; njihovo kombiniranje v vse bolj abstraktne in od dejanskega stika s svetom odmaknjene strukture. Na teh ravneh mišljenje ne more več sloneti na zaznavnih predstavah, ampak potrebuje drug nosilec: besedo. S tem pa se mišljenje še dodatno, eksponentno razbohoti. [[CPČS 2.2 - Od intersubjektivnosti do resničnosti|Jezik namreč razširi naše izkustvo]] v različne smeri. Prostor ni več samo neposredno zaznana okolica, ampak vključuje tudi kraje, ki so lahko kilometre ali svetlobna leta daleč. Tudi časovnost šele z jezikom zares vstopi v naš življenjski svet. Vsakokratni sedanji trenutek, ki je edino, kar dejansko obstaja, postane točka prehoda med konstruirano preteklostjo in simulirano prihodnostjo – od včerajšnjega do jutrišnjega dne in od velikega poka do toplotne smrti vesolja. S tem se pojavi tudi zavedanje lastne minljivosti, skupaj z razširitvijo izkustva v smer možnega (“kaj bi bilo, če bi bilo?”) pa teža odločanja in odgovornosti. Naše življenje tudi ni več zgolj naše, ampak ga umestimo v širši zgodovinski lok vseh, ki so živeli pred, in vseh, ki bodo živeli za nami. Razširi se tudi notranje izkustvo samo. Po eni strani v smer abstrakcij, ki od dejanskega sveta niso le povsem odmaknjene, izpraznjene vsake konkretne vsebine, kot recimo matematični simboli, ampak v dejanskem izkustvu dobesedno nemogoče, kot recimo koncept neskončnosti. Po drugi strani pa se izkustvo razširi v smer vse kompleksnejšega čustvovanja: od upov in strahov, sramu in ponosa, do bazične anksioznosti, verske gorečnosti in eksistencialne samosti. Tako kompleksen sistem že *ipso facto* ne more biti drugačen kot kaotičen. Ta kaos je sicer še globlje motiviran, o čemer bom razmišljal drugje. Za namen tega teksta je pomembno, da je naporen in nezadovoljujoč in vsi – zavestno, polzavestno ali nezavedno – iščemo načine, kako ga tako ali drugače umiriti. Pogosto z [[CPČS 2.3 - Od resničnosti do eksistencialne samosti|omejitvijo lastnega izkustva v neke na videz obvladljive okvire]], ki pa jih je zdaj potrebno braniti, kar je spet nov potencialen vir nemira. Meditacija je najresnejši in najkorenitejši pristop k umirjanju in preseganju običajnega stanja uma, saj je temu eksplicitno namenjena in poskuša odpraviti vzroke tega kaosa, ne zgolj blažiti njegovih posledic. Načine meditiranja pa lahko razvrstimo glede na to, kako se tega lotijo.   ### Tri glavne skupine meditacij   Izhajajoč iz razumevanja uma kot ponotranjene aktivnosti se ponujajo tri glavne možnosti za soočanje z njim, ki sovpadajo s tremi osnovnimi elementi predstavljene sheme (slika 1): **bitje** (izvor impulzov), **um** (notranji krog) in **aktivnost** (zunanji krog). Oziroma gre za dve meta-strategiji: z umom se lahko soočimo neposredno ali pa ga poskušamo zaobiti. To pa lahko naredimo na dva, na prvi pogled diametralno nasprotna načina: zaobidemo ga lahko z usmeritvijo v aktivnost ali pa v bitje. Tako dobimo tri glavne možnosti. Naj vsako od njih podrobneje razdelam. #### 1. Neposredno ukvarjanje z umom Daleč največ načinov meditiranja sodi v to skupino, kar je tudi razumljivo – prav zato, ker je najlažje razumljivo –: če je problem um, bomo pač poskušali z njim nekaj narediti. Znotraj te skupine najdemo tudi največjo pestrost in lahko identificiramo še nekaj podskupin. Skoraj vsi ti načini predpostavljajo [[Koncentracija|koncentracijo]], lahko pa ji še kaj dodajo oziroma se namen in učinki koncentracije spreminjajo glede na njen objekt. ##### • Umirjanje uma z njegovim omejevanjem To je paradigmatski, najbolj preprost in verjetno tudi najbolj razširjen način umirjanja uma: z osredotočanjem pozornosti na določen, čim bolj nevtralen objekt, umu bezljanja preprosto ne dovolimo. Impulzi k drugim aktivnostim oziroma mislim se seveda porajajo, a jih ignoriramo in krepimo namero ohranjanja pozornosti na izbranem objektu. Najbolj hvaležen objekt takšne koncentracije je lastno dihanje – spontano in ritmično potekajoč fiziološki proces, ki uvaja ravno dovolj sprememb, da ga je možno opazovati, pa ne toliko, da bi sledenje tem spremembam zahtevalo miselno angažiranje. Hkrati je tudi vsebinsko povsem prazen oziroma nevtralen. Opazovanje dihanja je najbolj tipičen primer prej omenjenega meditiranja na način FA, objekti koncentracije pa so lahko seveda tudi drugi; načeloma so lahko zaznavni ali predstavni, pri čemer slednji zahtevajo več napora, saj je treba objekt koncentracije v umu tudi ustvariti in vzdrževati (npr. vizualizacije), ne zgolj ohranjati pozornost na njem. ##### • Spreminjanje kvalitete vsebin uma Načeloma je ohranjanje pozornosti na določenem objektu že tudi spreminjanje vsebin uma v preprostem smislu omejevanja le-teh. Tu mislim na nekaj drugega: določene umske vsebine so z vidika njegovega umirjanja (in preseganja) načeloma boljše kot druge. Glede na to, da se um vrti predvsem okoli medosebnih odnosov, je pomembno, kako druge ljudi dojemamo: če se v nedogled ukvarjamo s tem, kako so nas prizadeli, kako nas mogoče še bodo, pa kaj od njih potrebujemo, pričakujemo ali zahtevamo, bo to povzročalo kaotično dinamiko. Po eni strani že zaradi nepredvidljivosti medosebnih odnosov kot takih, predvsem pa zaradi vzdrževanja nekakšne “drže pomanjkanja” oziroma odvisnosti od tega, kako se drugi ljudje do nas obnašajo in kaj si (mislimo, da si) mislijo o nas. Gre za malo-dušnost v dokaj dobesednem pomenu, ki tudi neizogibno vodi v malodušje, kar še ojačuje hlastanje za potrditvami s strani drugih ljudi, ki naj bi nas iz njega potegnile. V nasprotju s tem lahko zavestno zavzamemo in gojimo velikodušno naravnanost sočutja in ljubeče naklonjenosti do soljudi, kar, kot sem že nakazal, nikakor ni samo emocionalen, ampak tudi zelo kognitiven proces:[^6] prav iz uvida v naravo [[Človeško stanje|človeškega stanja]] se lahko porodi pristno sočutje do drugih kot sotrpinov v zapletenosti človeške eksistence. V to skupino umeščam tudi osredotočanje pozornosti na objekte, ki vsebinsko niso nevtralni, ampak evocirajo določene naravnanosti. V psihoterapevtskem kontekstu je, na primer, zelo znana vizualizacija “varnega kraja”. Bodisi spomina na določen kraj, kjer se oziroma smo se počutili varne, bodisi konstruirane in idealizirane predstave o kraju, kjer bi se počutili tako. V uvodu omenjeno vizualiziranje podobe duhovnega učitelja ali celo pozorno opazovanje njegovega portreta nas lahko spomni na njegovo učenje in prebuja intuitivno dojemanje duhovne naravnanosti, ki proseva skozi izraz na njegovem obrazu.[^7] Tudi pri vizualizacijah lotusovega cveta na temenu glave ali odpiranja srca kot rože gre za nekaj podobnega: v mislih ustvarimo in vzdržujemo določen simbol, ki spreminja našo naravnanost, celo na ravni fizioloških oziroma energetskih procesov. ##### • Verbalno zapolnjevanje uma Kot sem pokazal zgoraj, se um razbohoti z usvojitvijo jezika. Veliko, pravzaprav večina naših misli je vsaj delno verbalnih; um neprestano “klepeta”. Ali govorimo oziroma prigovarjamo sebi, ali pa nas potegnejo namišljeni dialogi z drugimi ljudmi ... Tudi če razmišljamo o kateremkoli kompleksnejšem problemu, ki ni vezan na neposredno zaznano situacijo, si pri tem navadno pomagamo z besedami ali drugačnimi simboli (recimo matematičnimi). Nekateri pristopi k meditiranju to verbalno naravo našega uma sprejemajo, vendar neproduktivno in kaotično notranje klepetanje zamenjajo s ponavljanjem, na glas ali v mislih, enega samega zloga, besede, ali stavka – *mantro*. Nekatere od najbolj znanih so “Aum (Om)”, ki naj bi odražala prvobitni zvok vesolja, “Om mani padme hum” (približno prevedeno kot “pozdrav dragulju v lotosu”), in ”So-ham” (“Jaz sem to” – mišljeno kot identiteta med individualno in univerzalno zavestjo), ki se prakticira v koordinaciji z dihanjem (*so* – vdih, *ham* – izdih). Obstaja še veliko drugih, splošno znanih, lahko pa meditant dobi od učitelja svojo osebno mantro, ki jo mora držati zase (v Transcendentalni meditaciji). Čeprav naj bi pri mantrah delovala predvsem njihova zvočna vibracija in razumevanje pomena ni ključno, to seveda niso nevtralni ali celo nesmiselni zlogi, ampak nosijo globoka duhovna sporočila in so tudi namenjene temu, da evocirajo določene duhovne učinke. Podobno kot v prejšnji skupini gre torej po eni strani za omejevanje uma s koncentracijo na določen objekt, pri čemer je zdaj objekt beseda, po drugi strani pa ta beseda (ali stavek) s svojim pomenom in zvočno vibracijo spreminja tudi kvaliteto vsebin uma. Bolj neposredno je spreminjanju vsebin uma namenjeno ponavljanje določenih misli v smislu afirmacij. Na primer: “takšen kot sem, sem dovolj”, “vreden sem ljubezni in spoštovanja,” “miren sem,” “vsak dan postajam v vsakem pogledu boljši in boljši,” “uspeva mi,” “hvaležen sem za vse, kar imam”. Gre za nekakšno samoprogramiranje uma oziroma spreminjanje negativnih miselnih vzorcev (npr. “ne bo mi uspelo,” “zguba sem,” “nihče me ne mara”) v pozitivne. Ideja je, da se takšnemu ali drugačnemu verbalnemu samoprogramiranju ne moremo izogniti, lahko pa se odločimo, kakšne programe bomo vase “naložili”. Čeprav že bolj na meji, bi v to skupino uvrstil tudi avtosugestije, ki se uporabljajo pri avtogenem treningu, katerih namen pa ni spreminjanje kvalitete uma, ampak zbujanje fizioloških sprememb, predvsem z vplivanjem na parasimpatični del avtonomnega živčnega sistema. “Moja desna roka je težka/topla,” “moje dihanje je mirno in enakomerno,” “moj sončni pletež je topel,” “moja glava je prijetno hladna” vse cilja na sproščanje telesa preko sugestij učinkov delovanja parasimpatikusa.[^8] Ta pristop se že zelo neposredno ukvarja s fiziološko naravnanostjo bitja; sem ga uvrščam zato, ker k temu pristopa preko verbalnega vplivanja na um. ##### • Postavljanje uma ”ob zid” Nekateri vidijo problem uma v tem, da venomer išče rešitve. Bolj natančno v tem, da *verjame*, da lahko z razumskim, logičnim procesom pride do rešitve lastnih težav, pa tudi globokih vprašanj eksistence oziroma do Resnice. Ker je to nemogoče, se vrti v neskončnih krogih – kot mačka, ki lovi svoj rep. In ne le to: prav s tem neskončnim razreševanjem pravzaprav ustvarja probleme, ki jih skuša razrešiti. Oziroma z besedami Bruce Lee-ja: “Filozofija sama je bolezen, za katere zdravilo se predstavlja.” Rinzai šola Zen Budizma vidi način, da se ta gordijski vozel preseka, v tem, da um soočimo z logično nerešljivim vprašanjem oziroma paradoksalno izjavo (lahko tudi zgodbo) – *koanom*. Najbolj znan je verjetno: “Kakšen je zvok ene roke, ki ploska?” Um se ob ostajanju s takšnim vprašanjem prej ali slej zlomi, s tem pa naj bi se odprla možnost neposrednega uvida v realnost. ##### • Nevpleteno opazovanje uma Še en možen odnos do uma je, da ga zgolj opazujemo. To je že v uvodu omenjeno “odprto opazovanje” (OM). Um zgolj opazovati pomeni, da ga ne poskušamo kakorkoli omejevati ali spreminjati, ga s čimerkoli soočati; kar se v njem pojavi, se pojavi, nič ni narobe, vse pač je kot in kakršno je. Vseeno pa je to nekaj zelo drugačnega od običajnega stanja uma, saj zgolj opazovati pomeni tudi, da se v misli, ki se pojavljajo, ne zapletamo in jih tako ne poganjamo naprej. Sčasoma se spontano umirijo, kot se prej ali slej ustavi kolo, če nehamo pritiskati na pedala. Hkrati s tem se krepi zavedanje razlike med opazujočo zavestjo in vsebinami, ki jih opazuje; zavedanje zavedanja samega torej. To je že zelo blizu nekaterim iz tretje glavne skupini meditacij, ki jo bom predstavil v nadaljevanju, a s subtilno razliko, da je tu fokus dejansko še vedno na umu, čeprav zgolj kot opazovanje brez poskusa vplivanja nanj, tam pa um z usmeritvijo v bitje zaobidemo. Poleg tega tu, že samo z namero opazovanja, ohranjamo ločenost med opazovalcem in opazovanim, tam pa načeloma ne. Varianta nevpletenega opazovanja uma, mogoče bolj začetniška, je “mentalno označevanje” (*mental noting* oziroma *labelling*). Gre za to, da vse, kar se v umu pojavi, mentalno označimo. Na primer: pride določena misel in rečemo “misel”, lahko tudi bolj natančno glede na naravo misli, npr. “načrtovanje” ali “spomin”. Ali pa začutimo bolečino v nogah in v mislih rečemo “bolečina”. Če se pojavijo čustva, prav tako: “strah”, “radost”, “nestrpnost” in tako naprej. S tem spet ustvarjamo distanco med sabo kot opazujočo zavestjo in vsebinami, ki se v njej pojavijo. Ko namreč nekaj označimo, izgubi svojo izvorno moč, postane zgolj ena od vsebin uma, ki jo lahko opazujemo. Potencialna nevarnost tega pristopa je, da začnejo um napolnjevati oznake, namesto da bi nastopila tišina. Pa tudi v tem, da se še bolj utrjuje ločenost med opazovalcem in opazovanim, sploh če nas prevzame storilnostni odnos “lovljenja” misli, da bomo imeli kaj označiti. Gotovo bi se na ravni neposrednega ukvarjanja z umom našel še kakšen pristop, možnosti je res veliko. Mislim, da sem najbolj razširjene vendarle pokril. Poglejmo si zdaj možnosti, da um zaobidemo – njegova umiritev je stranski učinek usmeritve nekam drugam. #### 2. Potopitev v aktivnost Ena možnost je, da se tako potopimo v neko telesno aktivnost, da za um preprosto “ne ostane prostora”. Zunanji krog aktivnosti poteka dovolj intenzivno – bodisi zato, ker nam je ta aktivnost prijetna in nas povleče, bodisi zato, ker je tako hitra, da mora zaznavi slediti takojšen odziv –, da časa za premišljevanje ni. Pravzaprav je to dvoje povezano: bistven del prijetnosti takšnih aktivnosti je prav v tem, da je [[Skriti užitek užitka|doživljanje neposredno, brez filtra uma]]. Najlažje se to zgodi, če nam je aktivnost že v osnovi prijetna in to samo po sebi vleče tudi v določeno intenzivnost, lahko pa nam postane prijetna prav zaradi intenzivnosti, ki jo aktivnost zahteva oziroma s katero se jo lotimo. ##### • Spontana potopitev v aktivnost Pravzaprav je to najbolj naraven in široko dostopen način meditiranja, tudi če si ga eksplicitno ne vzamemo tako. Spomnimo se, da je krog aktivnosti primaren, v njem že venomer in neizogibno smo, krog uma pa sekundaren; simulacija kroga aktivnosti. Spustiti um s potopitvijo v aktivnost je tako nekaj, kar nam je vsem znano in načeloma dostopno; na nek način zahteva sestop na razvojno primarnejšo raven funkcioniranja. Zato tudi govorim o *potopitvi* v aktivnost namesto o koncentraciji nanjo; pojem [[Koncentracija|koncentracije]] zbuja bolj kognitivne asociacije in predvsem ohranja ločitev med subjektom in objektom koncentracije. Če je ta aktivnost še osmišljena v kontekstu nekega produktivnega dela in zato glede nje nismo v notranjem konfliktu (ker bi imeli občutek, da z njo izgubljamo čas), je meditacija zelo blizu. Recimo, da imamo ob hiši zelenjavni vrt, v katerem vsako jutro od zgodnje pomladi do poznega poletja prebijemo nekaj ur. Prekopavanje gredic, pletje plevela, sajenje sadik, zalivanje in pozorno opazovanje njihove rasti, odstranjevanje škodljivcev, veselje nad debelečimi in zorečimi plodovi ... Vse to ob jutranjem prebujanju narave in glasnem petju ptic v bližnjem gozdičku ... Prizemljenost v dobesednem in prenesenem pomenu. Načeloma vsaka ravno prav intenzivna telesna aktivnost lahko privede do izkušnje “toka”,[^9] ko zaznavi sledi odziv, temu pa takoj nova zaznava v nepretrganem krožnem procesu. Če misli že kaj je, so pretežno senzomotorične in neverbalne, vezane na konkretne zahteve situacije (recimo če tečemo in pomislimo, na katero stran se izogniti skupini sprehajlcev, ki so ravno prišli iz stranske poti). Predvsem pa ni miselnega ukvarjanja s sabo, ki je, kot bom pokazal drugje, glavni dejavnik kaotičnosti običajnega stanja uma. Če to aktivnost dobro obvladamo oziroma smo zanjo talentirani, je naše ravnanje spontano in intuitivno; preprosto vemo, kaj je treba iz trenutka v trenutek narediti, brez razmišljanja o tem. Športniki pravijo, da pridejo v “cono” (*zone*).[^10] ##### • Namerna potopitev v aktivnost Tovrstnega meditiranja pa se lahko lotimo tudi bolj namerno: potopitev v aktivnost tu ne nastopi zaradi prevzetosti s svetom, ampak se začne s pozornim opazovanjem neke vnaprej določene sekvence gibov. To sicer v začetku zahteva koncentracijo, ki je primarno stvar uma, a je na tem področju precej lažja od koncentracije na neko monotono zaznavo (recimo na dihanje) ali celo na v umu ustvarjeno predstavo. Kot rečeno, krog telesne aktivnosti je primarnejši od kroga uma, poleg tega telesna aktivnost, čeprav stilizirana in dobro poznana, vendarle ustvarja več sprememb kot dihanje ali kakšna vizualizacija in v naravi pozornosti je, da sledi spremembam. Ko pa aktivnost “povleče”, koncentracija niti ni več potrebna, ampak pozornost spontano sledi gibanju, ker v njem uživamo. Verjetno je najbolj znan način meditacije v gibanju taostični Tai Chi, ki je sicer v osnovi borilna veščina, a je v praksi uporabljan predvsem kot metoda zdravljenja z odpiranjem pretoka življenjske energije (Či oziroma Qi) in kot način meditiranja. V Zenovskih odmikih se sedeče meditacije izmenjujejo s počasno, zbrano hojo v krogu – *kinhin*. Tudi joga pozna dinamične sekvence asan; najbolj znan je verjetno “pozdrav soncu”. Sodobnejši pristopi, ki načina gibanja strogo več ne predpisujejo, ampak mu dovolijo, da se spontano poraja, so “kopanje v gozdu” (*shinrin-yoku*), pri katerem se s polno odprtimi čuti umirjeno in brezciljno sprehajamo po gozdu, *biodanza*, ki združuje meditacijo in izrazni ples, podobno je zasnovana tudi metoda petih ritmov (*5Rhytms*), sploh v zadnjem, petem ritmu “tišine” (*stillness*). Vsi ti pristopi sicer že zelo ciljajo tudi na spremembo naravnanosti bitja in se tako dokaj brezšivno prelivajo v prvo podskupino tretje velike kategorije meditacij. #### 3. Skozi bitje k biti Zadnja glavna skupina meditacij se neposredno usmeri k bitju. Do neke točke oziroma mere ta proces vodi um, kot je pač umska odločitev začetek in pogoj vzdrževanja vsakega ne-spontanega početja. A za razliko od meditacij, ki se z umom ukvarjajo neposredno, um tu zgolj zažene določen proces oziroma usmeri namero, potem pa se kmalu izgubi v nečem, kar ga preseže. Dejansko to ni zelo drugače kot v prejšnji skupini, saj se tudi za meditativno gibanje na začetku odločimo in ga z voljo vzdržujemo, sčasoma pa se um v njem izgubi. Razlika, kot že omenjeno, je v usmeritvi: tam se um izgubi v aktivnosti, tu pa v bitju oziroma biti kot njegovem jedru. ##### • Spreminjanje fiziološkega substrata bitja To podskupino pristopov k meditiranju – oziroma spreminjanju stanj zavesti v širšem smislu – mi je najtežje uvrstiti. Po nekaterih kriterijih bi lahko sodila v prejšnjo skupino, saj je fokus zelo na telesu, po nekaterih v prvo, ker je za vzdrževanje začetega procesa potrebna volja in koncentracija, mogoče bi si zaslužila celo povsem svojo kategorijo. Na koncu koncev mi po osnovni logiki zaobidenja uma v smeri bitja, čeprav z močnim umskim nadzorom na začetku, še najbolj sodi sem. Tudi ti pristopi se, kot rečeno, usmerijo na telo, a za razliko od prejšnje skupine, kjer um gibanju telesa bolj ali manj pasivno sledi in se počasi izgublja v širšem krogu aktivnosti, tukaj um določene telesne procese vodi preko njihovih običajnih meja, za kar je potreben aktiven nadzor in močna volja. To povzroči fiziološke spremembe, katerih posledica so spremenjena stanja zavesti, nemalokrat podobna psihadeličnim. Te spremembe so lahko tako intenzivne, da um nazadnje nadzor izgubi in se prepusti čistemu zavedanju. Popolna predaja uma sicer ni nujno cilj vseh teh pristopov, namen nekaterih so tudi določene fiziološke spremembe same po sebi. Telesni proces, ki se ga najpogosteje tako manipulira, je spet dihanje, možnih režimov je veliko: zadrževanje vdiha, zadrževanje izdiha, hitrejše in plitkejše ali počasnejše in globlje dihanje od normalnega ... To tako ali drugače spreminja razmerje med kisikom in ogljikovim dioksidom v krvi, kislost oziroma alkalnost krvi in še druge fiziološke parametre, kar vse vpliva tudi na zavest. V jogi obstaja praksa *pranayame*, s katero preko nadzora nad dihanjem uravnovešamo pretok življenjske energije (*prane*) v telesu, tibetanski budizem pozna tehniko *tummo*, ki tudi vključuje poseben režim dihanja, s katero menihi dvigujejo svojo telesno temperaturo in tako kljubujejo ostremu mrazu. Prav z namenom induciranja spremenjenih stanj zavesti se izvaja praksa holotropnega dihanja, kjer več ur dihamo “krožno” oziroma zvezno, torej brez pavz med vdihom in izdihom ter predvsem med izdihom in vdihom. Stanislav Grof, ustanovitelj te metode, jo je razvil kot naravno (in legalno) alternativo LSD-ju, z raziskovanjem učinkov katerega se je tudi ukvarjal. Dihanje seveda ni edini fiziološki proces, ki ga lahko priganjamo preko njegovih običajnih meja. Večurni ekstatični ples um ustavlja že zaradi telesne izčrpanosti, vrtenje dervišev temu dodaja stimulacijo vestibularnega organa, možno se je izpostavljati ekstremnim temperaturam, se dolgotrajno postiti ... V tantričnih in taoističnih spolnih praksah se sprostitev spolne napetosti skozi običajen orgazem zadrži ter spolno energijo preusmeri navznoter in navzgor, v višje energetske centre, s čimer lahko nastopi “orgazem srca” ali pa izkušnja razširjene zavesti ... Če torej povzamem osnovno logiko teh pristopov: z voljnim priganjanjem telesnih procesov preko običajnih meja (v smislu omejevanja ali spodbujanja) povzročiti intenzivne fiziološke spremembe in posledično spremenjena stanja zavesti, ki um tako prevzamejo, da mora svojo tendenco k nadzoru spustiti in se odpreti čistemu zavedanju. Um je zaobit s spremembo fiziološkega substrata, na katerem temelji, pri čemer pa je za nastop te spremembe, paradoksalno, potreben močan umski nadzor. ##### • Kontemplativno usmerjanje k biti V ozadju vseh telesnih izkušenj (pravzaprav sploh vseh izkušenj) je zmožnost izkušanja samega, zavest kot taka. Oziroma, še globlje, sam obstoj v temelju zavesti – *bit*. Natančno pojmovno razčlenjevanje tu sicer postaja vse težje. Čeprav “bit” vsekakor je lahko objekt mišljenja, ne more biti zares objekt zavedanja (in posledično koncentracije). Je bolj tisto, kar ostane, ko zavest ni več kamorkoli intencionalno usmerjena. Nekaj v smeri večkrat omenjenega zavedanja zavedanja, čeprav se mi v tej formulaciji vendarle nekaj izgubi. Bližje mi je sanskrtski “sat-cit-ananda”, ki bit (*sat*), zavest (*cit*) in blaženost (*ananda*) sopostavi kot neločljive vidike ultimativne realnosti. Skratka, *bit* uporabljam za oznako temelja obstoja, pa ne v metafizičnem, ampak v fenomenološkem smislu, čeprav se, po pričevanjih duhovnih učiteljev, to dvoje v končnem spoznanju združi. Z bitjo je neločljivo povezana zavest in tudi radost, oziroma, v najčistejši obliki, blaženost. Sri Ramana Maharshi je kot meditativno prakso predlagal kontemplacijo vprašanja: “Kdo sem jaz?” Ne kot mantro, ki naj bi jo meditant ponavljal, in ne kot koan, ob katerem bi se njegov um zlomil, ampak kot iskreno ostajanje s tem vprašanjem in poglabljanjem v naravo “jaz-misli”. Kdo je ta, ki čuti, ki misli, ki je? S postopnim odpadanjem vseh konceptualnih identifikacij – od socialne identitete prek telesa do konkretnih misli in občutkov – ostane le še “jaz-jaz” oziroma zavedanje čiste biti. Maharshi ni bil pristaš formalnega prakticiranja v meditativnem položaju oziroma ločeno od vsakdanjega življenja. Kontemplacija izkušnje “jaza” lahko poteka neodvisno od tega, kaj človek sicer počne. Zelo podobno je učil Nisargadatta Maharaj, Ramanin nekoliko mlajši sodobnik, le da je vprašanje postavil še bolj radikalno: “*Kaj* sem jaz?” Vprašanje “kdo?” še vedno implicitno predpostavlja obstoj osebnega “nekoga”, odgovor na vprašanje “kaj?” pa je lahko konec koncev le neosebni “to”. Naslov njegove glavne knjige (transkripti pogovorov z njegovimi učenci) je tako *Jaz sem to*. Kontemplacija temeljnega občutka “jaz sem”, golo ostajanje z njim, je vse, kar naj bi aspirant potreboval, da pride do končnega spoznanja. ##### • Zgolj biti Zadnja podskupina meditacij, kamor uvrščam tudi svoj pristop, je najbolj radikalna: bit že je; karkoli poskušamo narediti, da bi se ji približali, nas od nje pravzaprav oddaljuje, saj preprosto in venomer prisotno bivanje prekriva s takšnim ali drugačnim delovanjem. Kaj potem ostane? Zgolj biti. Tu pa smo soočeni s [[Paradoks meditacije|paradoksom]], saj je bit že zakrita z brbotanjem običajnega uma in je nekaj vendarle treba narediti, da jo ozavestimo ter ostanemo v njej. Ena možnost je, da abstrakten napotek “zgolj biti” zamenjamo z nečim bolj oprijemljivim. Soto šola Zen budizma tako ponuja “zgolj sedenje” – *shikantazo*. Sam predlagam nekaj podobnega z osnovno prakso [[Nepremikanje|nepremikanja]]. Bistvo obojega je podobno: [[vse je narejeno na začetku]]. Ko se enkrat usedeš oziroma se odločiš za nepremikanje, je to že to, nič več ni treba narediti, nič več ni treba doseči. Prav ta odpoved vsakršnemu doseganju, pa vendar znotraj določenega okvirja, ki prepreči zapletanje v zunanjo aktivnost, je kombinacija, ki umu dovoli, da se zares sprosti, saj tudi v umirjanje sebe ni več vključen. Ko potem zasije bit, ki je tisto, [[CPČS 1.1 - Kaj iščemo?|kar um pravzaprav ves čas išče]], smo “doma”. Tu se pokaže ključen pomen prvobitne radosti, lahko bi rekel [[Živost|živosti]], kot neločljive spremljevalke biti in zavesti: odpoved doseganju ni več napotek, s katerim v meditacijo stopimo, ampak samoumeven zaključek – kaj bi pravzaprav še hoteli doseči? Še bolj radikalen je v tej smeri J. Krishnamurti, ki načelno zavrne vsakršno metodo in se izvzame iz vseh duhovnih tradicij. Vsaka metoda namreč predpostavlja nekoga, ki jo izvaja, in se ponuja kot pot do cilja, ki ga želimo doseči. ”Vadite lahko le napake,” je eden od njegovih znanih izrekov. Vse duhovne tradicije pa so poskusi sistematizacije in organizacije tega, kar ni mogoče sistematizirati in organizirati: resnica je namreč “dežela brez poti”.[^11] Zato ljudi s svojimi prepričanji in tehnikami ter neizogibno avtoriteto, ki se ji moramo podrediti, prej zasužnjujejo kot osvobajajo. Svoboda je v neposrednem soočenju s tem, kar je, brez umeščanja v kategorije in sisteme, predvsem pa brez želje, da bi bilo kakorkoli drugače, kot je. Zgolj biti ... Nekajkrat sem v teh tekstih že omenil, da je imel prav Krishnamurti največji vpliv na razvoj mojega dojemanja meditacije. Tako velik, da sem ga – povsem v skladu z njegovim učenjem – na neki točki kot avtoriteto moral zapustiti. Težava njegovega učenja je namreč v tem, da človeka pusti povsem brez orientacije, brez usmeritve, kar je sicer popolnoma načelno in skladno z vsem, kar govori. Ostaneš pa nekako s tem, da če razumeš, razumeš, če ne, pač ne, ni pomoči ... Govorim iz lastne izkušnje pa tudi na podlagi srečanj z drugimi, ki se jih je njegovo učenje dotaknilo – tudi nekaterimi, ki so ga osebno poznali. Pri vseh sem začutil isto zmedo, v kateri sem bil sam: razumemo, da se ne da nič narediti, da bi razumeli, še vedno pa ne razumemo ... Geniji pač navadno niso dobri učitelji. Bolj ali manj dan jim je nek uvid in zato ne zmorejo zavzeti perspektive tistih, ki še ne vidijo. Naj [[Vse je narejeno na začetku|ponovim prispodobo]]: poti iz tega brega na onega res ni, možno pa je iz tega brega zgraditi pomol, s katerega je skok na drugi breg krajši. To je moj projekt v zvezi z meditacijo. V ta namen je, za boljšo orientacijo, potrebna pričujoča klasifikacija možnih pristopov k meditiranju in umestitev “biti-meditacije” v ta širši prostor.   ### Dimenzija potrebnega delovanja   S klasifikacijo sicer še nismo čisto pri koncu. Pristope k meditiranju sem zaenkrat razvrstil na dimenziji bitje–um–aktivnost. Znotraj vsake od teh kategorij pa lahko med podskupinami opazimo precejšnje, včasih celo ogromne razlike: vzemimo na primer odprto opazovanje in osredotočanje pozornosti – OM in FA torej, s čimer smo pot tega razvrščanja začeli. Oboje sem uvrstil v kategorijo neposrednega ukvarjanja z umom, čeprav je po nekaterih kriterijih precej različno. Ali pa, še bolj kontrastno: preprosto, neprisiljeno bivanje na eni strani in naporno spreminjanje fiziološkega substrata na drugi. Tudi to sem uvrstil v isto nadredno kategorijo zaobidenja uma z usmeritivijo v bitje oziroma bit kot njegovo jedro. Zmeda se razreši z vpeljavo še ene dimenzije: za vzdrževanje prakse potrebnega [[Delovanje in druge aktivnosti|delovanja. To sem opredelil]] kot voljno apliciranje napora, volja pa je potrebna takrat, ko obstaja boj med različnimi silnicami v nas in se moramo vztrajno odločati za podporo enim ter ignoriranje drugih. Ko priganjamo svoje fiziološke procese preko njihovih običajnih meja, se naše celotno bitje temu upira, zato je potrebnega delovanja veliko. Če pa si dopustimo zgolj biti s tem, kar je, delovanja pratično ni, razen začetnega (in začetniškega) postavljanja časovno-prostorskega okvira prakse (sedenje, nepremikanje). Prav tako je za ohranjanje pozornosti na izbranem objektu potrebnega več delovanja kot za odprto opazovanje vsega, kar se v umu poraja, in seveda še več, če je ta objekt v umu še ustvarjen in vzdrževan (vizualizacija). In nazadnje bo več delovanja potrebnega za izvajanje neke vnaprej določene sekvence vedenja kot za aktivnost, ki nas spontano povleče v svoj tok. Pri čemer je seveda treba povedati, da vsi pristopi s prakso postajajo manj naporni in je zatorej tudi potrebnega delovanja vse manj. Oziroma prihaja tudi pri najbolj napornih že znotraj seans do preklopa v nova sinergetska ravnotežja, ki se potem ohranjajo skoraj sama od sebe, tako da gre bolj za vprašanje koliko delovanja je potrebno za začetni zagon do te točke preklopa. Kakorkoli, meditativne prakse se glede na potreben voljni vložek napora precej razlikujejo in je zato vpeljava dimenzije delovanja smiselna. Vse skupaj lahko zdaj ponazorim takole (slika 2): na vodoravni osi so tri kategorije: bitje, um in aktivnost. 'Bitje' je smiselno razdeliti še na 'bit' in 'telo'. Prav tako je 'aktivnost' smiselno razdeliti na 'telo' in 'svet', pri čemer 'telo' zdaj pomeni telesno aktivnost, znotraj kategorije 'bitja' pa je pomenilo telesno fiziologijo oziroma notranjo izkušnjo telesa. S podkategorijo 'svet' pa mislim na to, da nas povleče v ukvarjanje z nekim objektom v svetu. Na navpični osi je stopnja potrebnega delovanja, ki se načeloma lahko spreminja zvezno. Kam bi torej v tej shemi sodili obranavani pristopi oziroma podskupine?   ![[meditacije.png]] *Slika 2: Približna razporeditev pristopov k meditiranju na dimenzijah “bitje-um-aktivnost” in “stopnja delovanja”.*   Povsem levo spodaj najdemo podskupino “zgolj biti”. Prav tako povsem levo, a nekoliko višje na dimenziji delovanja, čeprav po občutku še vedno nekje v spodnji polovici te dimenzije, bi umestil kontemplativno usmerjanje k biti. Visoko na dimenzijo delovanja in na desno znotraj kategorije 'biti' (torej v podkategoriji 'telo') pa sodijo raznoliki načini spreminjanja fiziološkega substrata bitja. Če se prestavimo v kategorijo 'um', najdemo najnižje na dimenziji delovanja nevpleteno opazovanje uma, najvišje pa verjetno koane; precej visoko tudi mantre in spreminjanje kvalitete vsebin uma. Nekam na sredino bi umestil osredotočanje na enostavne zaznavne objekte, recimo opazovanje dihanja. Še kategorija 'aktivnost': najmanj delovanja je potrebnega za vzdrževanje aktivnosti, ki nas povlečejo spontano (podkategorija 'svet'), nekoliko več pa za tiste, ki si jih namenoma vzamemo kot meditacijo v gibanju (podkategorija 'telo'). Še vedno pa zanje potrebujemo precej manj delovanja kot za spreminjanje fiziološkega substrata bitja ali za spreminjanje kvalitete vsebin uma, zatorej bi jih na dimenziji delovanja umestil nekam na sredino ali celo pod njo. Še ena dimenzija se nakazuje, ki jo bom pa zgolj omenil, saj bi me njeno razdelovanje odneslo predaleč v psihologijo medosebnih razlik: osebnostno smo lahko nagnjeni bolj k enim ali bolj k drugim pristopom. Nekdo, ki je po naravi bolj živahen, bo težko sedel pri miru in mu bodo najbolj ustrezale meditacije v gibanju, če pa se že bo usedel, bo imel tendenco nekaj aktivnega početi na ravni uma. Kdo drugi pa bo z lahkoto precej časa v kosu ”ždel” in bo v tem povsem naravno zgolj bil, ne da bi vedel, da je to pravzaprav preddverje meditacije.[^12] Stopnja potrebnega delovanja bo pri enem in drugem za različne pristope različna. Vseeno menim, da lahko pristope k meditiranju na dimenziji delovanja do precejšnje mere razvrstimo glede na njihove inherentne značilnosti, ne glede na osebnostne poteze meditantov.   ### Zaključek, “disclaimer” in perspektiva   Ta tekst je drugačen od večine ostalih, saj načeloma [[Pristop|pišem iz lastnega razumevanja in izkušenj]], tu pa sem moral pisati tudi o poteh, po katerih nisem hodil, vsaj ne zares. Marsikaj od omenjenega sem sicer vsaj poskusil, a ker je moje zanimanje za meditacijo že praktično od začetka zaznamovano s Krishnamurtijem, sem bil do vsakršnega delovanja v meditaciji ves čas skeptičen. Če sem že poskušal kaj drugega, sem to navadno počel v obdobjih, ko me je Krishnamurtijeva nedirektivnost preveč frustrirala. Ko pa sem enkrat dojel preprostost in lepoto meditativnega nedelovanja, kar je zdaj že dobrih dvajset let, me kaj drugega tudi ni več zanimalo. Da sem lahko pisal o vsem tem, sem moral svoje znanje precej obnoviti oziroma pridobiti novega; prvič do zdaj sem si pomagal tudi z umetno inteligenco. Sicer le pri raziskovanju področja – vse ključne ideje so moje, prav tako celotna ubeseditev. Zavedam se torej, da je moje poznavanje večine obravnavanih pristopov predvsem teoretično, pa še to dokaj površno. Mislim sicer, da njihovo bistvo vendarle dovolj razumem, da je njihova uvrstitev v predstavljano shemo vsaj okvirno točna, ta shema sama pa v glavnih potezah smiselna, čeprav prihaja med pristopi tudi do prekrivanj oziroma nekateri pristopi segajo preko več kategorij na dimenziji bitje-um-aktivnost. To je tudi razumljivo, saj gre za povezan sistem in vse, kar počnemo na eni ravni, tako ali drugače vpliva tudi na ostali dve. Resnejši poskus klasifikacije načinov meditiranja bi zahteval empirično raziskovanje izkustva njihovih poznavalcev.   *** **Zahvala:** Za pomoč pri iskanju literature se toplo zahvaljujem Mihi Florjaniču. ***   ### Literatura - Imriška, V. (2025). A unifying framework of meditation techniques. *Mindfulness, 17*, 577-598. - Lutz, A., Slagter, H. A., Dunne, J. D., and Davidson, R. J. (2008). Attention regulation and monitoring in meditation. *Trends Cogn. Sci. 12(4)*, 163–169. - Matko, K., in Sedlmeier, P. (2019). What Is Meditation? Proposing an Empirically Derived Classification System. _Front. Psychol., 10:2276._ - Nash, J. D., in Newberg, A. B. (2023). An updated classification of meditation methods using principles of taxonomy and systematics. _Front. Psychol._ 13:1062535. - Sparby, T., in Sacchet, M. (2022). Defining meditation: foundations for an activity-based phenomenological classification system. _Front. Psychol, 12:795077._   [^1]: Jon Kabat-Zinn je čuječnost (*mindfulness*) eksplicitno zastavil kot prenos budističnega učenja, Dharme, v zahodni svet, in sicer tako, da se ohranijo budistična načela in meditacijska praksa, vendar brez sklicevanja na budizem oziroma uporabe budističnih pojmov. Na ta način je hotel preprečiti, da bi ljudje koristne, od religije in filozofije neodvisne tehnike zavrnili zaradi oznak “novodobna duhovnost” in “vzhodnjaški misticizem”. Po eni strani je bila to odlična poteza, saj je meditacija na zahodu v tej preobleki res postala široko poznana in sprejeta, po drugi pa se je s tem začelo izgubljati njeno duhovno bistvo. [^2]: Nanašajočih se na navzven opazljive značilnosti oziroma podobnosti; npr. fenotip nasproti genotipu v biologiji. [^3]: Potencialno zanimiv je tudi pristop, ki ga ubere Imriška (2025). Načine meditiranja razvrsti glede na to, na katero raven osebnosti so usmerjenje: telesno, emocionalno, psihološko ali duhovno. Na prvo raven naj bi sodile (med drugim) joga in dihalne tehnike, na drugo ljubeča naklonjenost, na tretjo čuječnost oziroma vipassana, na četrto pa molitev in transcendentalna meditacija. Telesno in emocionalno raven združi pod “orientacijo k sreči”, psihološko in duhovno pa pod “orientacijo k smislu”. [^4]: Prav gotovo do neke mere tudi pri višje razvitih živalih. Razlika med človekom in živalmi glede zmožnosti zavedanja lastnih impulzov je na senzomotorični ravni bolj kvantitativna kot kvalitativna; kvalitativen preskok prinese šele simbolna komunikacija, pri čemer pa tudi ne vemo, če določene živali (npr. morski sesalci) tega res naravno nimajo. [^5]: Znanstvene ocene se gibljejo nekje med 6.000 in 70.000 misli dnevno. Velik razpon, ki je posledica težavnosti merjenja in sploh kriterija, kaj šteje za posamezno misel, v vsakem primeru pa je številka velika. Večina naših misli je sicer ponavljajočih se. [^6]: Strogo ločevanje med kognicijo in emocijami sicer po mojem ni možno. Afekte lahko imamo za do neke mere neodvisne od kognicije, saj gre za neposredne odzive na zaznave, pri čemer pa morajo biti tudi te nekako kategorizirane, da so sploh dojete. Emocije pa so odzivi na predstave, torej na misli. O tem sem več pisal v [[Jaz in mi#6. Trije avtoregulacijski podsistemi|Jaz in mi]]. [^7]: Zasledil sem, da naj bi imelo opazovanje portreta [Sri Ramane Maharshija](https://sl.wikipedia.org/wiki/Ramana_Mahar%C5%A1i) (obravnavan kasneje) zelo blagodejne učinke. [^8]: V napredni fazi avtogenega treninga se uporabljajo tudi tako imenovane “formule namena”, ki so dejansko zelo podobne afirmacijam. [^9]: Pojem je vpeljal madžarski psiholog M. Chikszentmihalyi za opis stanja spontane polne osredotočenosti na določeno aktivnost. V angleščini je izraz za to stanje 'flow', pri prevodu njegovega glavnega dela v slovenščino pa so se prevajalci odločili za 'zanos' (tudi naslov knjige) namesto bolj dobesednega 'tok'. Izbira je po mojem precej ponesrečena, saj 'zanos' v slovenščini nosi povsem drugačen pomen: “močna čustvena vznemirjenost zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa” (Fran). [^10]: Zelo lep prikaz tega najdemo proti koncu filma F1 (2025) z Bradom Pittom v glavni vlogi. [^11]: Prispodoba iz enega njegovih tekstov: Hudič in eden od demonov opazujeta ljudi in vidita, da je nekdo našel košček resnice. Demon reče: “Uf, glej, nekdo je naletel na resnico!” Hudič odvrne: “Ne skrbi, ga bom že napeljal k temu, da jo organizira.” [^12]: Kot [[Paradoks meditacije|sem razložil]], je kvaliteta “zgolj bivanja” vendarle globlja in tudi kvalitativno drugačna, če smo zmožni v njem ostajati namerno, kot če se zgodi spontano.