# Poglobljeno o nepremikanju   Objavljeno: 28. 2. 2025 | #02-2026 ***   Vse raznolike tehnike meditiranja so poskusi razrešitve globokega [[Paradoks meditacije|paradoksa]]: kako doseči stanje, v katerem ne bo več doseganja? S kakšnim delovanjem priti do nedelovanja? Kako priti v sedanji trenutek? Še drugače: kako zgolj biti? Paradoks je že v vprašanju samem, saj “kako” sprašuje po postopku, po v čas razpotegnjeni poti iz stanja A v stanje B, ko je B že ves čas tu. Sedanji trenutek že je; če si ga postavimo za cilj, ga nujno zgrešimo, saj ga zamaknemo nekam v prihodnost. Bivanje že je, pa vendarle nismo v njem. Kaj torej narediti? Mostu iz tega brega na onega res ni,[^1] potreben je preskok – priti mora do uvida. Možno pa je, če nadaljujem s prispodobo, zgraditi pomol, ki nas pripelje precej blizu nasprotnemu bregu, tako da je potreben skok krajši. Koren pomola je [[Paradoks meditacije#***|zamenjava “bivanja” z “nedelovanjem”]], saj glede bivanja res ni mogoče nič narediti, glede opustitve delovanja pa ja – in prav delovanje je tisto, s katerim bivanje venomer prekrivamo. Stebri tega pomola so razumevanje delovanja, ki sem ga postopoma razvijal od [[Delovanje in druge aktivnosti|opredelitve delovanja]] kot z voljo apliciranja napora, preko razlikovanja med [[Delovanje in delo|delovanjem in delom]], do razdelave različnih [[Oblike napora|oblik napora]]. Na te stebre položen pod pa je praksa nedelovanja; v najbolj preprosti obliki vaja nepremikanja. [[Nepremikanje|Osnovne napotke zanjo]] sem že podal, zdaj pa je čas, da razložim njihov smisel in funkcijo. Meditacija je, roko na srce, precej nenaravna stvar. Naše telo in um sta narejena za gibanje, ustvarjanje, reševanje problemov, ne za mirovanje. Zato se moramo vanjo, neizogibno, nekoliko prisiliti. Trik je v tem, da potrebno delovanje kolikor se da zmanjšamo, predvsem pa ga omejimo na tisti napor, ki najmanj moti izkušnjo bivanja. Praksa nepremikanja je zastavljena tako, da je aplicirani napor povsem pozunanjen. Natančneje gre za [[Oblike napora#Napor zaviranja vedenja|napor zaviranja vedenja]]. Telo zaradi neudobnosti dolgotrajnešega sedenja venomer sproža impulze k takšnemu ali drugačnemu premikanju – malo se presesti, poravnati ta ali oni ud, se popraskati, ali sploh zapustiti položaj, v katerem postajamo vse bolj nemirni –, mi pa tega ne dovolimo. Upiranje tem impulzom seveda zahteva določen napor. Ker pa je to tudi edini z voljo aplicirani napor, je lahko um delovanja povsem prost: [[Oblike napora#Napor usmerjanja in osredotočanja pozornosti|pozornosti nikamor ne usmerjamo]] in se o ničemer ne [[Oblike napora#Napor imaginacije in razmišljanja|trudimo razmišljati]]. Na tej točki lahko pride do nerazumevanja: vse to se bo vsekakor dogajalo. Različne stvari, tako notranje (občutki, čustva, misli) kot zunanje (zvoki iz okolice, piš vetra na koži, spremembe svetlobe, ki pronica skozi veke) bodo pritegnile našo pozornost in ta bo na kateri od njih lahko nekaj časa ostala. Mentalne predstave se bodo spontano ustvarjale in tudi v razmišljanje o vsakodnevnih nalogah ali perečih problemih, sploh pa v notranje dialoge s pomembnimi drugimi, nas bo nedvomno potegnilo. Ključno je razumeti, da se vse to resda bo *dogajalo*, a mi tega ne bomo *počeli*. Tu je bistvena razlika do prevladujočih načinov meditiranja na način [[Koncentracija|koncentracije]] – tam vse to v kali zatiramo: ko opazimo, da pozornost ni več na izbranem objektu, jo usmerimo nazaj; mislim ne pustimo, da bi se razvile, in pozornosti ne, da bi se prosto premikala po doživljajskem polju. Tu pa vsemu preprosto dovolimo, da je, kot hoče biti, in se dogaja, kot se hoče dogajati – seveda znotraj vzpostavljenega okvira telesnega nepremikanja. Lahko si predstavljamo lonec na pritisk: z odločitvijo za nepremikanje svoje telo za določen čas neprodušno zapremo, življenjska energija, ki nima več izhoda v zunanji aktivnosti, pa zdaj počasi “kuha” vse notranje – telesne in mentalne – vsebine. Kaj bo nastalo? Tudi drugi napotki za prakso nepremikanja so namenjeni temu, da ukinejo mentalno delovanje, pa tudi telesnega zmanjšajo na minimum. Predvsem je pomembna vnaprejšnja odločitev za čas sedenja, saj z njo ukinemo [[Oblike napora#Napor izbiranja in odločanja|napor odločanja]]. Brez nje bi nekje v ozadju ves čas razmišljali, če meditacijo prekiniti, ker nam ni več “fajn”, ali pa jo mogoče podaljšati, ker je ravno začelo postajati “fajn”. Z njo pa “fajn” ne igra več nobene vloge. Sedimo pač toliko časa, za kolikor smo se odločili, in sedenje prekinemo, ko se ta čas izteče. Bistvena je brezpogojnost te odločitve, saj s tem pravzaprav ukinemo tudi tistega nekaj zunanjega delovanja. [[Delovanje in druge aktivnosti#Volja in njena moč|Volja je namreč potrebna]], ko obstaja konflikt med različnimi motivi – gre za vztrajno odločanje za enega na račun ostalih. Če pa se odločimo brezpogojno, tega notranjega konflikta dejansko ni več – ga takorekoč izkoreninimo, ne le v kali zatremo – in zatorej tudi potreba po volji odpade, s tem pa, [[Delovanje in druge aktivnosti#Opredelitev delovanja|po definiciji]], delovanje. Nekaj napora zaviranja vedenja seveda še je, a postaja z navajanjem na nepremikanje zanemarljiv. In, najpomembnejše: *samo to*. Zavzamemo položaj, preudarno izberemo dolžino sedenja, se odločimo za nepremikanje in se opomnimo, da ne počnemo nič drugega – kaj ta akt naredi z našim umom? Če ga izvedemo popolnoma, nas globoko sprosti. Vse, kar je bilo treba narediti, kar smo morali narediti _mi_, je že narejeno. Ker je odločitev brezpogojna, ni več nobenega razmišljanja, ali se kdaj vendarle malo premakniti ali ne. In ker smo se odločili samo za to, nimamo nobenega cilja; kar se bo dogajalo, se bo dogajalo. Lahko se popolnoma sprostimo, saj nam ni treba narediti ničesar več. Predstavljajmo si, da gremo na potovanje z vlakom. Kar moramo narediti mi, je, da kupimo karto, se sprehodimo do vlaka in poiščemo svoj sedež. Vlak potem pelje sam od sebe, mi pa lahko opazujemo pokrajino, ki se odstira ob progi. Včasih se odpre dih jemajoč razgled, včasih se peljemo skozi industrijsko predmestje; ničesar ne moremo storiti glede tega, nič več ni odvisno od nas. Ne moremo se izogniti temnemu predoru in vlaka ne moremo ustaviti na prelepem polju, da bi se po njem sprehodili. Kakšen mir! Ničesar več nam ni treba in tudi ne moremo narediti. Ne moremo več vplivati na lastno izkušnjo, ne moremo več [[Oblike napora#Napor izbiranja in odločanja|izbirati]] med tistim, kar nam je bolj, in tistim, kar nam je manj všeč. Ker to razumemo, nas ta omejenost ne frustrira, ampak, paradoksalno, osvobodi. Umirimo se v tem, kar je, sprejmemo svojo situacijo, prenehamo se ji upirati. In v tem je mir, ki ga ne more dati nobeno “sproščanje”, saj prihaja s čisto druge ravni: iz ukinitve vsakega [[Oblike napora#Napor doseganja|doseganja]]. Ta globoka umiritev bo imela, vsaj na začetku, na videz nasproten učinek: mentalna aktivnost, osvobojena zahtev po osredotočeni pozornosti, ki jih je tudi vsakodnevno življenje polno, se bo razbohotila. Kot motor avtomobila zarohni, če med vožnjo pomotoma pritisnemo na sklopko. Ta učinek se sicer zdi skregan z umiritvijo uma kot univerzalno sprejetim – če že ne končnim namenom, pa vsaj prvim ciljem meditiranja. A res zgolj zdi: [[Akcija in misel|um je namreč simulacija možnih izidov vedenja]] s končnim namenom izraza v dejanskem vedenju. Če te možnosti ni, se bo um svojega prostega teka prej ali slej naveličal in se spontano umiril. Tako v posamezni seansi, če bo le trajala nekaj časa, še bolj pa z nadaljevanjem prakse. Spontana umiritev uma pa je šele začetek procesa, ki se začne odvijati v našem “loncu na pritisk”. Postopoma se bo širil [[Razpoka svobode|prostor zavedanja]] in v zavest bodo začele prihajati vsebine, ki jih sicer uspešno [[Odrinjanje in zavrtost|odrinjamo]]. Tega zdaj namreč ne moremo več dobro početi, saj je zaprta možnost, da bi se s čim zamotili. Pozornost od neprijetnih mentalnih vsebin oziroma v [[Koncept sebe - cenzor motivov|koncept sebe nesprejetih motivov]] najlažje preusmerimo s potopitvijo v [[Akcija in misel#Krog aktivnosti|krog aktivnosti]], kar pa je z odločitvijo za nepremikanje onemogočeno. Lahko se sicer prisilimo razmišljati o čem drugem, a to ni več dokaj avtomatsko odrinjanje, ampak bolj angažirano [[Oblike napora#Napor izbiranja in odločanja|izrinjanje, ki je precej bolj naporno]],[^2] pa tudi manj učinkovito. Pri odrinjanju se odzovemo že na prve signale, da neprijetne vsebine prihajajo v zavest, in če smo pri tem dovolj hitri, lahko nanje za nekaj časa pozabimo. Z neposrednim bojem proti neželenim vsebinam pa te celo vzdržujemo v zavesti. Poskusite se odločiti, da ne boste pomislili na, recimo, [roza slona](https://en.wikipedia.org/wiki/Ironic_process_theory). Po drugi strani pa so neprijetne vsebine in predvsem nesprejeti motivi zdaj manj strašljivi, saj vemo, da jim ne bo sledilo dejansko vedenje. Strašljiva je misel na posledice, ki bi sledile izražanju teh motivov, in če tega gotovo ne bo – odločeni smo namreč za nepremikanje –, se lahko v zavedanju teh vsebin in motivov umirimo ter jih sprejmemo kot del sebe. S tem se odpre pot do ozaveščanja vse globljih [[Odrinjanje in zavrtost|plasti zavrtih motivov]] in sproščanja [[Oblike napora#Globok strukturni napor|globokega strukturnega napora]]. Prav ta je tisti, ki izkušnjo bivanja ovije v plašč venomer prisotne tihe nepotešenosti, temeljne nezadovoljivosti obstoja – budistične [dukkhe](https://en.wikipedia.org/wiki/Du%E1%B8%A5kha) – iz česar [[1 - OBJAVLJENO/40000 Principi/Avtopoeza sebstva|izvira velik del našega neprehnega delovanja]], ki bivanje še dodatno prekrije. Bivanje, samo po sebi, je radostno.   [^1]: Kot je pogosto rekel J. Krishnamurti, kateremu dolgujem bistven del svojega razumevanja meditacije. [^2]: Lahko bi rekli, da je praksa koncentracije v metodo povzdignjeno izrinjanje.