# Paradoks meditacije   Objavljeno: 21. 9. 2025 | #09-2025 ***   Meditacijo razumem kot *namerno vztrajanje v bivanju*. Kaj naj bi to pomenilo? Bivamo že tako ali tako, zakaj bi morali v tem vztrajati? Res je, bivanje že je - je vseprisotno ozadje vsega, kar počnemo in se nam dogaja. Navadno pa se ga kot takega ne zavedamo, saj je zakrito z našim skoraj neprestanim delovanjem. Bivanje torej razumem kot poseben način obstoja, kateremu nasproten je način delovanja. Bistvena razlika med njima je, da v načinu delovanja to, kar je, poskušamo spremeniti (ali pa se spreminjanju tega, kar je, upiramo), v načinu bivanja pa zgolj preprosto smo. Pri delovanju je vselej prisoten čas: imamo neko predstavo o zaželenem stanju stvari v prihodnosti, zato v sedanjosti počnemo tisto, kar naj bi nas do tja pripeljalo. V načinu bivanja pa smo v sedanjosti - si za ničemer ne prizadevamo in ničesar ne ohranjamo.  Bivanje in delovanje kot načina obstoja sta si torej nasprotna: če smo v enem, ne moremo biti v drugem in obratno. Seveda pa po drugi strani ne moremo reči, da ko delujemo, ne bivamo. Tu lahko pride do zmede. Kot rečeno, bivanje kot vseprisotno ozadje ves čas je in tudi delovanje je ena od možnosti znotraj širšega okvira bivanja. Res pa je, da ko smo v načinu delovanja, to zavzame središče naše pozornosti in se bivanja samega po sebi ne zavedamo več. Ko torej govorim o načinu bivanja, mislim na zavedanje preprostega dejstva našega obstoja, ki je osnova vsakršnemu delovanju, a se ga lahko polno zavemo le, ko delovanje preneha. To lahko ponazorim z naslednjo prispodobo: predstavljajmo si bivanje kot tla, delovanje pa kot čeznje razgrnjeno preprogo. Tla so preprogi podlaga; brez njih je seveda ne bi imeli kam položiti. Ko preprogo razgrnemo, pa tal več ne vidimo, čeprav se implicitno zavedamo, da pod preprogo obstajajo. ### Spontane izkušnje bivanja Pretežni del našega budnega časa preživimo v bolj ali manj intenzivnem delovanju. Mogoče na nekem opravilu dejansko delamo, mogoče prihodnje delovanje načrtujemo, mogoče se premikamo iz kraja, kjer smo delali nekaj, v kraj, kjer bomo delali nekaj drugega. Nekatere od teh stvari so bolj in druge manj naporne, nekaterim posvečamo večino svoje pozornosti, druge opravljamo povsem rutinsko. A v vseh smo razpeti v čas; sedanje stanje stvari spreminjamo v neko prihodnje, za katerega si predstavljamo, da bo boljše, ali pa poskušamo preprečiti, da bi nastopilo neko prihodnje stanje, ki bo slabše. Od vsakodnevnih opravil kot je priprava hrane ali pospravljanje stanovanja, prek načrtovanja in izpeljave prijetnih doživetij, kot je recimo dopust, do velikih projektov, kot so pridobivanje izobrazbe, razvijanje kariere ali gradnja hiše. Ob robu vsega tega delovanja pa ves čas slutimo tudi možnost bivanja, tako kot ob robu sobe - če se poslužim prejšnje prispodobe - vidimo nekaj tal, ki jih preproga ne prekrije. Večkrat dnevno se za krajša ali daljša obdobja v bivanju tudi znajdemo. Te izkušnje poznamo vsi, saj nam nudijo počitek, sprostitev od napetosti, ki je neizogibna spremljevalka razpetosti v čas. Ti postanki v bivanju se nam lahko zgodijo spontano, ko se, na primer, z nezainteresiranim pogledom zazremo skozi okno avtobusa na poti v službo ... Lahko pa vanje pridemo s pripomočki, ki smo se jih v ta namen navadili uporabljati: jutranja kava, nočna vožnja po avtocesti s priljubljeno glasbo v ozadju, “čik pavza”, sprehod v naravi, gledanje nadaljevank; vsi mali užitki, skratka, ki nam dajejo “naših pet minut” ... To so situacije, v katerih se naš delujoči um spontano izklopi, oziroma so načini, s katerimi smo se ga navadili za nekaj časa izklopiti in mu dovoliti, da si spočije. Če teh načinov nimamo vzpostavljenih oziroma zaradi kateregakoli vzroka prenehajo učinkovati, razvijemo druge, bolj destruktivne. Vse raznolike zasvojenosti so po mojem mnenju pravzaprav poskusi prihajanja v bivanje. Sredstvo tega je neka močna izkušnja - navadno močan užitek, lahko pa tudi bolečina -, ki za nekaj časa preglasi, odmakne vse nadležne misli in neprijetna čustva ter napor upiranja le-tem. Ker pa so te intenzivne izkušnje navadno dosežene s škodljivimi substancami (recimo alkohol) oziroma s (samo)destruktivnim vedenjem (recimo igranjem na srečo), nas takšno vračanje v bivanje drago stane, saj uničuje druge vidike našega življenja, zaradi katerih nam je v njem še težje zgolj biti in moramo še bolj iskati izhod v objektu zasvojenosti. Izkušnje čistega bivanja torej vsi poznamo in bolj ali manj spontano se vanje, večkrat dnevno, vračamo. Problem takšnega vstopanja v bivanje pa je, da nad njim nimamo pravega nadzora; delovanja ne znamo izklopiti namerno in neposredno ter v tem stanju tudi namerno ostati. Pogosto imamo zaradi svojih postankov v bivanju tudi slabo vest; bodisi zato, ker jih dosegamo z za zdravje škodljivimi substancami, kot so recimo nikotin ali sladkarije (da alkohola in drog sploh ne omenjam), bodisi zato, ker jih dosegamo na načine, ki niso skladni s prevladujočo družbeno moralo, kot je recimo gledanje pornografije, ali pa preprosto zato, ker se nam zdi, da s tem izgubljamo čas, ki bi ga lahko posvetili doseganju pomembnih ciljev.  Temu, da nad vstopanjem in ostajanjem v bivanju nimamo prave kontrole, bi se dalo oporekati, saj naši rituali, kot je recimo jutranja kava ali večerno gledanje nadaljevank, pravzaprav so nek postopek; nekaj, kar naredimo, da bivanje nastopi. Deloma se strinjam, bistvena razlika pa je v tem, da se ob konzumiranju teh stvari oziroma ob želji po njih ne zavedamo, da tu zares iščemo prav stanje bivanja. Zaželimo si kave, zaželimo si nadaljevanke, zaželimo si kakšnega objekta zasvojenosti. Skupaj s tem dobimo tudi kratkotrajno izkušnjo bivanja in to je to, kar smo v resnici iskali, oziroma vsaj bistven del tega, kar smo iskali. Predajanju tem stvarem, če do njih nimamo negativnega odnosa, tudi rečemo “vzeti si čas zase”. Nekje v ozadju namreč vemo, da gre za vzpostavljanje stika s tistim, kar v najglobljem bistvu smo: preprosto bivanje v ozadju vsega dogajanja in delovanja. A bivanje s temi načini nastopi prav zato, ker ga ne iščemo neposredno, ampak se nam zdi, da res hočemo tisti objekt, katerikoli že. Nekako se prelisičimo, svojo pozornost usmerimo drugam, da lahko bivanje vstopi skozi stranska vrata. Če bi si namreč začeli prizadevati za njim *kot takim*, bi si ga postavili za cilj, do katerega bomo prišli v neki prihodnosti, s tem pa ga seveda že v osnovi zgrešili, saj lahko obstaja le v sedanjosti. Vsak *postopek*, ki bi si ga lahko zamislili, da bi vanj neposredno prišli _postopoma_, bi bil novo delovanje in bi zato imel točno nasproten učinek. ### Paradoks Tu, vsaj na prvi pogled, nekaj očitno ne gre skupaj. V načinu bivanja samo smo s tem in v tem, kar je. Za ničemer si ne prizadevamo in ničesar ne poskušamo ohranjati. Meditacijo pa sem opredelil kot namerno vztrajanje v bivanju. Toda, ali ne, če v bivanje vstopamo in v njem vztrajamo namerno, pravzaprav delujemo? Svoje stanje namreč v skladu z določeno predstavo o prihodnosti spremenimo iz načina delovanja v način bivanja ter ne dovolimo spremembe nazaj v način delovanja. Razrešitev tega paradoksa imam za bistvo meditacije. Spontane oziroma s pripomočki posredno dosežene izkušnje bivanja še niso meditacija prav zato, ker tu v bivanje pridemo nekako *okoli* tega paradoksa, ne *skozenj*. Zato so takšna stanja bivanja kratkotrajna in podvržena trenutnim okoliščinam, kar onemogoča, da bi se izkušnja bivanja poglabljala, predvsem pa se kvaliteta bivanja, ko smo v njem povsem zavestno, radikalno spremeni. Prav ta paradoksalna združitev zavestne namere in pasivnosti daje namreč bivanju drugo kvaliteto, ki je kvaliteta meditacije. Kako se s tem paradoksom soočiti? Poskusov obstaja veliko, prevladujoči načini meditiranja so nekateri izmed njih. Delujejo pa pravzaprav podobno kot načini posrednega vstopanja v bivanje, ki sem jih omenjal prej, le nekoliko več kontrole nad procesom uvajajo. Namesto da bi nečemu prijetnemu na pol zavestno dovolili, da nas zamoti, svojo pozornost namenoma usmerimo v nekaj rutinskega in zelo preprostega – recimo na lastno dihanje – ter jo tam vzdržujemo. Ko se na takšno osredotočanje dovolj navadimo, da ne zahteva pretiranega napora, nas bivanje lahko začne do neke, mogoče celo precej velike mere prevzemati. A tudi tu se pravzaprav prelisičimo, paradoks ni razrešen, zaradi tega pa tudi izkušnja bivanja ni zares globoka. Da se lahko bivanje do neke mere pojavi, moramo vzdrževati določeno delovanje in zaradi tega izkušnja bivanja nima tiste presežne in radikalno drugačne kvalitete, kot jo ima, če nastopi celovito. Mogoče lahko to ponazorim z razliko med delnim in popolnim sončnim mrkom. Če ste kdaj opazovali slednjega, veste, o čem govorim. Dokler sončeva ploskev ni povsem prekrita, tudi če jo vidimo le še kakšen odstotek, sicer opazujemo zanimiv in očarljiv, a še vedno nekako običajen pojav. Ko pa luna sonce prekrije v celoti, zasije korona, ki je neka druga in tudi čustveno zelo drugačna izkušnja; kot da smo priče nečemu ne povsem iz tega sveta.  Druga težava takšnih pristopov k meditaciji pa je, da so lahko zavajajoči, saj nas – v kolikor prave vloge delovanja v njih ne razumemo – vzdržujejo v prepričanju, da je delovanje za vstop v bivanje potrebno, oziroma bo bivanje nastopilo kot rezultat nekega delovanja, ko bomo le tega dovolj obvladali oziroma ga dovolj opravili. Nič ne bi moglo biti dalj od resnice. V najboljšem primeru bomo delovanje v tako prečiščeni obliki bolje videli ter ga posledično lažje opustili – tako se je to prvič zgodilo meni –, v slabših bomo ostajali ujeti na ravni treninga koncentracije, ki se ga bomo verjetno prej ali slej naveličali. Dobra koncentracija je sicer čisto koristna stvar, a ne kot pot k bivanju. Kaj nam torej ostane, če hočemo neposreden dostop do bivanja, poti do njega pa ni? Razumevanje. Le uvid lahko povzroči spremembo, ki je trenutna in zato ni v čas razpeto delovanje. V ta namen se je treba najprej poglobiti v bistvo [[*DELOVANJE IN DRUGE AKTIVNOSTI|delovanja]].