# Oblike napora   Objavljeno: 22. 2. 2026 | #02-2026 ***   Napredek v meditaciji, kot povsod drugod, zahteva redno [[Delovanje in delo|delo, ki pa v idealnem primeru ne vključuje delovanja]]. A v praksi je določena mera delovanja vendarle potrebna; sploh na začetku, preden nas “potegne”, pa tudi kasneje za vadbo nismo vedno enako razpoloženi, zato se je treba k njej nemalokrat spraviti z [[Delovanje in druge aktivnosti#Volja in njena moč|voljo]]. Z vidika [[Paradoks meditacije|namernega vstopanja v bivanje in vztrajanja v njem]], kot meditacijo razumem, pa je pomembno, na kateri ravni je [[Delovanje in druge aktivnosti#Opredelitev delovanja|napor voljno apliciran]]. Volja je že sama po sebi oblika napora (oziroma zahteva določen napor), aktivnosti, ki jih z njo vzdržujemo, pa se lahko močno razlikujejo, s tem pa tudi oblike apliciranega napora. Ključno je, da nekatere oblike napora izkušnjo bivanja bolj zakrivajo kot druge, zato si jih je treba podrobneje pogledati. To nam bo pomagalo razumeti, na kateri ravni je napor potrebno – oziroma z vidika zavedanja bivanja ni škodljivo – vzdrževati, kje pa je treba napor opustiti, oziroma se bo v procesu meditativne prakse postopoma razpuščal. Kar se tiče napora v splošnem, je očitno, da je potreben takrat, ko se tako ali drugače gibljemo “proti toku” – proti silam, ki delujejo v dani situaciji. Napor je torej potreben za premagovanje takšnega ali drugačnega odpora. Oblike napora se razlikujejo glede na to, katere sile z njim premagujemo, s tem pa tudi doživljajska kvaliteta delovanja, če ta napor apliciramo voljno.   ### Napor aktivnosti #### Napor telesne aktivnosti – vedenja Najočitnejše oblike napora so vezane na telo in njegov stik s svetom. Telo je po eni strani materialni objekt, podvržen vsem fizikalnim zakonitostim, po drugi strani pa tudi izvor impulzov k aktivnostim, ki morajo biti usklajene z značilnostmi in zahtevami tako fizičnega kot tudi socialnega okolja. Iz teh dveh vidikov telesa izhajata dve glavni obliki napora na ravni vedenja:  **Napor sprožanja oziroma vzdrževanja vedenja:** Najočitnejše oblike napora so vezane na premagovanje fizikalnih sil z mišičnim delom. Ko hodimo v klanec, se gibljemo v nasprotju s silo težnosti, ko se premikamo iz mirujočega položaja, premagujemo silo inercije, ko plavamo, upor vode in tako naprej. Tak napor je v večji ali manjši meri prisoten pri vsakem delu oziroma sploh vsakršni aktivnosti. Tudi intelektualno delo, kot recimo pisanje tega sestavka, zahteva vsaj napor sedenja in napor premikanja prstov med tipkanjem. **Napor zaviranja vedenja:** Živo telo se od drugih materialnih objektov razlikuje po tem, da ima spontano tendenco k aktivnosti. Vzgibi, ki izvirajo iz različnih [[Vrste motivov|motivov]], se porajajo neprestano in vsem [[Koncept sebe - cenzor motivov|ne moremo, nočemo, v različnih smislih tudi ne smemo slediti]]. Določen napor mora biti torej usmerjen k premagovanju sil, ki izvirajo iz telesa samega. Tipičen primer je zadrževanje zadovoljitve [[Vrste potreb|telesnih potreb]] (najbolj očitno potreb po izločanju), ko situacija za to ni primerna. Podoben primer je zadrževanje potrebe po hranjenju, če smo se odločili hujšati, ali pa radovednosti, če bi bilo spraševanje po določeni temi nevljudno.   #### Napor mentalne aktivnosti (mišljenja) Druga velika kategorija naporov je vezana na naše [[Delovanje in druge aktivnosti#Namenske in nenamenske aktivnosti|namerne]] umske aktivnosti. Ta napor, vsaj v obliki osredotočanja pozornosti, je do neke mere prisoten tudi pri vsaki namerni telesni aktivnosti, največjo vlogo pa ima pri intelektualnem delu ter pri večini oblik meditacije. Tudi tu lahko ločimo dve glavni obliki: **Napor usmerjanja in osredotočanja pozornosti:** Usmerjanje pozornosti je osnova vsakega umskega napora. Gre za to, da [[Koncentracija|pozornost dalj časa ohranjamo na enem objektu]], pri čemer je lahko objekt nekaj zaznanega ali nekaj notranje doživetega oziroma zamišljenega. Sestoji iz ohranjanja pozornosti na enem objektu ter iz vračanja pozornosti na ta objekt, ko od njega odplava. Vzdrževanje pozornosti na nekem objektu, tudi če nas ta objekt zanima in nimamo notranjega konflikta glede tega (torej za to [[Delovanje in druge aktivnosti#Delovanje in uživanje|ne potrebujemo volje]]), je že samo po sebi naporno. Utrudijo se čutilni organi, s katerimi ta objekt zaznavamo, pa tudi vzdrževanje določene intenzitete pozornosti zahteva energijo.   **Napor imaginacije in razmišljanja:** Druga oblika umskega napora pa je napor ustvarjanja in vzdrževanja predstav – imaginacije – ter njihovega manipuliranja in kombiniranja – razmišljanja.[^1] Na to področje sodijo umske aktivnosti, kot so spominjanje, premlevanje, reševanje problemov, notranji dialog in podobno. Napor imaginacije in razmišljanja najprej zahteva napor osredotočanja pozornosti, saj je treba zamišljeno vsebino venomer ustvarjati in obnavljati, kar seveda predpostavlja ohranjanje pozornosti na njej. Temu pa je dodan še napor samega ustvarjanja in kombiniranja mentalnih predstav.    ### Napor vzdrževanja koncepta sebe Koncept sebe kot [[Oblikovanje in funkcija koncepta sebe|skupek vseh naših predstav o sebi]] neizogibno ustvarja [[Koncept sebe - cenzor motivov|notranji konflikt med njim in motivi, ki vanj niso sprejeti]]. Ti motivi težijo k zadovoljitvi, zato se mora koncept sebe proti njim venomer boriti, kar je seveda naporno. **Napor odrinjanja:** Del tega napora se porablja za [[Odrinjanje in zavrtost|odrinjanje]] neželenih vsebin. Gre za takšno ali drugačno preusmerjanje pozornosti od njih. Večinoma poteka na način preprostega [[Delovanje in druge aktivnosti#Odzivanje|odzivanja]] ob prvih znakih, da so nevarne vsebine blizu [[Razpoka svobode|praga zavedanja]]. To lahko poteka na povsem mentalni ravni, navadno pa v kombinaciji s kakšno telesno aktivnostjo. Pozornost je od nečesa najlažje preusmeriti tako, da jo usmerimo k ukvarjanju z nečim konkretnim; potopitev v [[Akcija in misel#Krog aktivnosti|krog zunanje aktivnosti]] je lažje izvesti kot preusmeritev [[Akcija in misel#Krog mišljenja|kroga mišljenja]]. **Napor izbiranja in odločanja:** V primeru resnejšega vstopa nesprejetih vsebin v zavest so potrebni močnejši ukrepi za ohranitev koncepta sebe. Če gre za neprijetne spomine ali pa kočljive fantazije, moramo zavestno izbrati, da temu ne bomo posvečali pozornosti – oziroma bolje, da bomo pozornost tem vsebinam odtegnili. Včasih si kar rečemo: “Nehaj zdaj o tem!” ali kaj podobnega, včasih pa se namenoma lotimo kakšne aktivnosti, ki okupira našo pozornost, s čimer te vsebine *izrinemo*. Princip je podoben kot pri odrinjanju, le da se tam bolj kot ne avtomatično odzovemo že na prve signale, da so nevarne vsebine blizu praga zavedanja, tu pa so ta prag že prestopile in je potrebno bolj neposredno soočenje z njimi. Če pa gre za motive k nekim, za našo podobo o sebi nesprejemljivim aktivnostim, se moramo vsakič znova zavestno odločiti, da jim ne bomo sledili. To odločanje navadno spremlja intenzivno razmišljanje, kar seveda celokupen potreben napor potencira. Ko namreč motiv vzamemo tako resno, da o njem razmišljamo, začne njegova sila nekontrolirano naraščati in je bitka pogosto že vnaprej izgubljena. Dokler motiv ostaja pod pragom zavedanja, ga čutimo zgolj kot nekakšen nedoločen nemir oziroma nepotešenost, ko pa ta nepotešenost dobi jasno predstavo zadovoljitve in del nas resno “argumentira”, da je ta zadovoljitev mogoče potrebna, če že ne celo dobra, se našemu konceptu sebe slabo piše.[^2] **Napor doseganja:** Najpogostejša strategija za razreševanje konflikta med konceptom sebe in vanj nesprejetimi motivi pa je v tem, da od njega pobegnemo, in sicer v prihodnost. Najprej preko fantazij o lepši prihodnosti, ki jih prej ali slej preobrazimo v konkretne cilje. Doseganje ciljev seveda zahteva odpovedovanje določenim stvarem in prizadevanje za drugimi, kar ustvarja nov konflikt med konceptom sebe (ki zdaj vključuje zastavljeni cilj) in motivi, ki vanj ne sodijo (ker nas odvračajo od doseganja zastavljenega cilja). To dinamiko sem podrobno opisal že v [[Jaz in mi]] in jo poimenoval “[[avtopoeza sebstva]]”. Tukaj dodajam še, da je doseganje tovrstnih ciljev[^3] odličen način odrinjanja nesprejetih motivov: z neprestanim doseganjem nečesa se zamotimo in odrinjanim ter globlje zavrtim motivom ne dovolimo v zavest.   ### Globok strukturni napor Nekatere motive smo se naučili odrinjati tako dobro, da se je proces avtomatiziral in poniknil pod prag zavedanja. Ti motivi so [[Odrinjanje in zavrtost|zavrti]]. To seveda ne pomeni, da so izničeni, ampak zgolj, da so izgubili konkretno vsebino. Potencial zanje v neuravnovešenih aspektih bitja ostaja in za kompenziranje teh neravnovesij je potreben konstanten napor. Za razliko od prej opisanih oblik napora je ta napor statičen, ne dinamičen. Predstavljajmo si staro, že precej vegasto hišo. Prepuščena sama sebi bi se zaradi naraščajočih strukturnih šibkosti in nepravilnosti že sesedla, ker pa ima, recimo, zgodovinsko vrednost, tega nočemo dopustiti. Zato njene zidove in strop podpremo s tramovi, ki prevzamejo statično silo njene teže. Ti tramovi dejansko postanejo del njene strukture, saj brez njih ne bi mogla obstati. Podobno je precej našega napora strukturno vezanega na vzdrževanje plasti zavrtih motivov in se ga, tako kot teh motivov samih, v vsakdanjem življenju sploh ne zavedamo. Lahko bi rekli, da smo nanj [[Habituacija|habituirani]], kot se habituiramo na konstantno prisoten šum ali rahlo tiščanje spodnjega perila. Telesno se kaže v zategnjenih mišicah oziroma mišičnih vozlih – recimo v vratu, ramenih, hrbtu ali čeljustih –, ki jih lahko občasno (in zgolj začasno) sprostimo z masažo, doživljajsko pa kot venomer prisoten občutek, da je eksistenca že sama po sebi, kot taka, naporna. Vzdrževanje življenja sicer očitno zahteva določeno mero napora, saj se moramo [[Strukturna odprtost oziroma zaprtost sistemov|živa bitja tako ali drugače venomer boriti proti entropiji]]. Tu mislim na nekaj drugega: gre za občutek, da je že obstoj sam, tudi ko so vse naše potrebe zadovoljene in nam trenutno za ohranjanje življenja ni treba početi ničesar, inherentno naporen.   ### Zunanji in notranji napor V kontekstu razumevanja delovanja in nedelovanja v meditaciji je opisane oblike napora smiselno kategorizirati še nekoliko drugače: na zunanji in notranji napor. Z **zunanjim naporom** mislim napor telesne aktivnosti, z **notranjim** pa vse ostale oblike napora: napor mentalne aktivnosti, napor vzdrževanja koncepta sebe in globok strukturni napor. Razlikovanje je smiselno, ker je zavedanje bivanja zakrito predvsem z notranjim naporom. Tega je treba opustiti, oziroma se mora razpustiti, pri čemer lahko določena mera zunanjega napora celo pomaga.   [^1]: Kognitivna psihologija je sicer že dolgo razdeljena glede vprašanja, ali obstaja tudi nepredstavno mišljenje, v kar se ne bi spuščal. Vsekakor so predstave lahko bolj ali manj nazorne oziroma abstraktne. [^2]: Pogost manever, s katerim zadovoljimo nesprejeti motiv, ki se mu ne zmoremo več upirati, hkrati pa ohranimo koncept sebe, je misel “še tokrat, pa nikoli več ...” “Nikoli več” služi ohranitvi koncepta sebe preko njegove projekcije v prihodnost. Če bi si prekršek dovolili brez tega dodatka, bi to pomenilo ukinitev koncepta sebe v aktualni obliki, česar si ne upamo. Tako pa ga načeloma ohranimo, le “še tokrat” si dovolimo, da začasno pozabimo nanj. Seveda je to, objektivno gledano, laž samemu sebi, ki pa ji v tistem trenutku moramo verjeti. V resnejši zagati se znajdemo, ko vidimo, da se nam “samo še tokrat” ponavlja in ponavlja. [^3]: Vseh ciljev vendarle ni mogoče izvesti na to dinamiko. Razlikovanje med smiselnim in iluzornim doseganjem imam za veliko umetnost življenja in bi razmišljanje o njej daleč presegalo namen tega sestavka. Se mu pa nameravam prej ali slej posvetiti.