# Nepremikanje - nedelovanje “za telebane”   Objavljeno: 8. 10. 2025 | #10-2025 ***   Osnovna praksa nedelovanja je zelo preprosta, celo tako preprosta, da se vam bo zdelo, da “nič ne delate”, kar je seveda tudi njena poanta. Opišem jo lahko v petih točkah: - Namestimo se v udoben položaj. - Nastavimo si budilko za določen čas. - Odločimo se, da se za ta čas ne premaknemo.  - Dokler ura ne zvoni, se ne premaknemo.  - Ko zazvoni, zapustimo izbrani položaj.   To je vse. O globljih dimenzijah in pomenih te prakse je treba še precej povedati in s poglabljanjem razumevanja bo, čeprav navzven ves čas enako, nepremikanje vse bolj postajalo meditacija. V tem zapisu pa naj le še podrobneje pojasnim njene posamezne točke. #### Položaj V laičnih predstavah o meditaciji to v veliki meri določa meditacijski položaj. Samo googlajte “meditation” in zahtevajte slike. V veliki večini boste meditanta videli v položaju lotosa ali pollotosa, z dlanmi na kolenih obrnjenimi navzgor ter s prsti (navadno kazalcem in palcem) sklenjenimi v mudri. Tudi v večini uveljavljenih praks meditacije se položaj zelo poudarja, pri čemer je najpomembnejša zapoved zravnan hrbet. Pomena telesnega položaja ne želim zanikati, za prakticiranje nepremikanja pa neobvladanje uveljavljenih meditacijskih položajev ni ovira. Pomembno je le, da je položaj dovolj udoben, da lahko za izbrani čas vztrajamo v njem. Sedimo lahko na stolu, hrbet imamo lahko vzravnan ali naslonjen na naslonjalo, lahko tudi ležimo, na hrbtu ali kako drugače, lahko smo zleknjeni v udobnem naslonjaču ... Načeloma velja, da bolj kot je položaj simetričen in stabilen, lažje je v njem vztrajati. Bistveno tukaj je, da meditacija ni stvar telesa, ampak uma. To, kar se mora zgoditi na ravni uma, da stopimo v bivanje, je načeloma neodvisno od položaja telesa. Meditiranje zares obvladamo, ko v stanje bivanja lahko pridemo samo z mentalnim preklopom, ne glede na to, kje smo in kaj počnemo. A do razumevanja tega preklopa po mojem naljažje pridemo s prakticiranjem nepremikanja v položaju, ki nam je trenutno najbolj udoben, ter z opazovanjem in kasnejšim razmišljanjem o tem, kar se nam med nepremikanjem dogaja. #### Vnaprejšnja odločitev za čas Zelo pomemben vidik nepremikanja je tudi to, da se vnaprej odločimo za čas sedenja oziroma vztrajanja v izbranem položaju (v nadaljevanju bom govoril kar o sedenju). Tega nikakor ne prepuščamo sprotnemu občutku, ampak se na podlagi izkušenj ter občutka in okoliščin _ob začetku sedenja_ odločimo za količino časa, ki ga bomo presedeli. Nastavimo si budilko in sedimo, dokler ne zvoni.  Na podlagi izkušenj s predhodnimi sedenji lahko ocenimo, koliko zmoremo. Če vemo, da nam po pol ure sedenja navadno postane zelo neprijetno in le s težavo ustavljamo impulze k premikanju, se odločimo za dvajset minut. Ko nam ta čas ne predstavlja več težav, ga postopoma povečujemo. Če se počutimo slabo, se tudi ne bomo odločali za daljše sedenje, saj to zahteva določen telesni napor. Če pa se počutimo zelo dobro, si lahko izberemo daljši čas. Če imamo le uro časa in nas tisti dan čaka še veliko dela, se seveda ne bomo odločali za uro sedenja, saj bi bili potem med sedenjem preveč nestrpni.  Skratka, odločitev za čas izberemo po pameti, ko pa se odločimo, to speljemo do konca. Tudi če postane neprijetno na način, ki ga na podlagi dotedanjih izkušenj nismo mogli predvideti, sedimo, dokler ura ne zvoni. Na drugi strani pa sedenje prekinemo tudi, če se ob zvonenju počutimo izjemno dobro in bi s sedenjem najraje kar nadaljevali. To je pomembno zato, da prakse nepremikanja ne povežemo s prijetnimi občutki na način, da ti postanejo cilj, h kateremu si med sedenjem nekje v ozadju prizadevamo. Razviti je potrebno določeno ravnodušnost do sedenja: v njem vztrajamo ne glede na to, kako se med tem počutimo. In ne glede na počutje sedenje tudi prekinemo, ko izbrani čas poteče. Za tiste, ki izkušenj z dolgotrajenjšim vztrajanjem v določenem položaju nimajo, predlagam za začetek petnajst minut. To najbrž lahko vsak zdrži in je hkrati že dovolj dolgo, da lahko začnemo opazovati procese, ki se med nepremikanjem odvijajo. Manj skoraj ne bi imelo smisla, več pa bi bilo za začetek lahko preveč. #### Česa ne premakniti? Nepremikanje, če ga vzamemo absolutno, je seveda neizvedljiva zapoved. V telesu se venomer dogaja takšno ali drugačno premikanje; dihanje je najočitnejši primer in tega seveda ne bomo poskušali ustavljati. Tudi navzven se telo spontano precej premika. Prihaja lahko do nehotnih trzljajev ali pa do počasnih premikov udov, trupa in glave, ki jih še opazimo ne. Prav med dolgotrajnejšim sedenjem v meditacijskem položaju lahko opazimo, kako telo samo od sebe išče najbolj stabilno in udobno pozicijo; kako se recimo hrbet počasi naravnava in se kolki postopoma odpirajo ter “usedajo”. Vse to so spontani premiki telesa in zapoved nepremikanja nikakor ne pomeni, da bi jih bilo treba preprečevati.  Nepremikanje se nanaša le na namerne premike telesa, s katerimi poskušamo zmanjšati neudobje dolgotrajnejšega sedenja oziroma nepremikanja kot takega. Med sedenjem se pojavlja veliko občutkov, ki se v običajnih razmerah ne bi oziroma se jih ne bi zavedali. Pogosto nas, recimo, začne kaj srbeti. Nepremikanje v tem primeru pomeni, da se ne popraskamo. Praviloma nas, če le sedimo nekoliko daljši čas, začne tudi kaj tiščati ali boleti. Na začetku smo se dobro namestili, sčasoma pa začutimo, da nas naslonjalo žuli ali da nas začenjajo boleti noge, ali pa da imamo ude čudno postavljene in se nam zdi, da bi jih morali naravnati. Nepremikanje pomeni, da tega ne poskušamo popraviti. Nekaj sivih področij je še; eno takih je recimo požiranje sline. Po eni strani poteka refleksno, po drugi ga zavestno z lahkoto ustavimo, oziroma se navadno tudi na pol zavestno odločimo zanj. Če smo pozorni, se skorajda ne more zgoditi mimo naše volje. V praksi nepremikanja to in podobne stvari, kot je recimo kašljanje, ne sodi med premike, ki bi jih bilo treba ustavljati. Če čutimo, da moramo požreti slino, jo požremo. Če čutimo, da moramo zakašljati, zakašljamo. Zapoved nepremikanja se torej nanaša samo na _zunanje premike telesa z namenom zmanjševanja neugodja zaradi vztrajanja v izbranem položaju_. #### Brezpogojnost odločitve Zgoraj sem v zvezi s samim nepremikanjem napisal dve alineji: (i) odločimo se, da se za izbrani čas ne premaknemo in (ii) dokler ura ne zvoni, se ne premaknemo. Tako sem napisal zato, ker se pogosto kaj odločimo, pa potem tega ne izpeljemo do konca. Bistven del prakse nepremikanja je, da je odločitev za nepremikanje v izbranem času brezpogojna. Ne premaknemo se in pika. Iz tega izhaja tudi pomemben napotek tako za izbiro položaja, v katerem bomo nepremično vztrajali, kot tudi časa tega (ne)početja. Glede obojega se odločamo razumno, kriterij pa naj bo iskrena ocena, ali smo za tak položaj in za toliko časa sposobni sprejeti brezpogojno odločitev. Za nepremično sedenje pet ur zdržema, recimo, se je le malokdo sposoben brezpogojno odločiti. Take odločitve torej ne sprejemamo, saj si že v začetku ne bomo verjeli, da smo jo sposobni speljati. Prav tako se ne bomo odločali za sedenje v lotusovem položaju, če smo imeli poškodbo kolena. To sta dva ekstremna primera za ponazoritev poante: pri odločanju bodimo realistični in iskreni do svojih zmožnosti ter motivacije. Še en vidik razumnosti brezpogojnega odločanja je, da upoštevamo možnost nepredvidenih zunanjih dejavnikov, zaradi katerih je sedenje smiselno prekiniti. Spet ekstremen primer: če se bo med sedenjem zgodil potres, seveda ne bomo vztrajali pri nepremikanju. Brezpogojno se torej odločimo, da se za izbrani čas ne bomo premaknili z namenom popravljanja neudobnega položaja oziroma drugih neprijetnih občutkov, ki se pojavljajo med sedenjem, pri čemer so pomembni le namerni zunanji premiki telesa, ne pa tisti na pol refleksni ali celo notranji. #### Samo to Še nekaj moram poudariti, kar je v dosedanjih napotkih vsebovano implicitno, pravzaprav kot odsotnost napotka, je pa zelo pomembno, da se tega tudi eksplicitno zavedamo in se vsakič na začetku opomnimo: _odločili smo se samo za nepremikanje in za čisto nič drugega._ Navodila se v ničemer ne dotikajo tega, kaj naj se (ne)dogaja v umu. Nobene odločitve nismo sprejeli glede tega, kam naj bo usmerjena naša pozornost, kako naj se med sedenjem počutimo oziroma kaj naj čutimo, o čem lahko razmišljamo in o čem ne, kako dihamo in podobno. Samo ne premaknemo se, to je vse. Preprostost tega marsikoga zmede in zato nanjo kar pozabi. Implicitne predstave o tem, kaj naj bi se (ne)dogajalo v meditaciji, so tako močne, da se hitro pojavi občutek, da nečesa “ne delamo prav”. Če nepremično vztrajamo v izbranem položaju, je vse prav. To pa nas že pelje k poglabljanju razumevanja te prakse.