# Koncentracija   Objavljeno: 29. 10. 2025 | #10-2025 ***   Večina pristopov k meditaciji temelji na koncentraciji. To je najbolj neposredna pot za utišanje brbotajočega uma, hkrati pa nekaj, kar vsi razumemo in do neke mere znamo, saj večina vsakodnevnih opravil – sploh službenih, pa tudi domačih ali katerih drugih – zahteva precej osredotočanja pozornosti. V prvem približku lahko koncentracijo opredelim kot dolgotrajno vzdrževanje pozornosti na nekem objektu. To je lahko določena zaznava (zunanja, recimo nek zvok, ali telesna, recimo dihanje), senzorna predstava (recimo vizualizacija), ali celo povsem abstraktna misel. V širšem pomenu je lahko tudi problem, ki ga razrešujemo, ali tema, s katero se intenzivno ukvarjamo. To pisanje, recimo, zahteva daljše vzdrževanje pozornosti na konceptu koncentracije. Če pa hočemo razumeti prednosti in slabosti koncentracije kot orodja meditacije, si jo moramo pogledati podrobneje. Vzemimo za primer verjetno najbolj preprost in razširjen način meditiranja: opazovanje lastnega dihanja. Verjetno se je vsakdo, ki ga meditacija zanima, že srečal s to prakso. Kako poteka? Namestimo se v meditacijski položaj, zapremo oči in pozornost usmerimo na dihanje ter se odločimo, da jo bomo za določen čas tam tudi vzdrževali. Zelo kmalu – pri običajnem, netreniranem umu že po nekaj dihih – pa se zgodi, da nam pozornost odplava k drugim vsebinam: predvsem raznim mislim (spominom, načrtom za bližnjo prihodnost, namišljenim dialogom z nam pomembnimi ljudmi), pa tudi k ostalim zaznavam in občutkom. V tem sponatanem asociativnem toku se prej ali slej pojavi tudi spomin na to, da smo se namenili meditirati, na podlagi katerega spet usmerimo pozornost na dihanje, kjer nam jo spet uspe ohraniti nekaj dihov, dokler spet ne odplava ... “Dolgotrajno vzdrževanje pozornosti na nekem objektu” torej ni ravno natančen opis realne prakse koncentracije. Dejansko gre za vztrajno vračanje pozornosti k izbranemu objektu. Pozornost venomer uhaja, mi pa jo znova in znova, ko to opazimo, usmerjamo nazaj. Pri tem je ključno, da se “odplavanje misli” zgodi samo po sebi in točnega trenutka, kdaj do tega pride, ne opazimo. Da bi ga, bi morala obstajati neka meta-pozicija, iz katere bi ta sprememba fokusa bila dogodek; iz katere bi torej opazili razliko med dvema zaporednima vsebinama pozornosti. Pravzaprav je to do neke mere podobno procesu padanja v spanec. Utrujeni se uležemo v posteljo in zavest se začne postopoma spreminjati; v njej se nekako izgubljamo, začenjajo se pojavljati čudne, že na pol sanjske (hipnagogne) vsebine ... A dokler lahko to spreminjanje zavesti opazujemo, smo še vedno budni, še vedno obstajamo kot center zavesti, iz katerega te vsebine opazujemo, tako kot v običajnem budnem stanju iz te točke opazujemo, recimo, dogajanje v svetu. Točnega trenutka ugasnitve tega opazovalca pa ne moremo opaziti, saj bi to zahtevalo neko meta-točko opazovanja, iz katere bi izgubo prvotne točke lahko opazili, kar pomeni, da bi bili v bistvu še vedno budni. Če bi hoteli opaziti izgubo še te, bi potrebovali točko opazovanja še višjega reda in tako naprej v neskončnem regresu. Da bi torej v meditaciji lahko opazili izgubo fokusa na izbrani objekt, bi moral biti sam ta fokus predmet naše pozornosti, kar pa je, prvič, težko, in bi, drugič, samo prestavilo problem stopnjo višje: če bi hoteli opaziti izgubo fokusa na fokus, bi moral biti zdaj ta drugi fokus predmet naše pozornosti in spet zapademo v neskončen regres. S praktičnega vidika pa je še pomembnejše, da je ohranjanje pozornosti na fokusu pozornosti samem v konfliktu s pozornostjo na izbrani objekt. Pozornost je deljena – delno opazujemo izbrani objekt, delno pa svoj fokus pozornosti. A točno to se v praksi tudi dogaja: ko se namenimo opazovati svoje dihanje, se na začetku zavedamo tudi, da to počnemo in zakaj. Pozornost je torej deljena. Ker pa se hočemo dihanja zavedati čim bolj polno, moramo spuščati zavedanje tega svojega namena, kar kmalu pripelje do tega, da v njem popustimo in pozornost odplava k drugim vsebinam. Zakaj ta, na videz paradoksalen učinek: bolj polno kot smo pozorni na izbrani objekt, prej nam pozornost odplava? Ker pozornost sama, spontano, ne želi biti na dihanju. V naravi pozornosti je, da [[Načini povečevanja živosti|išče živost; pritegne jo zanimivost in novost]]. Dihanje je rutinsko, ponavljajoče se, dobro poznano in kot tako dolgočasno. Poleg tega se na vse dražljaje, ki ostajajo konstantni oziroma se ponavljajo v konstantnem vzorcu, kmalu [[Habituacija|habituiramo]] in jih prenehamo zaznavati. V vzdrževanje pozornosti na dihanju se moramo zato nekoliko prisiliti, uporabiti [[Delovanje in druge aktivnosti#Volja in njena moč|voljo]]. To pa lahko naredimo le, v kolikor ohranjamo zavedanje [[Delovanje in druge aktivnosti|namena]] tega početja, v končni fazi svoje identitete meditanta. Kot rečeno, vzdrževanje tega meta-zavedanja preprečuje polno zavedanje izbranega objekta, zato je praksa koncentracije inherentno konfliktna. Če se hočemo nečesa polno zavedati, se moramo v tem izgubiti, to pa se lahko zgodi le, če nas ta vsebina dejansko pritegne in za to ne potrebujemo napora volje. Zmožnost koncentracije je seveda pomembna sposobnost, a kot način meditiranja ima po mojem nekaj resnih pomanjkljivosti. Predvsem tri vidim; nekatere sem zgoraj že nakazal: - Prvič, naporna je. Za vzdrževanje pozornosti na izbranem objektu moramo venomer [[Delovanje in druge aktivnosti#Opredelitev delovanja|delovati, torej voljno aplicirati napor]]. V tem smislu je tudi “več istega”; vsakdanje življenje že samo zahteva veliko koncentracije in je tudi v tem, ne samo v fizičnem smislu naporno; sploh zdaj, ko vse več ljudi dela umsko. Ko po celem dnevu takšnega ali drugačnega osredotočanja pozornosti pomislimo, da bi še pol ure opazovali svoje dihanje, nas entuziazem hitro mine. Najbrž je to lažje narediti zjutraj, v tem primeru imamo pa pred sabo še cel dan takšne ali drugačne koncentracije ... - Druga je, da zelo zoža polje doživljanja. Namesto zavedanja celote našega izkustva, se za nekaj časa zavedamo – oziroma bolje, poskušamo zavedati – nekega njegovega zelo ozkega segmenta. To nas seveda lahko pomiri, ker prekrije običajno bezljanje našega “opičjega uma”[^1], a ta pomiritev je zgolj površinska in zato začasna. - Tretja pa je, da vzdržuje strukturo “mene” kot kontrolorja, ki izbira med tem, čemu dovoliti v zavest, čemu pa ne. Koncentracijo vadimo, ker hočemo vzpostaviti nadzor nad svojimi mislimi, pri tem pa spregledamo, da so kaotične v precejšnji meri prav zato, ker se tej kontroli upirajo. Kot pes, ki ga imajo cele dneve priklenjenega na verigi, ker je preveč popadljiv, popadljiv pa je zato, ker je cele dneve priklenjen na verigi ... Tu se porajata dve vprašanji: če je koncentracija tako napačna, kako je možno, da je skupni imenovalec večine pristopov k meditaciji? Menda se ja vsi duhovni učitelji in tradicije ne motijo!? In pa, kaj je pravzaprav še možno, če se ne želimo kar sprijazniti z napornimi vragolijami našega “opičjega uma”? Drugo vprašanje je pravzaprav že vsaj delen odgovor na prvega. Koncentracija je po mojem v meditaciji tako močno prisotna zato, ker je lahko razumljiva: le bolj sofisticirana verzija tega, kar že itak počnemo. To znamo in zdi se nam, da je problem le v tem, da tega ne izvajamo dovolj pogosto in konsistentno. Nagovarja tudi naš “Ego”, ki ima rad izzive in perspektivo postopnega napredovanja kot posledico vloženega napora. Alternativa je namreč [[Paradoks meditacije|paradoksalna]] in čudna – skregana z večino tega, kar mislimo, da vemo o sebi in svetu. Čeprav dejansko povsem enostavna – dobesedno najbolj enostavno možno (ne)početje –; le razumeti jo je težko. Pa sprejeti najbrž tudi, sploh v tako storilnostno naravnani kulturi, kot je naša. Poleg tega je v večini meditativnih sistemov koncentracija dojeta kot sicer nujna, a vendarle začetna faza. V budistični praksi *samathi*, strogi koncentraciji, sledi *vipassana*, prosto opazovanje; ta se smatra za napredno in težjo metodo. Ideja je, da je treba s koncentracijo um najprej dovolj umiriti, da je opazovanje, ki pripelje do globljega uvida v delovanje uma, sploh možno. Kar do neke mere spet potrjuje tezo, da je koncentracija tako razširjena, ker jo je lahko razumeti in je torej primerna za začetnike. Iskreno sicer ne vem, če je to ves odgovor. Po tej poti nisem šel tako daleč, da bi mogel iz lastne izkušnje govoriti o “enotočkovnem umu”.[^2] Lahko pa za konec še malo razmislim, kaj napredovanje v koncentraciji najbrž pomeni, oziroma do česa pripelje. Najprej do krepitve identitete meditanta; bolj kot jo sprejemamo, bolj kot postaja del nas, prej se bomo med odplavanjem misli spomnili, kaj naj bi počeli. Ponotranjenje te identitete olajša tudi hkratno zavedanje namere za koncentracijo, zaradi česar je konflikt med vzdrževanjem le-te in opazovanjem izbranega objekta manjši. Posledično misli odplavajo kasneje in torej redkeje. Krepitev identitete meditanta pomeni tudi, da prakso osredotočanja pozornosti sprejmemo kot del vsakdana in se ji notranje ne upiramo več. Ker je vse manj impulzov h kakšnim drugim aktivnostim, vsaj v za meditiranje določenem času, za koncentracijo potrebujemo vse manj volje; ostaja seveda [[*DELOVANJE IN DELO|delo, zmanjša pa se delež delovanja]]. Kar pripelje – in to je najpomembnejše – do [[Paradoks meditacije#***|vse jasnejše slutnje bivanja]]. Bolj kot čutimo prvinsko radost tega, bolj bomo za meditiranje motivirani in še manj bo zanj potrebna volja, s tem pa bo še manj delovanja in vse več bivanja ... Zares polna izkušnja bivanja pa na ta način ne more nastopiti, saj je za koncentracijo še vedno potreben notranji napor. Poleg tega – lahko bi rekel kar po definiciji – bivanje predpostavlja celovito izkušnjo bitja, koncentracija pa, kot sem pokazal zgoraj, naše polje doživljanja povsem zoži. Bitje lahko po tej poti zaslutimo in to nas vleče naprej, da pa bi ga lahko tudi polno izkusili, (se) vanj takorekoč stopili, moramo pozornost prej ali slej sprostiti. Ker pa smo v ta trening toliko vložili in ker dejansko prinaša določene pozitivne učinke in prijetna izkustva, bomo to težko naredili. Priti bo moralo res do uvida v celotno strukturo notranjega napora, ki jo s koncentracijo vzdržujemo, da bomo to berglo pripravljeni ovreči. Koncentracije v funkciji meditacije torej ne dojemam kot nekaj slabega ali napačnega; prednost lahke razumljivosti ni zanemarljiva. Bolj jo vidim kot dolg in naporen ter v bistvu nepotreben ovinek, ker vem, da je ob pravilni razlagi in ustrezni, [[Nepremikanje|veliko bolj preprosti praksi]] mogoče priti do istega uvida neprimerno hitreje in lažje.[^3]   [^1]: “Opičji um” je v budističnem učenju prisopodoba za običajno stanje naše zavesti: kot opica skačemo od ene vznemirljive izkušnje oziroma misli k drugi ... [^2]: Um, ki je sposoben povsem brez odmikov dalj časa ostajati pri eni sami vsebini. Diametralno nasprotje “opičjemu umu”, bi lahko rekli. [^3]: Moja lastna izkušnja sicer to prepričanje do neke mere negira. Prvič je ta uvid nastopil ravno po kakšni uri precej intenzivne koncentracije. S prijateljem in znancem smo bili na dopustu in zvečer meditirali ob obali; sam sem se takrat osredotočal na zvok valov. Ko sem začutil, da sem utrujen, sem prenehal in se odpravil proti apartmaju, v katerem smo tam živeli. Med tisto hojo, v tistem vmesnem času med meditiranjem in domom, kjer me ni čakalo nič drugega več kot postelja, je vse delovanje popustilo in z njim je naenkrat odpadel tudi ves ostali notranji napor. Povsem jasno sem videl, da ga v sebi nočem in tudi, kako sem ga s koncentracijo v bistvu vzdrževal. Še nikoli prej nisem začutil takega notranjega miru in takšne radosti, pa tudi tako globoke povezanosti s svetom ne. Bližina valovanja morja, ki sem jo začutil med osredotočanjem nanj, se ni mogla primerjati s to polno, neprisiljeno prisotnostjo vsega. Od takrat naprej meditirati na način koncentracije ne morem več. Ne v smislu, da ne bi zmogel (čeprav sem res tudi že iz prakse), ampak bolj ker – “zakaj bi človek to počel?” Še vedno pa se lahko vprašam, če ni bila predhodna koncentracija potrebna, da se je lahko notranji napor tako celovito razpustil. Podobno, kot kdaj mišico napnemo, da bi jo lahko potem globlje sprostili. Pri zgornjem prepričanju vztrajam, ker vidim, da uvid v notranji napor ni enkratna stvar, ampak mora do njega priti vsakič znova, pri čemer od takrat naprej predhodne koncentracije za to ne potrebujem več. Je bil mogoče predhodni trening koncentracije potreben, da se je to lahko zgodilo prvič? Da se je notranji napor tako sprostil, najbrž ne – vsekakor še zdaleč nisem dosegel mojstrstva “enotočkovnega uma” –, da sem polno dojel pomen tega, kar se je zgodilo, pa vsekakor; brez kontrasta z izkušnjo treninga koncentracije ne bi zares dojel preprostosti in lepote nedelovanja.