# Delovanje in druge aktivnosti   Objavljeno: 6. 10. 2025 | #10-2025 ***   [[Paradoks meditacije|Delovanje sem zoperstavil bivanju]]: v načinu bivanja z vsem, kar je, zgolj smo, v načinu delovanja pa to poskušamo spreminjati oziroma ohranjati. Bivanje je zato venomer v sedanjosti, delovanje pa je razpeto v čas. Seveda pa sta to dve skrajnosti, med katerima je še precej drugih aktivnosti, ki jih je treba izpostaviti, da lahko razumemo možnost meditativnega nedelovanja. Pojem aktivnosti zaenkrat uporabljam v najbolj splošnem pomenu, ki označuje dogajanje, vezano na nek “subjekt”. Ko govorimo o človeških aktivnostih, navadno mislimo na stvari, ki jih počnemo namenoma, s tem pojmom pa lahko opisujemo tudi dogajanje v neživi naravi, recimo “povečana aktivnost Sonca” ali “nenavadna vremenska aktivnost”, in tudi izvenzavestno dogajanje v živih bitjih, recimo “aktivnost avtonomnega živčnega sistema”. ### Namenske in nenamenske aktivnosti Zanimajo nas seveda naše lastne aktivnosti in tu lahko najprej razlikujemo med tistimi, ki jih izvajamo namenoma, ter tistimi, ki se dogajajo brez namena. Nekaj počnemo z namenom, če to aktivnost zavestno vzdržujemo – prepuščena sama sebi bi prenehala – in z nekim razlogom. Več o tem nekoliko kasneje, ko bom naredil razlikovanje med delovanjem in uživanjem. Veliko stvari sicer počnemo tudi nenamenoma. To pomeni, da jih počnemo le na pol zavestno ali pa celo nezavedno. Ravno zdaj, recimo, ko se mi je pisanje teh vrstic nekoliko ustavilo in sem zbiral misli, sem opazil, da s prsti tapkam po mizi. Tega sem se zavedal le nekje na obrobju in nisem imel ideje, da je kakorkoli koristno za moje pisanje, čeprav mogoče na neki način tudi je. Skoraj bolje bi bilo reči, da tapkanja nisem počel, ampak se mi je dogajalo, čeprav je meja med dogajanjem in nenamenskim početjem precej zabrisana in je odvisna od stopnje zavestnosti. Nekatere stvari se nam res skoraj v popolnosti zgolj dogajajo: recimo ko se nam med sedenjem in usmerjanjem pozornosti na nekaj, kar poslušamo ali beremo, trese noga. V tem primeru je vsekakor bolje reči, da se nam noga trese kot da mi tresemo z njo. Druge aktivnosti so na pol zavestne. Po eni strani se dogajajo, po drugi pa se tega dogajanja nekje na obrobju tudi zavedamo in nam ustreza ter ga podpiramo, nismo pa se zares odločili zanj; bolj se mu prepuščamo. Prej omenjeno tapkanje po mizi je dober primer.  Če pa se takšno izvenzavestno ali polzavestno dogajanje v nekem trenutku ozavesti, se moramo odločiti, ali z njim nadaljevati - s čimer bi postalo namenska aktivnost - ali pa prenehati. Kot recimo v primeru s tresenjem noge: če v nekem trenutku opazimo, da se nam med usmerjanjem pozornosti drugam to dogaja, se ne more več nadaljevati na enak način. Lahko se odločimo, da bomo s tresenjem nadaljevali (pri čemer bi se kvaliteta tega spremenila, saj ne bi več potekalo avtomatično), a se navadno ne, ker to ne vodi k nobenemu smiselnemu cilju pa tudi ne vem kako prijetno ni, zaradi česar ga ustavimo. ##### Odzivanje Za razumevanje meditativnega nedelovanja najpomembnejša oblika nenamenske aktivnosti je odzivanje. Po osnovni usmerjenosti je podobno namenskim, saj načeloma vedno nekaj manj prijetnega spremenja v nekaj bolj prijetnega. Bodisi na način, da se nečemu neprijetnemu umaknemo oziroma to spremenimo, bodisi da se nečemu prijetnemu približamo. Bistvena razlika do namenskih aktivnosti pa je, da ga vodi zaznava, ne predstava. Zato obstaja v trenutku, ne v času. Čeprav smo usmerjeni iz sedanjega slabšega stanja v neko prihodnje boljše, je to drugo pravzaprav že del zazanave prvega. Recimo, da se dotaknemo nečesa vročega. Bistven, integralen vidik tega doživetja je, da ga nočemo doživljati. Prihodnje stanje, v katerem nas nič ne peče, je dejansko že vsebovano v zaznavi trenutne bolečine. Zato odziv umika roke proč od vroče površine doživljajsko gledano obstaja v trenutku, kljub temu da gledano od zunaj, objektivno, seveda zahteva določen čas.  Namenske aktivnosti pa poganja predstava, ne zaznava. Predstava nečesa, kar ni neposredno prisotno v našem zaznavnem polju ter torej ni dosegljivo takoj, z neko preprosto, z doživljajske perspektive trenutno akcijo. Za udejanjanje – torej ustvarjanje pogojev za dejansko zaznavanje – tega si moramo zato dalj časa usmerjeno prizadevati. Recimo, da se na vroč poletni dan kuhamo v (obmorskem) mestu in si zaželimo ohladitve v morju. Tja se ne moremo kar prestaviti, ampak moramo v ta namen zaporedno izvesti več različnih aktivnosti – recimo v nahrbtnik zložiti kopalke in brisačo, se usesti v avto in se odpeljati do najbližje plaže, tam najti parkirišče in se sprehoditi do obale –, ki vse skupaj pripeljejo do tega, da na koncu dejansko čutimo hlad morske vode na koži in vetrič pod borovci. Predstava teh prihodnjih zaznav motivira in usmerja aktivnosti, ki so potrebne, da se bo na koncu tudi udejanjila.  Umik roke od vira vročine je eden najbolj preprostih primerov odziva, saj gre za refleks. Niso pa vsi odzivi taki. Zaznava situacije je lahko kompleksen pojav, ki vključuje tudi kognitivne dejavnike. Stvari lahko ne samo vidimo, ampak tudi _uvidimo_, ter se odzovemo na to. Osnova _u-vida_ je videnje, zaznava, 'u-' spredaj pa nakazuje, da je ta zaznava globlja oziroma bolj abstraktna: vidimo _v nekaj_, ne samo nekaj; vidimo princip, po katerem se neko dogajanje odvija, ne le dogajanja samega. Naenkrat lahko dojamemo globlji pomen situacije in postane nam jasno, kaj je naslednji potreben korak. V najbolj čistih primerih aktivnost spontano in brezšivno – dejansko po neki notranji nujnosti – izvira iz tega uvida, zatorej ni namenska.  Odzivanje navadno zahteva določeno aktivacijo; trenutno povečanje mišične ali mentalne napetosti, ki sproži ustrezno akcijo. Nekaj poči in refleksno odskočimo. Poskusimo nepoznano jed in ker nam je tako všeč, hlastno sežemo po še. Spomnimo se, da smo lonec z mlekom pozabili na vročem štedilniku in stečemo v kuhinjo. Izvemo za prijatelja pomembno novico in takoj sežemo po telefonu, da ga pokličemo. Vse to so primeri odzivov na način aktivacije, od čisto refleksnih do kognitivno bolj kompleksnih. Obstaja pa še druga možnost. Recimo, da ponoči zaslišimo čudno škrtanje pri vhodnih vratih. Ustrašimo se in se notranje napnemo; pripravimo se na morebiten boj z roparjem, ki smo si ga v mislih naslikali pod vplivom noči. Tako aktivirani vstanemo in gremo proti vratom, kjer zagledamo našo muco, ki se ji je nov najljubši zamašek skril pod vrata. Napetost v trenutku popusti, zasmejemo se in gremo nazaj v posteljo. Tudi to je bil odziv, vendar v nasprotno smer: torej razpuščanje že prisotne aktivacije in napetosti. Prav ta druga oblika odzivanja – trenutno opuščanje napetosti na podlagi določenega uvida – bo ključna za razumevanje možnosti opuščanja delovanja brez delovanja. A najprej moramo delovanje še opredeliti in ga razložiti. ### Namen in volja Na podlagi razlike med namenskimi in nenamenskimi aktivnostmi ter odzivanja kot najpomembnejše oblike slednjih se vrnimo k delovanju kot najpomembnejši obliki prvih. Tudi tokrat preko primerjave z drugimi aktivnostmi, med katerimi je od delovanja najbolj različno uživanje.  ##### Delovanje in uživanje Razliko med delovanjem in uživanjem poznamo vsi; intuitivno zelo dobro vemo, katere aktivnosti nam predstavljajo delo, katere pa so nam v užitek. Karkoli počnemo namenoma, v grobem počnemo iz dveh razlogov: bodisi zato, ker se dobro počutimo ob tem početju samem, bodisi zato, ker se nečesa dobrega nadejamo kot njegovega rezultata. Prvi možnosti lahko rečemo uživanje, drugi delovanje. Oboje torej počnemo namenoma, obstaja pa bistvena razlika v kvaliteti tega početja: v primeru uživanja je prijetno že početje samo in ga vzdržujemo zaradi prav zaradi te prijetnosti. V primeru delovanja pa početje samo ni prijetno; izvajamo ga zato, ker verjamemo, da nas do nečesa dobrega – v končni fazi tako ali drugače prijetnega – vodi. Zaradi tega nam delo predstavlja napor, uživanje pa ne. O kakšnem naporu pa pravzaprav govorimo? Tudi uživanje je aktivnost in kot taka zahteva določen napor. Obstaja sicer možnost uživanja, v kateri smo popolnoma pasivni; recimo, če si privoščimo masažo, ali če ležimo na plaži pod toplimi sončnimi žarki. Ker to niso aktivnosti, zanje napor ni potreben. Te možnosti pustimo ob strani. Dejansko so že zelo blizu meditaciji, saj gre za situacije, v katerih lahko zelo preprosto [[Paradoks meditacije#Spontane izkušnje bivanja|zdrsnemo v stanje bivanja]]. Tukaj mislim na uživanje, ki je aktivnost, ki dejansko mora biti aktivnost, saj je narava zaznavanja takšna, da lahko zaznavamo samo razlike oziroma spremembe. Na vsak dražljaj, ki je prisoten povsem konstantno, brez spremembe oziroma razlike do drugih dražljajev, [[Habituacija|se sčasoma navadimo in ga prenehamo zaznavati]]. Zaradi tega vzdrževanje uživanja zahteva neko namensko ponavljanje, s katerim uvajamo razlike oziroma spremembe. Tipičen primer je spolnost. Znova in znova ponavljamo bolj ali manj isto aktivnost, v katero sicer uvajamo tudi variacije (saj se navadimo tudi na ponavljajoče se sekvence dražljajev), zato da ustvarjamo razliko in lahko prijetne občutke doživljamo znova in znova. To ponavljanje pomeni gibanje in kot tako seveda zahteva določen napor. Pravzaprav lahko navzven enaka aktivnost, recimo vožnja avtomobila, nakupovanje, kuhanje, pisanje znanstvenih člankov, pravzaprav karkoli, [[*DELOVANJE IN DELO|nekomu predstavlja užitek, drugemu pa delo]]. Tudi posamezen človek lahko v isti aktivnosti včasih uživa, včasih pa jo doživlja kot nekaj, kar je pač potrebno opraviti. V čem je razlika? Aktivnost kot taka vselej zahteva določen napor. Zakaj med uživanjem tega napora skorajda ne čutimo, razen če v njem res pretiravamo, delu pa bi se prav zaradi pričakovanega napora najraje izognili? Odgovor je preprost: ker sta pri delu napora dva, pri uživanju pa le eden. Za razliko od uživanja delovanje poleg napora same aktivnosti zahteva še napor volje. ##### Volja in njena moč Kaj mislimo, ko rečemo, da ima nekdo močno voljo? Vsekakor med drugim to, da nekaj počne konsistentno. A to ne more biti vse. Predstavljajmo si dva človeka, ki se konsistentno izogibata sladkarijam. Le da eden to počne, ker mu sladko ni všeč, drugi pa zato, ker hoče shujšati. Prvi za izogibanje sladkarijam ne potrebuje volje. Večinoma tega tudi ne počne namenoma. Ker se mu želja po sladkem v doživljanju sploh ne pojavlja, o sladki hrani tudi ne razmišlja in se ji aktivno ne izogiba. Verjetno pa se kdaj znajde v situaciji – recimo na kakšnem družabnem dogodku –, ko mu je ponujeno kaj sladkega, pa to odkloni. To pa naredi namenoma, saj možnost, da bi pojedel nekaj sladkega, zdaj pride v zavest in se mora odločiti, da jo bo zavrnil. To naredi na podlagi predstave njemu neprijetnega okusa in slabšega počutja, ki bi se pojavilo, če bi tisto sladkarijo pojedel. Pri tem pa ne doživlja nobenega notranjega konflikta, vsaj če zavrnitev ponujene hrane v tisti situaciji ni ravno preveč nevljudna. Pri drugem je stvar zelo drugačna. Želja po sladkem se mu v doživljanju znova in znova pojavlja, občasno zelo močno, on pa se vsakič znova zavestno odloči, da se ji ne bo vdal. Prav to *vztrajno odločanje* za vnaprej izbrano možnost v nasprotju z drugimi, ki so v danem trenutku bolj privlačne, je bistveno določilo volje. Volja je torej potrebna takrat, ko je prisoten boj z drugimi silnicami v nas; ko smo v notranjem konfliktu in tega razrešimo v prid predhodne odločitve za vedenje, za katerega verjamemo, da nas bo na koncu pripeljalo do zaželjenega rezultata. Za voljo, vsi vemo, je potrebna določena moč. O šibki volji govorimo, če v naši odločitvi hitro popustimo in se vdamo trenutno prijetnejši možnosti, ki pa vodi stran od zastavljenega cilja. Močna volja pa pomeni kljubovanje še tako hudim navalom želja po z našim ciljem neskladnih aktivnostih. Moč je za voljo potrebna zato, ker je v situacijah notranjega konflikta boj med “dobrimi” in “slabimi” silnicami v nas izrazito neuravnotežen. Na eni (tisti “dobri”) strani je predstava o nekem končnem stanju in prijetnih posledicah, ki naj bi takrat nastopile. V primeru človeka, ki se z voljo izogiba sladkarijam, verjetno vitkejša postava in boljše zdravje, skupaj s tem pa seveda vse, kar naj bi iz tega sledilo, nekje najgloblje najbrž večja privlačnost za druge ljudi. Na drugi (tisti “slabi”) strani pa je neposredna zaznava telesne [[Vrste potreb|potrebe]] oziroma duševne [[Vrste želja|želje]], ki je, kot vsaka zaznava, veliko močnejša od katerekoli predstave, sploh take, ki naj bi se uresničila v neki oddaljeni prihodnosti.  Dejavniki, ki vplivajo na moč volje, so kompleksni in zahtevajo širšo obravnavo. V kontekstu tega razmisleka pa je pomembno izpostaviti stopnjo odločenosti oziroma zmožnost upiranja alternativam na miselni ravni. Odločeni smo, da bomo vztrajno, ne glede na trenutne občutke, počeli neko aktivnost z namenom doseganja določenega cilja. Pogledano z druge strani to pomeni, da se bomo vztrajno izogibali sledenju impulzom, ki z doseganjem tega cilja niso skladni. Če je ta odločitev trdna –če torej na miselni ravni ne dopuščamo alternativ –, je vztrajanje pri odločitvi relativno enostavno. Težave se pojavijo, ko se na miselni ravni pojavi “razpoka”; ko začnemo resno jemati kakšno drugo možnost delovanja ali morebiti uživanja. Obema prejšnjima naporoma – torej naporu izvajanja izbrane aktivnosti in naporu upiranja impulzom, ki vodijo proč od nje – se pridruži še napor izbiranja med različnimi možnostmi. Ko se pojavi ta, popustitev navadno ni več daleč, saj se pojačata tudi prejšnja dva napora. Če z našo odločitvijo neskladnih impluzov ne jemljemo resno, ostajajo relativno šibki in sčasoma tudi vse bolj uvenevajo. Takoj pa, ko začnemo v svojo odločitev dvomiti, začnejo pridobivati na moči, dokler si stvari ponovno ne razčistimo, ali pa, verjetno pogosteje, dokončno ne popustimo. Tudi sam napor izvajanja izbrane aktivnosti se poveča, saj se poleg upora zunanjih sil pojavi še trenje na ravni notranjih teženj. Če v tej smeri razmišljamo naprej, pridemo do zanimive možnosti popolne odločenosti, ki se včasih pojavi kot globoko védenje, kaj nam je narediti. Gre za stvari, ki so sicer neprijetne in bi se jim najraje izognili, a hkrati brez senčice dvoma vidimo, da to moramo narediti. Recimo, ekstremen primer, če bi bežali pred smrtno nevarnostjo. To početje samo po sebi ni prijetno in zahteva veliko napora ter je usmerjeno v neko prihodnost, ki ne more biti dosežena takoj, ampak zahteva vzdrževanje določene aktivnosti daj časa. Ne gre torej za nenamenski odziv, ampak za namensko aktivnost. Ker pa (u)vidimo, da je posledica neaktivnosti v tej situaciji neizogibna in hkrati popolnoma nesprejemljiva, dejansko ni nobenega odločanja, nobenega notranjega boja, zaradi česar vzdrževanje aktivnosti ne zahteva nobene volje. Prišli smo do zanimivega paradoksa: če je odločenost popolna, volja izgine. Če odločitve ni, seveda ni tudi volje, prav tako pa volje ni, če je odločitev neomajna. Volja, kot jo tu predstavljam, obstaja le ob nepopolni odločenosti. ##### Ustvarjanje in raziskovanje Preden opredelim delovanje, si zaradi boljšega razumevanja poglejmo še dve sorodni namenski aktivnosti, ki sta nekje vmes med delovanjem in uživanjem. Glede tega, zakaj počnemo, kar namenoma počnemo, namreč obstaja še tretja možnost: naša aktivnost je lahko usmerjena k nekemu vrednemu cilju v prihodnosti in nam hkrati predstavlja tudi užitek v sedanjosti. Rekel bi ji [[Vrste teženj#Ustvarjalne/raziskovalne težnje|ustvarjanje]]. Lahko gre za majhne, vsakodnevne stvari, kot na primer pripravljanje česa dobrega za večerjo, lahko za velika znanstvena ali umetniška dela, to ni pomembno. Pomembno je, da nekam gremo in že na poti tja tudi uživamo. Cilj obstaja in našo aktivnost v grobem usmerja, je pa strogo ne določa. Sproti se kaže, kam nas vleče, kateri naslednji korak narediti. Tudi predstava o cilju se pri vsakem kompleksnejšem ustvarjanju pravzaprav oblikuje sproti, zato cilj niti ni najprimernejša oznaka tega, kar nas motivira. Bolj gre za vizijo, ki se hoče udejanjiti in se prav v procesu tega udejanjanja vse bolj bistri. Kaj točno ustvarjamo, zares ugotovimo šele, ko to do konca naredimo. Po doživljajski kvaliteti ustvarjanju zelo sorodna aktivnost je [[Vrste teženj#Ustvarjalne/raziskovalne težnje|raziskovanje]]. Razlika je v tem, da ga vodi motiv nekaj izvedeti, razumeti, ne pa nekaj narediti, udejanjiti. Tudi raziskovanje poganja vizija, ki pa je drugačna od ustvarjalne. Slednja je nekako polna, ima pozitivno vsebino, vizija raziskovanja pa je nekako prazna, ima negativno vsebino oziroma neka vsebina manjka. Nekaj želimo izvedeti, obstaja nek manko, neka disonanca, ki se hoče zapolniti oziroma razrešiti in to prinese končno pomiritev napetosti ter prijeten občutek, ki pa spremlja že tudi sam proces odkrivanja. Z ustvarjanjem hočemo nekaj eksternalizirati, z raziskovanjem nekaj internalizirati.  V obeh primerih pa vizija ni predstava o cilju, ki bi proces določala, ampak ga samo usmerja in se z razvojem tega procesa tudi spreminja. Je nek pozitivni oziroma negativni potencial, ki se hoče skozi nas izraziti oziroma se zapolniti. Konkretna predstava tega, k čemur se premikamo, se tako v procesu ustvarjanja kot raziskovanja jasni postopoma in v procesu udejanjanja oziroma odkrivanja počasi dobiva obliko. V tem procesu smo svobodni, proti drugim impulzom se nam ni treba boriti, tudi morebitne začasne “stranpoti” se vključujejo v tok udejanjanja vizije. ### Opredelitev delovanja Preko primerjav z drugimi namenskimi aktivnostmi sem o delovanju že skoraj vse povedal, ostane le, da ga še formalno opredelim: _delovanje je voljno apliciranje napora_. Vsaka aktivnost, telesna ali mentalna, zahteva določen napor. Pri nenamenskih aktivnostih je potrebni napor apliciran spontano, recimo kot vrojen refleks pri enostavnih oblikah odzivanja. Za to se ne odločamo in seveda tudi ne potrebujemo nobene volje. Pri namenskih aktivnostih je apliciranje napora zavestno, ker želimo doseči nek cilj oziroma ohranjati neko stanje, pri čemer pa za uživanje ter ustvarjanje in raziskovanje velja, da pri tem nismo v notranjem konfliktu, saj takrat, ko to počnemo, ni ničesar drugega, kar bi nas vleklo močneje. O delovanju pa govorim takrat, ko ta konflikt obstaja, ko se moramo za udejanjanje določene predstave boriti s spontanimi odzivi na trenutne zaznave. To so lahko zaznave nečesa prijetnejšega od početja, ki ga zahteva doseganje našega cilja (recimo lepega pomladnega dneva zunaj, ko se učimo za dolgočasen izpit), ali pa zaznave neprijetnega počutja, ki se poraja kot posledica tega početja (recimo utrujenosti zaradi predolgega sedenja za knjigo). Spontan odziv na ene in druge bi bilo prenehanje našega početja, vendar z močjo volje te odzive ustavimo in z delom nadaljujemo.  Ugotovili smo že, da sta za delovanje potrebna dva napora: napor konkretne aktivnosti, s katero želimo doseči zastavljeni cilj, v ozadju tega pa še napor volje, ki prvega vzdružuje. Napor volje je pri vsakem delovanju enak, konkreten napor, ki opravlja zastavljeno delo, pa se razlikuje. Glede na to lahko ločimo različne oblike delovanja, ki si jih velja pogledati, saj se glede na to ločijo tudi različne meditativne prakse, ki temeljijo na delovanju. Tudi pri [[*NEPREMIKANJE - OSNOVNA PRAKSA NEDELOVANJA|nepremikanju]] kot osnovni praksi meditacije nedelovanja je neko, vsaj na začetku prav tako voljno apliciranje napora potrebno, je pa za razumevanje njegove posebnosti – in po mojem mnenju seveda prednosti – pomembno razumeti, na kateri ravni je ta napor apliciran, na kateri pa ne in zakaj.