# Delovanje in delo   Objavljeno: 27. 11. 2025 | #11-2025 ***   V fiziki je delo opredeljeno kot produkt sile in poti. Če kilogramsko utež dvignemo za dva metra, opravimo enako delo, kot če dvokilogramsko dvignemo za meter. Daljša kot je torej pot in večja kot je sila, ki je za premikanje po njej potrebna, več dela opravimo. Če to posplošimo in prenesemo na vsakdanje življenje, lahko pot razumemo kot vsako premikanje – v dobesednem ali prenesenem pomenu – iz nekega začetnega k nekemu zaželjenemu končnemu stanju, silo pa kot vložek napora, ki je za to potreben. Delamo torej, ko za doseganje določenega cilja apliciramo določeno mero napora. Temu pa moramo dodati še nekaj: razjasniti moramo, v čem je razlika med delom in igro. Marsikatera igra – sploh vse športne ali kako drugače tekmovalne – zahteva precejšen vložek napora za doseganje zmage kot željenega cilja. In bistvena razlika ne more biti užitek v početju samem, saj tudi pri delu lahko uživamo, o čemer bom govoril nekoliko kasneje. Ključno vprašanje je, ali ima rezultat vrednost le v okviru te dejavnosti same, ali pa je vreden širše, za druge vidike oziroma področja našega življenja. Recimo, da prijatelji popoldne igrajo košarko. Obe ekipi si precej prizadevata za zmago. Ta pa za boljšo ekipo ne pomeni nič drugega kot pač zmago v tej igri. Potem se na pivu še nekaj časa hvalijo in trepljajo po ramenih, kakšne druge koristi od tega pa ni. Nekaj čisto drugega od profesionalnih košarkarjev, ki jim je to isto početje vir zaslužka. Podobno velja za hobije: precej časa in potrpljenja lahko vložimo v, recimo, izdelovanje modela jadrnice, vrednost tega pa je (poleg užitka pri sestavljanju samem) le v kasnejšem zadovoljstvu ob pogledu nanjo, ko jo občasno spustimo v bližnjem bajerju. Če pa bi nekoč te jadrnice začeli prodajati in od tega živeti, bi njihovo izdelovanje postalo delo, četudi bi v njem še vedno uživali. Delo torej razumem kot apliciranje napora za doseganje določenega cilja, pri čemer bistven delež vrednosti le-tega presega okvir dejavnosti same. Kako pa v tem kontekstu zdaj razumeti delovanje? [[Delovanje in druge aktivnosti#Opredelitev delovanja|Opredelil sem ga]] kot “voljno apliciranje napora”. Volja je potrebna takrat, ko v nekem početju nismo [[Živost, energija in celovitost|celoviti]]; obstajajo druge silnice, drugi motivi, ki jih moramo v sebi venomer premagovati, da lahko pri tem vztrajamo. Edini smiselen razlog za takšno notranje konfliktno vztrajanje pa je nadejanje koristnega rezultata, ki presega okvir tega početja samega. Lahko je to plača na koncu meseca, spisan doktorat, zgrajena hiša, izklesano telo in všečen izgled ... Nekaj torej, od česar bomo imeli takšno ali drugačno korist kasneje oziroma v širšem kontekstu življenja in je zaradi sledenja temu cilju odpovedovanje drugim, trenutno prijetnejšim aktivnostim upravičeno. Delovanje je torej smiselno v kontekstu nekega koristnega dela, nikakor pa ne pri igri. V tej bomo vztrajali le, če (oziroma dokler) v njej uživamo, saj druge neposredne koristi od njenega rezultata, po definiciji, ni.[^1] Delovanje torej obstaja le v kontekstu dela, delo pa ne vključuje nujno delovanja. Kdaj je temu tako? Najbolj očitno takrat, ko pri delu uživamo. Prizadevamo si torej za nekim koristnim rezultatom, hkrati pa že na poti k temu cilju tudi uživamo. Recimo, da imamo oljčnik. Vzdrževanje tega zahteva precejšen vložek časa in energije čez celo leto in končni cilj je zdravo, kvalitetno olje pozno jeseni, tako za lastno rabo kot mogoče za prodajo. Od tega je torej neka širša korist. A hkrati nam redno obiskovanje oljčnika in delo v njem, čeprav telesno naporno, predstavlja velik užitek. Vsako jutro se z veseljem odpeljemo tja, oljčnik obhodimo, pri tem razmišljamo, kaj bi bilo treba postoriti in to potem naredimo ... Če zaradi slabega vremena tega ne moremo, se zdi dan prazen in izgubljen. Koristen končni rezultat je skoraj stranski učinek, ne glavni razlog tega početja, čeprav bi brez njega resda tudi velik del veselja – in seveda smisla – upadel. Če je prisotno oboje, torej užitek v početju samem in koristen rezultat, ki to početje usmerja in vodi, je to delo brez delovanja. In če tako preživimo večino svojega časa, smo, po mojem razumevanju, [[Koordinate celovitosti#Desno zgoraj samoaktualizacija|samoaktualizirani]]. Ni pa to edina možnost. Nekatere vrste dela lahko ne vključujejo delovanja, ker smo jih povsem sprejeli kot neizogiben del življenja. V njih sicer ne uživamo, a ker je določene stvari pač treba opraviti, se temu v sebi ne upiramo. Vsa mala in ne-tako-mala rutinska opravila, ki jih je vsakodnevno življenje polno ... [[Strukturna odprtost oziroma zaprtost sistemov|Entropija]] je ves čas na delu[^2] in [[Življenje - fizikalne in biološke osnove|življenje kot tako]] je v bistvu – in v veliki meri – neprestan boj z njo. Pospravljanje stanovanja, nakupovanje hrane in nujnih potrebščin, plačevanje računov, vzdrževanje osebne higiene ... Sprejetje dejstva, da so vsa ta opravila za vzdrževanje določene ravni obstoja, na katero smo navajeni oziroma si jo želimo, neizogibna, je pomemben del odraščanja. Če se spomnimo, kako smo se v najstništvu temu upirali in so morali starši neprestano “težiti”, da je bilo kaj postorjeno ... Kasneje, ko začnemo skrbeti sami zase oziroma še za druge, pa vse to prej ali slej sprejmemo.[^3] In bolj kot neizogibnost takih opravil sprejmemo, manj se jim v sebi upiramo, kar pomeni, da za njihovo opravljanje potrebujemo vse manj volje. Ja, saj včasih se nam res ne da in se moramo prisiliti, večinoma pa to vsakič znova, ko je potrebno, preprosto naredimo. Včasih lahko med takšnimi opravili celo pademo v “tok” in postanejo svojevrstna meditacija. Problem takih aktivnosti pa je, da jim, četudi ne zahtevajo več napora volje in celo postanejo do neke mere meditativna, vendarle nekaj bistvenega manjka: ne navdihujejo nas, ne nudijo nobene prave, globoke živosti. Če je naš vsakdan pretežno zapolnjen z njimi, živimo [[Koordinate celovitosti#Levo zgoraj odraslo “običajno nezadovoljstvo”|običajno odraslo nezadovoljstvo]].[^4] Pa še ena možnost je, predvsem aktualna pri delih, katerih rezultata ne znamo zares napovedati. Podajamo se v nekaj novega, neznanega, negotovega. Seveda z upanjem na nekaj vrednega na koncu tega procesa, a zagotovitve, da je to res tam, oziroma je pot, ki smo jo izbrali, prava, nimamo. Ob neizogibnih težavah, zastojih, stranpoteh – ko ne vemo, kako naprej, ali se pokaže, da je potreben vložek napora veliko večji, kot smo si na začetku predstavljali – se lahko pojavijo dvomi. Se stvari lotevamo na pravi način, gremo v pravo smer? Si tega, kar naj bi dosegli, pravzaprav sploh želimo? Ko se takšna vprašanja razraščajo, postaja vztrajanje na zadani poti vse težje in zahteva vse več napora volje. Vse bolj torej postaja delovanje. Temu se lahko izognemo, če smo sposobni sprejeti brezpogojno odločitev, da bomo v izbrani smeri oziroma na izbrani način vztrajali. To je sicer, po moji izkušnji, precej težko. Če pa nam uspe, brezpogojna odločitev take dvome že v kali zatre in postane vztrajanje lažje. Če ni – oziroma si ne dopustimo – miselnih alternativ, tudi notranji boji izginejo.[^5] V praksi seveda vsako dolgotrajnejše delo vključuje vsaj nekoliko delovanja. Tudi če pri svojem delu pretežno uživamo, najbrž vključuje vidike, ki so nam manj všeč ali so nam celo odveč. Sam, recimo, se rad raziskovalno pogovarjam s klienti in rad predavam študentom, a vodenje podjetja in delo na fakulteti vključuje tudi precej duhamornih birokratskih in organizacijskih opravil, ki jih je pač treba narediti. Tudi pri tem pisanju uživam, vseeno pa moram včasih pisati o temah, ki me prav zelo ne navdihujejo, a morajo biti razdelane, saj so ključni sestavni deli porajajoče se celote. In tudi pri tistih vidikih našega dela, v katerih res uživamo, se prej ali slej utrudimo, ali pa kdaj zanje prav nismo razpoloženi, pa dela vendarle ni mogoče kar prekiniti ali odpovedati, sploh če je vezano na druge ljudi. Čez take situacije je pač treba z voljo. Tudi rutinska opravila, ki smo jih sicer sprejeli kot neizogibna, se lahko kdaj tako nakopičijo, da se moramo začeti boriti bodisi z utrujenostjo bodisi z dolgčasom, pogosto kar z obojim. In tudi brezpogojna odločitev je v absolutu praktično nedosegljiv ideal. Navadno je sprejeta na podlagi implicitnih pričakovanj poteka napredovanja in zanj potrebnega napora. Če se izkaže, da smo se v svoji oceni močno ušteli, ali celo, da si niti nismo izbrali pravega cilja, bomo verjetno popustili in je to nemalokrat tudi prav.[^6] Resnično, absolutno brezpogojna odločitev bi zahtevala iskreno pripravljenost zaradi vztrajanja pri njej tudi umreti.[^7] Naj vse skupaj povzamem in prenesem na področje meditacije, ki sem jo [[Paradoks meditacije|opredelil kot namerno vztrajanje v bivanju]], v praktičnem približku pa kot namerno vztrajanje v nedelovanju, saj sem bivanje in delovanje zoperstavil kot nasprotujoča si načina obstoja. Meditiranje je vsekakor resno delo na sebi, ki pa ne sme vključevati delovanja. V praksi od začetka to ni možno, saj gre za spreminjanje globokih bivanjskih vzorcev, ki se bodo temu upirali. Treba je torej najti način, ki voljno apliciranje napora zmanjša na minimum in s tem omogoči sproščanje tudi drugih, psihološki strukturi bolj imanentnih oblik napora. Bolj kot bo ta notranji napor odpadal, bolj bo sijala radost bivanja. V meditaciji bomo začeli uživati in potrebnega delovanja bo vse manj. Sčasoma tudi njene koristi ne bomo več videli v ničemer drugem kot v njej sami, tako da tudi delo več ne bo in bo postala igra.   [^1]: Seveda pa ima lahko igra precej posrednih koristi. Prijatelji med igranjem košarke pridobivajo telesno kondicijo in vzdržujejo družabne vezi, izdelovanje modela jadrnice razvija določene spretnosti, otroci skozi igro preigravajo kasnejše socialne vloge, predelujejo čustva, krepijo svoja razvijajoča se telesa ... Bistveno je, da so to *stranski* pozitivni učinki igre, ne pa razlog za podajanje vanjo. Igramo se preprosto zato, ker je prijetno, morebitna korist za druga področja življenja je bonus. Če pa bi se igro šli predvsem zaradi teh koristi, bi postala delo. [^2]: “Pun intended,” bi rekli Angleži. [^3]: To je tudi pomen izraza “delovne navade”. [^4]: V kolikor pa tega dolgočasnega, rutinskega vidika življenja ne zmoremo sprejeti oziroma ga uravnotežiti z bolj navdihujočim delom ali s konstruktivnimi regresijami, lahko zapademo v [[Koordinate celovitosti#Levo spodaj destruktivne regresije|destruktivne regresije]]. [^5]: Odločanje se mi zdi še posebno težko za ljudi, ki smo nagnjeni k razmišljanju. Miselnih alternativ kar ni in ni konca ... [^6]: Zastavljanje modrih brezpogojnih odločitev je pravzaprav velika umetnost. Razmislek o tem bi presegal namen tega sestavka, najbrž pa se mu posvetim kdaj kasneje. A čisto na kratko že tu: ključna se mi zdi temeljita predpriprava v smislu pretresanja čimvečjega števila alternativ, pa tudi določitev jasnih okvirjev, izven katerih odločitev več ne velja. [^7]: Kot lahko slišimo v kakšnem akcijskem filmu: “I will do this or I will die trying!”