# Središče katerih dimenzij?   Objavljeno: 30. 10. 2024 | #10-2024 ***   Z namenom [[Projekcije središča|poglabljanja razumevanja središča]] [[Krog Erosa in Thanatosa|kroga Erosa in Thanatosa]] lahko poskusimo le-tega narisati v koordinatnem sistemu dveh dimenzij, na presečišču katerih se njegovo središče nahaja. Začnimo z vodoravno osjo: #### Abscisa: pogled v prihodnost oziroma v preteklost Za absciso bi lahko rekli, da je v nekem smislu časovna dimenzija. Pravzaprav v dveh smislih. Najprej v običajnem smislu poteka stvari. Če vzamemo zaenkrat v obzir samo zgornji, erotični del kroga, je očitno, da se vsak projekt (v zelo širokem pomenu besede) enkrat začne, in sicer z zamišljanjem tega, kar hočemo udejanjiti. Sledi faza najbolj intenzivnega dela na tem, kar prej ali slej pripelje do točke, ko je vse narejeno. A ta, objektivni čas je za razumevanje psihološke dinamike manj zanimiv. Poleg tega bi bilo točko nič v tem primeru smiselno postaviti na sam začetek, torej k prvemu vzniku ideje, ne pa na sredino, v fazo najbolj intenzivnega dela na projektu. Čas pa lahko razumemo tudi drugače, doživljajsko, kot “časenje”[^1]. Bolj konkretno gre za to, kam je usmerjen naš pogled, oziroma kje se doživljajsko nahajamo v odnosu do točke največje izpolnitve, največje [[Živost|živosti]]. Doživljamo to točko v prihodnosti ali v preteklosti? Smo torej časovno pred njo, v “minusu”, ali za njo, v “plusu”? V fazi mladega Erosa je fantazija izpolnitve očitno v prihodnosti; “zvezdica“ na koncu [[Projekcije središča#Srečni do konca svojih dni ...|tega vidika iluzije linearnosti]], ki motivira vsako začenjanje. Sčasoma dobijo začetne fantazije jasnejšo obliko in se preobrazijo v konkretne naloge, ki jih je treba opraviti, da bomo zastavljeni cilj dosegli. Bolj kot vemo, kaj je potrebno narediti, bolj na tem tudi delamo in rešujemo neizogibne sprotne zaplete, kar zbudi našo kreativnost. Ko je ta aktivnost najbolj intenzivna, povleče k sebi vso pozornost in smo doživljajsko skoraj povsem v sedanjosti, lahko bi rekli “v toku”. Resda je nekje v ozadju predstava o cilju, ki ga hočemo doseči - ta motivira, osmišlja in usmerja našo aktivnost -, glavnina naše pozornosti pa je tukaj in zdaj, okupirana s konkretno nalogo, ki jo hočemo opraviti, oziroma težavo, ki jo moramo pri tem razrešiti. Prej ali slej je večina pomembnih stvari opravljenih, ostane le še manj intenzivno zaključevanje in pospravljanje, dokler ni opravljeno tudi to in je projekt dokončan.[^2] Kje je zdaj točka izpolnitve? Gledano z vidika projekta smo jo dosegli. A najbrž vsakdo pozna občutek, ko dokončanemu projektu po začetnem olajšanju sledi neka praznina: “Kaj pa zdaj?” Kar z nostalgijo gledamo nazaj na čas, ko smo bili polno angažirani v izpolnjevanje nalog in reševanje težav. Saj je bilo naporno, a takrat smo bili ustvarjalni, polni energije, *živi*. Z vidika živosti je torej vrhunec že za nami. Uvidimo lahko celo, da pravi motiv za vse skupaj mogoče ni bil v tem, da zamišljeni cilj dosežemo, ampak v procesu njegovega doseganja. Cilj je bil seveda pomemben, da je prizadevanje imelo smer in fokus, dejansko pa nas je izpolnjevala pot do njega.[^3] #### Ordinata: konstruktivna in destruktivna aktivnost Glede na povedano, je že kar očitno, da ordinata pomeni aktivnost. V fazi mladega Erosa je dejanske aktivnosti[^4] malo; vse se dogaja bolj v glavi, ko fantaziramo o tem, kar naj bi izpolnjeni cilj prinesel. Sčasoma, ko se pot do cilja konkretizira, je aktivnosti vse več in več, saj vse jasneje vidimo, kaj je potrebno narediti. V fazi zaključevanja pa aktivnost počasi spet usiha, oziroma postaja vse bolj enostavna in smo v njej manj angažirani. V tanatični fazi je podobno, le da aktivnost dobi drugačen predznak: prej smo gradili, zdaj rušimo. Po absolutni vrednosti pa je aktivnosti v zametkih Thanatosa spet malo, saj o svojem nezadovoljstvu bolj razmišljamo in ne vemo še, kaj točno bi glede tega naredili (oziroma si česa radikalnega še ne upamo narediti), v razbohotenem Thanatosu vezi, v katere smo ujeti, aktivno rušimo, v pomirjenem Thanatosu pa smo spet bolj v sebi - v spominih na porušeno preteklost in v žalovanju za njo. Največja živost je spet na sredini tega procesa, v razbohotenem Thanatosu, pri največji dejanski aktivnosti. #### Abscisa na tanatični strani: obrat časovne perspektive Če se vrnemo nazaj k abscisi, vidimo, da je časovna perspektiva na tanatični strani obrnjena - proces se s prehodom na “temno“ stran začne znova: spet smo najprej usmerjeni v prihodnost, pri čemer je ta še manj jasno opredeljena kot v fazi mladega Erosa. Oziroma bolje: opredeljena je negativno, kot odsotnost tega, kar nas moti v sedanjosti, ne kot prisotnost nečesa, kar bomo dosegli v prihodnosti. V razbohotenem Thanatosu smo povsem tu in zdaj, polno angažirani v procesu destrukcije, v pomirjenem Thanatosu pa nostalgično gledamo nazaj na to, kar smo imeli in izgubili. Ko odžalujemo in se skozi to spočijemo ter pridemo v stik s sabo, se časovna perspektiva spet obrne v prihodnost, k novemu svetlečemu cilju. Vse skupaj lahko ponazorimo takole:   ![[abscisa-ordinata.png]] *Slika 1: Središče kroga Erosa in Thanatosa v koordinatnem sistemu dimenzij časenja (abscisa) in aktivnosti (ordinata).* #### Središče v koordinatnem sistemu časenja in aktivnosti Kaj lahko zdaj povemo o središču kroga Erosa in Thanatosa? Na horizontalni osi časenja označuje točko, kjer je pozornost povsem v sedanjosti. Nobenih fantazij o prihodnosti in nobene nostalgije za preteklostjo, samo to, kar tu in zdaj dejansko je. Na vertikalni osi aktivnosti pa stanje, v katerem aktivnosti sploh ni; ne konstrtuktivne, ne destruktivne. To bi bil sicer ideal, popolna singularnost. V realni meditativni praksi smo blizu središča takrat, ko se konstruktivna in destruktivna aktivnost zelo hitro izmenjujeta; še v samih miselnih zametkih, precej pred tem ko bi imela prva priložnost, da se izrazi v vedenju. Takoj, ko se hoče neka misel oprijeti in pognati korenine, je že “izpuljena”. Ta praznina porodi novo misel, ki je spet hitro spodsekana in tako naprej. Z omenjanjem meditacije sem že nakazal, da gre za neko zelo posebno stanje zavesti. Zakaj je tu tako težko biti, oziroma sem priti? Si pravzaprav sploh želeti sem priti? Zato, ker s perspektive običajnega stanja zavesti, v katerem je živost vezana na [[Načini povečevanja živosti|dogajanje in spreminjanje]], odsotnost vsakršne aktivnosti zgleda precej podobno *Smrti*. Toda če je tako in če velja, da je [[Živost|skupni imenovalec vseh naših motivov bežanje od Smrti in iskanje Življenja]], zakaj potem okoli središča vendarle krožimo, četudi ne zares namenoma? Zakaj samo ne zbežimo proč in krog s tem razbijemo? Ker slutimo, da je tam noter vendarle še nekaj drugega, da je v polni prisotnosti in brezpogojenem (ter zato povsem pasivnem, saj nimamo več ne [[Vrste motivov#Potrebe|potrebe]] ne [[Vrste motivov#Želje|želje]] karkoli spremeniti) sprejetju tega, kar je, tudi izjemna živost, *Življenje*. K temu nas nezadržno vleče, hkrati pa se navidezne Smrti, v katero je odeto, tudi bojimo. Tako smo kot Luna, ki ves čas pada proti Zemlji, a jo zaradi dovoljšnje obodne hitrosti tudi venomer zgreši. #### Kolaps oziroma razprtje dimenzije živosti Lahko bi rekli, da je središče pravzaprav stisnjena, vase sesedena [[Živost|dimenzija živosti]]. Smrt in Življenje skupaj, eno izhajajoče iz drugega, iz Niča izhajajoč Vse. Gledano z druge smeri - in mogoče bolj točno oziroma bolj povedno - pa je dimenzija živosti v običajnem stanju zavesti razprto središče. Oziroma bolje, prav to razprtje definira običajno stanje zavesti. Vse oblike [[Iluzija linearnosti|iluzije linearnosti]] so pravzaprav točno poskusi, da bi od Smrti pobegnili. “Zvezdica” na njihovem koncu je dejansko [[Projekcije središča|projekcija]] samo enega vidika središča in iluzorna prav zato, ker išče Življenje brez Smrti. Dimenzija živosti kot temeljna motivacijska dimenzija je pravzaprav v celoti projekcija središča na obod kroga, oziroma bolje, na tangento, katere dotikališče je odvisno od faze kroga, v kateri smo. Situacijo za najpreprostejši primer [[Projekcije središča#Srečni do konca svojih dni ...|iluzije “srečni do konca svojih dni”]], značilno za fazo mladega Erosa, prikazuje slika 2:   ![[živost - projekcija središča.png]] *Slika 2: Dimenzija živosti je v običajnem stanju zavesti razprto središče kroga Erosa in Thanatosa.*   V tem primeru je dotikališče kar tam, kjer se v krogu trenutno nahajamo. V prihodnost je projicirana pot v Življenje, v preteklost pa, še pod vtisom faze pomirjenega Thanatosa, iz katere smo pravkar izšli, slutnja Smrti, od katere bežimo. Pri drugih oblikah iluzije linearnosti je to nekoliko drugače. Pri [[Projekcije središča#Dobri stari časi ...|“dobrih starih časih”]] je dotikališče spet tam, kjer trenutno smo, le da je časovna perspektiva obrnjena: veličastno Življenje je za nami, pred nami pa le perspektiva Smrti od dolgočasja. Temu poskušamo ubežati tako, da Smrt prehitimo in sami stopimo v Thanatos. Ko smo enkrat na tanatični strani, pa je pri [[Projekcije središča#Svoboda od ...|“svobodi od”]] dotikališče na nasprotni strani dimenzije aktivnosti, v fazi pomirjenega Thanatosa, saj žalovanje že anticipiramo in je ta anticipacija pomemben dejavnik, ki nas v fazi zametkov Thanatosa tudi nekaj časa zadržuje. Bojimo se ne zgolj napora in bolečine rušenja, ampak predvsem žalosti, ki bo nastopila po njem. Tako se bo lahko tudi pot k Življenju začela šele takrat, ko bomo do konca odžalovali; stanje pred tem diši po Smrti. In nazadnje je situacija pri iluziji [[Projekcije središča#Kaj smo imeli ...|“kaj smo imeli”]] simetrično nasprotna: dotikališče je v fazi zametkov Thanatosa; preprosto Življenje je bilo pred to točko, za njo pa Smrt globoke žalosti.[^5]     [^1]: Izraz si sposojam pri fenomenologiji, natančneje pri Heideggerju, ki govori o tem, kako se časovnost, v kateri tubit neizogibno obstaja, venomer poraja - *se časi*. Sam ga uporabljam v približno podobnem, čeprav zaenkrat precej bolj ohlapnem pomenu. [^2]: Zaradi lažje ponazoritve poante govorim o projektu kot nečem jasno definiranem; vsi “projekti” seveda niso takšni, kljub temu pa imajo v osnovi enak časovni potek. [^3]: Tema je lepo in eksplicitno prikazana v filmu *Peaceful warrior* (2006). [^4]: Mišljena je res dejanska aktivnost, ki je namenjena udejanjanju projekta (seveda ustrezna naravi projekta - lahko tudi mentalna, če gre za intelektualni projekt), ne pa “aktivnost” v smislu fantaziranja. Res, da se tudi pri tem v mislih precej dogaja, a ta mentalna aktivnost je nekako “v prostem teku”, ni še aplicirana na realnost. [^5]: V točkah stika kroga z dimenzijama časenja oziroma aktivnosti je situacija drugačna. Takrat smo za hip v stiku s središčem, bodisi na pasiven bodisi na aktiven način. Nekoliko sem o tem že pisal [[Podvzorci kroga Erosa in Thanatosa#Središče|tukaj]], najbrž pa se k temu še vrnem.