# Projekcije središča   Objavljeno: 24. 9. 2024 | #09-2024 ***   [[Krog Erosa in Thanatosa]] sem opisal kot splošen vzorec človeških procesov na vseh ravneh organizacije, od individualne do družbene. Poganja ga [[Živost in življenje|konfliktnost]] med temeljnim motivom iskanja živosti na eni in motivom zagotavljanja varnosti na drugi strani. Bolj natančno: poganja ga [[temeljna napaka atribucije živosti]], zaradi katere ustvarjamo [[Varnost življenja in varnost živosti|strukture varnosti]], ki prej ali slej postanejo zadušljive in jih je treba porušiti, da lahko nastopi nova [[živost]]. Vsak krog pa ima svoje središče; tisto, kar ga drži skupaj, ga definira. Kaj je torej središče kroga Erosa in Thanatosa? Kakšne so njegove značilnosti? Nekoliko sem o tem že pisal; središča se namreč v svojem naravnem poteku dotaknejo vsi [[Podvzorci kroga Erosa in Thanatosa|njegovi podvzorci]]: “večni mladenič” takrat, ko se ravno nečemu, kar bi ga lahko ujelo, izmakne in preden začne žalovati za možnostmi, ki jih je spustil. “Dekadenca” takrat, ko se drama pomiri, a preden človeka zamika, da bi si poiskal novo zabavo. “Destruktivnost”, ko so notranje napetosti skozi uničevanje katarzično sproščene in preden se začnejo spet kopičiti. “Generativnost” pa, ko je projekt končan in ustvarjalec počiva, pred vznikom ideje oziroma motivacije za novega. To so faze nekakšnega “visenja vmes”, spontanega bivanja v sedanjosti, ko so vse ustvarjalne oziroma uničevalne napetosti pomirjene in preden se začnejo znova kopičiti. Te faze lahko trajajo zgolj trenutek, lahko dan ali dva; več skorajda ne, saj nas tok podvzorcev po svoji notranji nujnosti odnese naprej. Oziroma, če bi tu ostali dalj časa, bi to že pomenilo bivanje v središču in izstop iz omenjenih podvzorcev. Ostajanje v središču bi tudi zahtevalo zavestno odločitev, kar pa je treba razumeti in znati. Možen pristop k razumevanju središča je, da si pogledamo fantazme naših prizadevanj in hrepenenj v različnih fazah kroga Erosa in Thanatosa. Kaj nas poganja, kaj vznemirja, o čem sanjarimo v mladem Erosu in do česa smo nostalgični v starem? Kaj je v ozadju zametkov Thanatosa in za čim žalujemo v pomirjenem Thanatosu? To so vse oblike [[Iluzija linearnosti|iluzije linearnosti]], ki je potrebna za delovanje kateregakoli motiva. Pregloboko - a po drugi strani ne dovolj globoko - zavedanje krožnosti človeških procesov nas lahko ohromi. Eno, najbolj prototipično obliko iluzije linearnosti sem nekoliko [[Iluzija linearnosti|že obravnaval]], zato si jo poglejmo najprej.   #### Srečni do konca svojih dni ... To je iluzija vseh novih začetkov (slika 1). Iluzija linearnosti v fazah mladega Erosa. Ključen del živosti, ki jo prinaša novo začenjanje, je poleg novosti, svežine in potenciala neskončnih možnosti tudi implicitna predstava o [[*IDEJA SREČE|sreči]], ki bo nastopila kot rezultat nove smeri naših prizadevanj. Ko nastopimo novo službo, se vpišemo na študij, vstopamo v nov partnerski odnos, kupimo novo stanovanje ... Celo pred čim tako banalnim, kot je recimo dopust, vsakič implicitno upamo, da nam bo to prineslo neko izpolnitev, ki je prav zares ne znamo opredeliti. Upanje je, da bo zapolnjen vsaj del neke praznine, da bo izpuhtelo vsaj nekaj našega “običajnega nezadovoljstva”, ki tako definira [[človeško stanje]]. In k tej fantaziji večinoma sodi tudi, da bo ta dosežek potem trajen: “srečni bomo do konca svojih dni ...”[^1] Ne bo več prizadevanj, ne bo več boja in truda, ne bo več padca in nadaljnjega vrtenja po krogu Erosa in Thanatosa; nekaj bistvenega bo usvojeno oziroma pridobljeno in nastopil bo mir.   ![[srečni do konca.png]] *Slika 1: Iluzija linearnosti v fazi mladega Erosa. To, kar začenjamo, bo šlo samo še na bolje in rezultat bo neka nedefinirana, trajna sreča.*   Kakšna je doživljajska kvaliteta te “zvezdice”, h kateri so usmerjena naša prizadevanja? Seveda za različne ljudi različno, a če pogledam globlje v svoje lastne predstave o tem, se mi vendarle zdi, da je v njih nekaj splošnejšega, nekaj občečloveškega. Vsekakor tam najprej ni neprijetnih doživetij. Mogoče se razumsko zavedam, da vse ne bo rožnato, na globlji doživljajski ravni pa tega ne čutim, nekako ne jemljem resno. Samo neskončno nizanje prijetnih doživetij pa tudi ne zaobjame vsega. Nekaj zelo živega je tam, nekaj skrivnostnega, vznemirljivega in prav zaradi tega tako privlačnega. Pridevnik “numinozno” mi prihaja na misel, čeprav je verjetno premočan za opis fantazme v ozadju večine posvetnih prizadevanj. A vendarle ... Slutnja neke pomirjene, stabilne živosti, ki je sicer obarvana z vsakokratnim konkretnim ciljem, a ga hkrati tudi presega.   #### Dobri stari časi ... Na drugi strani kroga Erosa in Thanatosa, v fazah starega Erosa, se iluzija linearnosti kaže kot nostalgija za “dobrimi starimi časi”. Verjetno vsaka generacija ljudi v srednjih in starih letih[^2] čuti, da gre svet v napačno smer, da je mladina ponorela ... Včasih so bile stvari bolj preproste, bolj naravno pravilne, ljudje s(m)o živeli bolj umirjeno in srečno. Zdaj je vse nekako čudno in nenaravno ...[^3] Zanimivo je, da se v družbenih fazah dekadence ta občutek razširi tudi na mlajšo populacijo. Jacques Barzun, francoski zgodovinar, kot eno od bistvenih značilnosti dekadence navaja “primitivizem”: razširjena prepričanja, da se je treba vrniti k naravi, k preprostemu življenju, tudi [[STRUKTURA REVOLUCIJ|k bolj tradicionalnim družbenim normam]]. Družbeno dogajanje kot da je ušlo izpod nadzora, kot da je svet padel s tečajev in se je treba vrniti par korakov nazaj ter stvari zastaviti bolje. Kolikor lahko vidim, so taka stališča v sedanjem času zelo prisotna. Če poskušam ta sentiment generalizirati, bi rekel, da gre za občutek, da smo včasih - kot posamezniki ali kot civilizacija oziroma celo človeštvo - nekaj zelo vrednega imeli, pa potem nekako, zaradi neumnosti oziroma nevednosti, tudi pohlepa, to izgubili. Stvari so bile čiste in preproste, ljudje so živeli moralno, naravno so vedeli, kaj je prav in kaj narobe. Hinduistična predstava o štirih yugah je mogoče najbolj ekspliciten, celo matematično razdelan izraz tega. Na začetku vsakega cikla najprej Krita (oziroma Satya) yuga - zlata doba, ki traja najdalj, saj je podprta z vsemi štirimi stebri moralnosti -, potem vsaka doba za četrtino tega časa krajša, saj je manj stabilna, ker je podprta s stebrom moralnosti manj ... Sedaj smo v zadnji, temni Kali yugi, ko je svet v kaosu. Najhujše pa nas pravzaprav še čaka, saj smo šele dobro stopili vanjo ...[^4] Slika te oblike iluzije linearnosti bi bila zrcalno nasprotna prejšnji (slika 2): tam daleč v preteklosti je bilo neko stabilno stanje sreče in pravilnega, nravnega življenja, kateremu pa je postopoma, a vse hitreje, sledil padec v sedanje zmedeno, pokvarjeno, dekadentno stanje. Podobno kot prej je “zvezdica” dojeta kot stabilno stanje brez prave notranje dinamike, kot neko zamrznjeno stanje v času.   ![[dobri stari časi.png]] *Slika 2: Iluzija linearnosti v fazi starega Erosa. Včasih je bilo življenje preprosto in čisto, a smo to nekako zgubili in se znašli v sedanji dekadenci.*   #### Svoboda od ... V tanatični fazi kroga gre za rušenje okostenelih, zadušljivih struktur varnosti, da lahko nastopi nova živost. Otresti se hočemo nečesa, odvrgli bi “staro kožo”, se prelevili. Fantazme “sreče” imajo zato tukaj bolj kvaliteto odrešitve kot izpolnitve. Z drugimi besedami: opredeljene so negativno, kot *svoboda od* nečesa, ne pa prizadevanje k nečemu. Vemo, česa se hočemo znebiti; ujetost v zlati kletki starega Erosa doživljamo kot temeljni vzrok svojega nezadovoljstva in ko tega ne bo več, bo nekako vse bolje. Kako točno, ne vemo, a glavno, da bomo lahko spet dihali, potem bo že nekako ... “Zvezdica” je seveda tudi tukaj na svetli polovici, a komaj; prave vsebine še nima, je zgolj slutnja potenciala nove živosti (slika 3).   ![[svoboda od.png]] *Slika 3: Iluzija linearnosti v fazi zametkov Thanatosa. Samo, da se rešimo vsega, kar nas omejuje, pa bo lahko nastopila neka nova živost.*   V tej fazi se sicer lahko pojavljajo tudi kakšne bolj pozitivno opredeljene fantazije, ki pa se navadno razblinijo takoj, ko so okovi razbiti in je “svoboda” dosežena. V partnerskih odnosih se v tej fazi pogosto pojavljajo kakšne zaljubljenosti, ki nas potegnejo čez napor in bolečino rušenja aktualnega odnosa. Praznina “svobode od” navadno ni dovolj velik motivator, oziroma se je tudi bojimo. Zdaj vendarle nekaj imamo in brez predstave, da nas na koncu mučnega procesa destrukcije tudi nekaj konkretnega čaka, da tam ni zgolj polje neskončnega potenciala, si tega ne bi upali spustiti. So pa te zaljubljenosti praviloma precej “fantastične”; v ljudi, ki mogoče niso zares dosegljivi ali s katerimi sicer, v bolj uravnoteženih duševnih stanjih, ne bi hoteli kaj dosti imeti. Kot rečeno, pa se sijaj teh fantazij razblini takoj, ko svojo funkcijo opravijo in se znajdemo na drugi strani rušenja. To nas pripelje do nove oblike iluzije linearnosti:   #### Kaj smo imeli ... V fazi pomirjenega Thanatosa se časovna perspektiva spet obrne: prej smo gledali naprej, v slutnjo svetle prihodnosti, zdaj nazaj, v dobro znano preteklost, ki se kar naenkrat ne zdi več tako zadušljiva, kot se je, ko je bila še sedanjost; pojavijo se dvomi, če smo naredili prav, da smo to porušili. Bolj se zavedamo vsakodnevnih stvari - v primeru porušenega odnosa recimo kakšnih malih skupnih rutin -, ki so bile tako samoumevne, da jih še opazili nismo. Ko pa jih naenkrat ni več, se zavemo, kako globoko so pletle časovno tkanino tega odnosa. Ko nekaj pogrešamo, za nečim žalujemo, se navadno ne spominjamo velikih, pomembnih dogodkov ali izjemnih izkušenj v zvezi s tem; oziroma ob spominu nanje vsaj nimamo globljih čustvenih reakcij. Tisto, kar najbolj boli, je odsotnost vsega, kar je bilo samoumevno, a je vendarle - in prav zato - neizbrisno zaznamovalo določeno obdobje.[^5] Kot če gledamo fotografijo: pozorni smo seveda na tisto, kar predstavlja lik - recimo obraz -, a predstavljajmo si zdaj ta obraz na popolnoma belem ozadju, brez recimo z bršljanom obraščenega starega zidu za njim, ki nas spomni potovanja, na katerem je bila slika posneta ... Lik brez ozadja je, iztrgan iz konteksta, prazen in sterilen. Prej smo iskali živost novega vznemirjenja, zdaj se nam zdi, da bi lahko živost našli tudi v teh malih stvareh, če bi le bili dovolj modri, da bi jih znali ceniti. Če bi bili nanje dovolj pozorni, da ne bi zdrsnile v samoumevno ozadje zavesti, bi mogoče lahko vsak dan opazili kaj novega in zanimivega, postopoma prodrli v njihov globlji pomen;[^6] vsak dan bi čutili hvaležnost za to, kar imamo, namesto hrepenenja po tem, česar nimamo. Slika te iluzije linearnosti je spet zrcalna prejšnji: “zvezdica” je na svetli polovici, a komaj (slika 4). “Dobri stari časi” zdaj ne pomenijo neke mitske zlate dobe, ko je bilo vse čisto in pravilno in moralno, ampak zavedanje vrednosti ter pomena malega in vsakdanjega. “Sreča je v malih stvareh” je sicer marketinško že precej obrabljen slogan, kar pa ne pomeni, da nima veljavnosti. V fazah pomirjenega Thanatosa je to globoko dojeta resnica.   ![[kaj smo imeli.png]] *Slika 4: Iluzija linearnosti v fazi pomirjenega Thanatosa. Žalovanje za tem, kar smo imeli. S te perspektive se ne zdi več tako omejujoče, kot se je prej.*   #### Okusi brezčasnosti Skupna značilnost vseh teh iluzij linearnosti je, da je “zvezdica” na koncu naših prizadevanj oziroma pogrešanj nekako brezčasna. Ko bo doseženo tisto nekaj, bo to *to*; nadaljnjega razvoja več ne vidimo, saj ne bo potreben, oziroma ni pomemben. Srečni bomo *do konca svojih dni* ... Da se le osvobodimo vseh okov, ki nas vežejo, potem *bo že nekako* ... Oziroma, ko je pogled obrnjen v preteklost, je tisto nekaj, kar je bilo izgubljeno, bilo *to* in kot tako ni imelo notranje dinamike. Mitska zlata doba je bila stabilna, ker je bila popolna, male vsakodnevne stvari pa so po definiciji vsak dan približno enake. Namesto “iluzija linearnosti”, bi lahko rekel tudi “iluzija statičnosti”. Odvisno od tega, ali smo pozorni na cilj ali na pot do njega (oziroma na izhodišče ali na sestop iz njega). Vzrok temu bi lahko bil preprosto v nezmožnosti, da si kompleksnejšo dinamiko nekje v prihodnosti oziroma preteklosti predstavljamo. Kot si recimo, če pomislimo na nek kraj, to naselje najprej predstavljamo v grobih obrisih in v umu ne vidimo takoj vseh posameznih ulic, hiš in trgov, tudi če ga dobro poznamo. Neke oddaljene prihodnosti oziroma preteklosti pa še poznamo ne zares. No, razen preteklosti, za katero žalujemo v fazi pomirjenega Thanatosa. Dejstvo, da je statična tudi ta, oziroma bolje, da pogrešamo prav tisti njen del, ki je bil statičen (v smislu vsak dan približno enak), pa mi daje misliti, da gre tu za nekaj globljega. Da hrepenimo prav po brezčasnosti, miru, vendar takem, ki bi bil hkrati globoko živ, kar je v običajnem stanju zavesti, v katerem je [[Načini povečevanja živosti|živost vezana na novost]], nemogoče. Menim, da so “zvezdice” na koncu vseh različnih iluzij linearnosti pravzaprav projekcije središča kroga Erosa in Thanatosa (slika 5), pri čemer nas v različnih fazah kroženja privlačijo različni atributi le-tega. V mladem Erosu neka presežnost, numinoznost, v starem Erosu čistost in preprostost, v zametkih Thanatosa notranja svoboda, v pomirjenem Thanatosu pa polna prisotnost v tem, kar je.   ![[projekcija.png]] *Slika 5: Fantazija sreče na koncu iluzije linearnosti je pravzaprav projekcija središča kroga Erosa in Thanatosa.*   Da bi razumeli, zakaj okoli središča krožimo, namesto, da bi se podali naravnost k njemu, zakaj vsakič zasledujemo samo enega od njegovih aspektov, namesto da bi zajeli kar vse hkrati, pa moramo natančneje razčleniti, [[Središče katerih dimenzij?|katere dimenzije]] pravzaprav definirajo prostor, v katerem se krog Erosa in Thanatosa vrti in na presečišču katerih se nahaja njegovo središče.   [^1]: Primer odpravljanja na dopust ne sodi povsem v ta vzorec; seveda vemo, da bo trajal omejen čas in se bomo po tem vrnili v vsakdanje življenje. Vsekakor pa takrat, ko se odpravljamo, o tem neizogibnem povratku ne razmišljamo, gledamo le v izpolnitev, ki jo pričakujemo od spremembe okolja in načina življenja. [^2]: Lok individualnega življenja bi lahko razumeli kot zgornji, erotični del kroga Erosa in Thanatosa - oziroma v starosti segajoč v zametke Thanatosa. [^3]: Douglas Adams, avtor kultnega Štoparskega vodnika po galaksiji, je nekje podal zanimiv dovtip (parafraziram): Tehnologija, ki obstaja, ko se človek rodi, je doživeta kot normalen del sveta; tako pač je. Tehnologija, ki se pojavi v njegovih najstniških letih, je vznemirljiva in ponuja odlične karierne možnosti. Tehnologija, ki pride v uporabo, ko je človek preko tridesetega, pa je dojeta kot “hudičevo delo”, ki vodi v propad civilizacije. [^4]: Štiri yuge naj bi bile del [celotnega cikla](https://en.wikipedia.org/wiki/Yuga_cycle), ki naj bi trajal kar 4.320.000 let. Sledijo si takole: *Krita (oziroma Satya) yuga* (1.728.000 let), *Treta yuga* (1.296.000 let), *Dvapara yuga* (864.000 let) in *Kali yuga* (432.000 let). Vsaka yuga je torej za četrtino krajša od prejšnje, saj je podprta s stebrom moralnosti manj. Ti so: strogost, čistost, sočutje in resnica. Najprej odpade strogost, potem čistost, potem sočutje; v zadnji, Kali yugi ostane samo še resnica. [^5]: Ta tema je umetniško nazorno prikazana v filmu *Ko Jagenjčki obmolknejo* (*The Silence of the Lambs*, 1991) z Jodie Foster in Anthonyjem Hopkinsom v glavnih vlogah. [^6]: Tale pa v filmu *Dim* (*Smoke*, 1995) v režiji Waynea Wanga.