# Koordinate celovitosti   Objavljeno: 6. 5. 2023 | #05-2023 ***   [[Živost, energija in celovitost|Osnovni pomen celovitosti]] se nanaša na stopnjo usklajenosti naših [[Vrste motivov|motivov]] v danem trenutku. V nekem (krajšem) časovnem razdobju so ti lahko medsebojno usklajeni, oziroma eden med njimi močno prevlada, v drugem pa si nasprotujejo. To se spreminja pod vplivom različnih dejavnikov, recimo trenutne zadovoljenosti naših [[Vrste potreb|potreb]] pa tudi drugih značilnosti trenutne situacije, tako notranje (v smislu različnih vidikov našega psihofizičnega stanja) kot zunanje (v smislu zahtev, omejitev in priložnosti, ki jih okoliščine vsebujejo oziroma ponujajo). Vzemimo recimo vznik določene [[Vrste želja|želje]]: sprehajamo se po mestu in razmišljamo o čemerkoli že, dokler ne pridemo mimo stojnice s sladoledom. Pogled nanjo zbudi spomin na prijetnost okusa sladoleda, bolj v ozadju pa tudi na začasno [[Skriti užitek užitka|potopitev v trenutek na podlagi te prijetnosti]] - pojavi se želja in privoščimo si kepico. Prej o sladoledu nismo razmišljali, stojnice z njim nismo iskali; želje, skratka, ni bilo. Zbudila jo je situacija, prišla je nekako “od zunaj”. Primer porajanja želje “od znotraj“ bi bil, da smo raztreseni ali pa nekako prazni in bi se radi za kratek čas ustavili, se umirili, si vzeli “svojih pet minut”. Pojavi se misel na sladoled, katerega prijetnost na nas pogosto učinkuje tako. Še ena možnost bi bila, da sladoleda (in drugih sladkarij) pojemo toliko, da se je naša presnova temu že tako prilagodila, da smo od sladkorja dejansko [[2 - V DELU/30 - IDEJE/ODVISNOST|odvisni]]. Začutimo hrepenenje po nečem sladkem. Ker je poletje, pride najprej na misel sladoled. A v tem primeru pravzaprav ne gre več za željo, ampak za [[Vrste potreb|potrebo]]. Primer lahko peljemo še naprej: recimo, da v trenutku, ko se pojavi želja po sladoledu, mimo priteče športnik izklesanega telesa in nas spomni, da bi tudi mi radi bili zdravi, vitki in močni, kar ustvari konflikt med trenutno željo in ravnokar zbujeno, a sicer že dolgo tlečo [[Vrste teženj|težnjo]]. Moč naših različnih motivov se, skratka, venomer spreminja v odvisnosti od notranjega ter zunanjega dogajanja in v vsakem danem trenutku so medsebojno lahko bolj ali manj usklajeni. Celovitost v trenutku si torej lahko predstavljamo na dimenziji, ki se razteza od popolne, paralizirajoče razpetosti na eni strani, do popolne, usmerjene usklajenosti na drugi (slika 1).   ![[koordinate-celovitosti1.png]] *Slika 1: Dimenzija celovitosti v trenutku.*   ### Celovitost v času Usklajenost naših motivov v posameznem trenutku pa ni edini relevanten vidik celovitosti. Čeprav je na nek način res, da [[2 - V DELU/30 - IDEJE/ČAS|obstaja zgolj sedanji trenutek]], je res tudi, da naša aktivnost v določenem trenutku oblikuje stanje stvari v naslednjih - tako v nas kot v okolju -, kar postavlja okvire možnostim nadaljnjega zadovoljevanja naših motivov ter vpliva na odnose med njimi. Recimo, da se na nekoga močno razjezimo in v afektu izrečemo tudi par žaljivih. Čez dan ali dva, ko se pomirimo, se tisto, kar nas je razkurilo, sploh ne zdi več tako pomembno in spet začutimo, da imamo to osebo radi. To bi ji radi pokazali, a žal ni več mogoče, saj je iz prizadetosti prekinila stike. Čez čas se nam uspe opravičiti, a odnos ni več tako sproščen, kot je bil. V trenutku afekta smo bili zelo celoviti. Izražanje besa je prevladalo nad vsemi drugimi motivi in dobro nam je delo, saj smo nekatere stvari že predolgo tlačili v sebi. A to je seveda imelo posledice. Drugo osebo smo prizadeli, zaradi česar se je njen odnos do nas spremenil. Čustev naklonjenosti ji ne moremo več izražati, prav tako teh izrazov ne dobivamo več od nje, pa si jih zelo želimo, jih mogoče celo potrebujemo. Celovitost v enem trenutku je šla na račun celovitosti v naslednjih, saj moramo zaradi tega zdaj nekatere svoje motive zadrževati, oziroma ostajajo neizpolnjeni. Ali pa variacija prejšnjega primera s težnjo k zdravju in telesni kondiciji ter sladoledom. Recimo, da že nekaj časa pridno telovadimo in zdravo jemo. Rezultati se počasi kažejo, počutimo se in zgledamo vse bolje. Potem pa si v trenutku raztresenosti privoščimo sladoled. Ta želja prevlada nad vsemi ostalimi motivi, za trenutek smo celi. Ko pa je zadovoljena, kmalu dobimo slabo vest, ki jo najprej skušamo zadušiti tako, da se najemo še čokolade, nekako po principu “kamor je šel bik, naj gre še štrik ...” Počutje je seveda še slabše, saj smo telo, ki se je ravno dobro razstrupilo, spravili v šok, predvsem pa zato, ker smo veliko tega, kar smo prej s trudom počasi zgradili, v par urah porušili. [[POJEM NAMERE|Namera]] k zdravju in moči je potolčena; le s težavo se spravimo nazaj k prejšnji disciplini, saj si ne zaupamo več, da smo jo res pripravljeni oziroma zmožni vzdrževati. Spet smo celovitost v enem trenutku plačali z necelovitostjo v naslednjih.[^1] Vidimo torej, da celovitost v posameznem trenutku ne pomeni kaj dosti, če se smer rezultante naših motivov močno spreminja in tisto, kar smo začeli v enem trenutku, v naslednjem porušimo.[^2] Prej ali slej je rezultat neizogibno spet necelovitost, saj posledice naših dejanj ostajajo in nas vlečejo v različne smeri. Zaradi tega je potrebno uvesti še koncept celovitosti v času, ki pomeni, da skozi čas delujemo v isto smer; naša zaporedna dejanja se nadgrajujejo, ne pa spodkopavajo. Zaenkrat privzemimo, da je dimenzija celovitosti v času pravokotna na dimenzijo celovitosti v trenutku; s tem dobimo koordinatni sistem, kot ga prikazuje slika 2:   ![[koordinate-celovitosti2.png]] *Slika 2: Koordinatni sistem z dimenzijo celovitosti v trenutku na abscisi in dimenzijo celovitosti v času na ordinati.*   Dobili smo štiri kvadrante kot kombinacije obeh dimenzij, poglejmo si vsakega od njih podrobneje.   ### Desno spodaj: otroška spontanost Otroci so simpatični, ker so spontani. Kar začutijo, izrazijo, kar jih prime, naredijo. Nič ne kalkulirajo, ne tehtajo plusov in minusov, ne ukvarjajo se s posledicami; tudi zato, ker njihova dejanja prav velikih navadno nimajo. Seveda nekateri dozorijo prej, drugi kasneje - odvisno od temperamenta in okoliščin -, a za večino predšolskih in tudi mlajših osnovnošolskih otrok ta opis najbrž kar velja. Z drugimi besedami: v vsakem danem trenutku so celoviti, pri čemer pa se njihovi motivi in interesi lahko hitro spreminjajo. En dan jih zanima nekaj, potem jih povleče nekaj drugega, čez par dni se lahko vrnejo k prvemu interesu, ali pa tudi ne ... Ker še nimajo oblikovanega [[KONCEPT SEBE|koncepta sebe]], je vse le igra. Čeprav se skoznjo učijo in pridobivajo dragocene izkušnje, nimajo ideje, da je treba na čemerkoli posebej delati, karkoli graditi. Ta podoba je seveda karikirana. Določeni interesi lahko otroke držijo več časa, nekateri imajo kakšen zelo [[POTI DO SAMOAKTUALIZACIJE|izrazit talent, ki jih že od malih nog vleče pretežno v isto smer]]; jasno je tudi, da opisujem otroštvo v družini oziroma družbi relativnega materialnega blagostanja, kjer lahko otroci res živijo svoje otroštvo in jim ni treba prezgodaj skrbeti za preživetje. Oziroma starši in širša družba skrbijo, da njihova dejanja ostajajo v okvirih igre in nimajo dolgoročnejših posledic. A pustimo variacije na temo, prikazati hočem princip: v odsotnosti fiksne [[KONCEPT SEBE#Identiteta|identitete]] lahko polno sledimo vsakokratnemu trenutnemu [[Vrste motivov|vleku]]. Skozi to se vsekakor razvijamo in pridobivamo izkušnje, vendar brez posebnega načrta oziroma cilja. Situacijo prikazuje spodnja slika:   ![[koordinate-celovitosti3.png]] *Slika 3: Otroška spontanost. V vsakem danem trenutku so celoviti, rezultanta njihovih motivov je močna, njena smer pa se skozi čas močno spreminja.*   Tak način življenja seveda ne more trajati v nedogled. Prej ali slej je treba prevzeti odgovornost za svoja dejanja, začeti načrtovati prihodnost - se recimo odločiti za študij oziroma poklicno pot -, prevzeti odgovornost še za koga oziroma kaj drugega. Skratka, treba je odrasti[^3], kar nas pripelje v nasprotni kvadrant.   ### Levo zgoraj: odraslo “običajno nezadovoljstvo” Oblikovali smo [[KONCEPT SEBE|koncept sebe]], utrdili identiteto, se umestili v medosebne odnose in širšo družbo. Razvili smo dovoljšnjo sposobnost [[Akcija in misel|inhibicije trenutnih impulzov]], kar nam omogoča, da vestno hodimo v službo, vztrajamo v partnerskem odnosu, skrbimo za družino, vzdržujemo stvari, ki jih posedujemo. Mladostna spontanost in živost je večino časa zgolj lep spomin; prevladala je težnja po [[Varnost življenja in varnost živosti|varnosti]]. Motivi, ki se znotraj teh okvirov ne morejo izraziti, še vedno obstajajo, vendar jih večino časa uspevamo držati na vajetih, kar pa zahteva precej energije. Težko vzdržujemo pozornost na dolgočasnih opravilih, saj nam misli ves čas uhajajo k bolj zanimivim stvarem. Tudi v partnerskem odnosu nismo več celi, zaljubljenost je že zdavnaj minila, smo v fazi [[Krog Erosa in Thanatosa|starega Erosa]]. Pojavljajo se fantazije o še čem ali kom drugem, ki pa jih ne realiziramo, saj se zavedamo posledic, katerih se preveč bojimo, oziroma si jih ne želimo. Hkrati svojo celokupno energijo tudi na različne načine zbijamo, da moč nasprotujočih si motivov ne bi preveč narasla in bi nastopilo [[Živost, energija in celovitost|stanje agonije]]. Skozi čas smo sicer precej konsistentni, vendar je rezultanta naših motivov večinoma bolj šibka. V naši aktivnosti ni pravega elana, nad ničemer nismo preveč navdušeni, “guramo pa ide”.. (slika 4). Ker pa vendarle delujemo ves čas pretežno v isto smer, lahko sčasoma vzpostavimo precejšnje materialno blagostanje, kar nam omogoča različne načine blaženja tega običajnega nezadovoljstva. Najpogosteje so to konstruktivne regresije in hobiji.   ![[koordinate-celovitosti4.png]] *Slika 4: Odraslo običajno nezadovoljstvo. Skozi čas pretežno sledimo isti smeri, vendar notranje konfliktno.*   Pod konstruktivnimi regresijami mislim občasne načrtovane in časovno ter finančno (oziroma širše energetsko) zamejene povratke v otroško spontanost. Tipičen primer je poletni dopust. Po celem letu vestnega opravljanja delovnih dolžnosti in izpolnjevanja drugih odraslih obveznosti si privoščimo nekaj tednov časa, ko spet lahko sledimo vsakokratnemu trenutnemu impulzu: spimo, dokler se nam ljubi, se sproti odločamo, kaj bomo počeli, pri čemer izbiramo bolj kot ne med samo prijetnimi možnostmi. Praviloma gremo tudi nekam ven iz običajnega okolja, da nas ne povleče v ustaljene rutine, oziroma da doživimo dovolj [[Načini povečevanja živosti|novega in zanimivega]]. Seveda ne preveč; ravno prav za naš osebni optimum v [[Živost in varnost|odnosu med varnostjo in živostjo]]. Čas dopusta vnaprej načrtujemo, temu namenimo določena sredstva v skladu z našim proračunom, razmislimo, kakšno razmerje med udobjem in avanturo nam bo dalo hkrati dovolj novosti in počitka. Te regresije so konstruktivne z vidika vzdrževanja našega običajnega življenja. Čeprav jim namenimo nekaj časa in sredstev, se to zgodi v dobro zamejenih okvirih, ki ne ogrozijo povratka v siceršnje strukture varnosti. Pravzaprav ta povratek celo olajšujejo, saj si v tem času “napolnimo baterije“ - zbudimo dovoljšnjo živost - kar nam olajšuje nadaljnje opravljanje obveznosti in izpolnjevanje dolžnosti. Navadno je tak čas tudi družbeno vsaj na pol institucionaliziran - poletni dopust je že kar norma (in v marsikaterem podjetju oziroma instituciji obveza) - tako da tudi družbeni red ostaja stabilen, saj je možno približno predvidevati, kdaj si bo odklop privoščila večina ljudi. Pravzaprav mora vsaka družba v svoj red nekako vključiti obdobja takega prostega teka; to so ventili za sproščanje napetosti, ki jih družbeno življenje neizogibno ustvarja. Običajna struktura tedna (pet delovnih dni in vikend) je že primer tega, potem so tu različna praznovanja, recimo novega leta, in seveda počitnice ter dopusti. Zanimiv primer je tudi pustovanje, saj nošnja mask simbolično kaže, za kaj pri takih odklopih gre: za nek omejen in družbeno odobren čas lahko spustimo svoj [[KONCEPT SEBE|koncept sebe]] in postanemo nekdo drugi, kar vsaj do neke mere omogoča izživetje motivov, ki sicer ostajajo odrinjeni. Hobijev na drugi strani ne moremo imeti za regresijo. Ne gre za občasne povratke v otroško spontanost, v katerih dovolimo na plano različnim sicer odrinjenim motivom, ampak za bolj redno dodelitev določenega časa, energije in sredstev točno določeni aktivnosti, ki nas navdihuje. Navadno gre za kakšno [[Vrste teženj#Ustvarjalne/raziskovalne težnje|ustvarjalno oziroma raziskovalno težnjo]]. Ta ni bila nikoli dovolj močna, da bi okoli nje izgradili svoj celoten koncept sebe, vseeno pa je dovolj pomembna, da ji znotraj njega dodelimo nek prostor. Lahko pa se v konceptu sebe najprej ustvari določena praznina v smislu zavedanja pomanjkanja nečesa, kar bi nas navdihovalo, zato si neko ustvarjalno oziroma raziskovalno aktivnost namenoma izberemo, ko pa se v njej razvijamo, nas začne tudi navdihovati. Bistvo hobijev je, da nas ta aktivnost veseli in navdihuje, a ostaja neobvezna, v smislu, da naše posvečanje oziroma neposvečanje njej nima resnih posledic. Bolj konkretno: od tega ni odvisno naše preživetje in drugi pomembni vidiki našega življenja. Prav tako nimamo namena, da bi to postalo kaj drugega. Seveda pa se lahko zgodi, da hobiji prerasejo te okvire in se začne vse večji del našega življenja sestavljati okoli njih, kar gre že v smeri samoaktualizacije. Pred posvetitvijo tej možnosti na koordinatnem sistemu celovitosti pa si poglejmo še njeno diametralno nasprotje:   ### Levo spodaj: destruktivne regresije Nekateri ljudje ne zdržijo pritiska običajnega nezadovoljstva. Bodisi zato, ker nezadovoljstvo presega mero običajnega - vsakodnevna rutina ni zgolj duhamorna, ampak tudi telesno preveč izčrpavajoča -, bodisi zato, ker niso razvili dovoljšnjih delovnih navad, da bi to rutino lahko vzdrževali. Mogoče tudi niso vzpostavili pravih odnosov za kvalitetno skupno prepuščanje konstruktivnim regresijam, ali pa niso našli aktivnosti, ki bi jih dovolj navdihovala, da bi jo razvili v hobi. Kakorkoli, celovitost v trenutku dosegajo tako, da gre to na račun njihove celovitosti v času. Torej na načine, ki so škodljivi za njih same, njihove bližnje odnose, njihov položaj v družbi, pogosto škodljive in nevarne tudi za druge ljudi. Recimo pijanec, ki sede v avto in povzroči prometno nesrečo. Ali pa kockar, ki v noči hazarderskega navdiha zapravi družinske prihranke. Sem sodijo vse raznolike [[ZASVOJENOST|zasvojenosti in škodljive odvisnosti]], vsa [[RAZPUŠČANJE, PREPUŠČANJE IN PREDAJANJE|razpuščanja, ki niso namerna prepuščanja oziroma predajanja]]. Regresije v spontanost torej, ki pa niso umeščene v koncept sebe oziroma vsakdanje življenje, zaradi česar na oboje delujejo rušilno. Na prvi pogled se zdi, da je to podobno otroški spontanosti, obstaja pa bistvena razlika: dejanja odraslih ljudi, ki se obnašajo tako, imajo resne posledice. Otrok si lahko iz dneva v dan premišljuje, kaj bo počel, ker nič, kar naredi, pomembno ne spreminja stanj in okoliščin, ki bi determinirale možnosti njegovih prihodnjih aktivnosti. Njegova celovitost v danem trenutku torej ne omejuje možnosti celovitosti v naslednjih. Pri destruktivnih regresijah pa navadno ni tako. Če nadaljujem primer od prej: pijanec, ki povzroči prometno nesrečo s smrtnim izidom, gre v zapor - trenutek neinhibirane celovitosti plača z močno omejitvijo svojega življenjskega okolja in možnosti izbir. Takšni ekscesi zato ne gredo samo na račun njegove celovitosti v času, ampak prav zaradi tega škodijo tudi celovitosti v trenutku. Človek, ki se zaplete v vzorec destruktivnih regresij, se torej vrti v vse manjših krogih, iz katerih lahko začasno pobegne le z vse bolj destruktivnimi dejanji in tako vse hitreje drvi v pogubo (slika 5).   ![[koordinate-celovitosti5.png]] *Slika 5: Destruktivne regresije. Doseganje celovitosti v trenutku na račun celovitosti v času vodi do vse slabših pogojev za nadaljnjo celovitost v trenutku.*   A dovolj negativnosti. Poglejmo si zdaj možnost življenja, ki jo označuje tako visoka celovitost v trenutku kot visoka celovitost v času oziroma prvo preko drugega.   ### Desno zgoraj: samoaktualizacija Tukaj so ljudje, ki “so se našli”. Ugotovili so, kaj jim je v življenju najpomembnejše, čemu se najraje in z lahkoto posvečajo, o čem spontano venomer razmišljajo in se želijo v tem razvijati. Ni namen tega teksta, da bi to zares izpeljal, zato bom na tem mestu kar zatrdil: v tem morajo prevladovati [[Vrste teženj#Težnje glede na cilj in pot realizacije|aloskopične težnje]], torej težnje po udejanjanju nečesa izven oziroma drugega od sebe. Najpogosteje gre za ustvarjalne oziroma raziskovalne težnje, v tej vlogi pa se lahko znajdejo tudi druge aloskopične/alotropične težnje, čeprav [[PASTI SAMOAKTUALIZACIJE|samoaktualizacija preko teh vodi do določenih težav]]. Lahko gre tudi za aloskopično/avtotropično težnjo k duhovnem razvoju, kar vodi v nekoliko poseben primer samoaktualiziranosti, ki se mu bom posvetil kdaj kasneje. Pomemben del pozornosti je lahko posvečen tudi takšnemu ali drugačnemu razvijanju sebe (avtoskopične/avtotropične težnje), vendar mora biti to vključeno v neko širše oziroma globlje aloskopično prizadevanje. Kakorkoli že, ti ljudje so [[PRINCIP SAMOAKTUALIZACIJE|uspeli okoli svojega osrednjega motiva izgraditi svoj koncept sebe]]; s tem motivom so se identificirali, se v družbo umestili kot “ljudje, ki počnejo to”. Vzpostavili so [[2 - V DELU/20 - NASTAVLJENO/ŽIVLJENJSKA NAMERA|življenjsko namero]]. To, na čemer delajo dolgoročno, je hkrati tudi to, kar večino časa najraje počnejo. Med dimenzijama celovitosti časa in trenutka torej ni konflikta. Zaradi tega rezultati predhodne ter vizije prihodnje aktivnosti oplajajo in navdihujejo sedanjo. Usmerjanje pozornosti nanjo je zato vse lažje in lažje, saj nudi vse večji užitek. Aktivnost in njeni rezultati se povežejo v pozitivno spiralo, katere posledica je stanje [[TOK|toka]] in delovnje iz njega. Situacijo prikazuje spodnja slika:   ![[koordinate-celovitosti6.png]] *Slika 6: Samoaktualiziranost. Kar že tako najraje počnemo, tudi dolgoročno razvijamo.*   To seveda ne pomeni, da samoaktualizirani ljudje nimajo drugih motivov, a ti ne delujejo v nasprotju z udejanjanjem življenjske namere. [[Vrste potreb|Potrebe]] so zadovoljevane zmerno, saj ni tendence z njimi nadomeščati nezadovoljenosti drugih motivov ali pa drugih motivov dušiti. Ni torej [[ZASVOJENOST|zasvojenosti]] oziroma prekomernih [[2 - V DELU/30 - IDEJE/ODVISNOST|odvisnosti]]. Druge [[Vrste teženj|težnje]] so bodisi integrirane v življenjsko namero bodisi udejanjane tako, da tej ne nasprotujejo. Če ne eno ne drugo ni možno, so z lahkoto opuščene. [[Vrste želja|Želje]] sicer obstajajo, vendar v njihovo izpolnjevanje ni projicirana nobena globlja izpolnitev, saj ta prihaja iz udejanjanja življenjske namere. Občasno vdajanje objektom želja je prijetna začimba sicer izpolnjenemu življenju. Seveda spet idealiziram; možne so različne stopnje samoaktualiziranosti. V koordinatnem sistemu celovitosti smo lahko tudi kje vmes, kar je odvisno od različnih, tako notranjih kot zunanjih dejavnikov, ki jih nameravam razdelati v tekstih o [[POTI DO SAMOAKTUALIZACIJE|poteh do samoaktualizacije]] in o [[PASTI SAMOAKTUALIZACIJE|pasteh samoaktualiziranosti]]. A tu mi gre spet za prikaz osnovnega principa in potenciala, ki ga ta možnost bivanja vsebuje.   ### Odnos med dimenzijama celovitosti Na začetku sem zaradi jasnosti predpostavil, da sta obe dimenziji celovitosti pravoktni, torej medsebojno neodvisni. Nadaljnji razmislek o nujnih možnih kombinacijah pa je pokazal, da temu ni povsem tako. V resnici druga drugo bodisi facilitirata (v primeru samoaktualiziranosti) bodisi inhibirata (v primeru destruktivnih regresij). Če smo torej v enem od lihih kvadrantov, bomo sčasoma vse trdneje umeščeni v teh bivanjskih pozicijah. Destruktivne regresije bodo vodile v negativno spiralo samouničevanja, samoaktualizacija pa v pozitivno spiralo osebnostne oziroma duhovne rasti. V [[Podvzorci kroga Erosa in Thanatosa|krogu Erosa in Thanatosa bi bila to podvzorca]] destruktivnosti in [[SAMOAKTUALIZACIJA IN GENERATIVNOST|generativnosti]]. Prvi najhitreje vodi stran od središča, drugi pa naravno k njemu. Iz tega sledi tudi, da bivanjski poziciji sodih kvadrantov nista stabilni. Otroška spontanost lahko zares obstaja v zgolj nekaj zgodnjih letih življenja; že v poznem otroštvu in mladostništvu se mora začeti preobražati v nekaj drugega. Najpogostejša preobrazba je odraščanje v običajno nezadovoljstvo; poskusi podaljševanja otroške spontanosti - večno mladeništvo - vodijo v destruktivne regresije. Pri nekaterih ljudeh, za katere bi lahko rekli, da so “rojeni pod srečno zvezdo”, pa [[POTI DO SAMOAKTUALIZACIJE|se notranje dispozicije in zunanje okoliščine poklopijo tako]], da se neposredno razvijajo v smeri samoaktualizacije.   ![[koordinate-celovitosti7.png]] *Slika 7: Poti iz otroške spontanosti.*   Tudi odraslo običajno nezadovoljstvo ne more zdržema trajati. Kot sem že razdelal, je najpogostejša razrešitev občasno preklapljanje v pozicijo otroške spontanosti preko konstruktivnih regresij. Kdor tega ne zmore in se začne razpuščati, gre v smer destruktivnih regresij. Najboljša možnost pa je seveda premikanje v smeri samoaktualizacije preko razvijanja hobijev.   ![[koordinate-celovitosti8.png]] *Slika 8: Poti iz odraslega običajnega nezadovoljstva.*   ### Odprte teme Za zaključek tega zapisa zgolj še nekaj tem, ki jih bo treba še razdelati: - Najprej seveda sam [[princip samoaktualizacije]], ki bo podal globlji uvid v to bivanjsko možnost. - Nato [[SAMOAKTUALIZACIJA IN GENERATIVNOST|odnos med samoaktualizacijo in podvzorcem generativnosti]]. Tukaj sem ju implicitno kar izenačil, kar pa ni točno. Generativnost kot stabilen podvzorec kroga Erosa in Thanatosa je možen zgolj ob nekaterih vrstah teženj, začasna samoaktualiziranost pa tudi ob drugih. - Podrobnejši pogled si zaslužijo različne [[poti do samoaktualizacije]] iz ostalih kvadrantov. - Pojasniti bom moral, kar sem tokrat zgolj predpostavil: da je samoaktualizacija možna zgolj ob udejanjanju aloskopičnih teženj, kar se povezuje z vprašanjem [[2 - V DELU/20 - NASTAVLJENO/SMISEL|smisla]].   [^1]: Primera se tičeta [[Človeške bivanjske razpetosti|bivanjskih razpetosti]] “avtonomija in pripadnost” ter “spontanost in struktura”. Možno bi bilo podati tudi primere iz ostalih. [^2]: Pojem trenutka tu seveda uporabljam metaforično; gre za neko krajše časovno razdobje. [^3]: Če poskušamo način otroške spontanosti vleči v odraslost, ostanemo v [[Podvzorci kroga Erosa in Thanatosa#“Večni mladenič”|vzorcu večnega mladeniča oziroma mladenke]].