# Živost, energija in celovitost   Objavljeno: 26. 12. 2022 | #12-2022 ***   Da je živost povezana z energijo, je intuitivno jasno. Ko smo utrujeni ali zaspani ali sestradani, smo na nek način manj živi kot takrat, ko smo spočiti in nas razganja od .., no, energije. Kako bolj natančno opredeliti življenjsko energijo, je težje vprašanje, a zaenkrat lahko ostanemo pri tem, kakor jo večinoma izkušamo: kot kapaciteto za aktivnost in pozornost. To pa sta ravno dva glavna [[Aspekti živosti|aspekta živosti]]. Ko imamo veliko energije, smo spontano in radi aktivni, oziroma nam aktivnost ni odveč, ko je energije malo, bi najraje mirovali, če pa je aktivnost že potrebna, se moramo vanjo siliti. Podobno je s pasivnim vidikom živosti: ob visoki energiji lažje vzdržujemo in usmerjamo pozornost, oziroma se ta spontano usmerja k stvarem, ki nas zanimajo. Ko imamo energije malo, nas nič prav zares ne zanima in je pozornost tudi na sploh zelo medla. Tu je sicer takoj možen ugovor, da pri (pre)visoki energiji tako pozornost kot aktivnost spet težje usmerjamo, kar je res. Odnos med energijo in živostjo ni premočrten, saj sta za izkušnjo živosti pomembna (vsaj) dva vidika življenjske energije. Prvi je njena količina, ki je spet odvisna od več dejavnikov. Na hitro mi najprej pride na misel zadovoljenost temeljnih [[Vrste potreb|potreb]], predvsem po hrani in počitku, pa tudi siceršnje zdravje in kondicija ter seveda starost. Nato pa tudi nek splošen prirojen energetski potencial, ki se lahko od človeka do človeka precej razlikuje. Nekateri ljudje imajo, zgleda, že dispozicijsko več energije kot drugi. Je pa to zelo v prvem približku; dejavnikov količine življenjske energije je gotovo še več, predvsem pa je njihova medsebojna interakcija zelo kompleksna in pogosto tudi težko razločljiva od drugega ključnega vidika življenjske energije, ki se mu nameravam tu bolj posvetiti: njene usmerjenosti oziroma, lahko bi rekel, pretočnosti. V vsakem danem trenutku je lahko v nas aktivnih več [[Vrste motivov|motivov]], ki so med sabo bolj, večinoma pa manj usklajeni. Zaradi težnje po, recimo, pridobitvi določene izobrazbe, bi se radi učili, a smo na drugi strani preveč utrujeni, da bi to zmogli (nasprotujoči si težnja in potreba). Ali pa nas snov dejansko ne zanima in želimo samo opraviti nek izpit, da se ga rešimo (nasprotujoča si težnja in vlek). Ali pa si nečesa, recimo odnosa z določeno osebo, zelo želimo, a nas je tega zaradi predhodnih izkušenj z odnosi oziroma nizke samopodobe tudi zelo strah (nasprotujoče si težnje in potrebe na eni strani in strah na drugi). Primerov takšnih konfliktov med motivi bi lahko našteval v nedogled; pravzaprav je to za običajno [[človeško stanje]] pravilo, ne izjema. V ta okvir sodijo tudi naše bolj splošne [[Človeške bivanjske razpetosti|bivanjske razpetosti]], v samem jedru inherentne konfliktnosti motivov pa vidim [[Živost in varnost|odnos med živostjo in varnostjo]], ki izhaja iz neizogibne odvisnosti [[Živost in življenje|živosti od življenja]]. A vrnimo se na bolj konkretno raven. Recimo, da moramo opraviti nekaj, kar se nam upira; iz tega konflikta bi najraje pobegnili tako, da bi se najedli, čemur pa se nočemo vdati, ker smo se odločili hujšati. V tej pat poziciji brezciljno tavamo po družabnih omrežjih, a s slabim občutkom, ker se zavedamo, da zapravljamo čas. Situacijo shematsko prikazuje slika 1:   ![[ŽEC-1.png]] *Slika 1: Neusklajeni motivi, ki vlečejo vsak v svojo smer.*   Včasih en motiv močno prevlada; mogoče smo tako zelo lačni (potreba), da ne moremo razmišljati o ničemer drugem, dokler de damo kaj pod zob, mogoče je situacija življensko nevarna (averzija) in je potrebno kar se da hitro pobegniti iz nje, zato takrat ni pomembno nič drugega, mogoče nas nekaj zelo pritegne (vlek) ter na vse ostalo pozabimo. Za določen čas je torej življenjska energija povsem usmerjena v zadovoljitev oziroma izpolnitev enega samega motiva. Situacijo prikazuje slika 2:   ![[ŽEC-2.png]] *Slika 2: Za nekaj časa prevlada en sam motiv in preglasi vse ostale.*   Včasih pa se več različnih motivov medsebojno uskladi in, čeprav nekoliko različni, skupaj vlečejo v isto smer. Recimo če imamo srečo, da najdemo službo (zadovoljitev različnih osnovnih potreb), v kateri tudi uživamo (vlek) ter v svojem delu vidimo smisel (težnja poklicanosti). Če dobivamo ob tem še veliko socialne potrditve (potreba po človeškem stiku), ker je naše delo cenjeno, smo pa sploh zmagali. Hkrati je zadovoljenih več pomembnih motivov, zato je njihova rezultanta močna - močnejša od vsakega posameznega motiva -, življenjska energija pa ima jasno smer.   ![[ŽEC-3.png]] *Slika 3: Različni motivi se medsebojno uskladijo, njihova rezultanta je močna.*   Stanje medsebojne usklajenosti motivov (oziroma trenutne prevlade enega motiva) imenujem **celovitost**. Ko je rezultanta naše motivacije močna in ima energija jasno smer, smo kot “iz enega kosa”, v pravem pomenu *individuumi*[^1]. Na drugi strani **necelovitost** označuje notranjo razpetost, razklanost, zmedenost; ne vemo kdo smo in kaj hočemo, v hujših primerih se nam zdi, da bomo kar razpadli. Količina življenjske energije torej določa moč naših motivov, celovitost pa označuje njihovo usklajenost. Oba dejavnika lahko povežemo v spodnjo tabelo:   ![[ŽEC-4.png]] *Slika 4: Kombinacija količine življenjske energije in celovitosti. Pri visoki celovitosti je narisana samo rezultanta, kar nakazuje, da so motivi usklajeni ne glede na njihovo moč.*   Začnimo levo zgoraj, pri visoki energiji in nizki celovitosti. To kombinacijo bi še najbolje opisali kot stanje *agonije*. Energija je visoka, močno smo vznemirjeni, hkrati pa zaradi notranje razpetosti ne moremo narediti ničesar. Recimo, da smo pred pomembno odločitvijo, ki je ne moremo več odlagati, hkrati pa se zdita obe (medsebojno povsem izključujoči se) možnosti enako privlačni (oziroma neprivlačni). Občutek imamo, da nas bo raztrgalo, navzven pa delujemo zmedeno ali pa postanemo skoraj dobesedno katatonični. To stanje je zelo neprijetno in na daljši rok nevzdržno, zato je pogosta, pretežno nezavedna strategija, kako se mu izogniti, nižanje lastne energije. Če ne moremo razrešiti konfliktne usmerjenosti naših motivov, lahko vsaj zmanjšamo njihovo intenziteto, da se izognemo razpadu sistema. Mogoče se do onemoglosti najemo, mogoče se napijemo ali pa kako drugače [[ZASVOJENOST|omamimo svojo zavest]]. Tudi kronična utrujenost, za katero ni jasnih fizioloških vzrokov, bi lahko bila obrambni mehanizem pred nastopom agonije. V primerih zelo znižane energije ob hkratni nizki celovitosti (oziroma zaradi nje) nastopi stanje *depresije*. Ne gre samo za to, da smo neznansko utrujeni, ampak predvsem za brezvoljnost, ki izvira iz [“naučene nemoči”](https://en.wikipedia.org/wiki/Learned_helplessness). Implicitno se zavedamo, da bi se ob poskusu premika v katerokoli smer takoj zbudili temu nasprotujoči motivi, zato nobenega premika niti poskušamo ne več. Preostane nam le še, da ždimo v svoji notranji zavozlanosti. To je nekaj povsem drugega kot stanje *sproščenosti*, kjer je energija sicer nizka, vendar zaradi siceršnje usklajenosti motivov pomirjena. To je recimo stanje zasluženega počitka, ko si po uspešnem in zadovoljujočem delu nekoliko oddahnemo in naberemo moči za naprej. Ker so naše prioritete sicer jasne, smo lahko celi tudi v predajanju potrebi po počitku. Človek v stanju necelovitosti tudi počivati zares ne more, saj že tako ali tako nič kaj dosti produktivnega ne naredi, ampak se njegova energija troši samo v notranjih trenjih in bojih. Tako tudi počitek nima pravega smisla, oziroma mora biti s slabim občutkom “ukraden”; navadno s pomočjo različnih (prej omenjenih) škodljivih načinov nižanja energije. Desno zgoraj na sliki 4 pa najdemo optimalno stanje visoke energije ob visoki celovitosti, ki ga razumem preprosto kot [[živost]]. Ker smo notranje usklajeni, lahko prenesemo in prevajamo veliko energije. V aktivnosti smo zato usmerjeni in sméli, v pasivnosti pa polno prisotni v tem, kar je. Lahko, pravzaprav praviloma, tudi [[TOK|oboje]]. Vidimo, da je za izkustvo živosti celovitost pomembnejša od same količine energije, saj predstavlja tisti robni pogoj, ki določa, koliko energije psihofiziološki sistem lahko prenese. Pogosta napaka, ki jo naredimo, ko čutimo, da nam energije kronično primanjkuje, je, da se usmerimo na energijo samo (recimo zdrava prehrana, spolna abstinenca, telovadba), ne pa na usklajevanje naših motivov. To je sicer razumljivo, saj je ta pot bolj preprosta, bolj “na prvo žogo”. Če je energije malo, jo pač hočemo več. Problem tega pristopa je, da višanje energije zaostri tudi našo notranjo konfliktnost, zaradi česar v svoji disciplini navadno “popustimo”. Menim, da tu ne gre zgolj za “šibkost [[VOLJA|volje]]”, ampak za dejansko povsem smiselno samozaščitno reakcijo organizma pred nastopom agonije. Zato se je bolje najprej usmeriti na vprašanje (ne)celovitosti in ko se razreši to, se bolj ali manj spontano vzpostavijo tudi fiziološki pogoji za več energije. Zaradi tega se podrobnejšemu razdelovanju dejavnikov količine energije zaenkrat ne bom posvečal, ampak bom [[Koordinate celovitosti|podrobneje razmislil o celovitosti]].   [^1]: In-dividuum (lat.): ne-deljiv. Slovenski “posameznik” ima povsem drugo etimološko osnovo, čeprav je prevod sicer ustrezen.