# Vrste teženj   Objavljeno: 21. 7. 2022 | #07-2022 ***   Težnje so motivi k udejanjanju nečesa, v takšnem ali drugačnem smislu boljšega od tega, kar že je. Za razliko od potreb tu ne gre za povratek na obstoječo raven ravnotežja, ampak za premik celotnega sistema na neko drugo raven ravnotežja; bolj konkretno za spreminjanje življenjskih okoliščin ali samega sebe v skladu z neko vizijo oziroma postavljenim ciljem. Lahko pa gre tudi za udejanjanje nečesa povsem drugega, načeloma nepovezanega z ravnotežnimi stanji organizma. Pri tem je prihodnji obstoj le-tega dojet kot boljše stanje od sedanjega neobstoja. Moje pisanje teh tekstov je recimo primer te možnosti. Različne vrste teženj bom tukaj poskušal nekoliko razdelati. Tako kot pri [[Vrste potreb|potrebah]] nimam ambicije, da bi bil seznam izčrpen, saj je možnih variacij preveč. In prav tako bom tudi težnje razvrstil glede na različne dimenzije, ki se med sabo kombinirajo. Tri glavne dimenzije, ki jih zaenkrat vidim, so naslednje: - Glede na njihov cilj težnje razvrščam na *avtoskopične* in *aloskopične* (gr. σκοπός - cilj). Gre za to, ali so usmerjenje k izboljševanju možnosti lastnega obstoja oziroma živosti (predpona avto-) ali k udejanjanju nečesa drugega (predpona alo-). - Glede na pot, način oziroma sredstvo realizacije pa jih delim na *avtotropične* in *alotropične* (gr. τρόπος - pot). - Tretja dimenzija razvrščanja teženj bi lahko bila glede na njihovo “nalogo” oziroma pomen v posameznikovem življenju, čemur se posvetim kasneje.   ### Težnje glede na cilj in pot realizacije   Prvi dve dimenziji lahko združim in dobim naslednjo tabelo: ... | alotropične težnje | avtotropične težnje ------------:|:------------:|:-------: **avtoskopične** | 1. kvadrant | 2. kvadrant **aloskopične** | 3. kvadrant | 4. kvadrant     #### 1. kvadrant: Avtoskopične/alotropične težnje To so težnje, ki so usmerjenje v izboljševanje lastnega obstoja - [[Živost in življenje|pogojev za bodisi ohranjanje življenja bodisi povečevanje živosti]] - preko spreminjanja zunanjih okoliščin.   ###### Težnje k udobju Prva velika kategorija teženj so težnje k izboljšanju možnosti za zadovoljevanje potreb. V tem smislu govorim o udobju. Če živimo v stanovanju s starimi, vegastimi okni, nam je pozimi težje ohranjati konstantno sobno temperaturo, zato poskušamo okna zamenjati ali pa se mogoče kar preseliti v drugo, novejše stanovanje. Želimo torej vzpostaviti novo raven ravnotežja našega mikro-okolja, v katerem nam za ohranjanje primerne temperature ni potrebno imeti v stanovanju bunde in plačevati astronomskih računov za ogrevanje. Če imamo premajhno plačo in komaj shajamo iz meseca v mesec, težko zadovoljujemo svoje osnovne fiziološke potrebe, zato poskušamo najti drugo, boljšo službo, kjer bo plača boljša in bomo lahko nakupili več ter bolj kvalitetno hrano. Podobno, če je služba zelo naporna in zato težko zadovoljimo potrebo po počitku, poskušamo najti takšno, ki nam bo nudila več prostega časa. Če smo samski, težje zadovoljujemo [[Vrste potreb#Potreba po človeškem stiku|potrebo po človeškem stiku]], zato poskušamo najti partnerja, ki bo z nami več časa in nam družbe ne bo treba ves čas iskati, saj bo do neke mere zagotovljena - že po sami opredelitvi partnerskega odnosa v [[2 - V DELU/30 - IDEJE/SOCIALNA RESNIČNOST|socialni resničnosti]]. To seveda ni edini motiv za iskanje partnerskega odnosa, je pa vsekakor pomembna komponenta te težnje. Primerov bi lahko naštel še nešteto; za vsako od potreb si lahko predstavljamo pogoje, v katerih je njihovo zadovoljevanje lažje, in pogoje, v katerih je težje. V kolikor si lahko predstavljamo boljše pogoje za zadovoljevanje določene potrebe od aktualnih, se bo vzpostavila težnja po njihovi vzpostavitvi.[^1]   ###### Težnje k ugodju Če so težnje k udobju usmerjenje k ustvarjanju pogojev za lažje zadovoljevanje potreb, so težnje k ugodju usmerjene k ustvarjanju pogojev za lažje uresničevanje [[Vrste želja|želja]]. Želimo recimo zaslužiti veliko denarja, da si bomo kupili vikend na morju in jadrnico ter bomo tako na dopustu veliko več doživeli in bolj uživali, kot če kampiramo v šotoru. Za to, da bomo jadrnico lahko upravljali, moramo opraviti tudi ustrezen izpit, kar je spet težnja k novemu, boljšemu stanju stvari, v katerem bomo svojo željo po poletnih morskih doživetjih lažje in bolje izživeli. Prav tako kot pri potrebah tudi za vsako željo obstajajo boljši in slabši pogoji za njeno udejanjanje. Če je določena želja dovolj močna, bomo poskušali te boljše pogoje vzpostaviti. Težnje k ugodju so nekakšno naravno nadaljevanje teženj k udobju. Ko so pogoji za zadovoljevanje potreb - torej v osnovi za ohranjanje življenja - do dovoljšnje mere vzpostavljeni, se težišče motivacije premakne k iskanju živosti, najbolj neposredna pot do tega pa poteka preko zadovoljevanja želja.   ###### Težnje k materialnemu uspehu in socialnemu statusu Tako pri potrebah kot (še precej bolj) pri željah je zmožnost njihovega zadovoljevanja odvisna od materialnih sredstev, kar konec koncev, v našem svetu, pomeni od denarja. Težnja po boljšem zaslužku je torej v veliki meri in pogosto (čeprav ne nujno oziroma zgolj) posledica teženj k udobju in še bolj k ugodju. Ker je materialni uspeh v veliki meri odvisen od socialnega statusa, po drugi strani pa v naši kulturi tudi pomemben dejavnik doseganja in ohranjanja le-tega, gresta ti dve težnji z roko v roki. Poleg tega je socialni status pomemben dejavnik zadovoljevanja vseh potreb in želja, ki se vežejo na druge ljudi; drugi niso samo objekti zadovoljevanja potrebe po človeškem stiku, ampak tudi objekti nekaterih naših najmočnejših želja. Zato je smiselno izpostaviti še bolj splošno družabno težnjo:   ###### Družabna težnja Ta težnja je presečna z vsemi prej omenjenimi znotraj tega kvadranta in je tesno prepletena tudi z večino teženj iz drugih. Gre za zagotavljanje (ter vzdrževanje) pogojev za stike z drugimi ljudmi. Torej pogoje za zadovoljevanje tako [[Vrste potreb#Potreba po človeškem stiku|potrebe]] kot tudi [[Vrste želja|želje po človeškem stiku]]. Ta stik - tako zaradi potrebe kot želje - je imanenten tudi reproduktivnim, ustvarjalnim oziroma raziskovalnim ter aktivističnim težnjam in leži v osnovi motivacije za vse avtoskopične/avtotropične težnje. Verjamem, da je v nekem smislu imanenten tudi duhovni težnji.     #### 2. kvadrant: Avtoskopične/avtotropične težnje Tudi te težnje so usmerjene k izboljševanju lastnega obstoja - pogojev za ohranjanje življenja in doseganje živosti - vendar za razliko od prejšnjih preko spreminjanja samega sebe.   ###### Težnje k telesnemu zdravju Te težnje so na nek način komplementarne težnjam k udobju. V nekem širšem smislu je zdravje stanje dobrega notranjega ravnovesja, kar pomeni, da za uravnavanje zunanjih motenj potrebujemo manj napora. Oziroma drugače: če pri težnjah k udobju poskušamo prilagoditi okolje svojim zmožnostim avtoregulacije, poskušamo pri težnjah k zdravju izboljšati svoje zmožnosti avtoregulacije, da bomo lahko obvladovali širši razpon sprememb v okolju. To pomeni, da pri zadovoljevanju svojih potreb ne bomo toliko odvisni od zunanjih okoliščin. Na primer: če smo zdravi, imamo boljšo zmožnost regulacije telesne temperature, kar pomeni, da lahko prenašamo večji temperaturni razpon v okolju. Na mrazu se ne bomo tako hitro prehladili in vročina nas ne bo tako izčrpala, kot ko naše zdravje ni optimalno.   ###### Težnje k telesni moči Težnje k telesni moči so naravno nadaljevanje teženj k zdravju in z njimi v precejšnji meri tudi povezane. Vseeno pa gre za nekoliko drugačne težnje. Lahko smo dokaj zdravi - v smislu, da z relativno lahkoto zadovoljujemo potrebe in želje ter opravljamo vse potrebne naloge znotraj okvira našega načina življenja -, pa vendar precej brez telesne kondicije. Naš način življenja je pač bolj sedeč in posebne telesne vzdržljivosti ne zahteva. Če želimo razširiti razpon okolij, v katerih lahko delujemo in uspevamo, se lahko odločimo svoj način življenja spremeniti in vanj vključiti več telesne aktivnosti, kar nas bo sčasoma okrepilo. Naša raven zdravja, v smislu optimalnega funkcioniranja, skratka, lahko obstaja na različnih nivojih moči, kar je odvisno od načina življenja.   ###### Težnje k duševnemu zdravju in osebnostnemu razvoju Naša zmožnost za zadovoljevanje potreb in želja ter seveda udejanjanje vseh drugih teženj je odvisna tudi od duševnega, ne samo telesnega zdravja. Če smo depresivni, nevrotični ali imamo zmanjšano realitetno kontrolo, smo v nekem smislu manj sposobni za življenje, kot če smo umirjeni, vedrega razpoloženja in jasno ter neobremenjeno presojamo dogodke. V kolikor se naših duševnih neuravnovešenosti zavedamo, lahko tako ali drugače kaj naredimo za izboljšanje tega stanja. Gremo, recimo, na psihoterapijo. Kot so težnje k telesni moči nadgradnja teženj k telesnemu zdravju, so tudi težnje k osebnostnemu razvoju v nekem smislu nadgradnja teženj k duševnemu zdravju. Gre za pridobivanje znanja, spretnosti in veščin, ki nam omogočajo boljše upravljanje z življenjem. Pridobivanje socialnih spretnosti in veščin je, recimo, dober primer. Prav tako širjenje splošne razgledanosti ali pa pridobivanje kakšnih bolj specifičnih znanj. Pridobivanje veščin za uravnavanje stresa je še en primer, prav tako pridobivanje znanj in veščin za povečanje produktivnosti. Takšne in podobne težnje uvrščam pod težnje k osebnostnemu razvoju, ki ga ločujem od duhovnega razvoja, ki ga poganja [[Vrste teženj#Duhovna težnja|duhovna težnja]].     #### 3. kvadrant: aloskopične/alotropične težnje Sem sodijo težnje po udejanjanju nečesa izven nas, kar pa ni v neposredni funkciji izboljševanja pogojev za naš obstoj. To nikakor ne pomeni, da nam delo na tem ne prinaša zadovoljstva, prav nasprotno: udejanjanje teh teženj je vir nekaterih [[2 - V DELU/30 - IDEJE/SMISEL|najglobljih izpolnjenosti, ki so dostopne človeški izkušnji]]. Razlika med tovrstnimi težnjami in [[Vrste želja|željami]] pa je v tem, da zadovoljstvo tu ni cilj, zaradi katerega nekaj počnemo, ampak posledica tega početja. Cilj je stvar, ki nastaja, sama, in če je to pristno nekaj, kar “hoče” skozi nas na svet, udejanjanje tega prinaša zadovoljstvo. Pisatelj, recimo, primarno ne piše zato, ker mu pisanje predstavlja užitek, ampak zato, ker v sebi nosi zgodbo, ki “hoče” biti povedana. Prav tako znanstvenik primarno ne raziskuje zato, ker uživa v znanstvenem procesu, ampak zato, ker hoče nekaj razumeti. Užitek procesa ustvarjanja oziroma raziskovanja pride zraven, ni pa cilj sam po sebi. V tem smislu bi lahko tovrstne težnje označil za *transcendentne*, saj so usmerjene k nečemu onkraj tega, kar obstaja, oziroma nekaj še ne obstoječega prinašajo v obstoj.[^2] Te težnje so seveda lahko prepletene tudi z drugimi, predvsem avtoskopičnimi težnjami. Prej omenjeni pisatelj mogoče upa, da bo njegov roman dosegel velik uspeh in bo z njim obogatel ter tako uresničil marisikatero svojo težnjo po ugodju. A če piše zgolj iz tega motiva, oziroma začne ta motiv prevladovati, njegovo delo najbrž ne bo imelo prave globine.   ###### Reproduktivna težnja Večini ljudi so aloskopične/alotropične težnje poznane v obliki reproduktivne težnje, torej težnje k ustvarjanju novega človeškega bitja. Spočetje se lahko seveda zgodi tudi slučajno kot (pogosto neželeni) stranski učinek zadovoljevanja spolne želje. Izkušnja reproduktivne težnje je nekaj drugega; ideja otroka in hrepenenje po njem obstaja vnaprej ter usmerja vse s tem povezano vedenje - od izbire partnerja prek pogostosti in načina spolnih odnosov do zagotavljanja materialnih in drugih pogojev za otrokovo preživetje in razvoj.   ###### Ustvarjalne/raziskovalne težnje Prototipične aloskopične/alotropične težnje so ustvarjalne težnje. Lahko gre za udejanjanje majhnih, vsakodnevnih stvari, kot recimo pripravljanje česa novega za večerjo, lahko za velika znanstvena ali umetniška dela.. Pomembno je, da obstaja neka vizija, ki usmerja našo aktivnost ter se v procesu udejanjanja tudi sama bistri. Sproti se kaže, kam nas vleče, kateri naslednji korak narediti. In po vsakem opravljenem koraku je nekoliko bolj jasno, kaj nastaja; kaj točno ustvarjamo, zares ugotovimo šele, ko to do konca naredimo.[^3] Po doživljajski kvaliteti je ustvarjanju zelo sorodna aktivnost raziskovanje. Razlika je v tem, da ga vodi motiv nekaj izvedeti, razumeti, ne pa nekaj narediti, udejanjiti. Tudi raziskovanje poganja vizija, ki pa je drugačna od ustvarjalne. Ta je nekako polna, ima pozitivno vsebino, vizija raziskovanja pa je nekako prazna, ima negativno vsebino, oziroma neka vsebina manjka. Nekaj želimo izvedeti, obstaja nek manko, neka disonanca, ki se hoče zapolniti oziroma razrešiti in to prinese končno pomiritev napetosti ter prijeten občutek, ki pa spremlja že tudi sam proces odkrivanja. Z ustvarjanjem hočemo nekaj eksternalizirati, z raziskovanjem nekaj internalizirati. V obeh primerih pa nas vleče nekaj, česar (še) ni in “hoče” priti v bivanje - oziroma, v primeru raziskovanja, “hoče” biti odkrito -, pri čemer je sledenje temu vleku izpolnjujoče že samo po sebi, ne zgolj zaradi rezultatov, ki jih prinaša. To je bistvena razlika med ustvarjalnimi oziroma raziskovalnimi težnjami ter težnjami k udobju oziroma ugodju. Tam obstaja vnaprej zamišljen cilj, predstava o boljšem stanju stvari, aktivnost pa je zgolj sredstvo doseganja tega in sama po sebi največkrat ni zadovoljujoča ali je, celo nasprotno, neprijetna in naporna. Pri ustvarjanju oziroma raziskovanju pa obstaja vizija, aktivnost pa je sredstvo njene aktualizacije. Vizija je v ustvarjalni aktivnosti prisotna drugače, bolj imanentno, kot je predstava o cilju prisotna v delovanju za njegovo doseganje. Zaradi tega je ustvarjanje izpolnjujoče samo po sebi, [[DELOVANJE IN NEDELOVANJE|delovanje]] pa ne. Kljub temu pa, kot sem zapisal v uvodu k tem vrstam teženj, te izpolnjenosti ustvarjanja ne moremo iskati same po sebi, saj je odvisna od obstoja vizije.   ###### Aktivistične težnje Posebna podvrsta ustvarjalnih teženj, ki je vredna samostojne omembe, so aktivistične težnje. Gre za udejanjanje nečesa boljšega v družbi. Zavzemamo si, recimo za večjo socialno pravičnost (kakorkoli že to razumemo), za določen ekološki cilj, za sprejem (ali preprečitev sprejema) določenega zakona, za boljšo ureditev nekega javnega prostora in tako naprej. Te težnje so v nekem smislu podobne avtoskopičnim/alotropičnim težnjam, predvsem težnjam k udobju (pa tudi ugodju), le da je njihov subjekt decentriran. Ne gre nam za izboljšanje pogojev za zadovoljevanje lastnih potreb (oziroma želja), ampak za [[DRUŽBENI INTERES|izboljšanje teh pogojev za vse ljudi]]. Postavimo se v službo višjega dobrega, v službo skupnosti, nemalokrat za ceno lastnega udobja in ugodja.     #### 4. kvadrant: aloskopične/avtotropične težnje Še ena kombinacija ciljev in poti teženj obstaja: težnje po udejanjanju nečesa izven sebe, kar ni namenjeno sebi, preko spreminjanja sebe. To je lahko povezava med avtoskopičnimi/avtotropičnimi težnjami, recimo težnjami po telesni moči, ter aloskopičnimi/alotropičnimi težnjami, recimo aktivističnimi težnjami. Primer: politik, ki se bori za svojo vizijo boljšega sveta, redno teče, da ima več kondicije in moči za boj proti političnim nasprotnikom. Najbolj čisto obliko te možnosti pa vidim v duhovni težnji:   ###### Duhovna težnja Duhovna težnja je na prvi pogled zelo podobna težnjam po osebnostnem razvoju in je v njih nemalokrat implicitno, v zametku, prisotna, oziroma je z njimi prepletena. Meditirati mogoče začnemo zato, da bi se umirili, imeli boljšo koncentracijo, bili bolj učinkoviti. Sčasoma pa se nam skozi to začnejo odpirati dimenzije izkustva, ki so kot da od nekod drugod. Oziroma nas povezujejo z nečim širšim in globljim od naše lastne osebnosti. Ko jih začutimo oziroma tudi zgolj zaslutimo, začnejo vleči našo motivacijo k sebi in počasi nam je vse manj pomembno biti bolj umirjeni zaradi večje učinkovitosti, ampak si želimo biti notranje tihi zato, da lahko bolje zaznavamo to dimenzijo obstoja, ki se nam začenja odstirati. Skozi spreminjanje sebe prihaja v nas in skozi nas v svet nekaj drugega. V tem smislu je duhovna težnja podobna tudi ustvarjalnim težnjam. Mogoče bi lahko rekli, da so ustvarjalne težnje ozki, zelo specifični segmenti duhovne težnje. Tudi tam prihaja na svet nekaj, kar je doživljajsko “od drugod”, le da ima zelo specifično svetno obliko; lahko je to zgodba, skladba, matematična enačba...[^4] Seveda smo tudi pri splošni duhovni težnji soočeni z istim vprašanjem metafizične interpretacije tega “drugega” (glej opombo 1), v kar se na tem mestu ne bom spuščal.     ### Težnje glede na vlogo v življenju Kot sem omenil na začetku, vidim še tretjo dimenzijo možnega razvrščanja teženj, ki je nekako prečna na prejšnji dve. Gre za to, kdaj in s kakšnim “namenom” se določena težnja pojavi v življenju posameznika. Nekatere so prisotne celo življenje, druge se za krajši ali daljši čas pojavljajo v specifičnih obdobjih ali pa kot odzivi na zunanje situacije.   #### Filogenetsko in kulturno razvojne težnje Določene težnje se pojavljajo pri večini ljudi v določenih fazah njihovega razvoja. V osnovi gre za pridobivanje določenih [[2 - V DELU/30 - IDEJE/RAZVOJNE IZKUŠNJE|izkušenj oziroma spretnosti in znanj, ki so ključne za določeno razvojno obdobje]] in prehod na naslednjega. V zgodnejših življenjskih obdobjih je to v glavnem posledica zorenja, kasneje pa se vse bolj vključujejo tudi zahteve socialnega okolja oziroma širše kulture. V vsaki kulturi obstajajo implicitna in eksplicitna, bolj ohlapna in zelo konkretna pričakovanja glede tega, kaj bi naj človek v določeni starosti (večinoma ločeno tudi glede na spol) znal, obvladal, si za tem prizadeval ... Razvojna psihologija je polna seznamov razvojnih faz na različnih razvojnih linijah - Piagetove faze intelektualnega razvoja, Freudove faze psihoseksualnega razvoja in Eriksonove faze psihosocialnega razvoja so verjetno najbolj znani primeri. Prehodi med fazami zahtevajo tudi določene izkušnje, ki nikoli niso pridobljene pasivno, ampak otrok pri njihovem nabiranju aktivno sodeluje. Z drugimi besedami: porajanje določene sposobnosti prinaša s sabo tudi težnjo po pridobivanju izkušenj, ki so potrebne za njen razvoj. Otrok, ki je dovolj dozorel, da lahko shodi, to aktivno tudi poskuša. Nekoliko kasneje, ko začne razumevati vzročno-posledične povezave, neprestano sprašuje “Zakaj..?”, še kasneje, ko se v puberteti “prebudijo hormoni”, se začne mladostnik aktivno zanimati za vse, kar je povezano s spolnostjo, in tako naprej. Glede na prejšnji dve dimenziji te težnje padejo predvsem v kategorijo avtoskopičnih teženj, bodisi avto- bodisi alotropičnih. Mladostnik začne, recimo, intenzivno telovaditi, da bi se telesno razvil in okrepil (avtoskopična/avtotropična težnja k telesni moči). Nekoliko kasneje kot adolescent začuti težnjo po iskanju svojega mesta v svetu - vzpostavljanju socialne identitete - kar zahteva izbiro izobrazbe oziroma karierne poti (avtoskopična/alotropična težnja po socialnem statusu). Tudi reproduktivna težnja sodi med razvojne težnje, v njej pa se prepletata tako filogenetski kot kulturni vpliv. V določeni starosti večina ljudi začuti, da bi radi ustvarili potomstvo (pri ženskah zna biti to bolj izrazito - t.i. biološka ura), kar pa podpirajo tudi družbena pričakovanja, da je to nekaj, kar je v ustrezni starosti pač treba narediti.   #### Idiosinkratično razvojne težnje Ljudje pridemo na svet različni. Vsak s svojimi posebnimi potenciali, pa tudi posebnimi primanjkljaji. V teku razvoja se pokaže, da nekatere stvari razumemo in opravljamo skoraj z lahkoto, pri drugih pa smo obupno nerodni, oziroma nam nikakor ne grejo v glavo. Pod vplivom splošnega [[Živost, energija in celovitost|vleka k celovitosti]] se pojavljajo specifične težnje po samo-dopolnitvi na področjih, kjer smo slabše razviti. Te težnje so lahko dokaj usklajene z razvojnim obdobjem - recimo podpovprečno telesno razvit mladostnik, ki začne intenzivno telovaditi, da pridobi na samozavesti in socialnem statusu -, ali pa tudi ne. Nemalokrat, pravzaprav kar praviloma, se namreč razvijamo neenakomerno po različnih razvojnih linijah. Najhitreje na področjih, kjer imamo najboljši potencial, ker je tu razvoj lažji in tukaj navadno tudi dobivamo največ socialnih potrditev. Kasneje, pogosto v [[KRIZA SREDNJIH LET|srednjih letih]], pa se začnejo bolj očitno kazati posledice zanemarjanja drugih vidikov naše osebnosti. Dva stereotipna primera: nadpovprečno intelektualno razvit moški, ki se je celo življenje posvečal znanosti, ugotovi, da je zaradi pomanjkanja socialnih veščin pravzaprav zelo osamljen in nesrečen. Saj to je nekako vedel že prej, a je zavest o tem ves čas odrival s posvečanjem intelektualnim vprašanjem, ki so mu domača, na iracionalno in kaotično področje medosebnih odnosov pa se ni upal spustiti. Dokler ni postalo boleče očitno, da se bo moral, če hoče od življenja še kaj drugega. Ali pa ženska, ki se je zaradi izrazite reproduktivne težnje popolnoma posvetila materinstvu in gospodinjstvu ter zaradi tega preveč zanemarila svoj intelektualni razvoj. V srednjih letih, ko so otroci že dovolj stari, se vpiše na izredni študij področja, ki jo je od nekdaj zanimalo ...   #### Težnje poklicanosti Nekatere težnje se pojavijo kot odzivi na zunanje situacije in se sicer ne bi. Recimo, da pride vojna in človek začuti močno težnjo po boju za osvoboditev domovine. Do te točke je živel popolnoma miroljubno življenje in bi tako živel še naprej, ob tej ekstremni situaciji pa se v njem zbudijo čustva, motivi in tudi sposobnosti, za katere prej niti ni vedel, da jih ima. Frankl temu pravi “prepoznavanje smisla situacije”: smisel najde nas, ne mi njega. Podobnih primerov bi lahko našli še veliko, skupni imenovalec vseh pa je verjetno to, da se pojavi nekaj, kar zmoti običajen potek življenja, pretrese rutino vsakdana. Takrat se lahko pojavijo težnje, pa tudi drugi motivi, ki jih prej ni bilo, oziroma so obstajale zgolj latentno in se jih nismo zavedali. Vse take situacije sicer ne zbudijo teženj poklicanosti - lahko nas recimo nekdo močno prizadene oziroma nam stori krivico in začutimo težnjo po maščevanju -; za poklicanost je ključno tudi, da se umestimo v neko širše dogajanje, v nek širši motiv: poklicani smo za nekaj, kar nas presega.   #### Življenjska namera Pojem [[2 - V DELU/30 - IDEJE/ŽIVLJENJSKA NAMERA|življenjske namere]] je eden ključnih v celem sistemu, ki se tukaj poraja, zato se nameravam tej težnji še temeljito posvetiti. Tu zgolj kratka omemba in razlaga njenega bistva. Gre za tisto, kar čutimo, da v življenju moramo početi, oziroma mogoče bolje: kar ne moremo, da ne bi. Tako ali drugače se k temu ves čas vračamo, te vsebine oziroma dejavnosti nas tako ali drugače venomer najdejo. Ko je ta [[Vrste motivov|vlek]] ozaveščen in prepoznan ter tudi sprejet in se odločimo, da mu bomo sledili, nastane življenjska [[POJEM NAMERE|namera]]. Sestavljajo jo predvsem specifične ustvarjalne in raziskovalne težnje, ki se sproti oblikujejo in nadgrajujejo v skladu s procesom razvoja življenjske namere. Druge v tem razdelku omenjene težnje so omejene na določeno razvojno obdobje oziroma za čas trajanja določene situacije. Življenjska namera (oziroma pred njo življenjski vlek) je nekaj, kar nas “drži” celo življenje. Spremlja jo lahko tudi občutek, da smo se za to rodili, da je namen našega življenja prav udejanjanje teh vsebin. Koliko je to, kar opisujem, univerzalna izkušnja, ne vem. Menim pa, da je obstoj življenjske namere nujen pogoj za možnost [[2 - V DELU/30 - IDEJE/SAMOAKTUALIZACIJA|samoaktualizacije]]. Oziroma, če sem bolj natančen: samoaktualizacijo opredelim glede na obstoj življenjske namere.   [^1]: Za to morajo biti izpolnjeni še nekateri drugi pogoji, recimo: razlika med sedanjim stanjem in prihodnjim boljšim mora biti dovolj velika, da se splača vlagati trud v doseganje novega stanja. Oziroma bolje, “cost-benefit” bilanca se mora iziti: bo novo stanje res toliko boljše, da upraviči potreben vložek časa in energije za njegovo doseganje? Še kaj drugega bi se našlo, a ti pogoji so za moj sedanji namen nepomembna podrobnost. [^2]: Na kakšen način razumemo to področje še-ne-obstoječega, ki se “hoče” udejanjiti, je stvar metafizične špekulacije, v katero se tukaj nočem spuščati. Platonov svet idej je, recimo, ena od možnosti, nikakor pa ne edina. Vsakdo, ki je kakšno takšno težnjo kdaj imel, vé, da je o obstoju nečesa, kar se “hoče” udejanjiti možno govoriti tudi fenomenološko. [^3]: Tale Picassov citat je tu zelo na mestu: ”Če *točno* veš, kaj hočeš narediti, zakaj bi to sploh delal?“ [^4]: Eden največjih matematičnih genijev, [Srinivasa Ramanujan](https://en.wikipedia.org/wiki/Srinivasa_Ramanujan), je matematične formule včasih videl v duhovnih vizijah, kot da so mu posredovane od Boga (oziroma preko hindujske boginje, zavetnice njegove družine, h kateri se je obračal po inspiracijo). V tem kontekstu je zanimiv tudi [govor Elizabeth Gilbert](https://www.ted.com/talks/elizabeth_gilbert_your_elusive_creative_genius) o originalnem pomenu besede genij, v katerem opisuje tudi zanimive izkušnje drugih ustvarjalcev, kako nekaj “hoče” priti na svet.