# Načini povečevanja živosti   Objavljeno: 25. 3. 2022 | #03-2022 ***   Najpomembnejši skupni imenovalec situacij, v katerih se naša živost zbudi oziroma poveča, je [[NOVOST IN ŽIVOST|novost]]. Zgodi se nekaj nepričakovanega, zanimivega, ali pa naredimo nekaj, česar še nismo in česar posledic zatorej ne poznamo, vsaj iz lastne izkušnje ne. V takih situacijah se moramo aktivirati, zbudijo se naše različne sposobnosti, situacijo hočemo razumeti oziroma jo obvladati. V bolj ekstremnih primerih gre lahko tudi za nevarnost; živost se najbolj zbudi, ko smo ogroženi. V nevarnosti je bodisi naše življenje bodisi kateri aspekt [[KONCEPT SEBE|naše podobe o sebi]], na katerega smo navezani, recimo socialni status. Lahko gre tudi za ogroženost načina življenja, na katerega smo navajeni in predstavlja pomemben temelj našega duševnega ravnovesja - recimo za ogroženost partnerskega odnosa. V za življenje ali duševno ravnovesje zares nevarne situacije, kjer preprosto nimamo kapacitet - znanja, spretnosti, resursov -, da bi jih lahko obvladali, se sami od sebe le redko spuščamo. Lahko pa koketiramo z njimi; tak primer so recimo ekstremni športi. Ljudje, ki se z njimi ukvarjajo, se v nevarnost ne spuščajo kar na vrat na nos - prej se dobro pripravijo -, a so situacije, v katere se spuščajo, vendarle tako ekstremne, da se nanje skoraj ni mogoče zares navaditi oziroma jih do konca obvladati in zato vedno zbudijo živost. V resnično ogrožujočih situacijah lahko pride tudi do popolnoma nasprotnega učinka: namesto, da bi oživeli in se aktivirali, otrpnemo; naša živost še bolj usahne. To je zelo primitiven obrambni mehanizem poskusa umaknitve iz situacije na način narediti se nevidnega, neobstoječega, dejansko tudi na videz mrtvega, ki se vklopi, ko vse drugo odpove, ko ni več možnosti "boja ali bega" oziroma nekega bolj splošno agresivnega načina soočenja s situacijo. Večina nas zato išče živost s podajanjem v bolj nadzorovane nove situacije. Gremo na potovanje, na dopust, v zabaviščni park, na različne prireditve in dogodke ... Vse to so nekakšne "udobne avanture": [[Živost in varnost|ravno pravšnje razmerje med novostjo in nepredvidljivostjo na eni strani ter varnostjo na drugi]] - vsakomur seveda po okusu in zmožnostih -, da se živost aktivira, življenje pa ni zares ogroženo. Velikokrat pomaga že tudi samo sprememba okolja. Utrujenost, zaradi katere hrepenimo po dopustu, recimo, največkrat sploh ni telesna izčrpanost, ampak bolj zasičenost, izpraznjenost zaradi duhamorne rutine vsakdana, v kateri nam je že vse poznano in zato nezanimivo, živost-ne-zbujajoče oziroma celo živost-ubijajoče.[^1] Drugi pomemben skupni imenovalec skoraj vseh načinov iskanja živosti je socialna interakcija. Drugi ljudje so nujno vsaj do neke mere nepredvidljivi in zato zanimivi, hkrati pa nam druženje že samo po sebi nudi določen občutek varnosti oziroma blaži našo [[RAZPAD INSTINKTA|bazično anksioznost]], eno temeljnih določil [[Človeško stanje|človeškega stanja]] in [[2 - V DELU/30 - IDEJE/SOCIALNA MOTIVACIJA|socialne motivacije]]. Seveda tudi tu iščemo pravo ravnovesje med zanimivostjo in varnostjo. Odnosi z ljudmi, ki so nam preveč poznani, so nam dolgočasni, odnosi z ljudmi, ki so od nas preveč drugačni, so nemogoči oziroma celo ogrožujoči. Radi se družimo s tistimi, ki nam po eni strani potrjujejo stabilnost našega sveta in s tem nudijo temeljno varnost, po drugi pa se znotraj te skupne [[2 - V DELU/30 - IDEJE/SOCIALNA RESNIČNOST|socialne resničnosti]] dogaja dovolj zanimivega, da ohranja našo živost. Še nekateri bolj konkretni načini zbujanja in povečevanja oziroma ohranjanja živosti, ki vsi vključujejo elemente novosti in nepredvidljivosti ter mogoče celo nevarnosti, navadno pa tudi, bolj ali manj neposredno, socialno interakcijo, so naslednji: - *Začenjanje*: začenjanje česarkoli novega - odnosov, projektov, učenja ... - *Ustvarjanje/raziskovanje*: udejanjanje neke vizije oziroma poglobljeno spoznavanje nečesa. - *Začinjanje*: uvajanje nenavadnih, tudi prepovedanih ali perverznih dopolnitev v dolgočasne rutine. - *Dramatiziranje*: ustvarjanje težav z (nezavednim) namenom njihovega kasnejšega reševanja. - *Rušenje*: namerno spodkopavanje in uničevanje obstoječega reda, ki je postal preveč dušeč. - *Žalovanje*: čustveno očiščevanje predhodnega rušenja in pomiritve z njim; čistina, ki omogoča novo začenjanje. Ti načini doseganja živosti so vidiki [[Krog Erosa in Thanatosa|kroga Erosa in Thanatosa]], ki ga imam za temeljni vzorec vseh človeških - tako individualnih kot družbenih - procesov.   [^1]: Citat [Antona Pavloviča Čehova](https://www.brainyquote.com/quotes/anton_chekhov_161769) je tu zelo na mestu: “Vsak idiot se lahko sooči s krizo, vsakanje življenje je tisto, ki nas izčrpava.”