# Živost in življenje   Objavljeno: 22. 3. 2022 | #03-2022 ***   [[Živost|Predpostavil sem]], da je iskanje živosti temelj naše [[Vrste motivov|motivacije]]. V vsem, kar počnemo, implicitno ali eksplicitno iščemo živost; se približujemo Življenju in oddaljujemo od Smrti. Ob tem pa se postavlja vprašanje, zakaj je to potrebno početi neprestano; zakaj Življenje venomer dosegamo in nikoli dosežemo, če je iskanje živosti temelj vse naše motivacije? Dva vzroka temu vidim, oba vezana na dejstvo, da obstajamo kot [[Življenje - fizikalne in biološke osnove|utelešena biološka bitja]]. Prvi vzrok “odtekanja” živosti je v tem, da tako [[Aspekti živosti|zaznavanje kot aktivnost, pa tudi zavedanje]] samo po sebi zahteva energijo. Kako točno je zavest povezana s telesnimi procesi in zakaj potrebuje energijo, je konec koncev skrivnost, a na podlagi lastnih opažanj vsakdo ve, da če smo utrujeni, zaspani, lačni (ali presiti), bolni ... zaznavamo slabše, smo manj sposobni za aktivnost in smo na splošno manj zavestno prisotni. Ker smo živi organizmi kompleksni urejeni sistemi in kot taki močno podvrženi [[Strukturna odprtost oziroma zaprtost sistemov|entropiji]][^1], se energija za vzdrževanje našega obstoja venomer porablja in jo je treba zato venomer obnavljati. Odraz tega so osnovne [[Vrste potreb|potrebe]] in njihovo zadovoljevanje je en vidik neprestanega iskanja živosti. Ta vzrok upadanja živosti je povsem fiziološki - [[Živi organizmi kot sistemi|porabljanje energije za ohranjanje življenja]] se preprosto dogaja -, zato [[GON SMRTI?|to ni motiv]] in torej ne nasprotuje predpostavki, da je vsa naša motivacija usmerjena k iskanju živosti. Situacijo prikazuje Slika 1.   ![[živost in življenje - slika1.png]] *Slika 1: Entropija na fiziološki ravni spodkopava življenje kot pogoj vsakršne živosti.*   Tudi drugi vzrok upadanja živosti je vezan na ohranjanje življenja, vendar na drugi ravni in je za razumevanje temeljne konfliktnosti človeškega stanja pomembnejši. Tukaj gre dejansko za motiv, ki je vsaj na prvi pogled v nasprotju z iskanjem živosti. Ker smo ljudje kot živi organizmi v okolje [[Živi organizmi kot sistemi|neizogibno odprti]], smo od njega tudi ogroženi, zatorej zaradi ohranjanja svojega obstoja na različnih ravneh iščemo varnost. S svojimi zmožnostmi [[Živi organizmi kot avtoregulacijski sistemi|avtoregulacije]] lahko kompenziramo vplive zgolj določenega dela okolja, vse, kar izvira onkraj tega, pa naš obstoj ogroža. Zato venomer težimo k čim boljšemu obvladovanju sveta, kar pomeni zmožnost predvidevanja in nadzora. Če zdaj pomislimo, [[Načini povečevanja živosti|kaj povečuje našo živost]], oziroma na katere načine jo skušamo povečevati, vidimo, da je najpomembnejši skupni imenovalec teh situacij novost oziroma nepredvidljivost. Živost se poveča, ko nas nekaj preseneti, ko moramo aktivirati svoje različne sposobnosti, da situacijo obvladamo ali v njej sodelujemo. Vse, kar nam je popolnoma poznano oziroma brez težav obvladljivo, postane nezanimivo in dolgočasno, rutinsko, naša živost pa v takih situacijah usahne. [[Živost in varnost|Odnos med varnostjo in živostjo]] je torej nasprotujoč, hkrati pa sta to dva vidika v temelju istega motiva. Predpogoj vsakršne živosti je [[Življenje - fizikalne in biološke osnove|življenje]], ki zahteva določeno varnost, bolj kot pa je ta zagotovljena, bolj naša živost usiha. Povečevanje živosti na drugi strani zahteva novost in nepredvidljivost, torej ne-varnost, kar pa v skrajnem primeru lahko naše življenje ogrozi in s tem seveda tudi možnost živosti kot take. Slika 2 ponazarja še ta drugi motiv:   ![[živost in življenje - slika2.png]] *Slika 2: Iskanje varnosti je prav tako v funkciji živosti preko zagotavljanja boljših pogojev za življenje, prav zaradi tega pa manifestno deluje živosti nasprotujoče.*   [^1]: Entropiji so podvrženi vsi sistemi, bolj pa kot je določen sistem urejen, bolj je to očitno, oziroma je potrebno več energije za ohranjanje njegove urejenosti.