# Živost   Objavljeno: 19. 3. 2022 | #03-2022 ***   Intuitivno verjetno vsakdo razume pojem živosti. Vsi poznamo stanja, ko se počutimo bolj živi, in tista, ko se počutimo manj. Ko nas nekaj močno pritegne, povleče našo pozornost k sebi, tudi ko nas nekaj vznemiri ali razburi ter smo zaradi tega v dogajanju polno prisotni. Ali pa ko smo spontano aktivni, velikopotezni, ustvarjalni; ko angažiramo svoje sposobnosti in energijo za reševanje določenega problema oziroma udejanjanje neke vizije. Ko ljudem razlagamo o nečem, kar nam je pri srcu, s čimer se z zanimanjem ukvarjamo. Ali ko poslušamo druge govoriti o nečem takem in se njihove živosti nalezemo. Ko v nečem na polno uživamo. Ali pa se proti nečemu z vso močjo, brez zadržkov, borimo. Ko v sebi čutimo radost, pravilnost, smisel ... Vse to so primeri povečane živosti. Na drugi strani dolgčas, utrujenost, zasičenost pozornosti, zavrtost dejanj. Notranja konfliktnost, odsotnost spontanosti. Stiki z ljudmi, ki nas utrujajo, ki jih vzdržujemo iz občutka dolžnosti ali iz strahu pred osamljenostjo. Rutina vsakdana, omamljanje zavesti z namenom izogibanja bivanjski praznini in pomanjkanju smisla. V takih stanjih naša živost upade. Vsi vemo, kdaj “zasijemo” in kdaj “ugasnemo” in to čutimo tudi pri drugih. Živost, kot jo opisujem, je doživljajska dimenzija. Predpostavljam, da zelo, mogoče celo [[Živost in hedonski ton|najbolj temeljna doživljajska dimenzija]]. Vse, kar doživljamo drugega - vse zaznave, občutki, čustva, misli -, je obarvano z njo, je doživeto na podlagi trenutne stopnje in kvalitete živosti. Objektivno isti razgled, recimo, je doživet popolnoma drugače, če smo na razgledišču povsem prisotni in odprti, kot če smo zapleteni v lastne misli in gledamo skozi njihovo kopreno. Isti okus, vonj, dotik, sploh katerikoli objekt zaznave, je lahko doživet polno, ali pa kot v neki megli, zgolj “dvodimenzionalno”, brez globine. Objektivno ista aktivnost je lahko spontana, tekoča, smela, točna, ali pa prisiljena, zatikajoča se, zavrta in nerodna. Razlika je v stanju naše živosti. Dimenzija živosti je razpeta med pola, ki sama nista oziroma ne moreta biti doživeta. Na eni strani je Smrt: predstava o popolnem niču, odsotnosti zavesti. Ta predstava je paradoksalna, saj če si ta *nič* poskušamo predstavljati, iz njega naredimo *nekaj*, izkušanje česar pa predpostavlja zavedajočega se subjekta. Smrt torej ne more biti doživeta[^1], kljub temu pa predstavlja horizont doživljanja vsega ostalega. Vsako posamezno doživetje obstaja v kontrastu do drugačnih doživetij, celokupnost vsega doživljanja pa v kontrastu do možnosti popolnega ne-doživljanja. Te možnosti se zavedamo, ker poznamo objektivno dejstvo smrti kot konca biološkega življenja. V tem običajnem pomenu smrt pišem z malo, za razliko od prej, ko sem s *Smrtjo* označeval pol doživljajske dimenzije živosti. Dejstvo smrti je venomer prisoten, čeprav, vsaj v naši kulturi, iz zavesti tudi venomer odrinjan del človeške izkušnje. Nekateri ljudje, ki jih poznamo, umrejo pred nami. Vidimo, kako umirajo živali in ovenevajo rastline, slišimo poročila o vojnah, naravnih nesrečah in boleznih, pospremljenih s številom umrlih in ranjenih. V popularnih medijih, sploh v filmih, je smrt skoraj neizogibna tema. Vidimo torej, da živa bitja določen čas so, potem pa jih več ni, in to objektivno spoznanje prenesemo nase: nekoč tudi nas več ne bo. Pojavi se predstava Smrti. Kaj pa je na drugi strani dimenzije živosti? Po analogiji Življenje, pisano z veliko, spet za razliko od življenja kot biološkega dejstva. Ta pol si je po eni strani lažje predstavljati od pola Smrti, saj lahko [[Aspekti živosti|aspekte živosti]], kot jih subjektivno poznamo, razpotegnemo v smer še večje živosti: še bolj polna prisotnost, še bolj žive zaznave, še intenzivnejša izkušnja bivanjske radosti, še globlje zavedanje inherentnega smisla obstoja. Še več energije, še bolj pretočna in točna aktivnost, še bolj ustvarjalni odzivi in dejanja. Po drugi strani pa si je pol Življenja tudi težje predstavljati, saj pri Smrti obstaja neka absolutna vrednost - popolni nič -, ki si jo lahko vsaj zamislimo, če je že ne moremo izkusiti. “Popolnega vse” pa si še zamisliti prav ne moremo. Kljub temu menim, da slutnja Življenja navdihuje vsako našo aktivnost, je v osnovi vsakega našega prizadevanja in vsakega našega hrepenenja. Predpostavljam torej, da je dimenzija živosti, razpeta med horizonta Smrti in Življenja, temeljno določilo naše [[Vrste motivov|motivacije]]. Da ima vse, kar nas poganja - vse naše [[Vrste potreb|potrebe]], [[Vrste teženj|težnje]] in [[Vrste želja|želje]] -, nekje v ozadju težnjo povečevanja naše živosti, torej približevanja polu Življenja in oddaljevanja od pola Smrti (slika 1).   ![[živost - slika1.png]] *Slika 1: Doživljajska dimenzija živosti. Doživljanje je razpeto med horizonta Smrti in Življenja, vsa naša motivacija je usmerjena k Življenju in proč od Smrti.*   Toda če je temu res tako, zakaj Življenje venomer dosegamo in nikoli ne dosežemo? Očitno mora obstajati tudi [[Živost in življenje|nasprotna sila oziroma motiv]], ki naše napredovanje v smeri večje živosti spodnaša, oziroma ga ovira. Boj med tema dvema tendencama imam za bistvo [[Človeško stanje|človeškega stanja]] in temelj vseh naših drugih [[Človeške bivanjske razpetosti|bivanjskih razpetosti]] oziroma naše inherentne [[Živost, energija in celovitost|necelovitosti]].   [^1]: V Epikurjevih besedah: “Ko jaz sem, smrti ni, ko smrt je, mene ni.”