# Temeljna napaka atribucije živosti   Objavljeno: 18. 6. 2022 | #06-2022 ***   V *Onkraj principa ugodja* Freud poda zanimivo opažanje: otroci se ne naveličajo in ne naveličajo ponavljanja prijetnih izkušenj ter vztrajajo, da morajo biti ponovljene na identičen način. Če otroku povemo zanimivo zgodbo, jo bo hotel znova slišati popolnoma enako in bo pripovedovalca celo popravljal, če bo ta poskušal vnesti kakšno spremembo. Pri odraslih se to izgubi: šala, ki jo slišimo drugič, nima več skoraj nobenega učinka, drugi ogled gledališke igre ne naredi več takega vtisa kot prvi, iste knjige ne bomo šli takoj brati še enkrat. Pri odraslih je po njegovem novost pogoj uživanja. Tole je relevantni izsek (Freud, 1961, 29): ![[Freud-novost_otroci.png]] Zakaj se mi zdi to tako zanimivo? Ker v tem vidim najčistejši odraz *“temeljne napake atribucije živosti”*.[^1] Ko določen objekt - seveda v širšem smislu, kar lahko vključuje dejanske objekte, osebe, ali aktivnosti - zbudi našo živost, to pripišemo objektu, ne pa našemu odnosu do njega. Glavni atributi tega odnosa so [[Načini povečevanja živosti|novost]] oziroma presenečenje ter pritegnitev pozornosti in [[Aspekti živosti|aktivacija radovednosti oziroma ustvarjalnosti]]. Posledično si poskušamo objekt prilastiti, da bi si olajšali nadaljnje zbujanje živosti, kar pa seveda ne deluje, saj takšna ali drugačna polastitev objekta pomeni bistveno spremembo našega odnosa do njega. Ko nekaj “imamo” (tudi v smislu obvladovanja oziroma poznavanja), to naše pozornosti več ne pritegne tako močno - čez dovolj časa pa sploh ne - in tudi ne zbudi radovednosti oziroma ustvarjalnosti. Če si pomagam s prispodobo: navduši nas opazovanje ptice, zato jo ujamemo in damo v kletko, da bomo lahko vsak dan doživljali isto navdušenje. A smo potem neizogibno razočarani, saj ptica v kletki pač ne leti ... Za otroke je vse tako zelo novo; življenje sámo je zanje novo. Zato je razumljivo, da se nečesa, kar jih navduši, naveličajo počasneje, in tudi dalj časa traja, da novosti obvladajo. Prej ali slej pa seveda jih in se njihovo zanimanje preusmeri k nečemu drugemu. Pri odraslih to poteka hitreje, ker večina izkušenj ni več tako radikalno nova. Romana, ki ga sicer preberemo na dušek, ne bomo šli takoj brati še enkrat, saj je to le še en v množici romanov, ki smo jih v življenju že prebrali. Zgodbe so sicer različne, a v nekem globljem, bolj abstraktnem smislu, vendarle variacije na temo. Vse, razen če so se avtorji s tem namenoma igrali, imajo [[Iluzija linearnosti|podobno osnovno strukturo]]. Spomnim se, da sem kot otrok, ko sem se dodobra naučil brati, svoj prvi roman[^2] dejansko prebral skoraj zaporedoma vsaj štirikrat, tako me je pritegnil. Zdaj leposlovja praktično ne primem več v roke, saj povsod prepoznavam isti vzorec, ki mi le redko še zbudi kakšne posebne občutke. Poleg tega otroci vse doživljajo veliko bolj celostno - ločevanje med zaznavo in občutki, ki jih ta sproža, ter nadalje interpretacijo zaznanega in občutenega, je pomemben razvojni dosežek, ki ga tudi večina odraslih pravzaprav ne obvlada prav dobro. Zaradi potrebe po konsistentni sliki sveta imamo tendenco takoj, ko nekaj zaznamo oziroma izvemo, to razložiti v okviru svojih miselnih shem, s čimer si seveda zapremo druge možnosti pogleda na situacijo. Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, kako uničujoče to vpliva na medosebne odnose; na tako [[CPČS 2.3 - Od resničnosti do eksistencialne samosti|pogost občutek nerazumljenosti in osamljenosti v njih]]. Učenje razlikovanja med zaznavami, občutki in mislimi je zato ena od osnov napotkov za samopomoč ter programov izobraževanja psihoterapevtov. Če se vrnem k osnovni liniji tega prispevka: neizogibno je torej, da se že v otroštvu vzpostavi močna implicitna povezava med živostjo in objekti, ki nam jo zbujajo. V zgodnjih obdobjih življenja - času [[Krog Erosa in Thanatosa|osebnega mladega Erosa]] -, je to praktično identiteta, kasneje začne povezava z nabiranjem življenjskih izkušenj postopoma slabeti. Možna interpretacija “krize srednjih let” - obdobja, ko se osebni zreli Eros začne prevešati v starega - bi bila, da je to čas, ko začne ta implicitna povezava pospešeno razpadati in nastopi globoko “raz-očaranje” nad svetom ter vsemi izkušnjami, ki jih lahko ponudi. Ker dogajanje najprej še ni zares razumljeno, je pogost prvi odziv nanj nekakšno [[Skrita bolečina užitka in skriti užitek bolečine|hlastanje za novimi in novimi doživetji]]; takšnimi ali drugačnimi, začasno mogoče uspešnimi, dolgoročno pa večinoma destruktivnimi poskusi “začinjanja” našega življenja. Ko vidimo, da tudi to zares ne deluje, se odpre možnost iskanja bolj neposrednega dostopa do živosti, bodisi v smeri [[SAMOAKTUALIZACIJA IN GENERATIVNOST|samoaktualizacije]] bodisi skozi proces [[2 - V DELU/30 - IDEJE/PRINCIP SUBLIMACIJE|sublimacije]]. Temeljna napaka atribucije živosti je tisto, kar poganja krog Erosa in Thanatosa; če se želimo iz tega vrtenja izviti, jo moramo razumeti in preseči.   #### Viri - Freud, S. (1961). *Beyond the Pleasure principle*. W. W. Norton & Co, New York & London.   [^1]: Izraz sem skoval po analogiji s [“temeljno napako atribucije”](https://en.wikipedia.org/wiki/Fundamental_attribution_error), ki jo poznamo v socialni psihologiji. Gre za tendenco, da pri razlaganju določenega vedenja, vzroke zanj prej pripišemo osebnosti dotičnega posameznika kot situaciji, v kateri se je znašel. Raziskave na drugi strani konsistentno potrjujejo, da je situacija boljši prediktor vedenja ljudi od njihove osebnosti. Temeljna napaka atribucije živosti, ki jo vpeljujem tukaj, s tem socialnopsihološkim pojavom vsebinsko nima nič skupnega, gre le za podoben vzorec trdovratnega napačnega pripisovanja vzročnosti. [^2]: Jules Verne: Skrivnostni otok. Še zdaj se spomnim glavnih junakov in obrisov zgodbe ter predvsem občutka skrivnostnosti, ki mi je tako razburkal otroško domišljijo.