# Krog Erosa in Thanatosa   Objavljeno: 29. 4. 2022 | #04-2022 ***   Par motivov Eros[^1]-Thanatos[^2] v psihologiji izvira od Freuda, ki je postuliral dve temeljni kategoriji gonov: gone življenja in gon(e) smrti. Obstoj slednjega je prvič predpostavil v delu *Onkraj principa ugodja*, originalno objavljenem 1920. Idejo je nadalje razvijal v delih *Ego in Id* (1923) ter *Nelagodje v kulturi* (1930), če omenim samo najvidnejša. Predpostavka o obstoju posebnega gona, ki teži k samodestrukciji, predstavlja pomemben obrat v razvoju Freudove misli, saj je prej vso človeško motivacijo izvajal iz [[Živost in hedonski ton|principa ugodja]]. To drugo gonsko silo je predpostavil, ker sicer ni zmogel razložiti nekaterih patoloških pa tudi nepatoloških duševnih pojavov, kot je recimo kompulzija k ponavljanju oziroma podoživljanju neprijetnih izkustev ali pa dejanski mazohizem. Kasneje je ta koncept začel uporabljati tudi za razlago človeške težnje k nasilju in uničevanju kot premestitve gona smrti, ki sam po sebi sicer teži k samouničenju. K razmišljanju o tem naj bi ga spodbudile tudi grozote prve svetovne vojne. Freud sam še ni uporabljal izraza Thanatos, ampak je govoril o gonu oziroma gonih smrti[^3], kot nasprotje gonom življenja, v temelju katerih je seksualnost, ki jih je skupno že imenoval Eros. Thanatos se je v tem kontekstu pojavil kasneje; prvi naj bi ga tako uporabil Paul Federn. Podrobneje se v Freudovo razumevanje gona smrti in razlogom za predpostavljanje le-tega tukaj ne bi spuščal, čeprav bi šibkost in (sicer zelo reflektirana) špekulativnost njegove argumentacije za postuliranje nečesa, kar je zadobilo tako širok kulturni pomen, zahtevala temeljito obravnavo. Sam uporabljam oba izraza za opis dveh glavnih faz v procesu iskanja živosti, natančneje v iskanju [[Živost in varnost|ravnotežja med živostjo in varnostjo]]. Ker oba manifestno nasprotjujoča si motiva izvirata iz istega vira, saj je [[Živost in življenje|ohranjanje življenja pogoj za vsakršno živost]], mi Thanatos ne pomeni težnje k dejanskemu samouničenju, ampak k uničevanju okostenelih [[Človeške bivanjske razpetosti#Spontanost in struktura|struktur varnosti, ki dušijo živost]]. Proces se odvije zaradi [[Temeljna napaka atribucije živosti|temeljne napake v atribuciji živosti]] in načeloma poteka po dokaj predvidljivih fazah, ki jih prikazuje Slika 1.   ![[eros-thanatos - slika1.png]] *Slika 1: Faze krožnega procesa Erosa in Thanatosa. Ob fazah so označeni tudi zanje značilni načini doseganja oziroma pojavljanja živosti.*   Vzorec tega procesa se mi zdi zelo univerzalen in ga prepoznavam v vseh človeških pojavih, od povsem individualnih oziroma [[AVTOPOEZA SEBSTVA|intrapsihičnih]], prek medosebnih, skupinskih in medskupinskih ter političnih, do civilizacijskih in kulturnih. Mogoče ga bom najlažje ponazoril na, po mojem, dokaj tipičnem poteku ljubezenskega odnosa. **Mladi Eros:** Začnimo pri začetku. Ali še malo pred njim, kot se vzame: zaljubimo se. Ob neki osebi se počutimo dobro in hkrati vznemirjeno, želimo si biti v njeni bližini, preživljati čas z njo. Pomembno nam je, kako se ta oseba obnaša do nas, iščemo znake, ki bi potrjevali, da ona čuti podobno. Glavnina dogajanja sicer poteka takrat, ko smo fizično narazen: v domišljiji. Fantaziramo o tem, kako si bova izpovedala ljubezen, o skupnem preživljanju časa, možnostih skupne prihodnosti, prvem spolnem odnosu ... Hkrati nas tudi skrbi, če ni vse samo v naši glavi, če imamo kakšno resno konkurenco, če bomo stvari zmogli narediti tako, kot jih izpeljemo v fantazijah ... Živost neskončnih možnosti in hkrati negotovosti, “metuljčki v trebuhu” ... Vznemirljivost novega *začenjanja* oziroma zaenkrat še obetov le-tega. Dokler se ne izkaže, da so čustva obojestranska, si to povemo, odnos postane dejstvo v [[2 - V DELU/30 - IDEJE/SOCIALNA RESNIČNOST|socialni resničnosti]]; najprej najini, potem še najinih pomembnih drugih. Odnos se počasi začne prevešati v drugo fazo: **Zreli Eros:** Nekaj časa je vse še zelo vznemirljivo, odkrivamo drug drugega in možnosti skupnega življenja, tudi negotovost nekaj časa še vztraja, a počasi vidimo, da je stvar resna, da se lahko na odnos zanesemo, da drugi ostaja tudi, če se kdaj ob kaj zapneva; da obstaja resna pripravljenost za usklajevanje in perspektiva skupne prihodnosti. S samim vprašanjem odnosa se lahko prenehamo ukvarjati, oziroma tega vzamemo za dejstvo in se začnemo posvečati skupnim projektom. V mladih letih skupnim počitnicam, potovanjem, nekoliko kasneje skupnemu bivanju, še kasneje poroki, družini... Ko so temelji odnosa z vsemi dogovorjenimi in implicitno vzpostavljenimi pravili skupnega življenja postavljeni, lahko začnemo na njih graditi: živost vizij in dela na njihovem uresničevanju, radost *ustvarjanja*. Dokler niso vizije izpolnjene in se začenja nekje v ozadju izrisovati praznina: “Kaj pa zdaj?” **Stari Eros:** Drugo osebo poznamo do obisti. Vemo, kaj lahko od nje pričakujemo in česa ne. Skupno življenje se ustali v udobne, že tudi dolgočasne rutine, ki pa si jih ne upamo preveč vznemirjati, saj na podlagi izkušenj vemo, kaj drugemu ustreza in kaj ne. Teža implicitno vzpostavljenega skupnega “se-ja” (tako *se* preživlja skupne večere, tako vikende, tja *se* hodi na dopust, tako *se* seksa) je tako velika, da bi kakršnokoli odstopanje izpadlo čudno in zbudilo vprašanja, če ni kaj narobe. Še vedno se imamo radi, a bolj na način navezanosti in spoštovanja skupne zgodovine, drug nad drugim pa nismo več tako navdušeni. Živost začenja usihati. Spominjamo se, kako lepo je bilo, ko smo se zaljubili, pa kasnejšega skupnega ustvarjanja ... Sprašujemo se, kako bi to lahko spet podoživeli. Mogoče, če je odnos dovolj odprt, se o tem pogovorimo in poskušamo kaj narediti, da bi spet začutili nek približek takratne živosti. Lahko odnos kako *začinimo*? Poskušamo kaj novega v spolnosti? Če smo dovolj avanturistični, mogoče povabimo še koga zraven? Gremo na dopust kam povsem drugam, kot smo navajeni, ali ga celo preživmo posebej? Ali pa, če odnos ni toliko odprt, začnemo vsak zase fantazirati, kako bi življenje malo začinili sebi. Bi si mogoče omislili kakšno samostojno aktivnost, mogoče celo avanturo, kako drugače malo dregnili v samoumevnost večernih nadaljevank ter enih in istih posteljnih položajev? Pojavljati se začnejo: **Zametki Thanatosa:** Naenkrat opazimo, da nam gre drugi na živce. Niti ne vemo točno, zakaj. Način, kako zjutraj sreba kavo in ob tem rahlo pomljaska; vsako jutro enako... Le kako nam je lahko bilo to včasih simpatično? Ob vsaki najmanjši napaki vzrojimo, naredimo celo *dramo*, kot bi se zgodilo ne vem kaj. Potem mine, mogoče se opravičimo, mogoče samo pozabimo, gremo naprej. Pa spet pride: kako hodi, kako se drži, kako smeji, koliko časa prebije v kopalnici... Včasih, ko ga nepričakovano dolgo ni domov, nas seveda skrbi, obenem pa se nam vsili nepričakovana misel, da se je mogoče zapletel s kom drugim ... Tega seveda nikomur ne priznamo, še sebi ne; da ta misel ni samo grozna, ampak po svoje malo sladka, malo živa, vznemirljiva, pa še odrešeni bi bili odločanja, kaj naj s tem odnosom. Ko pride domov in je vse v redu, smo seveda pomirjeni, a mogoče tudi malo razočarani, ker je spet vse preveč mirno, preveč tako, kot vedno ... In potem čez kakšen dan spet kaj narobe, spet drama kar od nekod, ki je zavestno nismo hoteli, a se ji nekako nismo mogli upreti. Ko se to nekaj časa nadaljuje, sledi: **Razbohoteni Thanatos:** Mi ali partner imamo tega dovolj, z živci smo na koncu, rokavice so snete, maske padejo. Naenkrat pride na dan vse, kar smo toliko časa zadrževali, ker smo se bali drezanja v obstoječe strukture varnosti. Zdaj nas tega ni več strah, oziroma jih dejansko hočemo razrušiti, na nek način celo uživamo v tem. Eksplozija energije in notranje moči, prvinske živosti, ki je že dolgo nismo čutili. Perverzna slast *uničevanja*. Na plan pridejo vidiki nas, za katere prej sploh nismo vedeli - da smo česa takega zmožni. Stvari, na katere sicer nismo ponosni, vse tisto najslabše, kar je bilo že pred vstopom v ta odnos izrinjeno iz našega [[KONCEPT SEBE|koncepta sebe]]. Stvari, za katere kasneje, ko nam je žal, rečemo: ”To nisem bil jaz!” Pravzaprav to laž - sebi še bolj kot drugemu - izrečemo nekoliko kasneje, ob vnovični pojavitvi mladega Erosa. Vmes je še faza iskrenega *žalovanja*: **Pomirjeni Thanatos:** Na pogorišču prepira se umirimo. Pojavi se žalost, ki pa ni samo boleča. Če bi imeli več energije, [[Skrita bolečina bolečine|bi se proti njej borili]], ker pa smo izčrpani in ranjeni, ne moremo drugega, kot da ji pustimo, da nas preplavi. In ko prvi naval njene bolečine nekoliko izzveni in jo tudi sprejmemo, začutimo, da je v tej žalosti nekaj zelo pristnega. Za kratek čas smo pomirjeno celi. Nakopičena energija odrinjanih delov sebe se je sprostila, potešeni so, zato se proti njim - dokler ne bodo spet začeli dvigovati glave - ni treba boriti in se lahko začutimo v celoti. Smo v globljem stiku s sabo kot v katerikoli drugi fazi kroga. In ta [[Živost, energija in celovitost|celovitost]] je zdravilna, poživljajoča. Pojavi se optimizem, začutimo, da imamo partnerja še vedno radi; za kratek čas skoraj tako kot na začetku. Opravičimo se, izrečemo zgornjo laž in še tisto drugo: “Nikoli več ...”, ki pravzprav nista zares laži, saj jima na tej točki dejansko verjamemo; začne se novi mladi Eros. Velikokrat zelo dobesedno, saj, kot pravijo, je seks najboljši po prepiru. Zgodba bi se seveda lahko odvila tudi drugače: drug drugemu zadane rane bi bile pregloboke, da bi si jih lahko odpustili in odnos bi se končal. V tem primeru bi novi mladi Eros pomenil odprtost za nov odnos, pripravljenost, da se spet zaljubimo. Variacij na temo je nešteto, zgornji opis je zaradi jasnosti poante močno stereotipiziran. Izbral sem ga zato, ker je v bližnjih odnosih kaj podobnega verjetno izkusil že vsakdo. A, kot rečeno, vzorec imam za univerzalen, značilen za vse človeške in medčloveške ter družbene procese, hkrati potekajoč na različnih ravneh. Tudi lok osebnega življenja bi lahko videli kot zgornji, “erotični” del kroga. Opisani vzorec partnerskega odnosa se odvrti drugače, če smo sami v fazi mladega Erosa (puberteti, adolescenci), ko je življenje sámo še tako novo in sveže - sploh vse, kar se tiče ljubezenskih/erotičnih odnosov -, kot če smo sami v zrelih, produktivnih letih ali pa celo že v jeseni življenja, torej v osebnih fazah zrelega oziroma starega Erosa. Opisani potek vzorca je verjetno tudi zares ustrezen le za našo civilizacijo, za katero menim, da se na zelo dolgem, večstoletnem loku nahaja v fazi starega Erosa z že močno izraženimi zametki Thanatosa. V to se na tem mestu sicer ne bi podrobneje spuščal, a dokaj utemeljeno verjamem, da je takšna sproščenost partnerskih oziroma seksualnih zvez, kot je potrebna, da se vzorec lahko odvrti na opisani način, značilna za starejše civilizacije. Mlajše, bolj vitalne, v katerih je življenje težje in bolj nevarno, te stvari praviloma bolj striktno regulirajo. Krog Erosa in Thanatosa je torej treba videti [fraktalno](https://en.wikipedia.org/wiki/Fractal): kot strukturo, ki je sama sebi podobna na vseh ravneh globine oziroma podrobnosti. Ko “zoomiramo” v njene globine, prihajamo do istih oblik, kot jih vidimo na površini. V tem primeru torej krogi znotraj krogov znotraj krogov ... Situacijo prikazuje slika 2:   ![[eros-thanatos-fraktalno - slika2.png]] *Slika 2: Fraktalna zgradba krogov Erosa in Thanatosa.*   Primeri mladega Erosa so tako vsi novi začetki, na družbenopolitični ravni recimo osamosvojitev Slovenije ali pa še prej, za starejše bralce, Jugoslavija v petdesetih - rosnih, optimističnih letih socializma; novega družbenega sistema, v katerem bo vse drugače ... Oboje je seveda sledilo fazam razbohotenega Thanatosa - drugi svetovni vojni oziroma kratki osamosvojitveni vojni. Thanatos se je v razpadajoči Jugoslaviji, kot vemo, nekaj let kasneje še veliko bolj razbohotil na Hrvaškem in v Bosni. Iluzija “bratstva in enotnosti”, skovana v fazi mladega in propagirana v fazi zrelega Erosa Jugoslavije (šestdeseta, sedemdeseta) je v devetdesetih razpadla kot hišica iz kart. Osemdeseta pred tem so bila leta zametkov Thanatosa: dvigovanje glasov upornikov in disidentov, preizkušanje meja tolerance oblasti, ki je po smrti “velikega vodje” in zaradi ekonomske krize že kazala znake šibkosti ... Slovenija je bila v fazi zrelega Erosa od osamosvojitve do izpolnitve dveh ključnih zunanjepolitičnih ciljev: vstopa v Evropsko Unijo in Nato, za kar je obstajal širok družbeni konsenz. Ko smo to dosegli, smo kmalu izgubili smer in začele so se notranje razprtije, ponovno se je pokazal globok družbeni razkol med “levimi” in “desnimi”, odmev prejšnjega razkola med “partizani” in “domobranci” in še prejšnjega med “liberalci” in ”klerikalci”, ki je bil takrat, ko smo imeli skupno smer, nekako pozabljen oziroma potisnjen vstran. Zametki Thanatosa. Zaenkrat kaže, da tokratna faza Thanatosa ne bo prav globoka oziroma se ta ni zelo razbohotil; to pišem ravno po državnozborskih volitvah, ko mnogi čutijo nov zagon mladega Erosa. Pojavil se je nov, karizmatičen obraz, v katerega je mogoče projicirati željo po novem ustvarjanju in boljši prihodnosti. Ti so očitno potrebni, da se energija kolektiva zbere in usmeri; imeli smo ga tudi v ključnih letih po osamosvojitvi Slovenije in seveda v zlati dobi socialistične Jugoslavije. Gledano širše in dalj v zgodovino so faze zrelega Erosa obdobja največje ekspanzivnosti imperijev - recimo Rimskega v drugem stoletju našega štetja ali Britanskega v 18. in 19. stoletju -, faze starega Erosa vsi primeri družbene dekadence, v znanosti, umetnosti, kulturi nasploh. Faze zametkov Thanatosa označujejo vsi poskusi “prevrednotenja vrednot”; v sedanjem času lahko to po mojem opazujemo v preokupiranosti zahodne mladine s socialno pravičnostjo, ki je, objektivno gledano, na tej točki naše civilizacije verjetno večja, kot je bila kdajkoli prej in kjerkoli drugje v zgodovini človeštva. A za nekaj se je pač treba boriti, sploh v osebnih fazah mladega Erosa na poti k zrelosti ... To je spremljano s poskusi razbijanja vseh utrjenih samoumevnosti - kategorija (družbenega, pa tudi biološkega) spola je recimo zelo na udaru, skupaj z normami ljubezenskih in erotičnih odnosov. Faze razbohotenega Thanatosa so seveda vse vojne, v katerih pride iz ljudi vse tisto najslabše, pa vendarle na žalost zelo pristno naše, kar (in ker) je bilo toliko časa odrinjano in držano na vajetih, ko so bile družbene norme še samoumevne in zato trdne ... Bojim se, da začetke tega že vidimo; nič več “tam daleč”, pri “tistih drugih”, ampak že povsem blizu nas. Kaj zdaj? Kaj nam preostane, ko to razumemo? Zelo pomembno je, da razumemo *do konca*, sicer obstaja velika možnost, pravzaprav kar gotovost zapada v [[NIHILIZEM|nihilizem]]. Ključen pogoj, da se krog Erosa in Thanatosa odvije, je namreč to, da se ga ne zavedamo. Da se sploh česa lotimo, da lahko začutimo mladi Eros, ki nam da zagon za delo in ustvarjanje, navadno potrebujemo [[Iluzija linearnosti|iluzijo linearnosti]]; izsek iz kroga, ki ga razpotegnemo v premico. Premico, ne daljico - no, bolj natančno poltrak: njegov začetek je tu, konec v neki nedefinirani prihodnosti. Na začetku vsakega ljubezenskega odnosa je iluzija, da bo najina ljubezen trajala večno, na koncu romantičnih pravljic je vedno “in živela sta srečno do konca svojih dni ...” To je jezdec, ki na koncu westerna odjezdi v sončni zahod, [[Človeške bivanjske razpetosti#Vojna in mir|zadnjih deset minut napetega filma]] - romantične komedije, akcije, epske sage -, ko junaki premagajo vse ovire in dosežejo srečo oziroma zmago in končni mir. Deset minut, ki ne smejo biti razpotegnjene v novo zgodbo - to bi namreč pomenilo nov krog, nov boj, ki bi seveda najprej zahteval nov padec -, ampak morajo pustiti stvari nedoločeno odprte. To je tisti “nikoli več...”, ki omogoči, da se pobotamo in skupaj zajahamo nov val. In, nenazadnje, na ravni osebnega življenja je to iluzija nesmrtnosti, ki jo verjetno, nekje globoko, gojimo vsi. Kljub vsem dokazom v nasprotno na neki zelo primarni ravni kar ne moremo verjeti, da bo doletelo tudi nas. Kot pravi [Yalom](https://en.wikipedia.org/wiki/Irvin_D._Yalom): v sonce in v smrt ne moremo gledati naravnost. Kaj pa pomeni razumeti ta proces *do konca*? Temu bo posvečena velik del mojih nadaljnjih razmišljanj. Tukaj, za zaključek tega eseja, le nekaj glavnih poudarkov, ki bodo hkrati iztočnice za nadaljnje: 1. Prvi in najpomembnejši je, da Thanatos ni težnja k dejanski smrti oziroma k uničevanju *per se*, ampak je, prav tako kot Eros, v službi živosti. Eros ustvarja strukture varnosti, ki prej ali slej okostenijo in začnejo delovati živosti nasprotujoče. Thanatos je sila, ki te okostenele strukture razbije, da lahko živost znova začutimo. 2. Eros ustvarja strukture varnosti zaradi [[Temeljna napaka atribucije živosti|temeljne napake atribucije živosti]], ki je v tem, da izkušnjo živosti asociativno povežemo z objektom, ob katerem se je zbudila, namesto z našim [[Skriti užitek užitka|odnosom do tega objekta]], ki ga, pretežno, zbudi njegova [[Načini povečevanja živosti|novost]]. Zaradi tega si poskušamo objekt tako ali drugače prilastiti - to je v tem kontekstu najosnovnejši pomen varnosti -, s čimer pa ravno izgubi zmožnost zbujanja živosti. 3. Če to razumemo, lahko začnemo iskati možnosti neposrednega dostopa do živosti. Dve poti do njenega vira vidim: [[SAMOAKTUALIZACIJA IN GENERATIVNOST|samoaktualizacijo]] in [[2 - V DELU/30 - IDEJE/PRINCIP SUBLIMACIJE|sublimacijo]]. Osnova za razmišljanje o obojem je razdelava relativno stabilnih [[Podvzorci kroga Erosa in Thanatosa|podvzorcev kroga Erosa in Thanatosa]]. [^1]: V Grški mitologiji bog ljubezni, poželenja in spolnosti. Že v stari Grčiji je bil to tudi koncept, ki je označeval čutno, strastno ljubezen. Grki so sicer poznali tudi druge oblike ljubezni: *storge* (družinska ljubezen), *philia* (prijateljska ljubezen) in *agape* (kasneje v krščanstvu dobila pomen brezpogojne, univerzalne ljubezni, tudi ljubezni človeka do Boga in Boga do človeka). [^2]: V Grški mitologiji sicer manj pomembna figura; personifikacija smrti. [^3]: V *Onkraj principa ugodja* včasih v ednini, včasih v množini, izgleda brez pravega namena razlikovanja med obema možnostima.