# Iluzija linearnosti   Objavljeno: 29. 8. 2022 | #08-2022 ***   Motivacija, očitno, potrebuje jasno smer iz sedanjosti v neko boljšo prihodnost. Oziroma, bolj natančno, to velja za [[Vrste motivov|vse motive razen za strahove]], kjer je stvar nekoliko bolj kompleksna oziroma obrnjena, a znotraj iste osnovne logike. Poglejmo si to podrobneje za posamezne kategorije motivov. Pri **potrebah** je stanje porušene homeostaze neprijetno sedanje stanje, konzumacija objekta potrebe (recimo hrane, če smo lačni) pa boljša prihodnost, h kateri se usmerimo. Sama konzumacija je doživeta kot nekaj prijetnega, cilj pa je predvsem znova vzpostavljena homeostaza, torej povratek v neko nevtralno stanje. Pri **averzijah** je situacija podobna, le da neprijetno stanje nastopi zaradi nekega zunanjega dejavnika. Pravzaprav je meja tukaj nekoliko nejasna; lahko bi namreč rekli tudi, da je konzumiranje hrane posledica averzije do lakote, na drugi strani pa, da se oblečemo zato, ker začutimo potrebo po toploti. Vseeno bom zaradi jasnosti pojem potrebe načeloma uporabljal za situacije, kjer pride do porušenja homeostaze predvsem zaradi notranjih dejavnikov, pojem averzije pa za situacije, kjer normalno oziroma optimalno stanje poruši neka zunanja motnja. Druga razlika med potrebami in averzijami pa je, da sama odvrnitev neprijetne situacije navadno ni doživeta kot prijetna sama po sebi, ampak zgolj zaradi kontrasta z neprijetnostjo pred tem. Vsaj pri nekaterih potrebah konzumacija objekta predstavlja večji hedonski plus, kot ga predstavlja nevtralizacija neprijetnih situacij pri averzijah. Okusna hrana, recimo, ostaja okusna, tudi če nismo lačni. Če nismo ravno tako zelo siti, da se nam že misel na vsako hrano upira, bomo v njej še vedno lahko uživali. Če pa si oblečemo pulover, ko nas ne zebe, ob tem ne doživimo nobenega užitka, prej nasprotno, saj nam postane pretoplo. Zaradi tega objekte (nekaterih) potreb lahko iščemo zaradi užitka, ki ga prinašajo, samega, kar pomeni, da [[Vrste želja#Želje po objektih potreb|lahko postanejo objekti želja]]. Tudi pri **željah** gre za iskanje boljšega prihodnjega stanja v primerjavi s sedanjim, vendar za razliko od potreb sedanje stanje [[Živost in hedonski ton|na sami hedonski dimenziji]] ni neprijetno, ampak je pretežno nevtralno. Pri željah gre torej za iskanje nekega plusa s stanja ničle. Želje so motivi iskanja užitka zaradi užitka samega, posledica česar pa je praviloma porušenje obstoječe homeostaze, torej nastop nekega minusa, ki se potem v nevtralno stanje izniha sam od sebe. Zaželimo si recimo nekaj sladkega, se tega najemo, zaradi česar smo potem nekoliko obteženi ali nam je celo slabo (odvisno od tega, koliko sladkarij smo pojedli) in moramo počakati, da ta slabost mine. Ali pa si zaželimo izleta v gore, ga izpeljemo, potem pa nas še nekaj dni bolijo noge. Skoraj z vsemi oblikami iskanja užitka zaradi užitka samega je tako, kar je logično: če smo že v stanju ravnovesja, konzumiranje nečesa oziroma določeno vedenje to ravnovesje nujno poruši, saj vanj vnese nov element. Situacija je torej točno nasprotna kot pri potrebah: tam stanje neravnovesja (hedonski minus) nastopi spontano in ga aktivno kompenziramo ter pri tem za kratek čas doživimo užitek (hedonski plus), ki se po konzumaciji izniha v nevtralno stanje. Pri željah pa homeostazo aktivno porušimo v hedonsko pozitivno smer, kar ima za posledico nihaj v minus, ki se potem spontano izniha nazaj v nevtralno stanje. Tako pri potrebah kot pri željah torej aktivno delujemo v pozitivno smer, v negativno pa gredo stvari same od sebe, pri čemer pa je neka bistvena razlika: pri potrebah negativno stanje nastopi samo od sebe zaradi spontanih procesov v organizmu, pri željah pa ga posredno *povzročimo* s tem, ko iščemo plus. Na tej točki se lahko vprašamo zakaj - ali pa mogoče bolje, kako - želje kot motivi potemtakem sploh obstajajo. Pri potrebah je stvar jasno linearna: entropija ves čas deluje in za ohranjanje življenja je potrebno venomer nekaj početi, da motnje oziroma primanjkljaje kompenziramo. Čeprav je celoten proces cikličen, je motivacija nedvoumno linearna, saj se negativni del kroga pojavlja sam od sebe in *neizogibno* zaradi fizioloških procesov. Z drugimi besedami: nastopa minusa ne moremo preprečiti, prej ali slej se bo neizogibno zgodil, v naši moči je samo, da ga kompenziramo. Pri željah pa ni tako. Tudi tu je proces cikličen in se premik v minus zgodi spontano, ni pa na isti način neizogiben, saj ne bi nastopil, če ne bi prej iskali plusa! Za minus pri potrebah torej nismo odgovorni, pri željah pa smo. Skupni izkupiček naše *motivirane aktivnosti* konzumacije objekta želje je, kot kaže, neka ničla, pri potrebah pa očiten plus.[^1] Zakaj torej iščemo objekte užitka? Zato, ker je [[Skriti užitek užitka|v ozadju iskanja užitka neka druga, globlja linearnost iskanja živosti]], ki je, [[Živost|kot sem to predpostavil]], temelj vse naše motivacije, oziroma je [[Živost in hedonski ton|ta dimenzija motivacije globlja od dimenzije hedonskega tona]]. Stanje, v katerem se želja porodi, je mogoče res nevtralno s hedonskega vidika, a je prav zato na dimenziji živosti nekoliko negativno glede na to, da [[Načini povečevanja živosti|v običajnem stanju zavesti do te praviloma prihajamo preko vznemirjenja]]. Želja po določenem objektu užitka torej izvira od tu, ne iz golega iskanja prijetnega doživetja. Zaradi tega se minusa, ki bo zadovoljitvi želje sledil, bodisi zavedamo, a nam je užitek/živost toliko bolj pomembna, da smo ga pripravljeni sprejeti, bodisi se ga niti ne zavedamo, oziroma ga iz zavesti odrivamo. Ko nastopi želja, vidimo samo do užitka ob njeni zadovoljitvi, ne pa tistega, kar bo sledilo po njej. Ko gremo, recimo, na dopust, nas žene predstava o prijetnih doživetjih, precejšnje neprijetnosti, ki so tudi neizogiben del vsakega potovanja, pa odrivamo iz zavesti, oziroma nanje niti ne pomislimo, sicer se na potovanje sploh ne bi odpravili. Ali pa ko začutimo močan *“craving”* po čokoladi, imamo v zavesti samo prihodnji užitek, ne pa tudi slabega počutja, ki bo neizogibno sledilo. Tudi spomin očitno deluje tako: ko pomislimo na minuli dopust, se spomnimo samo prijetnih stvari, neprijetnosti pa pozabimo, tudi če niso bile zanemarljive: mogoče smo imeli prebavne težave, slabo spali, se s partnerjem prepirali ... Vse te negativne izkušnje iz spomina nekako izbrišemo, za nazaj se spontano spomnimo lepih stvari, ki smo jih skupaj doživeli, oziroma so se zgodile, na negativne pa moramo prav pomisliti. Ta “amnezija za negativno” je nujna, da smo lahko motivirani za naslednji dopust. Če bi se preveč zavedali vsega, kar bo določena smer aktivacije prinesla, se ničesar ne bi lotili. Želje torej očitno potrebujejo *iluzijo linearnosti*, da se v njihovo zadovoljevanje lahko podamo. Poglejmo zdaj, kako je s **težnjami**, ki so kompleksnješi, dolgoročnejši motivi po spreminjanju obstoječe ravni ravnovesja z [[Vrste teženj|uvajanjem sprememb v okolju oziroma pri sebi]]. Da bi razumeli potrebo po iluziji linearnosti v tem primeru, je treba vzeti v obzir tudi komplementarne motive **strahu**, pri katerih je linearnost, kot sem že omenil, nekoliko obrnjena. Ne gre za premikanje iz sedanjosti v neko boljšo prihodnost, ampak za obrambo sedanjosti pred neko slabšo prihodnostjo. V temelju motivov strahu je težnja po [[Živost in življenje|varnosti, ki je, kot razloženo, tudi v funkciji živosti]], le da preko zagotavljanja pogojev za življenje. Težnje, predvsem tiste najpogostejše po [[Vrste teženj#Težnje k udobju|udobju]] in [[Vrste teženj#Težnje k ugodju|ugodju]], so glavni pogon [[Krog Erosa in Thanatosa|kroga Erosa in Thanatosa]]. Ta se odvije zaradi [[Temeljna napaka atribucije živosti|temeljne napake atribucije živosti]], torej zaradi napačne predpostavke, da nam bo pridobitev določenih objektov oziroma vzpostavitev določenih okoliščin zagotovila živost. S tem pa ustvarjajo okostenele strukture varnosti, ki živost dušijo. Če bi se te napake zavedali, bi se zavedali tudi tega, kaj bo sledilo, torej neizogiben nastop starega Erosa, zametkov Thanatosa in po krogu naprej. Strah pred nastopom teh faz pa bi izničil mladi Eros teh teženj in se v njihovo udejanjanje ne bi mogli več s srcem podati. To je po mojem mnenju bistvo [[NIHILIZEM|nihilistične]] brezvoljnosti. Za to, da se udejanjanja nečesa lotimo, torej nujno potrebujemo iluzijo linearnosti, ki jo na krogu Erosa in Thanatosa lahko narišemo, kot prikazuje slika 1. Začnemo pri mladem Erosu, vidimo naprej nekje do zrelega Erosa, od tod pa se perspektiva prihodnosti razpotegne v premico, ki se izgubi v neko nedefinirano “srečo”. Drugega dela kroga, ko se začenja spust, nočemo in ne smemo videti, sicer se na pot sploh ne bi podali.   ![[iluzija linearnosti - slika1.png]] *Slika 1: Tipično doživljanje novih začetkov.*   Na začetku romantičnega odnosa moramo verjeti, da bo najina ljubezen trajala večno in bo ves čas samo boljše in boljše. Bi se podali v odnos, če bi se jasno zavedali, da bo čez tri, pet, deset let zaljubljenost skoraj gotovo minila in bo nastopil dolgčas, začela si bova iti na živce, se mogoče varati, se na smrt kregati, kar nama bo vzelo nekaj let življenja, pa še skrajšalo nama ga bo ... ? To isto iluzijo vidimo tudi v klasični strukturi zgodb, le da se te ne začnejo pri mladem Erosu, ampak pri starem Erosu oziroma že pri zametkih Thanatosa, [[Človeške bivanjske razpetosti#Vojna in mir|njihovo glavnino predstavlja boj]] oziroma razbohoteni Thanatos, končajo pa se pri mladem Erosu, znova razpotegnjenem v smer neke nedefinirane trajne sreče: ”In živela sta srečno do konca svojih dni...” Situacijo prikazuje slika 2. Menim, da vse zgodbe, v katerih pristno uživamo, potekajo po tem vzorcu. Postmodernistično igranje s to temeljno strukturo je sicer možno, a take zgodbe nas prav zares ne potegnejo.   ![[iluzija linearnosti - slika2.png]] *Slika 2: Tipična struktura zgodb.*   Nenazadnje je ta ista iluzija prisotna tudi v doživljanja lastnega življenja, ki ga lahko razumemo kot zgornjo polovico kroga Erosa in Thanatosa. Sploh v mladih in zrelih letih se neizogibnosti telesnega propada in smrti ne smemo *zares* zavedati, sicer bi izgubili voljo do življenja. Implicitno, nekje globoko, verjetno vsakdo verjame, da se to dogaja drugim, njemu se pa ne bo. Eden od vidikov [[KRIZA SREDNJIH LET|krize srednjih let]] je po mojem tudi to, da postaja vzdrževanje te iluzije vse težje.   [^1]: Stvar je sicer nekoliko bolj kompleksna, če vzamemo v obzir širši časovni interval, torej več ciklov zadovoljitev želja. Izkaže se, da so nekatere želje pozitivne in druge negativne, saj na daljši rok njihovo zadovoljevanje spreminja naš nivo homeostaze v pozitivno ali v negativno smer, kar pomeni širjenje oziroma ožanje obvladljivega okolja in s tem večjo oziroma manjšo kapaciteto za živost. Negativne želje vodijo v zasvojenosti, saj zmanjšujejo kapaciteto za neposredno doživljanje živosti in je potrebno živost še bolj iskati v nadomestkih, kar vodi v negativno spiralo. Zgornji primer s sladkarijami je primer te možnosti. V kolikor [[Skriti užitek užitka|živost iščemo preko tovrstnega užitka]], se bomo zredili in bomo imeli manj možnosti za doseganje živosti iz drugih virov. Pri pozitivnih željah pa se naša raven homeostaze viša, kar omogoča še več živosti zbujajoče aktivnosti. Prejšnji primer s hojo v gore ponazarja to možnost. Res da nas nekaj dni potem bolijo noge, a ob tem se naše mišice krepijo ter pridobivamo na splošni kondiciji, zaradi česar gremo lahko naslednjič na višjo goro, kar nudi globljo izpolnitev, in tako naprej. Pozitivne želje zvišujejo splošen nivo homeostaze, ustvarjajo vse boljše splošno ravnotežje ter s tem boljšo kapaciteto za življenje in živost, medtem ko gre zadovoljevanje negativnih želja na račun ravnotežja celote in je kapaciteta organizma za življenje in živost v splošnem zmanjšana. Dalo bi se pokazati, da so v ozadju negativnih želja **strahovi**, v ozadju pozitivih pa **vleki**, vendar bo to tema za kakšen drug zapis.