# Človeško stanje   Objavljeno: 18. 3. 2022 | #03-2022 ***   Izraz “človeško stanje” se uporablja za označevanje posebnosti človeškega bivanja. Ljudje se zavedamo svoje drugačnosti; svoje ločenosti od – in hkrati določene superiornosti do – naravnega sveta. Iz njega se izvzemamo, kar nam omogoča, da ga tudi uporabljamo: preoblikujemo in izkoriščamo ga v skladu s svojimi željami in potrebami. A izgleda, da nam ta superiornost ne pomaga, da bi živeli umirjeno in srečno, zdi se prav nasprotno. Kot da ves čas nekaj manjka, kot da vsak dosežek, vsako spoznanje samo porine cilj resnične izpolnjenosti, možnost katere slutimo in po njej venomer hrepenimo, nekoliko naprej, da imamo spet kaj dosegati in spoznavati. Biblijska prispodoba izgona iz raja lepo ponazori način našega obstoja ter hkrati ponudi tudi razlago zanj: Adam in Eva sta živela v *rajskem vrtu* - bila sta torej del naravnega sveta, čeprav vanj že postavljena kot gospodarja -, dokler nista jedla iz *drevesa spoznanja dobrega in hudega* ter se *zavedla, da sta naga*.[^1] Izgubo naše nedolžnosti in sreče torej poveže z zmožnostjo spoznavanja in samorefleksijo. Ljudje se zavedamo svojega obstoja in venomer vzpostavljamo določen vrednostni odnos do samih sebe. Samorefleksija vzpostavlja štiri vélike značilnosti človeškega stanja, ki jih izpostavlja eksistencialistična filozofija. Ker se zavedamo sami sebe, [[Akcija in misel|lahko med možnostmi odzivanja na svet izbiramo]], smo torej *svobodni*, kar pa prinese s sabo težo odločanja in odgovornosti. Samorefleksija vzpostavlja naš [[Subjektivnost, objektivnost, intersubjektivnost|notranji svet]], v katerem smo neizogibno *sami* in ločeni od drugih. Ker se zavedamo časovne dimenzije lastnega bivanja, se zavedamo tudi njegove *minljivosti*; misel na smrt venomer visi nad nami in vsemi našimi odločitvami ter vzpostavlja potrebo po *smislu* - osmišljanju našega obstoja. Te značilnosti vzpostavljajo širši kontekst človeškega stanja, ki venomer vpliva na vsakogar od nas, čeprav pretežno nekje v ozadju zavesti. Svoje samosti, svobode in odgovornosti, neizogibnosti smrti ter dvoma v smiselnost obstoja se ne zavedamo ves čas. Večinoma živimo na avtopilotu navad in družbenih norm, napol zavestno izogibajoči se vélikim vprašanjem, s katerimi se soočimo le takrat, ko nas življenje v to prisili. Nekako po duhovitem Churchillovem izreku: “Ljudje se občasno spotaknemo ob resnico, a večinoma se hitro poberemo in gremo naprej.”[^2] Značilnost človeškega stanja, ki nam je doživljajsko bližje, saj je bolj ali manj prisotna vsakodnevno, je neprestano *hotenje* oziroma *iskanje*. Nečesa. Nečesa boljšega. Nečesa drugega od tega, kar je. Tudi če smo z nečim najprej povsem zadovoljni, ta mir navadno ne traja. Kateregakoli v začetku še tako dobrega oziroma prijetnega stanja stvari – naj bo to odnos, služba, prebivališče, način zabave – se sčasoma naveličamo. Ne daje nam več “tistega”; tistega nekaj, česar niti ubesediti prav ne znamo. Rečemo recimo, da nam služba ne predstavlja več izziva, ali da se ob partnerju ne razvijamo več, ali da to – karkoli že – preprosto ni več “to”, oziroma smo končno sprevideli, da nikoli ni zares bilo. Želimo znova čutiti [[Krog Erosa in Thanatosa|vznemirjenje novega začenjanja]], odprtost novih možnosti, erosa odkrivanja. S človeškim stanjem torej ne mislim “doline solz” – predstave o življenju kot neprenehnem trpljenju, ki se konča šele s smrtjo in prehodom v onostranstvo -, ampak bolj to, kar Freud označuje z “običajnim nezadovoljstvom” in kar zajema tudi budistični pojem *dukkhe*. Nekaj venomer manjka, nekaj venomer “drsa” in ovira preprostost bivanja, nekaj je venomer tam pred nami; ravno toliko izven dosega, da lahko predstavlja [[AVTOPOEZA SEBSTVA|vsakokratni cilj]], ki nas žene naprej. Kaj je torej ta “nekaj”, ta nedosegljivi objekt naše želje, oziroma bolje: ta čarobna aura vsakega objekta želje, ki se vsakič znova razblini, ko objekt dejansko dosežemo in si ga prilastimo? Imenoval ga bom [[Živost|živost]], človeško stanje pa v prvem približku opisal kot *neprenehno iskanje živosti.*   [^1]: Ozavestitev golote je tukaj zelo zanimiva in ima lahko različne interpretacije. Dve mi najprej prideta na misel. Prvič, da to pomeni spoznanje človekove drugačnosti od živalskega sveta. Živali imajo dlako ali perje ali luske, človek zgolj golo kožo. Tako je bolj nebogljen, bolj izpostavljen vplivom okolja, manj prilagojen za življenje v njem, manj del naravnega sveta. Po drugi strani pa je s tem tudi manj določen. Svojo goloto lahko pokrije na različne načine in se zato lahko podaja v različna okolja, česar živali ne morejo. Drugič pa golota tukaj lahko pomeni, da je izgnanost iz raja nekako povezana s spolnostjo. Pri ljudeh ta ni zgolj del naravne reproduktivne funkcije, ampak tudi vir užitka, ki je lahko - in največkrat tudi je - iskan kot tak, sam po sebi, ne zaradi nadaljevanja vrste. Prav to, [[Vrste želja|iskanje užitka zaradi užitka samega]] (na splošno, ne samo spolnega), pa nekako vodi v težave, kar je v duhovnosti in religijah pogosta tema. Ta druga interpretacija je najbrž pravilnejša, saj je bilo Adama in Evo, ko sta se zavedela svoje golote, pred Bogom sram. [^2]: Churchillov citat sem malo prilagodil, [v originalu gre takole](https://www.brainyquote.com/quotes/winston_churchill_135270): “Ljudje se občasno spotaknejo ob resnico, a večina se jih pobere in odhiti stran, kot da se ni nič zgodilo.” Predvsem mi je bilo pomembno izraziti, da se to ne dogaja “tistim drugim”, ampak večino časa nam vsem.