# Človeške bivanjske razpetosti   Objavljeno: 21. 4. 2022 | #04-2022 ***   [[Živost in varnost|Razpetost med živost in varnost]] je po mojem v osnovi vseh eksistencialnih paradoksov in dilem, s katerimi se ljudje soočamo. Izpostavil bi jih lahko precej, saj so pravzaprav variacije na isto temo, tu se bom posvetil petim najbolj očitnim.   ###### Srce in razum Vsakdo se je najbrž že znašel v situaciji [[ODLOČANJE|odločanja]], ki smo jo navajeni opisovati kot “srce” nasproti ”razumu”. Na eni strani vlek k nečemu novemu in nepoznanemu, ki se čuti kot zelo pravilen, ne da bi znali to pravilnost kakorkoli utemeljiti. Nekako čutimo ali celo vemo, da to res hočemo, da je možno, da bo vse v redu. A to védenje ni ves čas enako jasno in trdno, ker je na drugi strani nešteto argumentov, ki govorijo, da nam bo žal, da nam ne more uspeti, da se take izbire navadno slabo končajo ... Na tej strani je navadno tudi teža naših pomembnih drugih, ki nas imajo radi in nam želijo samo dobro. Izbira študija, ki nas res zanima, namesto tistega, ki bolj verjetno vodi do dobre službe. Zamenjava karierne poti v srednjih letih. Zapustitev udobnega, a izpraznjenega partnerskega odnosa zaradi slutnje nečesa boljšega - drugega odnosa ali celotnega načina življenja ... To je nekaj že kar stereotipnih primerov, takih, ki jih mrgoli tudi v popularni kulturi. Ni romantične komedije brez take odločitve; v teh seveda vedno zmaga “srce”. Pravzaprav ni zgodbe, v kateremkoli žanru, brez soočenja glavnega junaka s takšno ali drugačno verzijo te dileme; tudi v “žanru” realnega življenja ne. Narativa naših življenj je zgrajena okoli takih prelomnic. Poimenovanje te dileme kot “srce” nasproti ”razumu” pa se mi zdi zavajajoče. Zato oboje tudi pišem v narekovajih. Na strani “srca” je lahko veliko stvari, od globokega [[ŽIVLJENJSKI VLEK IN ŽIVLJENJSKI PORIV|življenjskega vleka]] do preproste [[Vrste želja|želje]] po [[Načini povečevanja živosti|novosti in vznemirjenju]], med katerimi je treba razlikovati, če želimo sprejemati modre odločitve. Vsem pa je skupno iskanje živosti. “Razum” na drugi strani je še bolj problematičen. “Srce” ima svojo vsebino, karšnokoli že, razum sam po sebi je nima. Je zgolj [[MEJE IN MOČ RAZUMA|orodje za operiranje z različnimi vsebinami]], ki vedno prihajajo od drugod. Zato ne more biti odločanja med “srcem” in razumom, saj sta za odločanje potrebni dve vsebini. To, kar zdravorazumsko opisujemo z “razumom”, je dejansko težnja po varnosti: varna služba, varna kariera, varen odnos, varen način življenja - če vzamem zgornje primere. Resda je razum večinoma v službi te težnje, zaradi česar ga z njo tudi enačimo. Zakaj je temu tako, tu le na kratko: nekoliko zaradi [[VARNOST-ŽIVOST-ČLOVEŠKO STANJE|inherentnega odnosa med razumom in varnostjo]] samega, nekoliko pa zaradi značilnosti naše kulture, ki bi jo na [[Krog Erosa in Thanatosa|krogu Erosa in Thanatosa]] umestil že daleč proti staremu Erosu. Poudariti pa želim, da to ni nujno: razum je prav lahko v službi “srca”, če pravilno razumemo enega in drugega. Če torej povzamem: v osnovi dileme “srce” - “razum” je razpetost med težnjama k živosti in k varnosti. V veliki meri zaradi naslednje dileme, ki je še en odraz iste razpetosti:   ###### Avtonomija in pripadnost Kot sem omenil, so argumenti v prid varnosti navadno podprti s strani naših pomembnih drugih. Odločitev za sledenje “glasu srca” je težka, ker pogosto pomeni izbiro nečesa, kar je v nasprotju z njihovimi pričakovanji oziroma zbuja njihove strahove, s čimer tvegamo neodobravanje ter v končni fazi izgubo teh odnosov. Bomo ravnali v skladu s sabo ali njimi? Tu seveda ne gre samo za težnje “srca”, ampak tudi za druge vidike načina življenja oziroma naše druge motive - recimo načine zadovoljevanja različnih [[Vrste potreb|potreb]] pa naše raznolike [[Vrste želja|želje]] -; bomo uveljavljali svoje preference za ceno potencialne osamljenosti ali bomo izbrali pripadnost za ceno odpovedi določenim vidikom sebe? V najtesnejših odnosih smo vsakodnevno soočeni s to dilemo, razen če so popolnoma harmonični, kar je seveda svojevrsten “samorog”.[^1] Tudi tu je v ozadju konflikten odnos med varnostjo in živostjo, pri čemer pa so različni vidiki enega in drugega na obeh straneh. Prilagajanje lastnih preferenc drugim en del naše živosti resda duši, a s tem ne dobimo samo varnosti, ampak tudi tisti drugi [[2 - V DELU/30 - IDEJE/SOCIALNA MOTIVACIJA|del živosti, ki izhaja iz socialne interakcije]]. In na drugi strani uveljavljanje lastnih preferenc ne prinaša samo živosti, ampak tudi določeno varnost, da bodo naše potrebe zadovoljene in želje izpolnjene, kar bi prilagajanje drugim lahko ogrozilo. Avtonomija-pripadnost je vidik širše bivanjske razpetosti, kjer gre v temelju spet za živost nasproti varnosti, spet oboje na obeh straneh:   ###### Individualnost in družbenost [[Jaz in mi|Odnos posameznik-družba]] je temeljno vprašanje socialne psihologije. Po eni strani vsekakor smo [[POSAMEZNIK ALI INDIVIDUUM?|posamezniki]]; ljudje s svojimi značilnostmi in [[Vrste motivov|motivi]], če ne gremo pregloboko v filozofijo, tudi z [[SVOBODNA VOLJA|lastno voljo]]. Po drugi strani se vsi rodimo v socialni svet, ki že obstaja, ki že ima svoja pravila, po svoje nič manj trdna od zakonitosti fizičnega sveta. Kot posamezniki z [[KONCEPT SEBE|lastno identiteto]] se v tem svetu šele vzpostavimo, na tej osnovi ga sčasoma - navadno se to začne v adolescenci - začnemo prevpraševati in v njem delati svoje izbire, a večinoma med možnostmi, ki jih ponuja družba. Le redki posamezniki imajo dovolj moči, da v [[2 - V DELU/30 - IDEJE/SOCIALNA RESNIČNOST|socialno resničnost]] vpeljejo kaj resnično novega, pa še to na globokem temelju vsega, kar že obstaja. Takih, ki iz nje zares izstopijo, je pa še veliko manj. Zato življenje v družbi praktično nikoli in za nikogar ni lagodno.[^2] Svoje večdimenzionalno bitje moramo izvesti na skupni imenovalec tega, kar je razumljivo in sprejemljivo tudi drugim, kar je za vsakega posameznika neizogibno omejujoče. Nekje sem prebral, da vsakdo zase misli, da je nekoliko bolj nor od povprečja. Seveda; sebe vsakdo vidi od znotraj, z vsemi nihanji in bizarnostmi, navzven pa se vsi trudimo kazati zgolj tisto, kar predvidevamo, da je skupna norma. Takšno kolektivno vedenje pa skupne norme seveda utrjuje in krog je sklenjen. Zakaj to počnemo, oziroma bi lahko bilo drugače? Kratek odgovor je “ne”. Ljudje smo [[2 - V DELU/30 - IDEJE/SOCIALNA MOTIVACIJA|eksistenčno odvisni od socialnega okolja]] in brez strukture, ki jo daje družba, ne bi preživeli. Nelagodje zaradi samoomejevanja, ki se čuti kot kronično pomanjkanje živosti, je cena, ki jo plačujemo za varnost mesta v družbi, brez katerega [[Živost in življenje|življenje samo kot pogoj vsakršne živosti]] ne bi bilo mogoče. Daljši odgovor bi bil “precej težko”, h kateremu se približujem skozi vsa ta razmišljanja. Ključ do njega slutim v razrešitvi naslednjega vidika razpetosti med živostjo in varnostjo:   ###### Spontanost in red Jesti takrat, ko smo lačni, ali ko je ura za to? Vzeti, kar se nam “lušta”, ali to, kar vemo, da je zdravo? Se zbujati z budilko ali pustiti naravnim ciklom spanja, da se iztečejo? Telovaditi in meditirati redno, ali takrat, ko to začutimo? Delati, dokler ni narejeno, ali ko smo spočiti? Čakati na ustvarjalni navdih, ali “gurati” določeno število ur na dan? Prepuščati se trenutnim željam, ali usmerjati energijo v dolgoročne cilje? Občutek, ko naredimo točno pravo stvar ob točno pravem trenutku, je izjemen. A na pravi trenutek lahko tudi čakamo in čakamo ter se zato nikamor ne premaknemo. Na drugi strani je izjemen tudi občutek moči, ko nekaj dosežemo z vztrajnostjo in gremo z voljo čez vse dvome in odpore. A s takim vztrajanjem lahko tudi pregorimo, se poškodujemo, ali pa so naše stvaritve prisiljene in brez duha. Oboje nas lahko po svoje zasužnji: suženjstvo disciplini nas dela vse bolj okorele in suhoparne, suženjstvo občutkom nas dela vse bolj občutljive in negotove. Pravo ravnotežje med strukturiranjem in odprtostjo lastnega časa in aktivnosti je ena velikih umetnosti življenja. V ozadju te dileme je spet razpetost med težnjama k živosti in k varnosti. Disciplina, vnaprej postavljena struktura, nudi v prvi vrsti varnost: vnaprej vemo, kaj početi in kdaj, s precejšnjo gotovostjo lahko pričakujemo tudi rezultate naših prizadevanj. Cena je izguba živosti - ta pride iz[[Načini povečevanja živosti| novega in nepredvidljivega]]. Priložnosti zanjo so na vsakem koraku, a se jih ne upamo zagrabiti, ker bi to porušilo okvire naše strukture in ogrozilo naše cilje. Spontanost na drugi strani to živost omogoča, a če se ji preveč prepustimo, smo kot list v vetru in ne moremo ničesar zares ustvariti oziroma zgraditi, kar ogroža našo varnost. Kaj je boljše? Nekateri prisegajo na eno, drugi na drugo. To je odvisno od marsičesa: življenjske faze, osebnostne strukture, po mojih, bolj anekdotskih opažanjih tudi od spola. Resnična razrešitev pa bi bila nekakšna dialektična sinteza obojega: na bolj vsakodnevni ravni kot [[Koordinate celovitosti|samoaktualizacija]], na globlji, bolj duhovni, kot [[2 - V DELU/30 - IDEJE/PRINCIP SUBLIMACIJE|sublimacija]]. Brez tega smo neizogibno podvrženi naslednjemu eksistencialnemu paradoksu:   ###### Vojna in mir Načeloma smo vsi za mir. Vsaj velika večina; pustimo morebitne psihopate. Zakaj ga torej nikoli ne dosežemo? Zakaj je človeška zgodovina sosledje nasilnih konfliktov z vmesnimi obdobji miru? Ko se že zdi, da smo v razvitem svetu nasilno reševanje nesporazumov pustili za sabo, se spet zgodi - tole pišem proti koncu drugega meseca vojne v Ukrajini. V enaindvajsetem stoletju, po osemdesetih letih, spet večja vojna na evropskih tleh. Moramo vendarle upoštevati tiste redke psihopate, kogarkoli že zdaj vidimo v tej vlogi? In če ja, od kod jim tolikšna moč? Gre za moč njihove osebnosti ali za nekaj globljega v slehernem od nas, kar je za nasilje dovzetno? Smo za mir zares ali zgolj načeloma? Upam si trditi, da to drugo. Za ponazoritev te poante navadno vzamem filmsko priredbo Tokienove trilogije [Gospodar prstanov](https://www.imdb.com/video/vi3813654297/?playlistId=tt0120737&ref_=vp_rv_ap_0), čeprav bi lahko vzel skoraj katerikoli popularen film. A trilogija Gospodar prstanov je zaradi nekaterih značilnosti za moj namen še posebej prikladna. Najprej zato, ker gre tu za skoraj čisti boj Dobrega proti Zlu. Zlo je res čisto zlo, brez nians; Orki in druga bitja na Sauronovi strani so tudi vizualno izjemno grdi, tako da ne more biti pomote. Na strani Dobrega je nekaj sivine, predvsem pri vrsti ljudi (ki se borijo skupaj z vilinci, škrati in hobiti), ki pa se v kontrastu do čistega, celo raztelešenega Zla skoraj povsem izgubi. Trilogija je tudi izjemno popularna, videle so jo gotovo milijarde ljudi. In, zelo pomembno, vsi trije filmi skupaj trajajo več kot devet ur. Od tega jih je okroglih devet posvečenih prikazu takšnega ali drugačnega boja. Od začetnega grajenja napetosti preko nevarnega potovanja in spopadov z različnimi pošastmi, notranjih duševnih bojev glavnih junakov ter seveda epskih bitk, do dokončne zmage Dobrega. Zadnjih deset minut prikazuje veselje in slavje ter počastitev glavnih junakov. Devet ur trpljenja in boja proti desetim minutam veselja in miru. Seveda je teh zadnjih deset minut ključnih. Ves boj je z njimi osmišljen, vse prizadevanje je usmerjeno k njim. Če jih ne bi bilo, bi ostala zgolj nekakšna pornografija trpljenja in nasilja. A predstavljmo si zdaj četrti del, v katerem se Aragorn in Arwen mirno starata in bdita nad svojim kraljestvom, Hobiti pa se na Šajerskem vdajajo svojim malim zadovoljstvom in izvajajo svoje male vragolije. Tri ure tega. To je vendar to, to je mir, ki so ga glavni junaki izborili Srednjemu svetu. Koliko ljudi bi gledalo ta film? Razen kakšnih cineastov, ki bi se navduševali nad morebitno lepo fotografijo, najbrž nihče. Si torej res želimo miru? Ja, [[Iluzija linearnosti|v nekem horizontu]], da se imamo za kaj boriti. Zares pa nas zanima boj, premagovanje težav, reševanje problemov. To je to, kar nas poživlja, v miru zaspimo in se polenimo. Tega si seveda ne smemo priznati, saj bi sicer naša prizadevanja izgubila smer ter upanje, ki nam daje moč zanje. Za živost potrebujemo nevarnost in boj, za boj potrebujemo fantazijo končnega miru in varnosti, ki pa ne sme biti nikoli zares dosežena, da se imamo venomer za kaj boriti in tako ostajamo živi. Če smo pozorni, lahko [[Krog Erosa in Thanatosa|ta vzorec]] opazimo povsod; dejanske vojne, s katerimi sem razdelek začel, so po mojem le njegov najbolj ekstremen odraz. [^1]: Samorog kot simbol nečesa izjemno dobrega in lepega a tudi tako redkega in izmuzljivega, da meji na fantastično. [^2]: [Nelagodje v kulturi](https://www.biblos.si/isbn/9789616558556) je naslov Freudove knjige, v kateri individualno psihopatologijo poveže s širšim družbenim omejevanjem seksualnosti, brez katerega pa po njegovem kultura ni mogoča. Določena psihopatologija je torej družbenemu življenju inherentna. Moj pogled je podoben, le da konflikta med posameznikom in družbo ne vežem zgolj na seksualnost.