# Pristop   Objavljeno: 09. 4. 2022 | #04-2022 ***   K pisanju svojih razmišljanj, vsaj na začetku, pristopam kolikor le zmorem površno. Sem namreč precejšen perfekcionist, zato to ni lahka naloga. S tem mislim, da mi je najpomembneje čim prej zarisati obrise cele slike, kar bo že samo po sebi velik zalogaj. Ko bo celota do neke mere razvidna, pa se bom posvetil še njenemu izpopolnjevanju. Pri obravnavanju vidikov človeškega stanja primarno izhajam iz sebe, pri čemer pa se ne trudim biti striktno fenomenološki, ampak opisujem celokupnost svojega [[2 - V DELU/30 - IDEJE/DOŽIVLJANJE IN IZKUSTVO|izkustva]]. To vključuje tako neposredno doživljanje kot intepretacije le-tega oziroma moj celoten “življenjski svet”. To je pomemben vidik nameravane površnosti. Čeprav mi je epistemološka jasnost vrednota, bi bilo obremenjevanje z njo - vsaj v tej prvi fazi zarisovanja glavnih obrisov - kontraproduktivno. Kar se tiče izhajanja iz lastnega izkustva, je pomembno ločiti tri ravni abstrakcije: - *Idiosinkratično moje značilnosti*: Za vsakogar od nas velja, da še nikoli ni bilo, ni in ne bo človeka s popolnoma enakimi lastnostmi. Določene stvari, ki jih pri sebi opažam, imam za povsem unikatne in o teh ne bom pisal, saj moj namen ni osebno izpovedovanje. - *Značilnosti meni lastne osebnostne strukture*: Pri sebi opažam določene vzorce vedenja in doživljanja, ki jih lahko prepoznam tudi pri nekaterih drugih ljudeh in ki jih opisujejo psihološke teorije osebnosti. Na tej ravni spadam, spet tako kot vsakdo od nas, med določen tip ljudi. Tudi teh vzorcev v glavnem ne opisujem, saj moj namen ni razdelovanje medosebnih razlik. Včasih pa se katerega od teh vidikov vendarle dotaknem, a bolj kot zanimivost oziroma z namenom ponazoritve nečesa globljega z različnih perspektiv. - *Občečloveške značilnosti*: Na še globlji ravni abstrakcije pa sem človek in me določajo značilnosti oziroma se soočam z vidiki obstoja, s katerimi se soočamo vsi. Opis in razlaga teh, v vsej njihovi prepletenosti, je moj namen. Seveda nikoli ne morem biti povsem gotov, če med občečloveške značilnosti ne mešam vidikov lastne osebnostne strukture oziroma svojih povsem unikatnih potez, verjamem pa, da se bo v procesu tega pisanja in hkratnega raziskovanja - morebiti nekoč tudi skupinskega - to izčistilo. Ker je moja namera obravnavanje občečloveških značilnosti, pišem v prvi osebi množine, ne ednine. Res, da jih opisujem skozi lastno izkustvo, a njihovo bistvo je vendarle takšno, da presega vsakega posameznega človeka, zato bi bila uporaba prve osebe ednine zavajajoča. Če pa kje začutim, da bi kaj ponazoril z neko svojo bolj konkretno izkušnjo, seveda uporabim ednino. Poleg tega primarno prvoosebnega pristopa pa poskušam - kjer je možno in kjer imam o tematiki kaj znanja - na pojav pogledati tudi z objektivne strani. Ti dve perspektivi se kdaj tudi mešata, saj ne iščem epistemološke neoporečnosti. Pretirano obremenjevanje z razlikovanjem med prvo- in tretjeosebno perspektivo po mojih izkušnjah vodi v določeno sterilnost. Odnos med subjektivnostjo in objektivnostjo dejansko vidim kot veliko [[2 - V DELU/30 - IDEJE/ČUDEŽ ZAVESTI|skrivnost]] in k njej se zdi smiselno pristopati z obeh strani. Še en vidik moje nameravane površnosti je pomemben. Za veliko tega, o čemer pišem, lahko mirno rečem, da je “zraslo na mojem zelniku”, še veliko več pa se je porodilo ob soočenju s teorijami drugih avtorjev, pri čemer v nekaterih primerih znam pokazati, kje se njihova misel konča in moja začne, še večkrat pa mi to ni več jasno razvidno oziroma se je povsem pomešalo. Sploh pri tistih avtorjih, ki so najpomembneje vplivali name. Zato se ne trudim podpirati svojih trditev s citati, kot je to običajno za sodobno akademsko pisanje. Tudi to namreč vodi v precejšnjo sterilnost in reciklirani značaj sodobne - vsaj družboslovne - znanosti, saj si nihče več ne upa ničesar povedati iz sebe, kot so to počeli klasiki. Če ste kdaj v originalu brali Freuda, Junga ali Piageta, veste, kaj mislim. Pišem torej o tem, kar in kakor razumem sam, ne glede na to, kakšna je bila moja pot do tega razumevanja. Kjer začutim, da je katerega avtorja res potrebno omeniti, pa to seveda storim. Za konec naj še enkrat poudarim, da je to moje pisanje hkrati raziskovanje. Tudi ob pisanju o temah, ki jih imam že dobro premišljene, se mi pojavljajo nove ideje in povezave; gotovo se bodo sčasoma tudi take, ki bodo razveljavile kaj že objavljenega. To bom moral nato spremeniti ali celo umakniti in nadomestiti s čim boljšim. Zatorej ničesar, kar je tu objavljeno, ne jemljem za dokončno resnico, ampak zgolj za najbolj izdelan pogled na pojav, ki sem ga trenutno zmožen in mi omogoča, da se podajam v nadaljnje raziskovanje. Pot je cilj ...