# SlikiVeliki na pot   Objavljeno: 17. 3. 2022 | #03-2022 ***   Od nekdaj me zanima “velika slika”. Kako je vse skupaj povezano. No, ne čisto vse. Področje mojega zanimanja je nekje na presečišču psihologije, sociologije, filozofije in duhovnosti z občasnim spogledovanjem s fiziko ter biologijo. Povedano z enim izrazom, bi rekel, da me zanima [[človeško stanje]]; posebnost našega bivanja v svetu, s katero se ljudje ubadamo, od kar smo ljudje. Določajo ga vse [[Človeške bivanjske razpetosti|naše raznolike razpetosti]]: med obstojem in neobstojem, smislom in nesmislom, družbenostjo in individualnostjo, spontanostjo in disciplino, kaosom in redom, telesom in razumom, [[Živost in varnost|varnostjo in živostjo]]. Kot že nešteto ljudi pred mano poskušam to stanje razumeti in videti, ali je te razpetosti mogoče preseči. Kot že nešteto poskusov pred tem, bo najbrž tudi moj le delno uspešen, a nič zato. Moja namera je *to fail better*[^1], oziroma, če sem skromnejši, v duhu Franka Sinatre, *to fail my way*.[^2] Tudi ne čisto od nekdaj. To sliko zavestno, včasih bolj, včasih manj načrtno in zavzeto gradim ter izpopolnjujem nekje od študentskih let; že od takrat na eni strani teoretično, na drugi izkustveno. Moja teoretična prizadevanja so prvi – in do zdaj najbolj izrazit – vrhunec dosegla v knjigi *[[Jaz in mi|Jaz in mi – raziskovanje temeljev socialne psihologije]]*. V njej sem poskušal odgovoriti na temeljno, v ozadju vseh drugih skrito vprašanje socialne psihologije: kakšen je odnos med posameznikom in družbo? Predstavil sem možno razumevanje odnosa med ljudmi kot biološkimi organizmi na eni strani ter družbenim sistemom prepletajočih se socialnih resničnosti na drugi. Glavna pomanjkljivost tega poskusa ni bila v izdelanosti same teorije - na to sem še zdaj kar ponosen -, ampak v njeni nepodprtosti na praktični in osebno-izkustveni ravni. Notranji odpori, s katerimi sem se soočal ob poskusih, da bi knjigo prevedel ali vsaj predelal v članke ter jo objavil po delih, so me pripeljali do spoznanja, da sem šel predaleč. Razumsko sem poskušal zaobjeti nekaj, česar na ravni vsakdanjega življenja še nisem zares obvladal in doumel. Zato sem akademske vode začasno zapustil in se posvetil praktičnemu psihološkemu delu z ljudmi ter delu na sebi. Zdaj se, bolje razumsko, osebnostno, eksistenčno in nenazadnje tehnično podprt, vračam k teoriji. Predvsem pa z globljim zavedanjem problematike izdelovanja velikih slik. Ta je, no, točno v tem: da so velike. Oziroma bolje, široke. Zato jim na vsakem posameznem področju, ki jih skušajo povezati, neizogibno zmanjka na globini in s tem na kredibilnosti. Vsaka posamezna tema, ki se jo nameravam tu lotiti, bi lahko predstavljala življenjsko raziskovalno kariero, pa še ne bi bila izčrpana. Kaj je torej mogoče resnega povedati kar o vseh? Zaradi tega sem se večkrat poskušal omejiti, izbrati eno področje, ki je najpomembnejše ali pa me najbolj zanima, in se mu v celoti posvetiti. Knjig na teme meditacije, raziskovalnega pogovarjanja in sublimacije sem se lotil pisati že vsaj desetkrat, kar seveda pomeni tudi, da nisem nobene dokončal. Ker sem ob tem vsakič trčil na drugo težavo: kje točno se omejiti? Kje se, ob slutnji neke celote, posamezno področje konča in drugo začne? Koliko je, na primer, mogoče povedati o meditaciji brez razlage namere zanjo, ki izvira iz človekove širše bivanjske in s tem tudi družbene situacije? Tretja težava velikih slik pa je seveda v tem, da njihovo izdelovanje zelo dolgo traja. V tem času se avtor spreminja, v veliki meri prav zaradi dela na njih, tako da stvari pogosto ni mogoče dokončati tako, kot so bile zastavljene. Razdelovanje implikacij izhodiščnih aksiomov nemalokrat pokaže, da so ti napačni, ali pa da niso aksiomi, kar postavi pod vprašaj vse, kar je na njih zgrajeno. Tudi četrta težava je vse prej kot zanemarljiva. Ker je izdelovanje velikih slik tako abstraktno in dolgotrajno, je tudi precej samotno. Preden lahko karkoli razumljivega komu poveš ali pokažeš, kaj šele objaviš, se življenja v lastnem miselnem svetu že neštetokrat naveličaš in se raje posvetiš čemu bolj konkretnemu in “življenjskemu”, dokler te slutnja globlje povezanosti med vsemi temi posameznimi stvarmi spet ne premami. Oziroma - pa bom raje govoril v prvi osebi - dokler ne sprevidim, da me same po sebi pravzraprav ne zanimajo in se jim zaradi tega ne morem s srcem posvetiti. Rešitev zdaj vidim v bolj fleksibilnem, interaktivnem in nenazadnje manj obvezujočem mediju, ki ga predstavlja splet. Pisati nameravam krajše tekste, ki pa jih je mogoče mrežno povezovati - brez siljenja v zgodbe z repom in glavo -; ki jih je mogoče po potrebi spreminjati, združevati ali razdruževati, dopolnjevati in tudi brisati, a so, vsak zase, že tudi izdelki. Te lahko pokažem, nanje sproti dobivam odzive, ki mi bodisi dajo ideje za naprej bodisi mi pokažejo, da sem nekaj bistvenega preskočil in moram narediti par korakov nazaj. To bodo preprosto in nič več kot [[Pristop|razmišljanja]], kratki eseji v izvornem pomenu besede,[^3] ki jim vrednosti in kredibilnosti ne bo dajala akademska podprtost z referencami ali kakršnakoli druga zunanja avtoriteta, ampak predvsem smiselna umeščenost v porajajočo se celoto. Upam seveda tudi, da razumljivo obravnavanje občečloveških tem, ki bo bralce nagovarjalo in spodbujalo k lastnemu raziskovanju.   Matej Černigoj   [^1]: V prostem prevodu: “pogrniti bolje” [^2]: “Pogrniti na svoj način.” [^3]: Fr. *essayer*: poskusiti